Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

90Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijikustvu sogovornikove drugosti primarni dejavnik, ki spodbudi dialoškoizmenjavo, ne glede na to, ali se temu kasneje pridruži poizkus dosečisebe-razumetje v skupni stvari. 27 Upoštevajoč to dejstvo, težave vpraksi večkulturnosti lahko uzremo tudi drugače. Dileme, ki jih v knjigiopisuje Bissoondath – na primer pravica do nošenja turbana v vojaškislužbi, 28 muslimanske rute na sodišču ali pravica do obrezovanja žensk–, niso več obremenjene z nujnostjo odločitve, ali jih pripoznati kot delsvojega (se pravi, skupnega) horizonta ali ne. Če bo zahteva drugega zavrnjena,bosta hkratno ponotranjenje in pozunanjenje sogovornika – etničnihskupnosti – načeloma omogočila razumetje in priznanje vrednostidruge kulture skozi povratno videnje lastne kulture ter njenih omejitev.A če je razločitev horizontov v idealnem primeru predpogoj za pripoznanjevrednosti drugega, z enako lahkoto – kot kaže prav kanadski primer– vodi v pomanjkanje skupnih točk identifikacije, saj je povsem mogoče,da bo v celoti umanjkala potreba po iskanju vsakršnega skupnega smisla,s tem pa tudi potreba po iskanju skupnega jezika za dialog. Iz očitkov, kijih na kanadsko večkulturnost naslavljata, denimo, Bissoondath in Hinzeva,ni težko sklepati, da je večkulturnost, ki je utemeljena v prostorskirazsežnosti, v Kanadi spodbudila le sobivanje; zaprtost v lastne, razločene,a tudi iz-ločene horizonte posamičnih etničnih in jezikovnih skupnostibrez prave potrebe po komunikaciji.Zakaj je potemtakem izolacija posamičnih skupnosti, kot opozarjataoba, v Kanadi prevladala nad kohezijo?Za dialog je značilno, da navkljub razmejitvi horizontov ohranja notranjokohezivnost, dokler obstaja pripravljenost partnerjev za spoznavanjesebe-v-drugem. Vsaka izjava vsebuje implicitno vprašanje, na kateregaodgovarja, in je sama poziv sogovorcu, da se poglobi v nova vprašanja,ki izhajajo iz nje. 29 Po Bahtinovem mnenju je izstop iz dialoga odločitev,do katere pride, ko odgovor iz sebe ne porodi novega vprašanja: ko»od besede ničesar ne pričakujemo, če vnaprej vemo vse, kar nam lahkopove«. 30 In prav to je položaj, ki ga večkrat opisuje Bissoondath: statusgovorca, ki hoče biti prepričan, da o kulturi drugega ve vse in se izločiv stereotipno prepričanje o drugem (npr. Jamajčani so kriminalci, Indijanciso alkoholiki, če navedem dva stereotipa, ki jih je o etničnem drugem27 Jauß, Estetsko, 408–411.28 Dilema, ki je spodbudila resne razprave, je zašla tudi v literarne reprezentacije, na primer l. 1996 v romanMordecaija Richlerja Barneyjeva verzija (Tržič: Učila International, 2011), kjer judovski pripovedovalecironično priporoča nošenje jarmulk v vojski.29 Bahtin, Estetika, 245–251.30 Isto, 313.