Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

Narodne identifikacijeda mora v družbi obstajati dovolj veliko število možnosti osmišljanja termožnosti kreativne investicije smisla v institut družbeno-zgodovinskega:v tem primeru naroda.Na ta način je treba brati Smithovo opozorilo, da je za vzpostavitevnaroda potrebna vključitev vseh družbenih razredov, 40 prav tako paKosovo zatrjevanje, da gre pri narodu za skupnost, ki je v sebi »diferencirana,heterogena, hierarhizirana, kar pomeni, da se členi na višje innižje sloje, pogosto na ostro profilirane razredne elite in sorodne socialneplasti«. 41 Dinamični proces diferenciacije in homogenizacije pri temnajbolje opiše opis lingivističnega trga pri Pierru Bourdieju, ki ga je močaplicirati tudi na področje narodne unifikacije. Tudi nacionalno homogenizacijoje mogoče razumeti kot trg, na katerem udeležence kljub njihovimnasprotujočim si ciljem druži skupni interes, da se trg sploh ohrani;s tem ko se vključijo v spopad medsebojnih pomenov in protipomenov,sodelujejo pri reprodukciji pravil, ki veljajo na trgu in o katerih sicer»razpravljajo«. 42Šele v okviru takšnega razumevanja je, slednjič, tudi literaturo možnorazumeti kot enega temeljnih sredstev narodne unifikacije: na enistrani – znotraj sistema kulturnih institucij – kot ideološko sredstvo narodneidentifikacije, na drugi strani kot sredstvo, ki na »nacionalni trg«prinaša široko, morda največje ali vsaj najbolj raznoliko mnoštvo pomenovin protipomenov, ki bodo cirkulirali v dinamičnem procesu homogenizacije.Zato nemara najslavnejši tezi Dušana Pirjevca in DimitrijaRupla, da je v slovenskem literanem prostoru v odsotnosti političnezdružitve literatura prevzemala vlogo narodnega samoutemeljevanja, 43nikakor nista ne presenetljivi ne novi, pa tudi slovenski unikum v resnicine moreta biti. Če nič drugega, bomo videli, je bila podobna teza razširjenatudi v kanadskem literarnem sistemu, kjer sta jo razvijala NorthropFrye in Margaret Atwood. Vse te opazke je mogoče razumeti v luči nekegarazmeroma preprostega dejstva. Pomembnejšo vlogo nacionalnegasamoutemeljevanja sta literatura in literarni sistem lahko odigrala v tistemtipu konstrukcije naroda, ki se ni utemeljevala v politično-teritorialni(državni) enotnosti (torej na principu ius soli), marveč v principuskupnega etničnega in kulturnega izvora (ki navadno šele mora biti pripoznanv skupni državi). To zagotovo velja za slovenski primer – in če-40 Smith, The ethnic origins, 61.41 Kos, Duhovna zgodovina, 16; prim. Biti, Identiteta, 19–20.42 Pierre Bourdieu, Language and symbolic power, reprint. (Cambridge: Polity Press, 1994), 77 isl.43 Gl. Pirjevec, Vprašanje o poeziji; Dimitrij Rupel, Svobodne besede od Preš erna do Cankarja: sociološ ka studijao slovenskem leposlovju kot glasniku in pobudniku nacionalne osvoboditve (Koper: Založ ba Lipa, 1976).37