Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

46Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijiše natančneje, kot potencial, da moč posreduje z namenom fiksiranja odprtostipomena.To stališče je mogoče sprejeti le, v kolikor privzamemo prepričanje,da gre pri potencialu pravzaprav za funkcijo, ki sooblikuje konkretnoudejanjenje imaginarnega oziroma posameznikov odnos do sveta. Funkcijoje že Mukařovský opredelil kot način subjektovega uveljavljanja vsvetu in hkrati kot aktivni odnos med stvarjo in ciljem: torej kot doseganjeustreznega stališča do sveta v subjektu. 33 Če torej privzamemo, da sev umetniškem delu lahko udejanjajo različne spodbude imaginarnega inda funkcije sooblikujejo posameznikov odnos do sveta, je možno v umetniniprepoznati elemente, ki niso enake narave kot estetski, denimo ideološkeprvine, ali v umetniškem delu ugotoviti celo premoč kakšne od zunajestetskihfunkcij. 34 Toda pojem funkcije ni povsem neproblematičen.Hans Robert Jauβ opozarja, da pojem funkcije, kot ga razume Mukařovský,skuša posameznikova izkustva, na katera se funkcija nanaša, objektivizirati,medtem ko so posameznikovi izkustveni svetovi, med katereuvršča tudi svet estetskega izkustva, veljavni kvečjemu intersubjektivnoin določeni z enako naravnanostjo posameznikov do iste realnosti. 35 Poglavitnejšatežava funkcij v odnosu do posameznikovih izkustev realnostipa je njihova (ne)samostojnost. Jauß pravilno ugotavlja, da Mukařovskýkljub občasni zamejitvi predvideva preširoko mnoštvo funkcij, kajtivse človeške dejavnosti prevaja v funkcije, ne da bi preveril njihovo samostojnostglede na razmeroma maloštevilna sklenjena izkustvena območjaali naravnanosti do realnosti. To ne pomeni, da je pojem funkcije neuporaben,kajti v sebi sklenjena izkustva realnosti in pojem funkcije sta komplementarna,saj se šele v posameznem izkustvu funkcija lahko udejanji.Pomeni pa, da ideološke funkcije ne moremo vnaprej obravnavati kot samostojnefunkcije, ki bi docela zavzela kakršno koli izkustvo realnosti,vključno z estetskim izkustvom, ali pa podlagala katero koli literarnobesedilo ali umetniško delo.Čeprav sistematična razdelava sklenjenih izkustev realnosti v temtrenutku ni mogoča, nam pri opredeljevanju samostojnosti ali nesamostojnostiideološke funkcije primerno izhodišče nudi Platon. Iz njegoveprispodobe o daljici je moč izvzeti štiri tipe človekovega dostopanja doresničnosti, ki jih lahko predpostavimo kot osnovne možnosti odnosovdo sveta: to so domnevanje oziroma sprejemanje podob čutnih zaznav33 Jan Mukař ovský , Estetske razprave (Ljubljana: Slovenska matica, 1978), 34, 160–169, 238–243.34 Isto, 64.35 Hans Robert Jauß, Estetsko izkustvo in literarna hermenevtika (Ljubljana: LUD Literatura, 1998), 123.