Multikulturalizem: PRO et CONTRA - Pedagoški inštitut

421. poglavje Državljanstvo in državljanska enakost43kulture; [ii] razvoj oz. razcvet njihove kulture; ter [iii] razvijanje samospoštovanja.Kulturne pravice naj torej posameznikom, ki so pripadnikikatere od manjšinskih skupin zagotavljale t.i. ‘kontekst izbire’ oz. naj bislužile kot zunanja zaščita, ki bi jih varovala pred vplivom prevladujočekulture ter tako zagotavljale enakost med prevladujočo kulturo oz. večinoter manjšinskimi skupinami.V okviru zmernega multikulturalizma so kulturne pravice utemeljenekot ‘dodatek’ temeljnim pravicam in svoboščinam posameznikov, ki naj služijoizključno kot zunanja zaščita posameznih manjšinskih kultur, v nobenemprimeru pa naj kulturne pravice ne služijo kot notranja omejitev, ki bikršile temeljne pravice in svoboščine posameznikov, saj naj bi bila takšnapolitika neskladna s temeljnimi načeli zagotavljanja enakosti in nediskriminiranja.Temeljni očitek zmernega multikulturalizma leti na domnevnonezmožnost liberalnega modela po uskladitvi enakosti in različnosti oz. darazličnim kulturam zagotovi enako obravnavanje [očitek neenake obravnave].Po tej interpretaciji je na pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstvaoz. pojmovanje državljanske enakosti nujen, ne pa tudi zadosten pogojza zagotavljanje enakega obravnavanja različnih kultur v sodobni pluralnidružbi. Multikulturalizem kot nova senzibilnost za vprašanje kulturnerazličnosti tako temelji na tezi, da je kulturna identiteta tako moralno kottudi politično pomemben dejavnik, ki zahteva tako pripoznanje kakor tudiposebno skupino pravic. Ta zahteva je bila povezana z ugotovitvijo, da jekatalog temeljnih pravic in svoboščin pomanjkljiv, saj naj bi v nezadostnimeri zagotavljal enakost vseh članov politične skupnosti glede na samonaravo oz. nevtralnost inštitucionalnega okvira sodobne pluralne družbe.Vzpostavitev sistema manjšinskih pravic naj bi torej zagotovila enakost ters tem omogočila pripadnikom manjšinskih skupin, da ohranijo svojo kulturnoidentiteto oz. naj bi bil povezan z »dostopom do njihove kulture, zuspevanjem in razcvetom njihove kulture in s spoštovanjem, ki ga tej kulturinamenjajo drugi« (Kymlicka, 2005: 474–475). Manjšinske oz. kulturnepravice so tako pomemben dejavnik pri zmanjševanju vpliva večinske kulture,hkrati pa naj bi razrešile potencialne konflikte na bolj pravičen način.Manjšinske pravice zajemajo tri različne vrste pravic nedominantnihmanjšinskih skupin, in sicer [i] posebne pravice do reprezentiranja skupinv političnih inštitucijah [special representation rights]; [ii] pravicemanjšin do samouprave [self-government rights]; ter [iii] multikulturnepravice [multicultural rights]. Posebne pravice do reprezentiranja skupinev političnih inštitucijah predstavljajo [načeloma] začasen ukrep zazmanjšanje ali odpravo razlik med posameznimi družbenimi skupinamioz. manjšinami. Pravice manjšin do samouprave temeljijo na zahtevah poupravljanju nekaterih ključnih vidikov, ki so potrebni za celovit in svobodenrazvoj njihove kulture, ki bodo v najboljšem interesu pripadnikovmanjšinskih skupin. Za razliko od pravic manjšin do samouprave pa multikulturnepravice (kot npr.) pravice do dvo- ali večjezičnih programovvzgoje in izobraževanja, multikulturne šole ter kurikul, ki vključuje različnetradicije in kulture in je tako usmerjen v sprejemanje, vključevanjein spoštovanje nedominantnih manjšinskih skupin v večinsko družbo.Nekatere manjšinske oz. kulturne pravice so začasne narave, kot npr.politike afirmativnega dejanja [affirmative action policies], medtem koso druge trajne narave za sprejemanje oz. vključevanje, npr. reprezentacijamanjšin v parlamentu. Manjšinske pravice kot del multikulturnihpolitik so tako usmerjene v izenačevanje pogojev izbiranja med večinoin manjšinskimi skupinami (Kymlicka in Norman, 1995: 304-306). Kakorizpostavlja Ksenija Vidmar Horvat, gre del kulturalističnega odgovora naprobleme in izzive državljanstva kot političnega pojmovanja posameznikav smer zagovora skupinskih pravic, »da bi manjšine lahko ubranilesvojo samostojnost v soočenju z večinskim prebivalstvom« (Vidmar Horvat,2010: 213).Tradicionalno pojmovanje temeljnih pravic in svoboščin oz. liberalnopojmovanje državljanstva ne ponuja argumentov za utemeljitev kulturnihpravic. Implicitna predpostavka zagovornikov multikulturalizma je ta, daso manjšinske oz. kulturne pravice najbolj učinkovit in hkrati najbolj pravičenmodel varovanja interesov članov različnih kulturnih skupin. Pravtako si zagovorniki multikulturalizma delijo prepričanje, da tradicionalnikatalog individualnih pravic na neustrezen način ščiti moralne in političneinterese članov tistih skupin, ki – tako ali drugače – niso del mainstreamaoz. večinske populacije. Temeljna razlika med individualnimi inskupinskimi pravicami je tako utemeljena v sami naravi nosilca pravic. In-