Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

122Nacionalni imaginariji – Literarni imaginarijiveč del skupnih evropskih nacionalizmov, je tudi za kanadski literarnisistem možno reči, da je le del transnacionalnega pojava kulturnih nacionalizmovnarodov, ki so bili politično nerealizirani. Kanadski literarnisistem pa si s slovenskim deli vsaj to značilnost, da so ga dolgo obvladovaleliterarne študije, ki so književnost obravnavale kot podsistem splošnejšegasistema – kulture.Kakor lucidno ugotavlja Barry Cameron, se je v Kanadi takšna literarnazgodovina dejansko spremenila v kanadske oziroma v kulturneštudije, saj je analizirala simbole kulture, njene podobe, mite itd., 33 ali panjeno kulturno in institucionalno produkcijo. Četudi bi bilo takšne šudijepretirano razumeti kot neposredno podlago za uvajanje empiričnihin sistemskih pristopov k literaturi, kakršne, denimo, zagovarja Tötösyde Zepetnek, pa so v kanadskem primeru ustvarile miselni okvir zanje,saj so se usmerjale v analizo kanadske kulture namesto v raziskave specifičnostiliterature, prav tako pa so ustvarile podlago za usmeritev literarnevede pretežno v študij nacionalne literature. Obe miselni predpostavkista z vzponom poststrukturalističnih praks na metodološki ravnidoživljali nenehne kritike; 34 po letu 1977, ko je bil sprožen institucionalninapad na tematologe v reviji Studies in Canadian Literature, je biltematološkim študijam bolj ali manj dosledno preprečen vstop v kanadističneznanstvene in kritiške revije – ne pa tudi v knjižni tisk –, medtemko je v revijah povsem prevladal poststrukturalizem. 35 Vendar poststrukturalisti,kot so, denimo, Cameron, Linda Hutcheon ali BarbaraGodard, tematologom niso v prvi vrsti očitali osredotočenosti na kulturoali celo na nacionalno literaturo, marveč vztrajanje pri fiksni nacionalniidentiteti in fiksnem statičnem kanonu. Sami so uvajali prijeme,s katerimi so opredelili zunajliterarne družbene diskurzivne prostore, vokviru katerih naj bi »kritiška teorija postala relevantna za kanadsko situacijo«;namesto enotne vizije Kanade kot nečesa že ustvarjenega panaj bi teorija ponudila branje tistega, kar naj bi bila Kanada v nenehnem33 Cameron, Theory and Criticism, Trends in Canadian Literature, 111–112.34 Večino kritiških zadržkov do tematološke prakse, zlasti s strani poststrukturalističnih, pa tudi s stranidrugače usmerjenih avtorjev sistematično popiše Barry Cameron v citiranem prispevku Theoryand Criticism, Trends in Canadian Literature. Vendar je smiselno opozoriti na dejstvo, da se je v zadnjemčasu vse bolj pričela uveljavljati zavest o pristranskosti tovrstnih napadov. Zlasti R. M. Brown, kije bil sam eden izmed prvih kritikov tematologov, ob ponovni evalvaciji kanadske kritiške situacijeopozarja, da ti napadi niso bili vselej upravičeni, še toliko manj pa je bila na podlagi kanadske prakseupravičena splošna odklonila sodba do raziskovanja téme; gl. Russel Morton Brown, The Practice andTheory of Canadian Thematic Criticism: A Reconsideration 70, št. 2 (2001), 653–689.35 Brown, The Practice, II.