Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

Literatura, ideološkost in imaginarnozentacije konstitutivno zaznamuje dvopolno strukturo literarne pripovedikot samorazkrivajoče se pripovedi. Ricoeur kot eno temeljnih značilnostiliterarne pripovedi opredeli dvojnost med pripovedovalcem insvetom, ki ga ta izreka; kajti pripovedovalec kot avtor diskurza določi sedanjost,ki je sedanjost pripovedi, medtem ko osebe razgrinjajo svoj lastničas; tako se v podvojitvi med izrekanim in izrečenim zasnuje podvojitevmed pripovednim glasom in pripovednim glediščem. 49 Podvojenostčasa, ki s tem nastaja v literarnem delu, je po svojem bistvu nadčasovna,toda prehodna; njena moč je, da »zaprte posode diskontinuiranih dob preoblikujev kontinuirano trajanje«, 50 kar pomeni, da so časovni delci mogočišele iz brezčasovne celote in obratno.Podobnost tovrstne časovne strukture s predmoderno ritualno inmitološko shemo je najočitnejša iz raziskav Mircea Eliadeja, ki mitološkostrukturo tolmači kot krožno »večno« vračanje. Gre za strukturo,v kateri sta mitski illo tempore in prostor kot središče sveta prisotnakot hkratni (brezčasni) tukajšnji čas in prostor. 51 Aristotelovo nasprotovanjePlatonovi zamisli umetniškega posnemanja kot navadnega ponavljanjaeidosov ali stvari in njegovo Platonovi nasprotno zamisel poustvarjanjakot dokončanja potencialnosti obstoječega je potrebno bratiravno v tej luči. 52 Platonova reakcija je izraz spremembe v epistemološkistrukturi antičnega sveta, kjer je logos namesto mitske totalitete vsebolj pridobival intelektualne, racionalne razsežnosti. Aristotelovo opredelitevin kasnejše opredelitve umetniške mimezis tako berem kot poizkus,nasproten Platonu, da s potrditvijo obstoječega stanja v njenem obstojuin strukturi najde nadomestitev nekdanje mitske totalitete, kar pomenitudi njeno prvobitno ustvarjalno sposobnost. 53 Strukturno podobnost,a obenem razliko med mitsko in »pesniško« pripovedjo bo potemtakem,poleg dvojne časovnosti, mogoče najti v načinu (ustvarjalne)reprezentacije, natančneje, v odnosu do reference. Mitska pripoved se od49 Paul Ricoeur, Konfiguracija č asa v fikcijski pripovedi (Ljubljana: Druš tvo Apokalipsa, 2001), 209–212.50 Isto, 324.51 Eliadejeve raziskave so dostopne predvsem v njegovem delu Kozmos in zgodovina: mit o več nemvrač anju (Ljubljana: Nova revija, 1992). Prav tako v delu Zgodovina religioznih verovanj in idej (Ljubljana:DZS; Druš tvo za primerjalno religiologijo, 1996). Na podobnost mitološke strukture z estetskimizkustvom pa opozarja Janez Vrečko v študiji Ep in tragedija (Maribor: Obzorja, 1994).52 Iser, The fictive, 281–287.53 Glede Platonovega poskusa nadomestitve nekdanje mitske totalitete primerjaj razlago Platonove inAristotelove mimezis v navedenem delu Janeza Vrečka; prav tako delo Miodraga Pavlovića Poetikaž rtvenog obreda (Beograd: Nolit, 1987), 179 isl. Najbolj sijajno pa ta problem pokaže Ozren Žunecv svoji razpravi o mimezis, kjer t. i. slikarsko mimezis ločuje od prvobitnejše ontične mimezis in Platonovetežave s pesniškim posnemanjem pripisuje prav pozabi biti, do katere naj bi prišlo v pesniškioziroma slikarski mimezis. Gl. Žunec, Mimezis.51