Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

Kanadska imaginacija – analiza poezijeduhovnozgodovinska paradigma tudi pri spremembi, povezani s prisotnostjonacionalnih tem v literaturi, odigrala bistveno vlogo.Toda v odnosu do nacionalne identifikacije nova paradigma sama posebi ni mogla zadostovati za spremembo. Že iz primerjave poezije konfederacijskihpesnikov ter zlasti Prattovega dela je jasno, da spremembaiz postromantičnega v modernistično pisanje na to vprašanje ni imelabistvenega vpliva. Kanadski literarni zgodovinarji so sicer veliko pozornostiposvetili vprašanjem modernizma, a so pojav po navadi omejilina formalne premike – prehod v prosti verz, uporabo jezika in podobja,primernega moderni senzibiliteti; razširitev snovi in tematike –, niso pase posvečali duhovnozgodovinskim spremembam in tudi ne vprašanju,zakaj je celo v modernizmu načelo nacije, kot je vidno pri Prattu, blokiralonačelo subjekta, ki je vendarle glavni temelj modernistične literature.Tudi v šestdesetih in sedemdestih letih 20. stoletja se vsi pesniki, ki sovstopali v literarni sistem, niso odvrnili od modernizma. Prav John Newlove,pri katerem je mogoče najznačilneje opazovati odmik od sprva poudarjenegavprašanja o kulturni identiteti k neobremenjenemu in že popolnomaneideloškemu odnosu do nje, je skozi ves svoj opus vztrajal pri prikazovanjumodernistične subjektivitete, pa četudi je pri tem pogosto uporabljal sproščeni,narativni verz, ki ga včasih povezujemo z ameriško postmodernističnoali – kot opozarja Matevž Kos – v resnici anti-modernistično poezijo. 150Pristno fikcijsko napetost, nasprotnosti in dialoškost v vsebini instrukturi njegovih pesmi kritiki najpogosteje zaznavajo v natančni uporabiritmičnih in retoričnih sredstev, povezujejo pa jih zopet z ironijo,z uporabo vsakdanjega jezika in tém, ki naj bi bile protipol strogo literarnimkonvencijam. Obenem se v njegovih pesmih svet kaže posredovanskozi spomin – imaginacijo, ki je hkrati tudi napačna, subjektivnapredstava, in tako smo priče razkroju konvencionalnih vzorcev pomena,ki postajajo vse bolj nesmiselni ali smiselni zgolj za lirski subjekt. 151 Topotezo seveda lahko tolmačimo kot modernistično, prav tako pa lahkokot tipično modernistično tolmačimo poseganje k mitu, 152 na katerega vzvezi z Newlovom opozarjajo kanadski literarni zgodovinarji, pa čepravoziroma ravno zato, ker se miti pri njem – kot pravilno opaža Atwoodova– razkrajajo, razpadajo v koščke subjektovega jaza, dežele, zgodovine,150 Matevž Kos, Prevzetnost in pristranost: literarni spisi (Ljubljana: Literarno-umetniš ko druš tvo Literatura,1996), 105–106.151 Brian Henderson, Newlove: Poet of Appearance, Essays on Canadian Writing 2 (1975), 9–27.152 O poseganju k mitu kot konstitutivni značlnosti modernistične poezije prim. Vid Snoj, Modernamitopoeza Bož a Voduš ka in Gregorja Strniš e, Sodobnost 72, št. 2 (2008), 225–235.211