Multikulturalizem: PRO et CONTRA - Pedagoški inštitut

261. poglavje Državljanstvo in državljanska enakost27II.1StatusStatusni element državljanstva odpira vprašanje članstva oz. vprašanjekdo je državljan določene politične skupnosti ter kakšne so kvalifikacijeza članstvo v posamezni politični skupnosti. Skozi zgodovino je bilovprašanje statusa državljanstva povezano z različnimi kvalifikacijami, kiso bile v danem kontekstu in okoliščinah potrebne za pridobitev statusadržavljanstva, kakor npr. spol, rasa, etnična pripadnost, vera, lastnina,služenje vojske. Kakor je v svojem članku ‘The Ideal of CitizenshipSince Classical Times’ poudaril J.G.A. Pocock, je za Aristotela državljan»[...] moral biti moški znanega porekla, patriarh, bojevnik ter lastnik deladrugih (običajno sužnjev) [...]« (Pocock, 1995: 31). Z drugimi besedami,status državljanstva so v antičnih Atenah opredeljevale številne kvalifikacije,ki jih vsako sodobno pojmovanje državljanstva označuje kot izključujočein diskriminatorne. Kakor je izpostavil John Tomasi, je biloklasično pojmovanje državljanstva »znano po svojem izključevanju inizkoriščanju. Prav lahko trdimo – vsaj znotraj Aristotelove formulacije–, da je to pojmovanje državljanstva tudi kot koncepta temeljilo na svojiizključevalnosti« 4 (Tomasi, 2002: 63).V sodobnih političnih skupnostih se status državljanstva pridobi prekoenega od treh možnih mehanizmov. Prvi mehanizem omogoča pridobitevstatusa državljanstva preko rojstva na ozemlju določene države [jussoli]. Drugi mehanizem omogoča pridobitev statusa državljanstva z rojstvomstaršem, ki že imata status državljana določene politične skupnosti[jus sanguinis]. Oba mehanizma preko katerih posameznik avtomatičnopridobi status državljanstva je v prvi vrsti izven volje posameznika. 5Kakor Rawls upravičeno poudarja, posamezniki se družbi ne pridružijo»prostovoljno, temveč so vanjo rojeni« (Rawls, 1999: 397). Kot državljani,trdi, »se v določenem zgodovinskem času znajdemo v določeni političniskupnosti« (Rawls, 2001: 4). Dejstvo je, kakor pojasnjuje SamuelScheffler, »da sodobne liberalne družbe pripisujejo pri dodeljevanju dr-4 Konservativna in republikanska politična doktrina sta glede dodeljevanja statusa državljanstvav primerjavi z liberalno ali multikulturno različico precej bolj selektivni oz. restriktivni.5 Kakor je opozorila Marina Lukšič-Hacin je potrebno med načeloma jus soli in jus sanguinispodrobneje analizirati tudi njuno medsebojno razmerje, saj lahko pride v nekaterih primerihtudi do določenih neskladij oz. razhajanj (Lukšič Hacin, 2009: 63–64).žavljanstva ter s tem povezanimi pravicami in obveznostmi rojstvu velikovečjo težo kakor pa izbiri« (Scheffler, 2002: 70; Shachar, 2009). Za razlikood teh dveh mehanizmov preko katerih je pridobitev statusa državljanstvaprimarno neprostovoljna je proces naturalizacije ter s tem povezanapridobitev statusa državljanstva določene države povezana z zavestnimpristankom posameznika [volitional allegiance].II.2PraviceVprašanje temeljnih pravic in svoboščin, ki so povezane z državljanstvomkot političnim pojmovanjem posameznika je potrebno razdeliti na dveločeni vprašanji, in sicer [i] zakaj imajo člani politične skupnosti pravice;ter [ii] katere pravice so povezane s statusom državljanstva, npr. civilne,politične, socialne in/ali kulturne pravice.Prvo vprašanje se nanaša na temeljne interese, ki jih pravice podeljenečlanom politične skupnosti ščitijo. Tradicionalni vidik tega vprašanja jepovezan s t.i. zaščitno funkcijo, ki jo opravljajo temeljne svoboščine. Vtem smislu je temeljna lastnost liberalizma kot politične doktrine povezanaz varovanjem temeljnih civilnih in političnih pravic, vključno s pravicodo svobode veroizpovedi, svobode izražanja, združevanja, pravicodo politične participacije, in pravico do poštenega sojenja. Ta opredelitevodnosa med posameznikom in politično skupnostjo, na katerem temeljina pravicah utemeljeno pojmovanje državljanstva, predpostavlja, da jeosnovna funkcija pravic zaščita osebnih svoboščin njenih članov in ne to,da bi državljanom kot članom politične skupnosti vcepili kakšno posebnopojmovanje dobrega življenja. Liberalizem, kakor je zapisala Judith Shklar,ima samo en glavni cilj, in sicer »zagotoviti politične razmere, ki sopotrebne za uresničevanje osebne svobode«« (Shklar, 1989b: 3) oz. kakorpoudarja Steve Macedo, temelji liberalizem kot politična doktrina»na skupni zavezanosti vrsti političnih vrednot in praks: toleranci in medsebojnemuspoštovanju ostalih državljanov […] ter na vrsti posebnih liberalnihvrlin, ki zajemajo spoštovanje vladavine prava in demokratičnih procesov, pripravljenostkritičnega razmišljanja o javnih zadevah, ter pripravljenost potrditivrhovno politično avtoriteto načelom, ki jih lahko javno zagovarjamo iz takšne-