Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

Med mitom in institucijamitna in neopredeljena. 59 Vendar avstrijske oblasti v predmarčni dobi nisomogle zanemariti sprememb, do katerih je prišlo v Ilirskih provincah,kar se je po mnenju Jožeta Ciperleta in Vlada Schmidta izrazilo z ustanovitvijostolic za slovenski jezik na graškem liceju, v Ljubljani in v Gorici(1812, 1817, 1847). Te so brez dvoma vplivale na zedinjevanje narodno-kulturnegatrga, ne le, ker je slovenščina postala učni predmet (s čimerje v primerjavi z Ilirskimi provincami pravzaprav nazadovala), marvečzlasti, ker je vzgajala kader uradnikov in duhovnikov ter nove slojeslovenske inteligence, 60 in sicer kljub slabostim, ki jih je med prvimi opažalFrance Kidrič ter jih pripisoval premalo radikalnim težnjam slovenskihpreporoditeljev. Po njegovem mnenju prav zaradi tega med slušateljiljubljanske stolice ni bilo skoraj nobenega pomembnejšega književnika,vendar Kidrič v isti sapi dodaja, da so preporoditelji vendarle dosegli,da so bili učbeniki na podeželju tiskani le v slovenščini, ne pa dvojezično,kot je bilo prej v navadi. 61Drugo šolsko poenotenje je slovenski jezik doživel po marčnih dogodkih,ko je avstrijsko šolsko ministrstvo na Miklošičevo pobudo izdalopriporočilo o enotni sintaksi in slovnici v šolskih učbenikih, kar bibilo možno razumeti tudi kot priznanje obstoja enotnega slovenskegaknjižnega jezika. Poseg oblasti ni bil prvi te vrste, saj je podobno storilaže v t. i. črkarski pravdi, ko je s prepovedjo metelčice in danjčice nehoteomogočila ustoličenje enotnega črkopisa – kot opozarja Schmidt, tistegačrkopisa, ki uporabe slovenščine ni omejeval na rabo na podeželju. 62Po padcu Bachovega absolutizma je buržoazija uvedla bistveno restriktivnejšoin v marsičem nasprotujočo si šolsko politiko, ker je prisilna germanizacijazavirala sicer želeno razširitev obsega izobraževanja. 63 Slovenščinakot mehanizem narodne identifikacije in šolstvo kot kolonizatorskidržavni aparat sta bila v konfliktu vsaj v dveh točkah. Ena je bila začasnenarave: medtem ko je bila slovenščina kot jezik vse bolj priznana –kljub temu, da je v gimnazijah ostala le učni predmet –, je državni aparatrepresivno nastopal do dijakov in učiteljstva, kar je zbujalo odpor de-59 Zwitter, O slovenskem, 116–117.60 Jož e Ciperle, Srednje š ole in viš ji š tudiji na slovenskem ozemlju do leta 1918, Kronika 24, št. 3 (1976),137–150; Schmidt, Zgodovina šolstva 2, 256–258. Ciperle pa opozarja, da je bilo višje šolstvo v tej oblikil. 1848 ukinjeno, zato se je vprašanje poučevanja slovenskega jezika takrat odprlo na novo.61 France Kidrič , Ustanovitev slovenske stolice v Ljubljani, Ljubljanski zvon 54, št. 4, 5, 6 (1934), 374–381.62 Schmidt, Zgodovina šolstva 2, 226–228; Vlado Schmidt, Zgodovina š olstva in pedagogike na Slovenskem 3,1848–1870 (Ljubljana: Delavska enotnost, 1988), 97.63 Schmidt, Zgodovina šolstva 3, 351. Tam je dostopen tudi podrobnejši prikaz položaja slovenščine inSlovencev v pomarčnem obdbobju in v obdobju do Taaffejeve vlade. Schmidt, Zgodovina šolstva 3,64–91, 316–400.143