Marcello Potocco, Nacionalni imaginariji ... - Pedagoški inštitut

Poskus s slovenskim utemeljitvenim mitomčev Glasnik slovenskega slovstva ukinjen že po prvi številki – zaradi pomanjkanjanaročnikov. 55Kolikor lahko govorimo o diferenciaciji, vsaj v okviru literarnegain kulturnega delovanja in zlasti po letu 1868, je bila praksa novičarjevin v časopisu objavljenih besedil zaznamovana – podobno kot kasnejepri Mohorjevi družbi – z nezakritim, didaktičnim, dostikrat trivialnimpatriotizmom, 56 zato je bila za Bleiweisa Veselova Potažva lahkoenako važna ali še važnejša od Prešernovih sonetov – kajti bila je dokaz,da je mogoče slovenski jezik uporabljati tudi v najumetelnejših literarnihoblikah. 57 Toda za novičarski patriotizem sta bila – še pomembneje– značilna cesarski legitimizem in verski konzervativizem; narodniapel se je omejeval na klic po večjih kulturnih pravicah, v najboljšem primeruna klic po narodnostni avtonomiji znotraj cesarstva. 58 Prav zato jebil lahko najznačilnejši izraz novičarskega patriotizma kult Jovana VeselaKoseskega, ki teh okvirov ni presegal. Izven tovrstne literature je bilomoč v Novicah objavljati malo, o čemer najbolje pričajo v časopisu objavljenePrešernove stvaritve: v izbor so bile pripuščene njegove prigodniškepesmi, ob njih pa Krst pri Savici, Memento mori in že s pridržkom Odželezne ceste. 59 Legitimistični redukciji v Novicah ni bila podvržena le izvirnaknjiževnost, marveč v enaki meri kritiška dejavnost. V časopisu jebila prvikrat dana možnost javnega kritiškega udejstvovanja, a je Bleiweiszaradi izogibanja prepirom vztrajal pri poudarjanju apologetskih, informativnihkritik. 60 Tako književno in jezikovno kot tudi kritiško praksoje razumel le kot eno izmed torišč rodoljubnega delovanja, kot afirmativniposeg v nacionalno sfero. 61 Takšno prakso lahko označimo kotliterarno predhodnico političnega slogaštva, ki pa je vključevala vse njegoveslabosti. Bleiweis si je kljub pozivanju k enotnosti sam dovolil napadena nasprotnike, še pogostejša so bila ironična in arogantna priporočilaali ignoriranje. Čeprav sta takšna politika in praksa dejansko zaviralikritištvo in razcepitev idej, sta bili načelno utemeljeni prav v tendenčnemnarodnem patriotizmu, kajti ideja slogaštva je bila argumentirana55 Slodnjak, Zgodovina slovenskega, 156.56 Isto, 152.57 Grdina, Od rodoljuba, 118.58 Takšno podobo Novic prikazuje zlasti starejša slovenska literara zgodovina, prim. Boris Paternu, Slovenskaliterarna kritika pred Levstikom (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1960), 7–90; Slodnjak, Zgodovinaslovenskega, 135.59 Paternu, Slovenska literarna kritika, 44–45.60 Isto, 32–34; Paternu, Slovenska literarna kritika.61 Grdina, Od rodoljuba, 125.111