Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

Imaginarnoin CorneliusCastoriadis15Če danes najpogosteje govorimo o zasuku v človekovem dojemanjusebe in okolice, ki naj bi ga prinašala premik iz moderne v postmoderno1 – namesto o fiksnih individualnih ali kolektivnih identitetahpa o družbeni in diskurzivni določenosti identifikacij –, vse prepogostopozabljamo na tisto, kar je raznolikim, četudi začasnim osmišljanjemskupnega; kar proces osmišljanja sproži in vodi, ne glede na vsakokratnodružbenozgodovinsko skupnost in položaj subjekta v njej. To skupnoje po mojem prepričanju imaginarno, na katerega opozarjata dve odnajvznemirljivejših razumevanj tega pojma s konca prejšnjega stoletja: sociološkiin filozofski zaris družbeno imaginarnega pri Corneliusu Castoriadisuin njegova literarnoantropološka aplikacija znotraj estetike recepcijepri Wolfgangu Iserju.Imaginarno kot pojem v zgodovini nikoli ni bil dojet enoznačno inse je vseskozi izmikal enotnim opredelitvam. Že znotraj psihoanalitičnihin antropoloških teorij obstaja široko polje različic, kako opredelitibodisi imaginarno bodisi njegovo razmerje do identitete: od Freudove inLacanove, do podobne Winnicottove in slednjič do teorije Arnolda Gehlena,ki to področje razume kot območje prenosa, kjer človek s projekcijosebe v nedoločeno prihodnost popravlja pomanjkanje gonov in nelagodjezdajšnje realnosti. Vse omenjene teorije imaginarno razumejo kotrazmerje med notranjo željo in realnostjo, pa tudi, na kar posebej opozarjaIser, kot nekaj, kar lahko v tek sproži le takšen ali drugačen jedr-1 Aleš Debeljak, Postmoderna sfinga: kontinuiteta modernosti in postmodernosti (Celovec; Salzburg: Wieser,1989); Janko Kos, Na poti v postmoderno (Ljubljana: Literarno-umetniš ko druš tvo Literatura, 1995);prim. Peter Wagner, A sociolog y of modernity: liberty and discipline (London: Routledge, 1998) idr.