Glasnik november 2007 - Občina Škofljica

Učenci bodo imeli dovolj prostora za športno vzgojo …Za športna društva bomo lahko navijali s tribun …Rekreacije bo več in za več občank in občanov …Veselili se bomo različnih kulturnih dogodkov naših društev …Gostili bomo lahko množične prireditve …… saj se zaključuje IZGRADNJA VEČNAMENSKE DVORANE.SPOŠTOVANI OBČANKE IN OBČANI!Veseli smo, da vas lahko povabimo naSLOVESNO ODPRTJE VEČNAMENSKE DVORANE,ki bo v soboto, 17. novembra 2007, ob 18. uri.Pripravili smo vam pester kulturni program,naše praznovanje pa bodo obogatili tudi visoki gostje.Pridružite se nam ob skupnem slavju.Boštjan Rigler,županSPOŠTOVANI OBČANKE IN OBČANI!Vabimo vas na zabavnoŠPORTNO POPOLDNE,ki bo v nedeljo, 18. novembra 2007,od 14. ure dalje v večnamenski dvorani na Škofljici!Zanimive ekipe se bodo pomerile v košarki, rokometu, odbojki …predstavili se vam bodo karateisti,zaplesale plesalke ...Napolnimo dvorano in pripravimo pravo navijaško vzdušje.Boštjan Rigler,župan

Starše predšolskih otrok obveščamo,da se znižano plačilo vrtca za otroke, kiso vanj že vključeni, na novo določi s 1.1. 2008. Starši lahko oddate vloge do 15.novembra 2007.Vlogo izpolni eden od staršev ali zakonitizastopnik otroka ter jo vloži pripristojnem organu občine, v kateri imajootrokovi starši stalno prebivališče oziromaima stalno prebivališče eden od starševskupaj z otrokom. Če so starši tujci,ki so zavezanci za dohodnino v RepublikiSloveniji, vložijo vlogo v občini začasnegaprebivališča. Občina Škofljica sprejemavloge staršev, ki imajo stalno prebivališčev Občini Škofljica.Vloge (Obr. 1,82 VRT/1) lahko dobitev knjigarnah in papirnicah ter na spletnistrani občine (http://www.skofljica.si),vloge in obrazci, družbene dejavnosti).Vlogi so priložena tudi navodila, ki jihnatančno preberite.Izpolnjene vloge lahko pošljete po poština naslov: Občina Škofljica, Šmarska cesta3, 1291 Škofljica, ali jih oddate v sprejemnipisarni ob ponedeljkih, torkih, četrtkih,petkih od 8. do 12. ure ter ob sredahod 8. do 12. in od 15. do 17. ure.Tistim staršem, ki znižanja ne bosteuveljavljali, bo vrtec, v katerega je otrokvključen, izstavil račun v višini polnegaplačila.Popolna vloga mora vsebovati:- vsa izpolnjena polja in okenca v obrazcu(Obr. 1,82 VRT/1);- potrditev zaposlitve sedanjega delodajalca;- odločbo o odmeri dohodnine za leto2006 oziroma pisno pooblastilo vlagatelja,zakonca oziroma družinskegačlana, da si občinski organ omenjenepodatke pridobi po uradni dolžnosti;- potrdilo o višini katastrskega dohodkazavezanca in priznanih oprostitvahza leto 2006 (kmetje) oziroma pisnopooblastilo vlagatelja, zakonca oziromadružinskega člana, da si občinskiorgan omenjene podatke pridobi pouradni dolžnosti;- davčni obračun akontacije dohodnineod dohodka, doseženega z opravljanjemdejavnosti (MF-DURS, obr.DOHDEJ, št. 11) za leto 2006 (sa-mostojni podjetniki) oziroma pisnopooblastilo vlagatelja, zakonca oziromadružinskega člana, da si občinskiorgan omenjene podatke pridobi pouradni dolžnosti;- potrdilo o višini zavarovalne osnoveza leto 2006 (samostojni podjetniki)oziroma pisno pooblastilo vlagatelja,zakonca oziroma družinskega člana,da si občinski organ omenjene podatkepridobi po uradni dolžnosti;- potrdilo delodajalca o bruto plači zaobdobje zadnjih treh mesecev (če vletu 2006 niste bili v delovnem razmerjuvseh 12 mesecev, sedaj pa stezaposleni);- potrdilo zavoda za zaposlovanje oziromafotokopijo delovne knjižice (vkolikor niste v delovnem razmerju)oziroma pisno pooblastilo vlagatelja,zakonca oziroma družinskega člana,da si občinski organ omenjene podatkepridobi po uradni dolžnosti;- potrdilo o višini preživnine (v kolikorjo plačujete oziroma jo prejemate);- potrdilo o letnih zneskih prejetih pokojnin(ZPIZ) v letu 2006 oziromapisno pooblastilo vlagatelja, zakoncaoziroma družinskega člana, da si občinskiorgan omenjene podatke pridobipo uradni dolžnosti;- odločbo centra za socialno delo o upravičenostido prejema denarne socialnepomoči (v kolikor jo prejemate);- za polnoletne družinske člane, ki nimajodohodkov, je potrebno priložitiustrezno dokazilo o njihovem statusu.Prosimo, da na vlogo napišete telefonskoštevilko, na kateri ste dosegljivi, davas lahko pokličemo v primeru morebitnihnejasnosti.Za dodatne informacije lahko pokličetena telefonsko številko 01 360 16 11.Zdenka Repovž,višja svetovalka

Dan reformacije in dan spomina na mrtve sta priložnost, da se v nas prebudi čut za spremembe. Spremembam v življenjuljudje nismo naklonjeni. Kljub temu se nam dogajajo vsakodnevno. Nekatere sprejmemo mimogrede, na druge se težkoprivadimo. Najtežja sprememba pa je izguba nam drage osebe. Vsak izmed nas se spomni kakšnih ganljivih besed, ki sobile izrečene na poslednji poti: »Bil/a je takoizjemen človek. Imel/a je takšne in drugačnedobre lastnosti …« Res škoda, da človek,ki se je poslovil s tega sveta, ne more slišativseh teh lepih besed, ki jih morda v življenjuni bil nikoli deležen.Praznika v teh dneh sta priložnost, da razmislimoo sebi in vsakodnevnem odnosu donaših najbližjih ter soljudi. To je priložnost zareformacijo v nas samih, da s svojim odnosomin dejanji ljudem okoli sebe pokažemo,da jih cenimo in koliko nam pomeninjihovanavzočnost, ker so med nami. Ne skoparimos pohvalami tukaj in sedaj. Ob njihovem odhoduje žal prepozno.OO SLS ŠkofljicaV prvem možnem času, torej takoj vponedeljek, 20. avgusta 2007, zjutrajsmo podporniki neodvisnega predsedniškegakandidata Lojzeta Peterleta povsej državi Sloveniji, kjer so tisti časdelovale upravne enote, bodisi v glavnihmestih ali na izpostavah v krajevnihuradih, začeli zbirati overovljene podpisepodpore.Člani občinskega volilnega štabaNove Slovenije - Krščanske ljudskestranke smo se že pred pričetkom odprtjaKrajevnega urada Škofljica zbraliin se dogovorili za urnik prisotnostidveh oseb pri zbiranju. Dogovoru sose odzvali tudi v Slovenski demokratskistranki, tako da smo lahko določiliprisotnost po dveh oseb pri zbiranju od20. do 22. avgusta 2007. Tudi škofljiškaobčina nam je prijazno ponudilapotrebno pomoč.Sporočiti pa želim, kaj nas je, samezbiralce podpisov namreč, najbolj osupnilo.Dogovorjeno je bilo, da volilnemuštabu kandidata Lojzeta Peterleta sprotnopošiljamo število zbranih podpisov.Veliko presenečenje je nastopilo že poštirih urah, ko smo že zbrali potrebnokoličino 5.000 podpisov, do srede panad petnajst tisoč.Hvala vsem občankam in občanom,ki ste se kljub pomanjkanju časa potrudiliin hitro oddali svojo podporo.Saj veste, da kdor hitro da, dvakrat da.Upajmo, da se bo tisti drugi da zgodilže 21. oktobra 2007.OO N.Si Škofljica

od vseh pozabljeni.Upamo, da vse povedano na koncu nebo tako kruto. Obstaja namreč verjetnost,da se bo ob obrambi napadene strani našlotudi zasute jarke, ki so pred 40 leti šeodvajali vodo.KS Lavrica je 17. 9. 2007 organiziralasestanek sosedov, prizadetih ob novo nastajajočisoseski. Problem zalednih meteornihvoda okoli potoka Prošca ostajavsak dan bolj očiten. Težave so nastopilepo pridobitvi gradbenega dovoljenja zanovo gradnjo. Pri tem postopku bližnjisosedje niso sodelovali, tudi povabljeniniso bili. Vsekakor pričakujejo, da bo ObčinaŠkofljica, če ni že prepozno, njihovstrokovni zaščitnik. Papirji s pozitivnovsebino so namreč ugodni za investitorja,prihajajo eden za drugim. Krajani neverjamejo nikomur, ker so bili izigrani privseh vmesnih postopkih, zato se jim nepiše nič dobrega – mali koraki povzročiteljevtežav so pač neizprosni. Nič nimajoproti novogradnji, a voda se žal vsak danbolj bliža njihovim kletem. Investitor sevedaobljublja poglobitev Prošce na temdelu v dolžini 100 m.Na sestanku navzoči so tako sprejelisklep za nadaljnjo vztrajanje sanacije meteornihvoda. Vse dane rešitve so slabe,so prepričani, ker ne pospešujejo odvodav Prošci in naprej. Tudi vodno soglasje niustrezno.Prav tako nujno je že ob času gradnjerešiti semaforizacijo na priključkih Jagrovein Kamnikarjeve na Dolenjsko cesto. Zvso problematiko bodo seznanili medije,kot so televizija in tisk, saj menijo, da soModrovali pa so tudi takole:Nihče od krajanov ne zanika, da poplavnekoč ni bilo, a sedanje stanje presegameje.Ker stroka poudarja svoje znanje,kmečka pamet pa je tako neuporabljena,je morda primerno obuditi spomine izpred50 let. Marsikdo se še spomni, kakoso se razmere ob izgradnji nove avtocestepreko Barja drastično spremenile. Ob tejpriliki so potoka Prošco in Škofeljščico(Izer) speljali v Iško. Ker pa ima Ljubljanicaveč vode, le-ta zadržuje vodo izomenjenih vodotokov. Pred izgradnjoavtoceste se je imenovanima potokomauspelo samostojno prebiti v Ljubljanico.Na Lavrici še vedno živi kar lepo številokrajanov, ki so pred 50 leti na roko lopatalibrežine jarkov. Tega danes ni več, pravtako ni več malih kmetov.Morda bo ministrstvu za okolje uspeloposekati jelše, ki rastejo že kar po samistrugi. Prav rastje v strugi nazorno kaže,kakšna nesnaga teče in gnoji vse sočnozelenje okoli struge. Kmečki pridelki paše nikoli niso bili pregledani, v kolikšnimeri jih naša ekološka osveščenosti pognoji.Besedilo in fotografijaAndrej PogačnikLavrica, Hotel Grandvid, 29. septembra2007 – Investitor A1, investicijsko upravljanje,d. d., in hčerinska firma A1 iProkekt,d. o. o., oba iz Ljubljane, sta organiziralatiskovno konferenco o novemnaselju Ob potoku, ki bo stalo na Lavriciob potoku Prošca (Grivka). Vrednost projektaje 63 milijonov evrov.Naselje bo obsegalo 289 stanovanj v14 nizkih blokih, od garsonjer do 5-sobnihstanovanj v velikosti 27 do 120 m²,in 22 enodružinskih vrstnih hiš, zgrajenihv dveh nizih v velikosti 145 do 209 m².Gabariti objektov se gibljejo od pritličja,dveh nadstropij, do mansarde. Objekti zmanjšim številom stanovanj nudijo bodočimstanovalcem večjo zasebnost. Stanovanjaimajo tudi zunanje površine, kot soatriji, lože, balkoni, pokrite in nepokriteterase. Vsakemu stanovanju pripada vkleti še shramba in eno do dve parkirnimesti.Za vsa stanovanja je parkiranje urejenov dveh enoetažnih kleteh, za obiskovalceso predvidena zunanja parkirišča. Nekajzunanjih nepokritih parkirnih mest je namenjenotudi prodaji.Vrstne, enostanovanjske hiše nudijovišjo kakovost bivanja. Vse hiše imajopritličje in nadstropje. Gradnja le-teh zagotavljadobro zvočno izolacijo, požarnovarnost in ustrezno zasebnost. Dnevnobivalni prostori imajo povišano svetloetažno višino. Vsaka hiša ima svoj vrt inzagotovljeno parkiranje na lastni parceli.Končne hiše imajo večje vrtove. Velikostteh parcel je do 350 m².Novo naselje ima veliko zelenih površin.V 1. fazi bo križišče Kamnikarjeveulice z Dolenjsko cesto semaforizirano, v2. fazi pa tudi Jagrova ulica. Nizka gradnjain veliko zelenih površin v naselju termirna okolica nudijo ugodno zatočiščepred stresom. Peščena pot okoli naseljaomogoča rekreacijo in sprostitev. V na-

Simbolično polaganje temeljnega kamna.selju so predvideni še: prostori za piknik,otroško igrišče, osrednji trg in drugo. Bodočimstanovalcem bo možno razvijatiprijateljstvo in navezanost na sosesko, karustvarja dobro komunikacijo, odnose invrednote v kraju, kjer se bodo dobro počutili.Kaj pa cene? Končna prodajna cena stanovanjas pripadajočimi zahtevami (zunanjapovršina: eno ali dve parkirni mesti,shramba) se bo gibala od 95 do 312 tisočevrov. Končna prodajna cena hiše pa znaša286 do 450 tisoč evrov.Prodaja stanovanj: iPROJEKT, d. o. o.,na Kajuhovi ul. 32 B v Ljubljani.Sosedski odnosi s staroselci – mejašiNajvečji problem staroselci prikazujejov povezavi s poplavami. Investitor obljubljanajboljše rešitve stroke: stanje nebo poslabšano, sanirali bodo obstoječezadeve, uredili dodatni drenažni kanal zasosede in dodatni površinski kanal ter spoglobitvijo popravili strugo Prošce.Po državni klasifikaciji imenovano področjeni poplavno. Trenutno je s straničrnograditeljev več nedopustnih posegovv potok (nekateri jarki so zasuti). Pridobljenoje novo vodno soglasje; pri vsehproblemih stroka garantira projektiraneZaradi nevzdržnih cestnih razmer je KSLavrica 1. 10. 2007 sklicala del občanovLavrice. Po slabih novicah o obvozni cestimimo Škofljice in Lavrice nemir poLavrici buri duhove.Razmere na Dolenjski cesti so za sameprebivalce ob tej trasi nesprejemljive, podobnopa tudi za vse tiste s stranskih poti.Glavna cesta je vsekakor preobremenjena.Na avtobusnih postajah Pod hribom in Prirešitve in je vedno prva; sosede pa bodozaščitili pred meteornimi vodami.V naselju bosta zgrajena nova šola inpovečan vrtec. Vrtec bo zgradila ObčinaŠkofljica sama, osnovno šolo pa investitorA1 ter jo za določen čas oddal v najemObčini Škofljica.Na koncu predstavitve gradnje so simboličnopoložili še temeljni kamen zanovo naselje. Le-tega sta položila županObčine Škofljica Boštjan Rigler in direktorinvestitorja A1, d. d.. Ob tej priliki jebilo prisotnih kar nekaj občinskih svetnikovin podžupan Ivan Jordan. Slovesnostso popestrili malčki iz podružničnega vrtcaz Lavrice v spremstvu ravnateljice OŠŠkofljica in vodje Vrtcev Škofljica.Ker je bilo slabo vreme, so temeljni kamensimbolično položili kar pri že imenovanemhotelu. Ob boljših vremenskih razmerahpa bo ta prenesen na pravo mesto.Z opisano gradnjo bodo pričeli takoj.Verjamem in upam, da bo zapisano tudiuresničeno.Besedilo in fotografijeAndrej PogačnikSimulacija naselja izarhiva podjetja A1Kovaču ni prehoda za pešce, pa tudi dodatnecestne signalizacije in razsvetljavene. Pešci so prepuščeni svoji pozornostiin iznajdljivosti. Tudi na Lavrici žal veljazakon močnejšega in hitrejšega. Krajaniso z neprimernimi besedami zahtevali,da se mora ta gost promet zmanjšati, nepa še povečevati. Slišati je bilo kar velikonenaklonjenih besed na račun države,prometnega ministrstva in še koga. Krajanipodpirajo samo na občinskem svetusprejeto varianto in nobene druge. Vsata prometna zmešnjava zahteva ureditevpločnikov, dopolnitev javne razsvetljave(premalo cestnih svetilk) ter vsaj prehodovza pešce na avtobusnih postajah. Ponjihovem mnenju so občinske meje pravočitno vidne.Andrej Pogačnik

Ljudje z Rudnika, Lavrice in Orel, ki sobili po boljševističnem terorju pomorjenimed drugo svetovno vojno, večina pa ponjej v tako imenovani svobodi, si zaresniso zaslužili, da se zdaj isti ali njihovinasledniki znašajo nad njihovim spominom.Spominsko obeležje, farno spominskoploščo, so na rudniškem pokopališčusorodniki pomorjenih po polstoletni zamolčanostipred desetletjem postavili nasvoje stroške. Čeprav ta plošča še ni pravigrob, ker naša slovenska človeška skupnostše ni opravila svoje dolžnosti pokopamrtvih, je sorodnikom pomorjenih civilnihžrtev in protirevolucionarjev v velikotolažbo pri žalovanju. Sorodniki in mi vsiz njimi si nikakor ne moremo misliti, daso med nami po vseh spoznanjih zadnjihlet še ljudje, ki še vedno gojijo sovraštvoin nestrpnost. Prav ta sta vodila roko, kije v besedi »domobranci« oskrunila spominskoploščo.Dejanje vandalizma je bilo prijavljenopoliciji, ki si je posledice ogledala in zdajzbira obvestila o storilcu.OO NSZ ŠKOFLJICAAnton MušičNekdo je skušal na rudniški farni plošči izbrisati besedo »domobranec«.Letošnje leto smo nadaljevali z enakozagnanostjo, kot smo končali prejšnje.V aprilu 2007 smo stavbi gasilskegadoma »upihnili dušo«, saj smo ji temeljitoposodobili zunanjo podobo. Minilo jekar nekaj sestankov in posvetov, predensmo se odločili za to veliko investicijo.Polovico sredstev za pokrivanje stroškovje prispevala Občina Škofljica, ki se tudizaveda, da so taki večnamenski objekti zaživljenje in delovanje društev v kraju šekako pomembni, za kar smo jim ne samogasilci, ampak vsi krajani zelo hvaležni.Drugo polovico stroškov pa bomo pokriličlani PGD Želimlje z lastnimi sredstvi in ssredstvi, ki so jih in jih še bodo prispevalikrajani. Investicija je bila sicer za naše razmerezelo velika, vendar bomo s skupnimimočmi zmogli tudi to. Sedaj pa se bomozagrizli še v dokončanje notranjosti, takoda bo v naslednjem obdobju ta osrednjastavba našega kraja popolnoma zaživela.Vneto in vztrajno smo se pripravljali tudina operativnem področju; udeležili smose gasilskih tekmovanj v okviru GZ Škofljicain na podlagi izvrstnih rezultatov vpredtekmovanju smo se uvrstili tudi naregijsko tekmovanje, in sicer s tremi ekipami(člani, članice in pionirji). Tudi tusmo naleteli na finančno težavo, vendar seje tudi tokrat izkazalo, da se da s skupnimimočmi vseh članov marsikaj postoriti inrešiti.

Tudi na družabnem področju smo bili aktivni– našemu podpoveljniku smo ob njegovi življenjskiodločitvi pogumno stali ob strani in ga glasnopospremili v zakonski stan. Poskrbeli smo tudi, daje bilo mesto Ljubljana priča, da gasilci vestno inpošteno skrbimo za svoje člane tudi v pomembnihodločitvah. Tako smo našega podpoveljnika pospremilina Ljubljanski grad in mu ob prisotnostimnogih drugih gledalcev pripravili še »gasilskoporoko«.PGD ŽelimljeMorje jesenskega cvetjapokriva grobove.Blesketajoče svečeplapolajo za mrtve rodove.Ob grobu molčesklonjeno stojimo,se naše misli z duhompokojnih spojijo.Na krilih spominov vpreteklost poletimo,za trenutek z njimiv iluziji zaživimo.To je čas, ko se narava znami zavije v črnino.Je čas, ko se v svojonotranjost poglobimo,je tudi čas, ko se naspolasti občutek minevanja…Življenje nam je podarjeno,z nitkami usode prepletenovčasih žal drugače, kotsami bi želeli.Ja, vsi v isto smer, po istipoti hodimo,se končnemu ciljupribližujemo.Eni preje, drugi kasnejebomo tja prispeliin od tam v večnostizpuhteli.Tončka Podlogar,Želimlje

Cerkve kot »družbeno koristne ustanove«,ki je zapisana v Zakonu o verski svobodi,resnično drži.Po srečanju je nadškof Uran darovalsveto mašo, pri kateri je ubrano prepevalžupnijski mešani pevski zbor, nekaj skladbpa je spremljala tudi sveže ustanovljenainštrumentalna skupina. Pri pridigi je nadškofposebej poudaril vlogo družine, ki jeprva vzgojiteljica za krščanske vrednote vCerkvi in družbi nasploh.Po maši smo se v občestvenem klepetuzadržali pred cerkvijo. Želimeljske gospodinjeso – kot še vedno doslej – poskrbeleza slastno pecivo. Hvala!Besedilo Iztok PetričFotografiji Peter GiovaniNadškof msgr. Alojz Uran ob klepetu predcerkvijoŽupnijo Želimlje je v nedeljo, 14. oktobra2007, obiskal njen nadpastir AlojzUran. Župljane je najprej nagovoril že priprvi maši, po njej pa se je v Zavodu sv.Frančiška Saleškega srečal s člani skupin,ki delujejo v župniji. Srečanje je potekalov zanimivem dialogu med nadškofom inpredstavniki posameznih skupin. Vsak izmedslednjih je predstavil skupino, iz katereprihaja, podal nekaj vsebinskih smernicnjenega dela, temu pa je sledil nadškofovkomentar. Ko sem poslušal predstavitve,sem bil pravzaprav presenečen,koliko življenja je v želimeljski župniji.Pri verouku se srečuje prek 100 osnovnošolskihotrok, ki jih poleg župnika JanezaIvana Žabota poučujejta še dva kateheta.Številčna je tudi skupina birmanskih voditeljev,ki pomagajo birmancem pri njihovipripravi na prejem zakramenta svetebirme. Zelo aktivna je želimeljska Karitas,ki neutrudno zbira podatke o potrebahljudi s področja župnije ter družinam inposameznikom pomaga reševati njihovestiske. Z gospodarskega vidika župnijadobro stoji in nima dolgov. Z vseh vidikovžupnija dobro sodeluje z lokalno oblastjoin salezijansko skupnostjo. V župniji delujetaše mešani pevski zbor in zakonskaskupina.Ob tako konkretnem poročilu »s terena«človek resnično spozna, da definicijaSrečanje s predstavniki skupin, ki delujejo v župniji

AC Žgajnar bo požarni izhod zaprldo 1. novembra, občina bo poskrbela,da dnevni migranti s Kočevske ne bodouporabljali poljskih bližnjic. Inšpekcijaizrekla ukrep za sanacijo silosa zažagovino.Stanovalci Žagarske ulice že vrsto letživijo v nemilosti prometa, povezanegaz izvozom oziroma uvozom v Poslovnoobrtno cono (POC), hkrati pa ulico obremenjujejotudi dnevni migranti s Kočevske,ki se preko poljskih poti izogibajovsakodnevnim kolonam, ki nastajajo naDolenjski cesti. Kakovost življenja jimkrha tudi prah lesnega podjetja Hoja.Eden izmed prvih, ki je svojo dejavnostodprl v še vedno nastajajoči POC, je bilpodjetnik Matija Žgajnar. Zgradil jeličen avtomobilski center (AC) za vzdrževanje,popravilo in registracijo vozil, kiga mnogi občani tudi redno uporabljajo.Pravzaprav mnogi tudi pohvalijo kakovostneusluge. Ko je bila po mnogih letihzgrajena uradna dovozna pot v POC in jeletos avgusta končno dobila tudi uporabnodovoljenje, so mnogi pričakovali, dabo zaradi tega Žagarska ulica razbremenjenaprometa in bo tako na voljo zgoljin samo tamkajšnjim prebivalcem. Vendarni bilo tako. Navada je pač železna srajcain zlasti v prometnih konicah vsakdoišče najkrajšo pot do cilja. Uporabniki ACtako še vedno kot dovozno pot po večiniuporabljajo Žagarsko ulico. Izvoz iz Žagarskev POC je sicer fizično ločen z (požarnimi)vrati, za katera pa ni povsem jasno,ali naj bi bila odprta ali zaprta. Vendar,gledano splošno, so požarni izhodi načelomavedno zaprti in namenjeni zgolj izhoduv primeru požara. Kakorkoli, dostopdo AC preko Žagarske ulice je postal hudtrn v peti tamkajšnjim prebivalcem. Pritem moramo vsekakor upoštevati dejstvo,da Žagarsko ulico močno obremenjujejotudi vozila, ki zaradi neznosnih kolon naKočevski in Dolenjski cesti redno ubirajobližnjico po poljskih poteh, ki se navezujejona Žagarsko ulico. Glede na pismo gospodaIvana Fila, ki ga je že pred časomposlal uredništvu Glasnika, pa je prometle eden od problemov, ki rahlja živcetamkajšnji soseski. Po njegovih besedahje zelo moteč tudi prah oziroma žagovina,ki uhaja skozi poškodovani silos, mirpa bojda kali še cvileče dvigalo podjetjaTerra. Iz povedanega je jasno razvidno, daje življenje v četrtni skupnosti Žaga neznosnozaradi več dejavnikov in ne zgoljzaradi prometa AC Žgajnar. Ker pa le-taželi širiti svojo dejavnost in zato sevedapotrebuje določena dovoljenja, so se odločili,da bodo izdajo le-teh pogojevali zdokončnim zaprtjem požarnega izhoda.Problematike reševanja dostopa prekŽagarske ulice se je gospod Žgajnar kotspreten in moder podjetnik seveda lotilpostopoma. Svoje uporabnike je želel nanovo pot do AC navaditi počasi. Požarnavrata tako zapira preko noči, da bi preprečilnočni promet preko industrijske coneskozi naselje, in jih odpre ob 8. uri, ko najbi stanovalci že odšli v šole in službe. ACima dnevno okoli 40 obiskov vozil karnajbolj črnogledo pomeni približno 80prevozov Žagarske ulice na dan. Ob temseveda velja pripomniti, da se vsi verjetnone pripeljejo preko Žagarske. Ko je biloavgusta dano za novo dovozno pot v POCtudi uporabno dovoljenje, je gospod Žgajnarpričel s postopnim odstranjevanjemusmeritvenih tabel za AC z Dolenjske cesteproti Žagarski, hkrati pa zaprosil dovoljenjaza postavitev nove usmerjevalnesignalizacije na Kočevski cesti. S tem jepravzaprav napravil vse, odprto je ostalole še odpiranje oziroma dokončno zaprtjepožarnih vrat na koncu Žagarske ulice.Že pred leti se je gospod Žgajnar odločil,da bi AC dodal še eno halo, ki bidelno posegla v zelenico POC. Zato je zaprosilza spremembo zazidalnega načrtain z občino sklenil dogovor, da bo financiralizdelavo potrebnega prostorskegaakta v vsebini in obsegu, kot jo je določilaobčina, ta pa bo dovolila spremembo zazidalneganačrta. Letošnjega septembranaj bi občinski svet sprejel sklep o javnirazgrniti Odloka o spremembah in dopolnitvahzazidalnega načrta VP 9/1 in VO9/2. O tem je občinski svet razpravljal na8. redni seji. Aleksander Jeras, predstavnikčetrtne skupnosti Žaga je pojasnil, dagospod Žgajnar že 5 let uporablja izhodna Žagarsko ulico in da z njim ni mogočedoseči nobenega dogovora. Predlagal je,da se ne izda nikakršnih soglasij, doklerne bo zaprl izhoda na Žagarsko in doslednouporabljal uradni dostop do POC.Podprl ga je svetnik Damjan Pangerc,ki tudi živi v neposredni bližini. Župan jedodal, da je z gospodom Žgajnarjem stopilv stik takoj po tem, ko je občina dobilauporabno dovoljenje za novo cesto,saj so bili s tem dokončno izpolnjeni vsipogoji za pravno formalno uporabo noveceste. Temu dovoljenju je sledil AC, ki jepridobil dovoljenje za postavitev novihusmerjevalnih tabel. Ob glasovanju je 14svetnikov glasovalo proti Sklepu o javnirazgrnitvi osnutka odloka o spremembahin dopolnitvah Odloka o zazidalnem načrtu,eden je bil za. Zaradi tega je gospodŽgajnar občinskemu svetu poslal odprtopismo, v katerem je utemeljeval svojepravice in – res pretirano – občino oziro-

celo večkrat; devet duhovnikov je biloobsojenih na smrt (štirje so bili usmrčeni,ostalim pa je bila obsodba spremenjena vvisoke zaporne kazni). Na razstavi je prikazanihtoliko raznovrstnih zasramovanj,da je človeku mučno gledati. Po mojemmnenju pa je to nujno potrebno, če hočemoozdraviti pohabljen zgodovinski spomin.Predstavljenih je tudi nekaj primerovskrajno umazanega prikazovanja duhovnikovin redovnic v tedanjem humorističnemčasopisu »Pavliha«.Redovnice so bile večinoma zaprte vkoncentracijskem taborišču Ferdreng (vnemogočih razmerah v letih okoli 1950 jebilo tam zaprtih do 800 žensk).Na razstavi je tudi poimenski spisek630 v letih 1945–1961 zaprtih, obsojenih,sodno kaznovanih škofijskih duhovnikov,redovnikov, redovnic in bogoslovcev.Muzej smo zapuščali čustveno pretreseni;v nas se je izoblikovalo tudi čustvousmiljenja do zasramovanih in nedolžnihtrpečih. A pomislili smo tudi na molitevzanje in za storilce, za poravnavo storjenihkrivic in za spravo v narodu.Za stike z javnostjo Anton MušičKot smo napovedali v Uvodniku prejšnještevilke Glasnika, smo pri različnihorganih preverili, kakšno je stanje vodotokovv naši občini. Preverili smo tudi,kako je na morebitne naravne katastrofepripravljena civilna zaščita.Na občini se je na naše poizvedovanjeprijazno odzval gospod Stane Bozja, ki jezadolžen za vzdrževanje cestne meteornekanalizacije, nekaterih obcestnih jarkov,ki odvajajo cestno vodo v vodotoke, požiralnikovin peskolovov. Povedal nam je,da je občina v letu 2007 namenila 42.00-0,00 € za sanacijo vtočnih rešetk, pokrovov,cevi … delno pa za čiščenje peskolovov,cevi ipd. »Občasno, če je res nujno,očistimo tudi kakšen jarek, s tem paporabljamo občinska sredstva,« je dodalk pojasnilu, da je za vodotoke zadolženadržava oziroma Agencija RS za okolje,Urad za upravljanje z vodami. »Na Uradza upravljanje z vodami pošiljam raznedopise, slike, zahteve, s katerimi jih obveščamoo potrebnosti čiščenja itd. Občasnodobimo tudi kakšen odgovor, sevedapo večkratnih urgencah. V glavnem pišejo,da so problem evidentirali, da bodozadevo uvrstili v programe prihodnjih let,ker je sedaj premalo denarja.«S podobnimi vprašanji smo se zato obrnilitudi na Ministrstvo za okolje in prostorRS. Kljub dvema telefonskima intervencijamaodgovorov na naša vprašanjado zaključka redakcije nismo prejeli. Čejih bomo v prihodnjih dneh, jih bomo objaviliv prihodnji številki Glasnika.Občina Škofljica sicer ni izrazito poplavnopodročje, se pa ob večjih nalivihredno zgodi, da voda zalije kakšno stanovanjskoposlopje ali poslovni objekt,saj zaradi neočiščenih vodotokov voda(pre)počasi odteka. Zadnje večje čiščenjeglavnih vodotokov je v naši občini potekalopred približno 25–30 leti. Takrat so vceloti očistili Grivko oziroma Prošco, kije večji vodotok na Lavrici, pa tudi Škofeljščico.Želimljani pomnijo, da je bilaŽelimeljščica nazadnje generalno očiščenapred več desetletji.Civilna zaščita ni imela posebnih srečanj.Kakšni so naši reševalni načrti, nismouspeli ugotoviti. Je pa svetnik JožeŽlahtič na zadnji seji občinskega svetapredlagal, da naj se pregleda stanje civilnezaščite in reševalnih načrtov v naši občini.Tej vzpodbudi bomo zagotovo slediliin vas o izpeljavi sklepov tudi obvestili.Iztok PetričV zadnji številki našega glasila smo objubilipodrobnejšo predstavitev nagrajencevObčine Škofljica. Priznanja in nagradeObčine Škofljica si sledijo po naslednjemvrstnem redu: naziv častni občan ObčineŠkofljica, grb Občine Škofljica, plaketaObčine Škofljica, listina Občine Škofljicain županovo priznanje Občine Škofljica.Občinski svet Občine Škofljica je 26.2. 2002 sprejel Odlok o priznanjih in nagradahObčine Škofljica. V prvem členusplošnih določb je zapisano, da ta odlokdoloča vrste priznanj Občine Škofljica terureja podeljevanje priznanj in nagrad terpogoje, postopek in način podeljevanjapriznanj. Naslednji člen govori o možnihdobitnikih, in sicer »Občina Škofljicapodeljuje priznanja zaslužnim občanom,drugim posameznikom, podjetjem, društvom,skupinam, zavodom, združenjemin drugim pravnim osebam za dosežke napodročju gospodarstva, vzgoje in izobraževanja,športa, kulture, znanosti, zaščitein reševanja, ekologije in na drugih področjihčlovekove ustvarjalnosti, ki prispevajoh kvalitetnejšemu, boljšemu terpopolnejšemu življenju občanov in imajovečji pomen za ugled in razvoj ObčineŠkofljica in širše skupnosti. Priznanje jelahko podeljeno tudi posmrtno.«Dobitniki županovega priznanjaTokrat sem se pogovarjala s prejemnikižupanovega priznanja, ki ima pomenosebnega županovega priznanja in pohvalepo njegovi lastni presoji. Podeljujega župan posameznikom, lahko tudi skupinambodisi občanom bodisi zunanjimsodelavcem za zasluge na področjih iz 2.člena prej imenovanega odloka za zadnjeleto. Županova priznanja so lahko večkratnain spominska.Pavla Perme (1940) prihaja iz krajaRibno pri Bledu, na Škofljici pa živi že 24let. Je mati dveh otrok in babica trem vnukom.Uspešno je končala likovno akademijo,svoje znanje pa je uporabljala predvsemkot likovna pedagoginja. Več letje dejavna v TD Škofljica (sodelovala jena likovnih kolonijah, na prvi je bila tudi

mentorica); je članica ŽPZ Laniške predice;pomemben delež pa prispeva h kakovostnejšemuživljenju v DU Škofljica.Katja: Župan vam je svojo hvaležnostza aktivno sodelovanje v DU Škofljicaizkazal s priznanjm. Kakšni so bili občutkiob imenovanju oziroma prejemutega posebnega priznanja?Gospa Pavla: Pravzaprav sem bila presenečena,čeprav me je predlagalo društvoupokojencev. Županu se ob tej prilikizahvaljujem. Upam in želim si, da bomoše sodelovali. Zaradi priznanja pa sembila vznemirjena do samega zaključkaprireditve.Katja: Kako ste sploh prišli na, lahkorečem, zelo plodno zamisel o likovnisekciji društva upokojencev?Gospa Pavla: Ko sem se včlanila v DUŠkofljica, je gospa Nosetova na željo nekaterihčlanic predlagala, da bi ustanovilito sekcijo. Ob začetku dejavnosti leta2000 nas je bilo 16, danes pa 22. Interesje velik, a smo omejene s prostorom. Najse tu lepo zahvalim udeleženkam za vsodobro voljo, potrpežljivost, ustvarjalnostin njihovo pripravljenost za nove naloge.Brez njih ne bi dobila priznanja.Katja: Kot likovni pedagoginji vamtovrstno delo ni tuje, a delo z odraslimi,ki imajo vsak po svoje že izoblikovanodnos do sveta, je precej drugačno.Kako se vedno znova lotevate tega izziva?Gospa Pavla: Običajno se pred vsakonalogo oziroma likovnim izzivom pogovorimoo zmožnostih in pričakovanjih.Članice so razumevajoče, aktivno sodelujejoin sprejemajo moje pobude. Z velikimveseljem prihajamo na srečanja. Vednoznova smo presenečene nad sposobnostmiin izdelki. Ob lanskem občinskem praznovanjusmo razstavile panjske končnice;imele smo jih tudi na čebelarskem sejmuna Igu; zelo uspešno pa smo občino zastopalena sejmih Zavoda za razvoj podeželjaCIZA; odzvale se bomo tudi natečajuPanjske končnice v organizaciji Čebelarskezveze Slovenije.Katja: Dve leti ste aktivno vključeniv projekt CIZE Sožitje med mestom inpodeželjem. Kakšne so vaše naloge inprispevek pri uresničevanju tega programa?Gospa Pavla: Na njihovih prireditvahrazstavljamo likovne izdelke in s tem našoobčino. Spomladi smo s točko Kruh našvsakdanji – prikazale smo maske, izdelaneiz slanega testa, poslikane predpasnikein kape ter spekle več vrst kruha – uspešnonastopile na Ljubljanskem gradu. Prejelesmo tudi zahvalo za sodelovanje.Katja: Priznanje je navadno zahvalaza preteklo in sodbuda za prihodnje.Kako bo vplivala na vaše delovanje vobčini?Gospa Pavla: Priznaje je vsekakor izzivza še boljše delo tako v občini kot širše,kjer je le možno, da se naše delo pokaže.Ivanka Zagorc (1940) je otroškaleta preživela na rojstem Gumnišču, naŠkofljici pa živi že 40 let. Do upokojitveleta 1992 je bila delavka v DO Mineraluv Ljubljani, nato pa je čuvala svoja vnukaNežo in Gašperja. Za kamnoseško deloje leta 1987 prejela Plečnikovo priznanje(le-to se podeljuje za izjemne dosežke napodrčju kamnoseške dejavnosti, negovanjenjegove tradicije ter uspešno združevanjeindustrijskega in ročnega obdelovanjakamna). Nekaj let je sodelovala v ŽPSŠkofljica; več let pa je kot prostovoljkaaktivno vključena v župnijsko življenje;je tudi članica DU Škofljica.Katja: Županovo priznanje je potrditev,da župan vaše delo pri skrbi zaurejenost kraja ceni. Kakšni so bili občutkiob prejemu tega nevsakdanjega,neobičajnega izraza spoštovanja?Gospa Ivanka: Bila sem res presenečena.Zahvaljujem se županu za izkazanopozornost, Ani Nuši Brodnik pa za predlog.Sama prireditev in prejem priznanja

ob občinskem prazniku sta mi bila zelovšeč.Katja: Kaj vas vsak dan znova nagovarjaali motivira, da posameznikom innenazadnje okolici nesebično podarjatesvoj čas in energijo?Gospa Ivanka: Kot veste, sem prejelapriznanje, ker čistim kapelico v križišču.Motivira me narava. Pomeni mi velikoin ne želim, da je okoli nas polno smeti.Pustiti jo moramo še zanamcem. Okolicokapelice pa mimoidoči dnevno opazujejo,zato ne želim, da je neurejena. Pa semsi rekla, saj imam čas, da jaz skrbim zas strani cvetličarstva zasajeno cvetje inokolico. Pri tem mi pogosto pomaga sosedaAna Veršič. Skupaj nama je prijetneje.Katja: Veliko na videz manjših, azato nič manj pomembnih oziromaobveznih del, ki omogočajo nemotenin/ali prijetnejši potek dogajanj v domačižupnijski cerkvi in njeni okolici,opravite prav vi. Zdi se, da to delo, šeposebej delo zakristanke (mežnarice),opravljate z veseljem in spontano. Kajvam pomeni biti zakristanka?Gospa Ivanka: Ko sem bila še članicaŽPS, nas je gospod Peter Kvaternik vprašal,če je kdo pripravljen pomagati kotzakristan. To nalogo sem sprejela prostovoljnoin resno. Od tega je že več kot15 let. Čutim veliko veselje do tega dela.Vztrajala bom, dokler bom pri močeh.Katja: Pomagate mnogim in mnogostorite namesto drugih. Župan je toopazil, kako pa je z drugimi občani?Kako skrbimo za urejenost kraja, alicenimo trud vas posameznikov?Gospa Ivanka: Mislim, da ljudje opazijomoje delo; tudi hvaležnost čutim. Takodelo me preprosto veseli, zato besede pohvaleali graje niso vzrok, da še vztrajam.Nestrinjanje z mojim delom me pač nemoti.Katja: Vas je priznanje napolnilo zenergijo še za kakšno dejavnost?Gospa Ivanka: Priznanje mi pomenipredvsem to, da še ne smem odnehati.Janez Marinčič (1972) prihaja zGradišča nad Pijavo Gorico. Po poklicu jesicer policist in poslovodja ter absolventmenedžmenta, po duši pa oče prvošolčka,zgodovinar – zanimajo ga predvsem gradoviin arheološka dediščina – in pohodnik.Aktivno je vključen v delovanje Vaškeskupnosti Gradišče in društva Vaškainteresna skupnost Gradišče. Prvi predseduježe od njenega začetka, drugi pa enoleto. Prejel je tudi priznanje za svoj deležv vojni za Slovenijo.Katja: Županovo priznanje dokazuje,da je bil vaš trud preteklih, predvsempa letošnjega leta opazen. S kakšnimiobčutki ste prejeli imenovanje indočakali sam prejem priznanja?Gospod Janez: To je priznanje vsemGradiščanom. Trud in sposobnosti je potrebnousmeriti v prid Gradiščanom inkraju.Katja: V naši občini je več vaškihskupnosti, natančneje osem. Kdaj inkako ste začeli s snovanjem vaške skupnostina Gradišču?Vaške skupnosti so bile ustanovljene vdrugem mandatu občine in kot organ sooblikujejoin sodelujejo pri opravljanjujavnih zadev v občini. Ker pa niso pravneosebe, ne morejo razpolagati s finančnimisredstvi. Pri nas smo to rešili z ustanovitvijodruštva Vaška interesna skupnost Gradišče,na Vrhu pa ima podobno funkcijogasilsko društvo. Interesno skupnost smodejansko ustanovili zaradi lažje organizacijesrečanja Gradiščanov lansko leto.Na predlog podžupana Ivana Jordana pa

smo prišli do prostorov društva.Katja: Življenje na Gradišču je tudipo vaši zaslugi in delu vaške (interesne)skupnosti zelo privlačno za bivanje.Kateri projekti so vas v preteklih mesecihali letu najbolj zaposlovali?Gospod Janez: Naše temeljno prizadevanjeje urbanistična ureditev naselja, aktivnemuprebivalstvu ponuditi zaposlitev,otrokom varstvo, prostemu času pa primerenprostor. Nujna je vzpostavitev povezaveSmrjene–Gradišče, z Vrhom le-taže obstaja. Nadaljevali bomo srečanja ssorodnimi društvi v drugih občinah (skupnipohodi na Sv. Ahac, izlet v vinorodnekraje, športna druženja). Gradišče ne smepostati spalno naselje, saj se interesi takozačnejo uresničevati izven kraja.Katja: Srečanje Gradiščanov je vseslovenskaideja, letošnje srečanje v našiobčini je bilo že sedmi tovrstni shod. OTeden otroka je v Sloveniji projekt Zvezeprijateljev mladine Slovenije (ZMPS),ki se začne vsak prvi ponedeljek mesecaoktobra in traja 7 dni. V tem času se organizirajorazlični programi za otroke v večkrajih po Sloveniji, v javnost pa se prekomedijev posredujejo sporočila otrok,ki jih ZPMS pripravi na podlagi sklepovotroškega parlamenta in povzetkov ugotovitevanalize klicev na Tom – telefonotrok in mladostnikov. V KUD Škofljicasmo 6. oktobra pripravili otroško sobotnodopoldne s popularnimi namiznimiigrami in jesensko obarvano likovnodelavnico. Dvanajst dečkov si je ob različnihnamiznih igrah in kartah skupaj zmentorjem Jurijem Gregoričem razgibalopripravah in zadovoljstvu po prireditvismo v Glasniku nekaj že brali. Na kakšennačin ste pripomogli k pozitivnemuzaključku?Gospod Janez: Naj se najprej zahvalimžupanu Riglerju, podžupanoma Jordanuin Brunšku ter Branku Križu za nasvete inpomoč. Društvo Vaška interesna skupnostGradišče je bilo poleg Občine Škofljicasoorganizator srečanja, zato sem kotpredsednik društva nosil precejšno odgovornostnad izvedbo prireditve, poskrbelsem za ureditev potrebnih papirjev. Polegtega sem vodil še redarsko službo. Zelouspešno smo sodelovali z več gasilskimidruštvi naše občine in z zdravstveno službo.Verjetno sem med vsemi navzočimividel najmanj prireditvenega programa,dobil pa sem sončarico. Zadovoljen sem,da nismo prejeli nobenih pritožb.Katja: Bliža se konec leta. Kakšni sovaši načrti za delo v vaški skupnosti?Jih bo s priznanjem lažje začeti uresničevati?Gospod Janez: Seveda je to dodatnamotivacija. Tako je lažje začeti nekaj novega.Želim, da bo sodelovanje z občinoše tako dobro. Želje, ideje, samoiniciativnostso nujno potrebne, a pač niso dovolj– podpora je res temelj.V srečanjih s tokratnimi sogovornikisem znova odkrila, kako smo ljudje vsakzase svoja zgodba in svet, hkrati pa je tanaša različnost in drugačnost lahko takozelo zanimiva in konstruktivna. Podobnopredstavljeni dobitniki svojo naravnanostdo soljudi izražajo na različne načine, želijopa jim le dobro in kvalitetnejše bivanje.Iskrene čestitke dobitnikom županovegapriznaja!Katja Škrabecmale sive celice. Kot že večkrat doslej sose imeli tudi tokrat zelo razigrano. Manjrazposajeno pa je bilo na likovnem otočku.Poleg dveh članic, ki sva pripravilidelavnico, je ustvarjala le še predsednicakulturnega društva. Za otroke smo tokratpripravile jesenske gozdne deklice, ki paso žal ostale same.Dragi starši in varuhi, prepričana sem,da ste na to deževno soboto z otroki preživeliustvarjalen in zanimiv dan, drugo letoob isti priložnosti pa pridite pogledat še knam, ki se trudimo tudi za vas.Za KUD Škofljica Katja Škrabec

Letošnja jesen za mnoga slovenska naseljani bila nič kaj prijazna. Voda je preseglavečdesetletne norme. V poplavahprizadeti so prosili za vsakršno pomoč.V PGD Lavrica so se kar hitro obrnili.V okviru Občine Škofljica gasilska pomočni bila planirana, pa so zato kar samipoklicali v štab civilne zaščite (CZ) v Železnikih,ponudili pomoč in izvedeli, da jevsakdo zelo dobrodošel. Zbrala se je ekipa5 domačih gasilcev. S kombijem GV1 so 19. 9. 2007 zjutraj odšli in se vrnilizvečer po 19. uri.V štabu so jim dodelili delo, in sicer soodstranjevali pohištvo iz stanovanj oziromahiš. Samo iz ene hiši so odstranili večkot 100 samokolnic blata; tanjše plastiblata so odstranjevali s visokim tlakom;ponekod je bilo blata do višine 1,8 m.Za hrano in pijačo je skrbela CZ Železniki.Odločitev, da ponudijo pomoč, jebila težka, saj so gasilci v Železnikih danprej imeli eno smrtno žrtev. To je bila resničnoživa vaja, šlo je zares. CZ Železnikijim je ob prihodu dala tehnično opremo(lopate, krampe, železne grablje), ki sojim jo na koncu tudi podarili.Samoinciativa članov PGD jLavrica jepohvale vredna. Nevarnost jim je pretilana vsakem koraku, zato je bila pazljivostše bolj potrebna. V pogovoru povedo, dasi tisti, ki ni videl razdejanja, težko predstavlja,kaj zmore voda tudi slabega storiti.Hvala vsem za požrtvovalnost, dobrodelnopomoč in seveda tudiza korajžo napoti v neznano.Odzvali so se tudi župnijskiKaritas Škofljica in Želimlje terobčina in svetnikiSeptembrsko deževje, ki je pustošilo inponekod po Sloveniji pustilo razdejanje,je, kot vemo, prizadelo veliko ljudi. Življenjseveda ne more povrniti nihče, osebnetragedije bodo nekatere zaznamovaleza vekomaj. Tistim, ki so utrpeli materialnoškoda, pa vendarle lahko pomagamovsi. Ob ujmi se je odzvala tudi našaobčina in prizadetim namenila pomoč vvišini 8.000 evrov. Občinski svetniki sose odrekli 30 % svoje oktobrske sejnine,kar znese skupaj približno1.080 evrov.Ob tem sta bili dejavni tudi obe župnijskiKaritas. V župnijski Karitas Želimlje sos prispevki zbrali 530 evrov, v župnijskiKaritas Škofljica pa 400 evrov pomoči.Znesek so nakazali na Slovensko Karitas,ob tem pa med ljudi razdelili tudi večještevilo položnic, s katerimi smo prav takolahko pomagali pomoči potrebnim. Upajmo,da bodo s pomočjo vseh kmalu lahkozaživeli normalno življenje.PripravilaAndrej Pogačnik in Jure BrkinjačNa portalu www.barje.net smo se odločili,da bomo nadaljevali z okoljevarstvenimiprojekti na Ljubljanskem barju.Ugotavljamo namreč, da kljub dejstvu, daje bilo letos že organiziranih nekaj okoljevarstvenihakcij, barjanska ravnica še naprejostaja odlagališče različnim nemarnežem.Nastajajo številna nova manjšaodlagališča, ki so zametek večjih, sanacijale-teh dodatno bremeni proračun, dolgoročnopa nastaja nepopravljiva škoda.Res je, da javnost po skupnem spomladanskemčiščenju Barja in poletni akciji»STOP divjim odlagališčem« postaja boljobčutljiva in se vedno bolj zaveda posledicuničevanja narave, a menimo, da brezbolj aktivne vloge tistih državnih institucij,ki bi morale skrbeti za preprečevanjetakšnih dejanj, ne bo šlo. Zato je akcija»JE KOMU MAR?« poleg ozaveščanjajavnosti, namenjena tudi vzpodbudi tistimslužbam, ki se financirajo iz proračuna inki skrbijo za naravo na ravni države terlokalnih skupnosti, da izboljšajo svojoučinkovitost.Do konca oktobra bo na valovih radijskihpostaj Ekspres, Orion in Zeleni valobjavljenih preko 200 sporočil, s katerimibomo poslušalce informirali, da problemdivjih odlagališč na Ljubljanskem barjuostaja nerešen. Ob pomembnih prometnicahv Ljubljani in na območju Ljubljanskegabarja bodo objavljena sporočila na20 gigant panojih, na spletnih stranehportala www.barje.net pa bodo objavljeneinformacije, kako naj prebivalci ukrepajov primeru, ko opazijo posameznike, kiuničujejo okolje z odpadki.Brez pomoči podjetij in društev, ki delujejona območju Ljubljanskega barja, teakcije ne bi bilo, zato se še posebej zahvaljujemopodjetjem Prigo, Terra - R. B.,trgovini E.Leclerc, Uniji – računovodskihiši, trgovini Barvdekor, gostišču Ponvicater Društvu barjanskega zmaja. S podporoso vsekakor dokazali, da jim ni vseeno, vkakšnem okolju delujejo.Za obiskovalce spletnega portala smopripravili tudi intervjuje s predsedniškimikandidati o Ljubljanske barju, kjer smomed drugimi temami izpostavili tudi problemdivjih odlagališč na Barju.Vabimo vas, da se aktivno vključite vspremljanje problematike na Barju, komentirateobjavljene članke in izpostavljateteme, ki vas žulijo in zanimajo.Uredništvo spletnega portalawww.barje.net

Cankarjeva udarna brigadaOd ustanovitve Cankarjeve brigade,28. septembra 1942, ko se je v vasi Lapinjena Kočevskem zbralo okoli 360borcev prostovoljcev, je minilo že 65 let.V Cankarjevo brigado so se v času huderoške ofenzive na Dolenjskem združiliborci treh bataljonov: I. dolenjskega, II.kočevskega in III. belokranjskega.V treh letih vojskovanja je številoborcev naraščalo in se hkrati v nenehnihspopadih s sovražnikom zmanjševalo.Zaradi številnih napadov na sovražnepostojanke, manevrskih bojev, bojev obprometnicah in na odprtem je Cankarjevabrigada dobila naziv udarna brigada.Krvni davek je bil temu primeren, saj jedo konca vojne izgubilo življenje 650partizanov.V soboto, 22. septembra 2007, se je52 članov krajevne organizacije ZZBNOB Škofljica z avtobusom odpeljaloproti Koprivniku na spominsko slovesnostv počastitev obletnice ustanovitveCankarjeve brigade. Zaradi velikega številaprijavljenih, so se nekateri odpravilitja še z lastnimi avtomobili, kar je skupnoštevilo vseh udeležencev približaloštevilki 60.Prireditev v spomin na zmagovite bojeza obrambo Bele krajine se je začela spolaganjem venca v vasi Lapinja, nakraju, kjer je bila ustanovljena Cankarjevabrigada.Osrednja svečanost in počastitev spominana udeležence ter padle v hudihbojih na območju Dolenjske in Belekrajine se je nato nadaljevala v Koprivniku.Udeležence svečanosti je najprejpozdravil župan Občine Kočevje Janko-Veber. Slavnostnega govornika prireditve,ministra za obrambo Karla Erjavca,so navzoči toplo pozdravili z aplavzom.Govoril je o pomenu osvobojenega območjana Kočevskem v času največjevojne vihre in povezal pomen tedanjihdogodkov za Slovenijo ter njeno državnostdanes.Trije otroci iz šole v Stari Cerkvi sozelo lepo odrecitiral nekaj pesmi partizanskihpesnikov. Bile so to srhljivebesede velikega upanja in vere v boljšoprihodnost. Kar težko je bilo nam, ki tesanje danes živimo, razumeti, da so v tehtako lepih, z jesenskim soncem obsijanihkrajih, nekoč v vojni pesnila in ugašalamlada življenja.Prireditev je popestril še ženski pevskizbor Mavrica, slovesnost pa je z nekajpesmimi lepo zaključila še gospa NatašaPerovšek Loborec.Obisk GoteniceIz Koprivnika nas je pot vodila naprejskozi Kočevsko Reko do Gotenice. Obiskje bil vnaprej dogovorjen, tako nas ježe na vhodu v Gotenico počakalo organiziranovodstvo skozi vas, knjižnico inmali muzej, vse do zaklonišča v hribunad vasjo.O Gotenici se je med ljudmi od vojnedo današnjih dni veliko govorilo, šepetalo,ugibalo in kot pri vsaki skrivnosti, jetudi pri tej domišljija dobivala krila.Tudi danes se tja ni mogoče kar takopripeljati na ogled in obisk. Gotenica jedanes učni in vadbeni center ministrstvaza notranje zadeve, v katerem se medtednom izvajajo različni izobraževalniprogrami, seminarji in urjenja. Ob našemobisku tega ni bilo mogoče opaziti, Gotenicaje tiho počivala na soncu.Ustavili smo se v nekakšnem središčunad vasjo pod mogočnim drevesom, naprostoru, kjer je nekoč stala župnijskacerkev sv. Ožbolta. Zgrajena je bila obnaselitvi tega območja leta 1363, porušenapa v petdesetih letih dvajsetega stoletja.S tega mesta nekoliko nad vasjo smolahko videli lepo urejeno staro vas. Vsehiše so obnovljene, fasade pobarvane vrazličnih pastelnih tonih, na oknih rože,okoli hiš pa urejeno.Vmes se je tu in tamod stare jablane utrgalo zrelo jabolko.Povabili so nas, da si ogledamo notranjostene izmed hiš, te so danes v uporabikot nastanitveni objekti za tečajnike inudeležence treningov ter seminarjev.Obiskali smo tudi hišo, v kateri je danesknjižnica in mali muzej z maketonekdanjih parnih žag. Tu je razstavljenamanjša zbirka različnih starih orodij. Nekdanjiprebivalci Gotenice so jih darovalimuzeju. Povedali so nam, da v zadnjemčasu Goteničani organizirajo srečanja inobiščejo svojo vas.Knjižnica, skozi katero smo se sprehodili,bi bila vredna daljšega in temeljitejšegaogleda, saj je le bežen pregled naslovovna platnicah odkrival svojevrstnopot goteniške zgodovine. Na isti policiso bile zložene Astrologija, Nemško-slovenskislovar, Jugoslovanska enciklopedijain še malo naprej, v gotici tiskanenemške knjige.Obisk zaklonišča v GoteniciDo zaklonišča, vkopanega v hrib, jevodila strma pot ob potoku nad Gotenico.Radovednost, da vidimo, kakšno jeto zaklonišče, o katerem se že leta spletajomiti in grozljivke, nas je gnala v rovein po dolgih hodnikih, vkopanih podzemljo. Pokazali so nam kuhinjo, jedilnicoin kinodvorano. Oprema zaklonišča,bivalnih prostorov in kuhinje, v tistihčasih verjetno najboljše, kar se je dalodobiti, danes deluje nepopisno skromno.Povedali so nam, da zaklonišče nikoli nislužilo svojemu namenu. Pogledali smogeneratorja dvojčka, zaplenjena na nemškipodmornici, ki sta svojo pot končalana globini 70 m pod zemljo in še danes,po petdesetih letih obratovanja, zagotavljataelektrično energijo za razsvetljavoin prezračevanje rovov.Stalna temperatura okoli 15 stopinj inprimerna zračna vlaga v prostorih nekdanjepodzemne bolnice sta naravnostidealna pogoja za arhiviranje filmov.Danes je tam shranjen arhiv slovenskekinoteke.Na poti proti domu smo še enkrat zavilis poti in se v gostišču na Jasnici dobrookrepčali in pogovorili o vtisih. Napoti domov so se v avtobusu že kovalinačrti za prihodnja srečanja ter druženja.Med drugimi je sklenjen tudi dogovoro trgatvi v vinogradu gospoda Maršiča.Ta sklep je bil par dni pozneje na zadovoljstvotistih, ki so pri tem sodelovali,tudi realiziran. Kakšno bo vino, se bomopozanimali na kakšnem od naslednjihsrečanj, na ta se člani KO ZZB Škofljicavedno radi in z veseljem odzovemoVera Banić Vukadin

V današnjem času vse premalokrat najdemopriložnosti za srečanja s sočlovekom.Razlogov za to ni težko najti – največkratje to pomanjkanje časa, različniinteresi, egocentričnost, drugačnost … Inv to skupino drugačnih neupravičeno uvrščamotudi ljudi s posebnimi potrebami.Pa so res tako drugačni?V življenju sem imel kar nekaj stikovz ljudmi, ki imajo posebne potrebe, invsakokrat sem od njih odšel bogatejši zaspoznanje, da niso tako drugačni, kot sivelikokrat predstavljamo. V to so me prepričalatudi srečanja, ki sem jih imel z Janezom,Jadranko in Marjetko – stanovalciMalega doma Barje – ter ljudmi, ki velikdel svojega časa preživijo z njimi – mag.Valerijo Bužan, direktorico CUDV Draga,mag. Alenko Golob, vodjo institucionalnegavarstva, višjo medicinsko sestroAno Grm ter gospodom Alešem Pevcem,vodjo Doma Škofljica.Z ljudmi s posebnimi potrebami se naŠkofljici srečujemo od decembra leta1985, ko je svoja vrata odprl dom zaodrasle osebe s težjo ali najtežjo motnjov duševnem razvoju z dodatnimi motnjami– Dom Škofljica. Od meseca septembra,ko je odprl vrata še Mali dom Barje,bo priložnosti za taka srečanja še mnogoveč.JanezJanez, Marjetka in Jadranka …… so le trije izmed osemnajstih prebivalcevMalega doma Barje. Skupaj z Marico,ki se bo prav tako preselila v noveprostore, so bili že do sedaj naši občaniin sovaščani, saj so bili stanovalci DomaŠkofljica.Zdi se, da imajo radi spremembe, saj soMarjetka in Jadrankabili vsi trije takoj za, ko so jih vprašali, čebi šli živet v Dom Barje. Hitro so ugotovili,da bodo trgovina, bife, cerkev, avtobusbliže, da bo skratka več možnosti za boljdinamično socialno življenje.Jadranka, ki je sicer Ljubljančanka inna Škofljici prebiva že 21 let, bo sobodelila s sostanovalko, medtem ko bostaJanez, ki je tako kot Jadranka star 55 let,in Marjetka, ki jo prijatelji kličejo Doca,dobila vsak svojo sobo. Ob obisku so mihiteli pripovedovat, da so že videli svojenove prostore in da že razmišljajo, katerestvari bodo prinesli s seboj.Vsi trije sogovorniki so mi povedali, dase vsak dan z avtobusom odpeljejo v službo– v varstveno delovni center (VDC)v Ljubljano ali Drago. Tam izdelujejovzglavnike, voščilnice, slike, delajo navrtu, oblikujejo glino, ustvarjajo iz lesa ...Za svoje delo pa dobijo vsak mesec tudiplačo, so mi dejali.Prosti čas preživljajo glede na svoje interese:Janez rad počiva in na kasete snemaglasbo, ki jo potem posluša, Jadrankauživa v petju, skupaj z Marjetko pa velikokratpriskočita na pomoč pri vsakdanjihopravilih.V popoldnevu, ki sem ga preživel z Jadranko,Marjetko in Janezom sem začutil,da vsi res nestrpno pričakujejo vselitevv novi dom, saj so Pevca kar nekajkratvprašali, kdaj se bodo že preselili.Nekateri izmed stanovalcev Malegadoma Barje imajo za seboj težko življenjskozgodbo, zato je prav, da si vsajsedaj lahko uredijo življenje, kot ga živimopovprečni državljani Slovenije, da siuredijo življenje v domu, kjer so njihovesobe velike in svetle, kjer so spoštovani insprejeti kot ljudje in kot posamezniki.Pogovarjal se je Bojan PirnatIz preteklosti v sedanjostSkrb za ljudi s posebnimi potrebamise je skozi čas spreminjala. V različnihobdobjih je bil nivo humanosti različen,skladen s tedanjo družbeno miselnostjo,vrednostjo človekovega življenja in pogojipreživetja. Prva načrtna skrb je bilaorganizirana v azilih, ki pa so imeli s humanimodnosom kaj malo skupnega. Vnjih so vladale nečloveške razmere. Šedanes obstajajo predsodki in stereotipi obivanju v »zavodih«.Na srečo pa se vsebina bivanja v domovihspreminja, vse pogosteje se o skrbi zaljudi s posebnimi potrebami razmišlja vpovezavi z vrnitvijo v domači kraj, s skrbjov lokalnih skupnostih in z izgradnjomalih domov za manjše število stanoval-

nista potrebna, le poklicati je treba, če jekdo doma) in da bodo tudi stanovalci povabljenikam na obisk. Okoliški prebivalciso dobrodošli tudi kot družabniki v prostemčasu, kot pomoč pri gospodinjskihopravilih, kot spremljevalci stanovalcevna invalidskih vozičkih, kot tisti, ki imajokakšno zanimivo lastnost, npr. da lepo pojejo,igrajo kakšen inštrument, znajo lepoglasno brati … možnosti je toliko, kot jevolje in domišljije in kot je to običajnov lokalni skupnosti. Slišali smo, da je napodročju pomoči ostarelim zelo dejavnodruštvo upokojencev oziroma nekaterinjegovi člani. Seveda pa ima Dom vire,ki so na voljo tudi lokalni skupnosti.Mag. Alenka Golob,vodja institucionalnegavarstva odraslihcev ter s številnimi programi, ki omogočajodinamično življenje, smiselno zaposlitev,organizacijo dejavnosti v prostemčasu in upoštevanje vsakega posameznikakot individuuma, kot osebnosti, ki jo jepotrebno upoštevati in spoštovati.Dom Škofljica in Mali dom BarjePrej omenjenim vrednotam sledi organizacijaživljenja in dela v Domu Škofljica,še intenzivneje pa se lahko uresničujejo vMalem domu Barje, ki smo ga odprli nedavno,in to ne sredi gozda, pač pa praktičnov središču Škofljice. Vsa infrastrukturaje tako na dosegu roke, več pa je tudipriložnosti za srečevanje z drugimi krajani.Posebna vrednost Doma Barje je vtem, da je zgrajen na zemljišču, ki ga je zasvoja vnuka podaril stari oče v neposrednibližini domače hiše. Tako bosta lahkoživela v znanem okolju, med poznanimiljudmi, z njima pa tudi prijatelji, ki sta jihdobila v letih, preživetih v Dragi.Dom Škofljica je vsa leta od nastankaželel vzpostaviti dobre odnose z okoliškimiprebivalci, kar mu je v veliki meri tudiuspelo. Čeprav nam je všeč gozd ter njegovaumirjenost, je Dom Škofljica le locirannekako izven urbanega naselja. Ravnonasprotno je z Domom Barje, ki s svojimipisanimi barvami leži sredi drugih hiš indaje občutek, da je to, gledano z vseh vidikov,optimalna lokacija. V Domu Barjeje več možnosti za zasebnost, saj so sobele eno- ali dveposteljne. Načelu normalizacijepa sledi tudi manjše število oseb sposebnimi potrebami v eni hiši. Oba domovasledita isti filozofiji: čim boljša skrbza stanovalce, čim višja kvaliteta življenjater upoštevanje posameznikovih želja inpotreb v najvišji možni meri. In dovoljprostora.V Malem domu Barje bo stanovaloosemnajst stanovalcev z različnimi težavamiin potrebami, med drugim tudi stanovalci,ki so gibalno ovirani in potrebujejopomoč pri večini vsakodnevnih opravil inskrbi zase. In prav to je posebnost bivalnihenot Centra Draga, saj je do sedaj veljaloprepričanje, da morajo biti stanovalci zabivanje v bivalnih enotah dokaj samostojniin imeti osvojene veščine ter spretnostiza opravljanje vsakdanjih opravil, kot soumivanje, oblačenje, skrb za osebno urejenost,kuhanje, pospravljanje, pranje ipd.ter tudi ne prehudih zdravstvenih težav, kibi zahtevale posebno nego.Glede na izkušnje iz tujine in tudi lastneizkušnje ter poznavanje potreb stanovalcevsmo prepričani, da ne bo težav in dabo življenje v hiši steklo po vsakdanjihtirih in omogočilo stanovalcem prijetenobčutek domačnosti, za kar bo poskrbeltudi ustrezno usposobljen kader z velikoizkušnjami in ki stanovalce že pozna. Toso vodja doma, medicinske sestre, varuškenegovalke, strežnice in čistilke. Ostalostrokovno osebje (zdravnik, fizioterapevt,delovni terapevt itd.) bo na voljo izDrage.Naša vrata so vedno odprtaŠe posebej radi bi poudarili, da je hišazelo »odprtega tipa«, saj pričakujemo,da bodo ljudje prihajali na obisk (kakšnoposebno povabilo ali kak poseben razlogLeta 1973 sem se kot medicinska sestrazaposlila v Kliničnem centru v Ljubljanina otroški kirurgiji v intenzivni enoti. Kosem zaključila višjo šolo za medicinskesestre, sem opravljala delo vodje timaintenzivne enote otroške kirurgije. Delosem začela z malimi otroki. Najmanjšiin najlažji je bil novorojenček, rojen prišestih mesecih nosečnosti s težo 600 g.Taki otroci so imeli posebne potrebe priosnovnih življenjskih funkcijah, kot so:dihanje, hranjenje, vzdrževanje telesnetemperature …Najstarejši otroci, ki so potrebovali pomočv intenzivni enoti, so bili stari do 14let. Večinoma so bili to otroci po težjihoperacijah, po poškodbah in ostalih bolezenskihstanjih, pri katerih je bilo potrebnonudenje pomoči pri večini življenjskihfunkcij. Tehnika medicinske opreme jemočno napredovala in pomagala pri reševanjuživljenjsko najbolj ogroženihotrok.Po trinajstih letih dela z otroki v intenzivnienoti sem se odločila, da pomagamodraslim osebam s posebnimi potrebami.Že prve dni svojega dela z odraslimi semspoznala, da so težka bolezenska stanja in

Ana Grm in Alenka Golobpoškodbe v rani mladosti pustile posledice,ki jih bodo spremljale vse življenje.Obhajali so me različni dvomi: Ali bomto delo zmogla? Ali me bodo stanovalcisprejeli? Kako jih bom sprejela jaz?Pri samem delu sem spoznala, da moramnajprej vzpostaviti dober odnos zosebami. To mi je uspevalo, ker so osebečutile, da jih imam rada take, kot so. Veselijose, če so srečni, žalostni so, če nisozadovoljni. Vse to poskušam razumeti injim pomagati v različnih situacijah. Želimjim nuditi spoštovanje, ljubezen in pozornost.S svojo pristnostjo me neprestanoopominjajo na mojo lestvico vrednot. Obosebah s posebnimi potrebami se bolj zavedam,kaj je v mojem življenju bistveno.Življenje in delo z drugačnimi pomeni bitiz njimi v odnosu. Zavedam se, da smo vsina skupni poti, da je vsak izmed nas ranljiv,čuteč, umrljiv. Pri mojem delu je prisotnočloveško srečanje, pri katerem obadajeva in oba sprejemava, ustvarjajo sepozitivni odnosi, medsebojno spoštovanje.Zavedam se, da če osebo spoštujem,pomeni, da jo priznam, opazim in ji pomagam.Njihove darove cenim in jim pomagam,da jih razvijajo, pri tem poskušambiti potrpežljiva in sočutna. Cilji mojegadela je, da so osebe čim bolj zdrave in samostojnepri skrbi za samega sebe. Delamz osebami, ki so v veliki večini odvisne odpomoči drugega. Vedno bodo potrebovalibližino osebe, ki jih bo negovala, hranilaali neposredno bdela nad življenjem. Dobrovem, da taka oseba ob sebi potrebujeveč oseb, najbolj pa rabi ljubezen. Imetijih moraš preprosto rad, z njimi začutiti,kaj je to veselje, sreča, žalost, bolečina,osamljenost.Pri delu se držim izreka, ki pravi:»Ne delaj ljudem tistega, česar ne želiš,da bi oni delali tebi.«Ana Grm, višja medicinska sestraCUDV Dolfke Boštjančič smo občaniŠkofljice poznali predvsem po DomuŠkofljica, od nedavnega pa tudi po Malemdomu Barje. Ali lahko na kratkopredstavite dejavnosti, s katerimi seukvarja vaš center?Naš center deluje od leta 1984. V letihdelovanja smo razvili različne programes ciljem zagotoviti celostno ponudbo storitevza otroke, mladostnike in odrasle zzmerno, težjo in najtežjo motnjo v duševnemin telesnem razvoju. Glede na potrebeposameznika in njegove družine razvijamoizbiro različnih ter kvalitetnih storitev.Skrbimo za osebe z motnjo v duševnemrazvoju iz cele Slovenije. Veliko vključenihima tudi dodatne motnje (motnje gibanja,epilepsijo, okvare čutil, vedenjske motnjeitd.).Izvajamo programe za predšolske otrokes posebnimi potrebami, skrbimo zavzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikovter izvajamo programe za odrasleosebe z zmerno, težjo in težko motnjo vduševnem razvoju. Skrbimo tudi za zdravstvenovarstvo otrok in mladostnikov terodraslih, zdravstveno nego, zdravstvenopreventivo, diagnostiko, zdravljenje, rehabilitacijo,fizioterapijo, delovno terapijo,psihoterapijo, logopedijo, hidroterapijo inhipoterapijo. Pri nas je poskrbljeno tudiza vseživljenjsko učenje ter varstveno-delovnicenter za odrasle. V okviru storitveinstitucionalnega varstva nudimo mrežorazličnih oblik bivanja: dnevno varstvo,celodnevno varstvo, kratkotrajne sprejeme,vikend varstvo, krizne sprejeme in počitniškovarstvo.Z odprtjem Malega doma Barje na Škofljiciv septembru je Center za usposabljanje,delo in varstvo (CUDV) Dolfke BoštjančičDraga pridobil že svojo enajstodelovno enoto, v oktobru pa načrtujete šeodprtje Doma v Ribnici. Po kakšnem ključuodpirate enote v zaenkrat širši okoliciLjubljane in na Dolenjskem?Ideje za ustanovitev zavoda za bivanjeotrok in mladostnikov z motnjo v duševnemrazvoju v osrednji Sloveniji (kjer jevečina bila doma) segajo daleč v šestdesetaleta. Uresničila se je septembra 1984,ko smo v novozgrajene hiše na Igu sprejeliprve otroke in mladostnike. Že ob ustanovitvismo se srečali s težavo, da so nekateriotroci v letih čakanja na primerno oblikoobravnave odrasli. Zato smo že naslednjeleto (1985) odprli svoja vrata odraslimosebam in jih vključili v Dom Škofljica.Večina tedaj vključenih je do takrat živelav drugih neprimernih zavodih po Sloveniji,daleč od doma. Dom Škofljica je bil zasedenprej kot v enem letu. Tako se že odtakrat srečujemo z zelo zahtevnim vprašanjemodraščanja varovancev. Vključeniotroci in mladostniki so na Ig prihajali izcele Slovenije, seveda pa jih največ prihajaiz Ljubljane, občin Grosuplje, Ribnica,Kočevje in obalnih občin (Koper, Piran,Izola).Večletne izkušnje pri delu z otroki inmladostniki ter odraslimi osebami z motnjov duševnem razvoju so pokazale, da

smo zaradi velikega števila nujnih vlogza sprejem otrok in mladostnikov v skorajenem letu (leta 1984) zasedli celotnekapacitete. Večina otrok, ki so bili takratsprejeti, je bila starih sedem let in več, sajso zaključili usposabljanje v razvojnih oddelkih.Ti otroci so v dvajsetih letih odrasli.To pomeni, da je celotna prva generacijasprejetih oseb sedaj v obdobju, ko je zanjepotrebno urediti in poiskati ustrezno namestitev.Na našo enoto za odrasle osebe– Dom Škofljica pri reševanju tega problemane moremo več računati. Kapaciteteomenjene enote so že več let zasedene, karpomeni, da je ta pot zaprta. V takem domuosebe z motnjo v duševnem razvoju pravilomaostajajo do konca življenja. Našedosedanje izkušnje kažejo, da na premeščanjeodraslih oseb z motnjo v duševnemrazvoju iz našega centra v domačo oskrboni mogoče računati. Tudi za odrasle osebe,ki trenutno živijo doma in zanje skrbijostarši, bo nujno načrtovati ustrezne oblikebivanja. Zavedati se moramo, da se skupajs temi osebami starajo tudi starši, ki zanjene bodo mogli več skrbeti.Na podlagi vseh teh dejstev smo predlagalimrežo bivalnih skupin, ki naj bodov manjših stanovanjih, hišah, enotah ipd.v Ljubljani in njeni okolici. Število konkretnihbivalnih skupin, predstavljeno vviziji mreže, naj bi se spreminjalo v skladuz dejanskimi potrebami. To je odvisno odrazmer v družinah tistih oseb z motnjo vduševnem razvoju, ki bivajo pri starših.Do sedaj smo uspeli odpreti bivalnoenoto v Grosupljem, skupaj s starši (kiso darovali zemljo in pripravili načrte zagradnjo) in Ministrstvom za delo, družinoin socialne zadeve (MDDSZ) RS zgradilidom za odrasle na Barju.V oktobru skupaj z občino Ribnica inMDDSZ zaključujemo izgradnjo bivalneenote v Ribnici. V decembru se zaključujeizgradnja bivalne enote za odrasle vLjubljani v Vižmarjih, ki jo gradimo skupajz Mestno občino Ljubljana. Ker velikootrok in mladostnikov prihaja iz obalnihobčin, skupaj z Rdečim križem Slovenijein MDDSZ načrtujemo izgradnjo obalnegacentra na Debelem Rtiču (bivalno enotoza odrasle in dnevni center za otrokein mladostnike). Splet različnih naključijje prinesel to, da se vse izgradnje zaključujejov štirih mesecih. Mi smo tega zeloveseli, vendar bo potrebno že takoj načrtovatiza naprej.Ali so vaši domovi ločeni za otroke inmladostnike ter odrasle osebe?Zaradi čakanja na ustrezno oblikopremestitve so v domovih (razen DomaŠkofljica, kjer so samo odrasli) trenutnozdruženi otroci, mladostniki in odrasli. Zizgradnjo bivalnih enot želimo ločiti domoveza otroke in mladostnike od domovza odrasle. Vemo, da so njihove potrebezelo različne, saj otroci in mladostniki knam prihajajo na izobraževanje. Želimo,da so ob koncu tedna doma v svojih družinah.V nasprotju z njimi odrasli v bivalnihenotah bivajo in imajo svoj novi dom.Mag. Valerija BužanNa kakšen način se stanovalci vašihdomov vključujejo v lokalno skupnost?Center deluje v različnih okoljih. Vsakookolje ima svoje prednosti in pomanjkljivosti.Dobro sodelujemo z okoljem v vsehenotah (z vrtci, osnovnimi in srednjimišolami, društvi, župnišči, občani ...). Povezujemose v skupne akcije, prirejamodneve odprtih vrat, vabimo krajane v našeprostore. S septembrom smo na Igu ižanskemuvrtcu oddali v najem prostore doizgradnje novega vrtca. Malčki iz vrtca innaši otroci se tako medsebojno družijo inoboji pridobivajo nove izkušnje. Sicer paže nekaj let v našem bazenu in telovadnicina Igu poteka za predšolske otroke z Igain okolice vsako popoldne športna vadba.V naših prostorih na Igu je tudi zobna ambulantaza krajane, pa vadba joge in še bilahko naštevala. V okolici Doma Škofljicaje tudi prenovljena trim steza, ki jo pogostouporabljajo tudi vaši občani. Veselismo, da je tako. Krajani so pogosto tudikupci izdelkov, ki jih napravimo v našihdelavnicah.Že vrsto let v svoje delo vključujetetudi prostovoljce. Kako vam lahko le-tipomagajo pri vašem delu?Že vrsto let vključujemo tudi prostovoljce.V tem letu smo preko projektov Evropskeunije pričeli dobivati prostovoljceiz vse Evrope. Trenutno je pri nas prostovoljkaiz Francije, ki bo ostala deset mesecev.Pri prostovoljcih sledimo temu, dajih zaposlimo na področju, ki si jih samiželijo in kjer imamo tudi mi interes. Če senekdo ukvarja na primer s fotografijo, potemskupaj z našimi varovanci dela na tempodročju. Drug se morda zanima za lesitd. Tak princip dela smo imeli že takrat,ko so pri nas fantje civilno služili vojaškirok. Kar nekaj fantov je pri nas spoznalonove interese v življenju in so se kasnejetudi zaposlili na tem področju.Sicer pa sodelujemo s fakultetami, andragoškimcentrom itd. Veliko študentovpri nas opravlja praktične vaje. Skupaj zministrstvom za šolstvo in socialno zbornicoorganiziramo izobraževanja za strokovnedelavce z različnih področij našegadela. Posredovanje našega znanja potekatudi preko izdaje priročnikov in različnihdrugih gradiv (Priročnik aktivnosti vseživljenjskegaučenja, Priročnik glasbenih dejavnostiitd.). Vključeni smo tudi v projekteEvropske unije. Sodelujemo z različnimiizvajalci iz dežel Evropske unije in bivšimirepublikami nekdanje Jugoslavije.Katere od mnogih dejavnosti, ki jihizvajate – od izletov, športnih aktivnosti,do dela z računalnikom in vrtnarjenja– so pri stanovalcih najbolje sprejeteoziroma jih imajo najraje?Pri delu z osebami s posebnimi potrebamiresnično velja pravilo, da je vsakzase drugačen in poseben. Ravno to je bilvzrok, da smo razvijali veliko različnih dejavnosti.Težko bi rekla katera je najboljzanimiva, saj imajo nekateri kakšno zeloradi in iste drugi ne marajo.Skozi vse naše delo sledimo etičnim instrokovnim načelom, da je potrebno: spoštovativsako enkratno osebnost ne gledena vrsto in stopnjo motnje, spodbujatiaktivno sodelovanje uporabnikov in njihovihsvojcev, dosledno timsko delo pri načrtovanjuin izvajanju, vključevanje našihuporabnikov v vsakdanje okolje in stalnoskrbeti za osebnostni razvoj zaposlenih.Pogovarjal se je Jure Brkinjač

JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJEZA REGIONALNI RAZVOJŠkrabčev trg 9 A, 1310 RibnicaTel.: 01 836 19 53Faks: 01 836 19 5617. oktober 2007, št. 3/2007Ribnica, 17. oktober – Javni sklad Republike Slovenije za regionalnirazvoj je zaključil javni razpis za dodeljevanje sredstev,namenjenih za financiranje podjetniških projektov.Od 21 prispelih vlog je bilo podprtih 14 projektov s skupnoodobrenimi posojilnimi sredstvi v višini 5,6 mio evrov z obrestnomero med euribor + 0,25 % do euribor + 0,35 %. Z odobrenimiugodnimi posojili bodo (so)financirani različni projekti:nakupi zemljišč, strojev in opreme ter gradnje in rekonstrukcijeobjektov ipd. Sedem projektov zaradi formalnih neustreznostini bilo podprtih. Regionalna porazdelitev odobrenih vlog je naslednja:RegijaŠt. odobrenih Višina odobritvevlog (v 1000 €)Pomurska 2 417Notranjsko-kraška 2 260Podravska 1 205Koroška 3 1.287Jugovzhodna Slovenija 4 3.204Savinjska 2 241Skupaj 14 5.614Na drugi rok, ki je bil 10. 10. 2007, je prispelo 6 vlog. Kerje regionalni sklad v začetku oktobra zvišal višino razpisanihsredstev na kar 9.317.224 €, lahko vlagatelji še vložijo vlogo donaslednjega roka, ki je 12. 11. 2007.Vlagatelji lahko dobijo javni razpis in razpisno dokumentacijona spletnih straneh sklada http://www.rdf-sklad.si, vse ostaleinformacije pa lahko dobijo tudi na telefonski številki 01 83619 53.Sredi avgusta sem se s kolesom podalna krajši izlet – kot nekakšen aperitiv predše letošnjimi veliko težjimi in daljšimikolesarskimi potovanji, predvsem pa prihodnjeleto – po jadranski obali do Črnegore. Obiskal sem kraje, kjer sem služilvojaški rok v nekdanji skupni državi, terSv. Štefan »na dlani« kolesarja Aleša Juvancasi ogledal nogometno srečanje med domačoin slovensko izbrano vrsto.Ko sem leta 1990 prvič obiskal Črnogoro, sem tam ostal celo leto. Najprej semvojaško obveznost jugoslovanski armadiodslužil v Nikšiću, nato pa od sredinemaja do konca decembra ob reki Cijevnina albanski meji v bližini (takrat še) Titograda.Devet let kasneje sem sicer kolesarildo Črne gore, a sem bil le ob obali(do Sv. Štefana); pred dvema letoma pasem kolesaril zgolj do Splita. Ravno prijateljaiz Splita in ostale nekdanje sovojakeiz Slovenije sem večkrat nagovarjal,da bi skupaj obiskali Cijevno, seveda nes kolesom. Ko je nekaj mesecev prej postalojasno, da bo Slovenija 22. avgustaodigrala prijateljsko nogometno tekmo vPodgorici, sem bil še toliko bolj zagret inobstajala je možnost, da se tja odpeljemoz avtom. Nazadnje iz tega ni bilo nič intri dni pred odhodom sem se odločil, da vČrno goro odkolesarim. Poklical sem naNogometno zvezo Slovenije (NZS) in sepoleg nogometne vstopnice dogovoril šeza let nazaj.V četrtek, dan po prazniku, sem sredidopoldneva krenil na pot in preko Ribnice,Kočevke Reke, Delnic in Crikveniceprikolesaril do Sv. Juraja pod Velebitom,malo naprej od Senja. Zaradi časovne stiskese prvi dan nisem kopal, prespal semna obali. Drugi dan sem se s trajektom zapeljalna otok Pag, kjer sem celo malo dehidriral;nastopila je manjša kriza, ki je poprihodu v mestece Pag minila, saj sem setam okrepčal in kopal. Malo ven iz Zadrasem se okopal še enkrat in dan zaključil

Petrovac - Črna gorana plaži hotelskega kompleksa Solaris priŠibeniku, ravno tam kot pred dvema letoma.Vsoboto sem prek Trogirja na kratko»skočil« še na otok Čiovo in se okopal.Sredi dne sem tretjič na kolesu pripeljal vKaštel Kambelovac (pred Splitom) in obiskalprijatelja Nikšo, s katerim sva skupajpreživela nekaj mesecev ob Cijevni.»Še je čas, da greva v Črno goro,« semmu bolj v šali predlagal. Kot ponavadi jebil tudi tokrat odgovor negativen rekoč,da bova prihodnjič res šla. Tako kot predosmimi leti in nazadnje pred dvema letomasem prenočil v njegovi hiši.Naslednje jutro sem zgodaj krenil napot, saj je bilo pred menoj kar 233 km,poleg tega pa so bile jutranje temperatureravno pravšnje. Čez dan se je ogrelo na35 stopinj, a vročina mi tokrat ni moglado živega. Osem let nazaj je bilo še zakakšno stopinjo topleje. Prečkal sem rekoNeretvo in se spet v njej okopal. Doberkilometer naprej se izliva v morje in imazato že malo slan okus. Za hip sem zapustilhrvaško ozemlje in se po dobrih 10km vožnje po Bosni in Hercegovini zopetvrnil nanj. V večernih urah sem pripeljaldo predmestja Dubrovnika in do Tuđmanovegamostu, ki ga leta 1999 še ni bilo.Ko sem se takrat s kolesom vračal iz Črnegore, so ga ravno začeli graditi in bentilsem, zakaj že ni postavljen, saj je okolizaliva 10 km daljša pot. Spomin je bil šezelo živ. Okopal sem se in ravno, ko semse oblačil, je mimo pripeljal čoln s fanti.»Hej, momc!« sem zavpil. Naložili smokolo in nato sem še sam skočil v čoln; en,dva, tri in že smo bili na oni strani zaliva.Zapeljal sem se do starega mestnega jedrain se tam srečal s prijateljem Franom,ki sem ga spoznal na Portugalskem predtremi leti. Sprehodila sva se po Stradunu,verjetno najbolj znani ulici na Jadranu.Frano je pravi Dubravčan in živi v staremmestu, tako kot še ostalih 3000 meščanov.Ker je ravno prenavljal stanovanje, ni bilodovolj prostora, zato sem prenočil na plažina istem mestu kot leta 1999.V ponedeljek sem imel dovolj časa insem se najprej malo kopal ter nekdanjosamostojno republiko zapustil okoli poldneva.Kolesaril sem mimo Cavtata, kjerje spomin segel dolga leta nazaj, saj smotu letovali kot osmošolci ob zaključkuškofljiške osnovne šole. Kmalu sem pripeljaldo mejnega prehoda Debeli Brijeg,ki je bil tokrat bolj sodoben in urejen, kotleta 1999. Predvsem črnogorski del, kise je premaknil dva kilometra nižje podhrib, je zdaj popolno nasprotje od takratne»kište«. Črna gora je nova država, samostojnostso razglasili maja lani. Čez zalivBoka Kotorska sem se peljal s trajektom,ki so jih prav tako posodobili. V večernihurah sem prikolesaril do znamenitega Sv.Štefana. Nastanil sem se v zasebnem stanovanju,ki ni bilo ravno poceni. »Kje sotisti časi (8 let nazaj), ko so sobe ponujaliza tri nekdanje nemške marke (1,25 €),«sem pomislil.V torek sem si privoščil dan počitka.Razmišljal sem, da bi kolesaril do Nikšićain si tam ogledal tekmo mladih reprezentanc.Nisem bil utrujen, a vseeno sem rajeostal ob obali, saj človek ne obišče ravnovsak dan Črne gore. Otoček Sv. Štefanje zaprt, ker ga je kupil nek singapurskimilijonar in ga prenavljajo. Domačinom,ki jih je vse manj, to ni ravno všeč, sajje med lastniki lokalov in zasebnih stanovanjvse več srbske govorice. Zvečer se jeponovila zgodba izpred osmih let in prespalsem na plaži na istem mestu.Naslednji dan sem pri Petrovcu zapustilčrnogorsko obalo. Čakal me je osemkilometrskivzpon in nato spust do Skadarskegajezera, kjer sem se kopal. Biloje še nekoliko topleje kot prejšnje dni (37stopinj). Zapeljal sem v kanjon lepe rekeCijevne in bil ob položenem asfaltu prijetnopresenečen. Po vsej dolžini ob rekije bilo polno kopalcev. Poln čustev sempripeljal do zadnje zgradbe pred albanskomejo, do karavle oziroma stražnice, kjersem pred 17 leti v vojaški suknji preživeldobrih sedem mesecev. Zgradba je ostalaenaka, a okolica je bila zanemarjena,takrat smo zanjo pač skrbeli vojaki. Dvapolicista sta me z veseljem sprejela in prisluhnila,kako se nam je nekoč tu godilo.»Po dva sva vedno tu 48 ur, nato se zamenjamo,«sta še onadva začela svoj delzgodbe. Nisem mogel iz svoje kože in zatrenutek sem skočil v Cijevno; takrat smose kopali le na skrivaj. Po dobri uri smo seposlovili in odpeljal sem se do prestolnicePodgorice (25 km). Pred stadionom sembil s strani vodstva NZS deležen vstopnice.Prijateljska tekma se je končala prijateljsko1 : 1. Po njej smo kolo skupajz ostalo opremo reprezentance naložili vkombi in se odpeljali do letališča, kjer stak meni pristopila Tonči Žlogar in GoranŠukalo in se mi zahvalila, ker sem jih prišelspodbujat s kolesom. Žlogar je pri temdodal: »Če se ne vidiva več, ti želim srečnovožnjo do Pekinga.«Ob koncu bi se želel zahvaliti mojimpokroviteljem. To so: Slovenska ljudskastranka, ADD, BTS Company, GostiščeJulči, Emonska klet, RUJUZ design,Diem, Cult.Besedilo in fotografijeAleš Juvanc

Dne 25. avgusta se je občinska ekipa koscev in grabljic že drugič udeležila medobčinskega tekmovanja »Otava na Barju«, ki jebila letos v Bevkah. Sodelovalo je 7 ekip iz vseh barjanskih občin. Po okrogli mizi, kjer je potekala razprava o ohranitvi Ljubljanskegabarja, se je po kratkem zabavnem programu začelo zares. Čeprav nam je bilo rečeno, da ni važen rezultat, ampak sodelovanje,je na štartu v zraku vladala napetost. Lani smo bili zadnji, letos pa se naša ekipa ni dala kar tako ugnati. Obe ekipi, kosci in grabljiceso se borili do zadnjega diha. Tako so zasedle grabljice skupinsko 4. mesto, posamično pa 5., kosci pa skupno 6. mesto in posamičnoprav tako.Ni kaj, vzpodbuda velja tudi za prihodnje leto.Besedilo in fotografijePolona ŽabjekIdeja je visela v zraku že dolgo časa,pravzaprav več let. Želja, da prejahamoveč kot 250 km dolgo pot in to s konji,ki jim malokdo pripisuje zmožnost za takpodvig (posebej, če je na njih večji odraselčlovek) – z islandci. Naš cilj je bil pritiz Orl (vas nad ljubljanskim Rudnikomoziroma Lavrico, kjer ima svoje islandceTone Kuhar, vodja naše odprave) doKolpe in ob reki še naprej do najjužnejšetočke Slovenije, ki se nahaja ob zaselkuKot pri Damlju, ter nato še vso dolgo potnazaj. S ponosom lahko povem, da namje zastavljeno uspelo in to brez večjegaogrožanja zdravja konj.Na odhod smo se pripravljali dolgo,preučili smo več variant poti in se nazadnjeodločili za pot skozi Kočevje.Tako je bilo morda 10 % poti asfaltnih,vse ostalo pa makadam, travniki in gozdnepoti. Konje smo fizično pripravljali zrednim jahanjem, nekaj celodnevnimi indvema dvodnevnima pohodoma.Na dan, ki smo ga določili za odhod(sobota, 4. 8.), je bilo vreme za jahanjeidealno – megleno in kar hladno, zjasnilose je šele kasneje. A že takoj zjutraj se jezdelo, da bo naš načrt vsem skrbnim pripravamnavkljub padel v vodo. S sebojsmo imeli namen vzeti Ofa, Tritlo in Heklo,a je zadnja med sedlanjem začela kašljatiin težko dihati, izmerili smo ji tudipovišano temperaturo. Očitno se ji je delomavrnila bolezen izpred pol leta. Takeje seveda nismo mogli vzeti s sabo, a nasrečo je imel Tone dovolj pripravljenegaše enega konja, Odina, ki ga je tako nenadomadoletelo, da je šel z nami. Z enournozamudo, s polnimi torbami in rahlozaskrbljeni zaradi začetnih težav smo setorej le odpravili na pot. A saj pravijo:Slab začetek, dober konec. Pot nas je poLjubljanskem barju vodila do Želimelj,nato navzgor po želimeljski dolini do začetkaTurjaka. Nadaljevali smo skozi vasPrazniki, se povzpeli na Mali Osolnik inspustili do Rašice. Nato smo skozi vasiPrhajevo in Pušče jahali do Malih Lašč,se po travnikih ognili Velikim Laščam

in okoli poldneva prišli do vasi SpodnjeRetje, kjer nas je Tonetova prijateljica,gospa Marjeta Koprivec, bogato pogostila.Skupaj s konji smo počivali kako uroin pol, nato pa spet krenili na pot – po makadamskihpoteh najprej do Velikih Polanin potem skozi gozdove pod Sv. Anodo deponije, od koder smo se spustili vRibnico. Po pokošenih travnikih smo celomalo galopirali in kar hitro dosegli vasOtavice, od tam pa nas je pot vodila postari rimski cesti. Z Ivanom Malnerjemin Darkom Jaklovcem iz okolice Kočevjasmo bili domenjen, da prideta s konji naproti.Zgrešili smo se, a se k sreči nismodolgo zamudili z iskanjem. V razširjenizasedbi smo v Koblarjih prišli iz gozdov.Nato se je po asfaltu pot čez Staro Cerkevin Mlako do Mahovnika, kamor smo prišliže v mraku, že kar vlekla. Tu sta nasčez noč gostila Ivan in njegova žena Anica.Spet smo dobro jedli, pa tudi konji vlepem izpustu se niso pritoževali. Prespalismo na seniku, zjutraj pa okoli 8. ure odrinilina drugo etapo naše poti. Vodil nas jeDarko na svojem liscu Šošu, spremljalpa še Ivan z islandcem Nekijem. Po desnistrani smo po gozdu obšli Kočevje invas Črni Potok pa je bila za dolgo časazadnja civilizacija. Nato smo poniknili vgozdove in ves čas sledili makadamskikolesarski stezi. Razen v osamljenih zaselkihVerdberng in Lapinje sredi gozdovnismo srečali žive duše. Tone in Ivan precejprepričano trdita, da sta v gozdu nadnašo potjo zagledala medveda, a zagotovotega ne bomo nikoli vedeli. Presenetili pasmo tudi dva lepa jelena. Po dolgih kilometrihin končnem enournem počasnemspustu smo prišli do reke Kolpe. Čepravto še ni bil konec poti, smo se počutili kotna cilju in konje takoj, ko je bilo možno,peljali v vodo. Ob reki smo se razšli – Ivanin Darko sta pot nadaljevala navzgor poreki do Kostela, mi pa navzdol. Skozi Dol(ves čas smo jahali po široki bankini obcesti) smo prišli v Prelesju prišli do gostilnepri Madroniču, kjer smo imeli naročenokosilo in tudi konji so dobili svojomerico ovsa. Po počitku smo nadaljevaliproti Radencem, malo ob reki in malo obcesti. Od Radencev naprej pa nas je čakalaše približno 17 km dolga pešpot pravdo Damlja. Sicer je bila na nekaj mestihprav nevarno ozka, a naši konji so jo premagalibrez težav. Ob 19.30 smo bili nacilju – najjužnejši točki Slovenije, od tampa nam je manjkal le še dober kilometerdo turistične kmetije Žagar v Damlju, kjersmo prespali naslednje tri noči.Polovica cilja je bila torej izpolnjena– bili smo na Kolpi, malo utrujeni, a dobrevolje. Konji niso bili videti utrujeni, lemalo nestrpni, saj niso bili vajeni tujegakraja. Na velikem pašniku so bivali skupajs kozami, z ovcami in osličkom. Težavoje predstavljalo le nekaj žuljev zaradisedelnih torb na Ofu in Tritli, ki smo jonazaj grede rešili z dodatnimi podsedelnicami.Na Kolpi smo ostali 2 dni, tako daso se konji pošteno spočili, mi pa naspali,se kopali in šli od Radencev do Damljaveslat z mini raftom. S konji skupaj smov Kolpi tudi zaplavali. Vreme nam je bilonaklonjeno – prejšnja dva dni ni bilo prevročeza jahanje, zdaj pa je bilo sončnoin toplo, torej primerno za aktivnosti obreki.Kljub temu da so nam povratek nekateriodsvetovali, češ da bomo uničili konje,smo se vseeno odločili za pot vsaj doKočevja. Vračali smo se po isti poti, leda se tokrat nismo ustavljali v gostilni,ampak smo imeli malico seboj. Konji sopostali precej nemirni, tako zelo so si želelidomov, mirni so izgledali le, če smose premikali v smeri proti domu. Pot je doKočevja potekala brez zapletov, nasprotinam je tudi tokrat prišel Ivan, a sedaj skolesom, saj je njegov konj na prejšnjempohodu staknil žulj pod sedelnim pasom.Tudi Ofovi žulji so se zaradi torb poslabšali,zato smo sklenili, da večino stvaripustimo v Kočevju, Of pa je nadaljevalzadnji dan pohoda brez torb. Skrbelo nasje tudi vreme, saj so napovedovali deževje.A ker je zjutraj še kar dobro kazalo,smo se vseeno s konji odpravili na pot,prikolica za prevoz konj pa je pripravljenačakala doma na Orlah. Vračali smo sepo približno istih poteh in spet nas je vRetjah enako gostoljubno sprejela gospaMarjeta. Ves čas se je zdelo, da nam jeuspeh podviga usojen, nebo je namreč izgledaločrno in grozeče, ujelo pa nas jele nekaj kapelj. Šele čisto na koncu poti,torej zadnje pol ure, nas je ujel rob nevihtnegaoblaka in nas malo zmočil – a padaloje ravno dovolj, da nas je doma na Orlahpričakala čudovita mavrica, razprostrtačez vse nebo ravno nad hlevom. Veseljenad uspehom je bilo neizmerno in še večjezato, ker noben konj ni zašepal ali drugačezbolel. Na koncu so bili vidno utrujeni,a so si po nekaj dneh počitka opomogli.Zdaj gotovo tudi oni čutijo, da nam jeuspelo nekaj ne čisto vsakdanjega.Gotovo pa nam ne bi uspelo, če konji nebi bili dovolj fizično pripravljeni, dobrokrmljeni s krmili ter žiti in če ne bi imelipreudarnega tempa. Skoraj vso pot smonamreč jahali v kasu (ki je tudi za večinoislandcev manj utrudljiv kot tolt) in tudivelik del poti prepešačili, tako da je tudiTone, ne le njegov konj, staknil omembevreden žulj na nogi. Tako smo bili medpotjo v sedlu kar 11 (1. etapa) oziroma 9(2. del) ur na dan. Cilj smo torej dosegli,tako pokazali, da je kaj takega možno, inob tem neizmerno uživali. Ni rečeno, daenakega ali podobnega pohoda ne bomokdaj spet ponovili.Fotografiji in besedilo Živa Černe

Med člani OTC ŠKOFLJICA je celoleto tlela želja po ogledu Beograda. Spomladini bil pravi čas, v poletnem času sose vrstile prireditve, ki so smo se jih boljali manj številčno udeleževali nekateričlani, proti jeseni pa je bilo na rednih štirinajstdnevnihsrečanjih spet postavljenovprašanje o obisku Beograda. Določen jebil datum 6. oktober.V petek opolnoči smo se zbrali pred občinskozgradbo na Škofljici (50 nas je bilo)in se z avtobusom Petrič prevozi odpeljaliv noč proti srbski prestolnici. Beogradje od Ljubljane oddaljen dobrih 530 km.Pot vodi po avtocesti Bratstva in enotnosti.Na avtobusu smo si ogledali posnetekmotociklistične oldtimerske prireditve, kije bila na Ljubelju 9. septembra. Tekmovalasta dva naša člana, in sicer Edi Bruderman,ki je prejel pokal kot najstarejšitekmovalec, in legenda motociklističnihtekmovanj Albin Šturm. Z avtobusom jena Ljubelj potovala tudi ekipa njunih prijateljevin navijačev iz kluba.Po končanem ogledu posnetka pa jemed člani stekel tudi pogovor o jesenskemsrečanju 29. septembra. Kljub slabemuvremenu, občasno je deževalo, seje jesenskega srečanja udeležilo 90 vozils skupno 130 udeleženci. Glede na slabovreme je sodelovalo samo 5 motoristov,ki so bili udeležencem za kažipot s Škofljice,preko Velikih Lašč, Gotenice, KočevskeReke do Borovca. Pot je bila malodaljša kot ponavadi, člani pa so bili zadovoljni,saj jih večina v teh krajih še nibila. Na kmetiji v Borovcu so nam pripraviliobilne porcije odojka in druženje jetrajalo do popoldanskih ur. Nekateri članiso se na bližnjem balinišču po več letihpomerili v balinanju, k dobremu razpoloženjuje pripomoglo tudi sonce in dobravinska kapljica.Med vožnjo proti Beogradu smo dremali,zjutraj pa so nam žene najbolj prizadevnihčlanov postregle s sendviči inkavo. Bili smo prijetno presenečeni inmarsikomu je v nahrbtniku ostal domapripravljen prigrizek.Ob dogovorjenem času smo se v Beogradusešli s simpatično vodičko Draganoin ne glede na to, da smo bili v tujini, smojo odlično razumeli (govori srbohrvaško,pa te razume cel svet).Največ zaslug za pot v Beograd imaEmil Sladič. Na prireditvi v SlovenskiBistrici je spoznal Beograjčana MarkaIlića in komunikacija je stekla. Markose je izkazal kot profesionalen organizator.Društvo OTC Škofljica je povabil naustanovitev njihovega kluba oldtimerjevBUBA – HROŠČ. Na prvem srečanju jesodelovalo preko 70 vozil, največ hroščev,nekaj kombijev. Med njimi je bil tudihrošč letnik 1967, ki ga je iz Ljubljane vBeograd pripeljal nekdanji oficir in je ševedno pri istem lastniku. Nekaj hroščevje lepo restavriranih, veliko dela jih šečaka. Ob ustanovitvi kluba se je predsednikOTC Škofljica zahvalil za povabilo terMarku in njegovim kolegom zaželel prinjihovem delu veliko uspehov s povabilom,da pridejo na Škofljico. Postregli sonam z gibanico – burek pravokotne oblike(burek je zanje zvit).

Popoldne smo se zbrali pred parlamentom,ki so ga zažgali med demonstacijamileta 2000. Na prostoru pred njim se jezbralo približno 60 različnih starih avtomobilov,večina restavriranih. Proti večerupa smo si pod Markovim vodstvomogledali privatni muzej starih avtomobilovv lasti Branislava Petkovića. V njemje 50 starodobnikov, najstarejši MAROGARDON iz leta 1897. Zanimiv je tudiavto s 1. mednarodne dirke v Beogradu(3. septembra 1939). Razstavljene so tudibencinske črpalke, vozniška dovoljenja,tablice, filmi, fotografije. V muzeju imajoenkrat tedensko gledališko predstavo.Takrat je bila tam živa glasba, postregli soz gibanico in sladkimi dobrotami. Markonas je vodil tudi na sejem rabljene motorističneopreme, a je bil za naše razmereslabo založen.Z Dragano nas je pot najprej vodila vKalamegdanski park, ki je obvezna sestavinaprvega obiska Beograda. Park se razprostirana 55 ha in je razdeljen na park,grad in živalski vrt. Na Kalamegdanu jevojni muzej, ustanovljen leta 1878. Imaveč kot 40.000 razstavljenih predmetov,ki prikazujejo vojaške zgodovinske dogodkeod antike do druge svetovne vojne.Na ogled so mnogi bojni topovi, tanki inoklepna vozila. Po ogledu beograjske trdnjavenas je Dragana opozorila na grb, vkaterem so štiri črke S – samo sloga Srbinespašava – kar pa se je večkrat izkazalokot neučinkovito. V muzeju jugoslovanskegazrakoplovstva v je na ogled bogatazbirka 47 letal, helikopterjev in jadralnihletal. Razstavljeni so znani modeli mnogihevropskih držav, ZDA in jugoslovanskegaporekla. Tu so tipi domačih avionovod začetka 1910 ter vojni avioni 2. svetovnevojne – meseršmit ME-109, spitfajerMK.Ve, jak-3 in tanderbolt P-47.Spominski center Josipa Broza Tita inHišo cvetja z nostalgijo obiskujejo turisti(bilo jih je že preko 70 milijonov) in tudimi smo se z različnimi občutki po stopnicahpovzpeli do cilja. Žal je marmornaplošča pokrita s folijo PVC.Iz Beograda ne moreš, če si ne ogledašveličastne pravoslavne cerkve sv. Save, kije tretja največja na svetu. Na mestu, kjerstoji, so leta 1594 Turki zažgali kosti sv.Save.Gradnja se je začela leta 1935, med vojnoin po vojni je bila ustavljena. Z gradnjonadaljujejo po letu 1985. V njej je prostoraza 12.000 vernikov.Beograd je mesto, ki leži na stičiščurazličnih poti. Vedno je bil tarča obleganja,večkrat porušen in ponovno zgrajen.Je kot ognjeni ptič Feniks, ki se vednodvigne v višave.Obvezen je sprehod po grobo tlakovaniSkadarski ulici imenovani Skadarlija, kjerso nekoč živeli revni igralci, pesniki inslikarji; še danes je ta ulica zbirališče boemov,ki pozno v noč do ranega jutra razpravljajoo svojih nazorih. Najbolj znanagostilna te ulice je »Tri šešira«.Prespali smo v hotelu Slavija, ki jemočno potreben obnove. Večerja ob živiglasbi na splavu Stara koliba je bila okusnain obilna, tudi slovenska pesem nimanjkala.Vtisov z dvodnevne poti je veliko in lepih.Urejali jih bomo še nekaj časa, saj jemoto Srbije ŽURI POLAKO.Člani OTC se zahvaljujemo vodstvu zaorganizacijo tega nepozabnega izleta.Ana DebeljakKakšen je tempo reševanja prostorske stiske lavriške osnovne šole?V 80 let stari lavriški šoli je bilo vse generacije dovolj prostora za otroke prvih štirih odddelkov osnovne šole. Tu sotudi zbornica, kuhinja in majhna knjižnica. Letos je prvo šolsko leto, ko morajo en oddelek otrok voziti na matično šolona Škofljico, drugo leto bosta verjetno že dva oddelka itd.Dobro je, da imamo na Lavrici vedno več krasnih otrok in dobre učiteljice, vendar je vse skupaj organizacijsko zelozahtevno. Rada bi poudarila, da poznamo prednosti in slabosti prevozov in vsakodnevnih selitev tako majhnih otrok.Vendar naslednje besede niso namenjene temu, to pišem zato, da se bo na Škofljici in posebej na Lavrici vedelo, da seti otroci vozijo zato, ker je padla odločitev, da ne bomo delali začasnih rešitev za šolarje, ampak bomo vse moči upeli vgradnjo nove šole na Lavrici, saj bo množica otrok vedno večja.Novogradenj je vedno več, kmalu pričakujemo veliko novo naselje, stanovanja se že prodajajo. Kolikor sem obveščena,smo v zvezi s šolo na isti točki, kjer smo bili pred letom oziroma še vedno stopicamo na mestu.Če na Lavrici ne bomo delali začasnih rešitev oziroma dopolnil obstoječe šole, lep primer v Ljublajni je v Bizoviku,zahtevamo takojšnje ukrepanje, gradnjo in dokončanje šole pred bodočim novim naseljem. Če zadeve začnejo teči danes,bo šola verjetno končana po planu, vendar ta danes se ves čas izmika.Starši se sprašujemo, kaj lahko še naredimo, da bomo našim otrokom omogočili primerno učno okolje. Žal smo šelepri zemljišču zanjo. Ali bomo morali pisati še kam, se vključiti v še kakšen odbor ali vprašati o pravicah šolanja našihotrok še koga?Mag. Radmila Pavlovič, univ. dipl. psih.,članica Odbora staršev za Novo šolo na Lavrici

Kapelice, razpela in druga sakralna znamenja so ljudje skozistoletja postavljali iz različnih vzrokov. Včasih je šlo za pravnezadeve, opomine na prestano zlo, kasneje so jih postavljali kotpriprošnjo za varstvo pred nesrečami, drugič je šlo za zahvalouslišane prošnje … Med številnimi znamenji, ki so posejana poceli Sloveniji, pa najdemo tudi takšna, ki so bila osnovana v spominna nek zgodovinski dogodek; mednje štejemo tudi kapeliconad Glinkom. Ljudsko izročilo namreč pravi, da so na mestu,kjer danes stoji kapelica oziroma v njeni okolici, pokopalifrancoske vojake, ki so padli v bojih v času Napoleona; iztega izročila izhaja tudi poimenovanje francoska kapelica.Glinška kapelica sodi v vrsto kapelic zaprtega tipa, kar pomeni,da se le glavna stran odpira v prostor s slikarskim ali kiparskimokrasjem, ostale stranice pa so zaprte stene. Pri kapelicinad Glinkom gre za tridelno arhitekturo, pri kateri je spodnji delvisok pravokoten podstavek, osrednji del je niša s polkrožnimzaključkom in s kipom Kristusa v notranjosti, arhitekturo pa zaključujetrikotno čelo oziroma timpanon. Na vsaki strani sta dvamonumentalna stebra, zaradi katerih arhitektura kapelice delujeprecej mogočno. V niši se nahaja kip Kristusa tipa Ecce homo.Vsebina je vzeta iz Janezovega evangelija (Jn 19,4−6) in predstavljas trnjem kronanega Jezusa v trenutku, ko ga je Pilat privedelpred ljudi ter pred njimi izrekel besede »Glejte, človek!«,s čimer je povedal, da na njem ni našel krivde in da ga prepuščamnožici.Leseni kip je nastal v 19. stoletju v neki rokodelski delavniciin predstavlja izdelek boljše kvalitete, ki jo je neznani avtor dosegelz dobrim poznavanjem človeškega telesa (razmerja človeškihudov, oblikovanje mišic, drža) in oblikovanjem gub plašča,v katerega je Kristus odet. Kip je bil prvotno pobarvan, vendar vnežnejših in manj agresivnih barvah, kot se nam kaže danes.Poleg opisanega kipa se je nekoč v niši nahajal še kipec sedečegatrpečega Kristusa. Umetnostni zgodovinar in konservatorFrance Stele je leta 1913 soho opisal kot 34 cm velik kip Jezusa,odetega v rdeč plašč. Desno roko je naslanjal na desno,levi komolec pa opiral na levo koleno ter z dlanjo podpiral, kotje zapisal Stele, »žalostno s krono venčano glavo«. Takšen tipupodobitve Kristusa pri nas poznamo pod terminom »hrvaškiKristus« in je bil v veljavi predvsem od 16. do 18. stoletja narazličnih koncih Evrope (Poljska, Avstrija, Madžarska, Ukrajina…). Glinški kipec hrvaškega Kristusa je zanimiv predvsem zaradisvoje redkosti na tem področju, saj je bil ta tip upodobitverazširjen na območjih okoli meje Slovenije s Hrvaško (od tukajtudi ime); v naši bližnji okolici pa bi ga zabeležili le še v Podvežahpri Lučah ter v Mateni.Sakralna znamenja se bolj kot v umetnostno uvrščajo v etnološkodediščino,o čemer ne pričajole preproste arhitekturnein oblikovnerešitve, temveč tudizgodbe, ki so nemalokratpovezanes posameznimi znamenji.V povezavi shrvaškim Kristusomrecimo obstajajo zanimiverazlage njegovegažalostnegaobraza. Na nekaterihpodročjih so namrečmnenja, da jeKristus slabe volje,ker je človeku dalsvobodno voljo, hrvaškarazlaga pravi,da ga je žalostilo,ker je ustvaril Hrvate,na Slovenskempa ena od razlaggovori, da je Jezussočustvoval s trpečimslovenskim narodom.Besedilo infotografijiNataša Kovačič

Pred znamenito romarsko cerkvijo naBrezjah je bilo v soboto, 1. septembra2007, dopoldne slovesno kot že dolgo ne.Minilo je namreč okroglih sto let, odkarje škof Anton Bonaventura Jeglič v znamenjespoštovanja, časti in hvaležnostiokronal z zlatima kronama podobi Marijein Jezusa na znani Layerjevi sliki MarijePomagaj, h kateri že mnogo desetletij prihajajoromarji z vseh koncev Slovenije inzamejstva.Tokrat smo bili med njimi tudi pevciin pevke župnijskega pevskega zborasv. Cirila in Metoda s Škofljice in to napevski tribuni v ugledni družbi še kakih300 drugih iz raznih krajev Slovenije terznanih opernih solistov Janeza Lotriča,Vide Mihelčič in Bernarde Fink. Pod vodstvompožrtvovalnega zborovodja RihardaMajcna iz Zagorja smo izvajali posebejza to priložnost napisano mašo v častMariji Pomagaj slovenskega skladateljaAvgusta Ipavca.Ob pogledu na večtisočglavo množicoveselih romarjev ter uglednih cerkvenihin posvetnih gostov, še posebej pa na slikoMarije Pomagaj, ki so jo bratje frančiškanislovesno prinesli iz cerkve, smo vhipu pozabili na vse prevožene kilometrein ure pevskih vaj, ki so bile potrebne, dasmo se pripravili na ta dogodek, in navdušenozapeli.Slovesno bogoslužje je vodil kardinalFranc Rode, ki je z značilno kleno besedov pridigi med drugim orisal zgodovinoslovenskega naroda, pozabil pa ni omenitiniti velikega pomena družine za družboin narod ter dejstva, da je bila Božja Mativedno blizu vernemu slovenskemu človeku,ki jo je od nekdaj častil, spoštoval inse ji priporočal v varstvo.Slovesnost se je vse prehitro prevesilah koncu in medtem ko smo čakali, da sebomo polni lepih vtisov, tudi mi odpraviliproti domu, sem stopil za trenutek do zborovodjaMajcna in mu iskreno stisnil rokoter čestital za uspešno opravljeno težaškodelo. Dejstvo je namreč, da je imel pravon največ zaslug za lepo petje in sploh izpeljavozahtevnega pevskega projekta, kista ga neposredno prenašala tudi televizijain radio. Ves čas priprav mu ni zmanjkalopotrpežljivosti, energije, dobrohotnosti incelo smisla za humor, tudi kadar na vajahni šlo vse, kot si je bil zamislil.Zadovoljni, ker smo opravili dobrodelo, smo z mislijo, da se gotovo kmaluspet vrnemo, počasi odšli proti avtobusu,ki nas je čakal na parkirišču, da nas odpeljeproti Škofji Loki in potem domov.V imenu pevk in pevcev ŽPZ sv. Cirilain Metoda Škofljica besedilo napisalSilvo MarinčičFotografija: Gašper FurmanEx Tempore Breza 2007 – lokalni slikarski dogodek Občine Brezovicav sodelovanju z Društvom likovnikov Ljubljana, ki je letos potekalže dvanajstič zapored v tednu od 1. do 7. oktobra v Notranjih Goricah.Zbralo se je 42 slikarjev iz občine Brezovica in njene okolice. Med sodelujočimislikarji smo bili letos prvič tudi predstavniki Likovne skupine2002, ki deluje pod okriljem Turističnega društva Škofljica. S svojimideli se nas je predstavilo 12 članov skupine. Motive slikanja smomorali poiskati med naravnimi in kulturnimi znamenitostmi NotranjihGoric in okoliških krajev. Da je bila tekmovalnost med sodelujočimibolj izrazita, so za prva tri najboljša slikarska dela razpisali denarnonagrado, še za osem slik pa so pripravili posebna priznanja.Polni navdiha smo se v boj s čopiči, barvami in platnom podali dvadni pred samim vrhom Ex Tempora Breza 2007, ko smo z Likovnoskupino 2002 organizirali likovne delavnice, kjer so nato nastala vsa

naša slikarska dela. Vsi smo delali s pravoumetniško vnemo in v skupini je rahlonaraščalo pozitivno tekmovalno vzdušje.Slikarske tehnike smo si izbrali prostovoljno– večina se je odločila za oljne aliakrilne barve. Za piko na i je prišel na delavnicotudi naš mentor akademski slikarTodorče Atanasov, ki nas je v naših umetniškihidejah podpiral in pozitivno spodbujal,da iz sebe izvlečemo najboljšegaslikarja, ki ga premoremo v naših umetniškihdušah. Med slikanjem in prijetnimklepetanjem na delavnicah sta torej ta dvadneva minila, kot bi mignil.Slikarska prireditev je svoj vrh doživelav nedeljo, 7. 10., z razstavo v Zadružnemdomu v Notranjih Goricah. Ob 18. uri sodvorano napolnili kulturni navdušenci tersodelujoči slikarji in napetost v ozračjudvorane se je začela stopnjevati. Razstavoso odprli s kratkim kulturnim programomin razglasitvijo najboljših slikarskihdel. Slike je ocenila strokovna žirijapo slikarskih kriterijih. Pred razglasitvijonagrad smo bili v velikem pričakovanju,saj smo tokrat res vložili veliko truda v naplatna prelite motive. Vendar so šle tokratprve tri nagrade za najboljša slikarska delamimo naše likovne skupine. A mimo naspa le niso šla posebna priznanja. Posebnopriznanje za slikarsko delo je prejelaTatjana Cigale s sliko z naslovom Krimv dežju. Za prejeto priznanje ji čestitamo.Seveda pa gre pohvala tudi vsem ostalimsodelujočim članom likovne skupine.Poleg Tatjane Cigale so torej sodelovalitudi Zdenka Bravničar, Maja Gabrovšek,Zdenka Gantar, Petra Hočevar, BernardkaHosta, Lea Konc, Maja Novak, StankaRigler, Vera Spindler, Matjaž Stopar inVesna Sušec - Šuker. Prireditev se je natozaključila z manjšo pogostitvijo in ogledomslik, ki so bile razstavljene vse do 12.oktobra v Zadružnem domu v NotranjihGoricah. Razstava se bo nato 7. novembraselila v Ljubljano, natančneje v Črnuče, insicer v Galerijo likovnih samorastnikov.Kot pravi že zlato pravilo Važno je sodelovati.In bilo nam je v veselje sodelovati.Ex Tempore Breza 2007 je bil praviumetniški doživljaj za vse člane likovneskupine in nas je tudi spodbudil k še večjemuudeleževanju tovrstnih slikarskihprireditev. Morda bo nekoč organizirantudi Ex Tempore Občine Škofljica. Kdove ...Do naslednjič pa lep umetniški pozdrav!Za Likovno skupino 2002Petra HočevarFotografije Stanka RiglerS. Milka Anžič, rojena 1970, je domana Lavrici. Trenutno dela v misijonih vKambodži. Domov se poredko vrača,morda na 3 do 4 leta.Dokončala je srednjo farmacevtskošolo, nato pa je pristopila k sestram salezijankamHčeram Marije Pomočnice. Letosmineva že 15 let njenega poslanstva.Po končanih dodatnih šolah jo je pot zaneslav Kambodžo. Z veseljem je sprejelanove naloge.S pomočjo Radia Ognjišče in Misijonskegasredišča Slovenije je v Phnon Penhu– glavnem mestu Kambodže – zgradilašolo. V začetku so bili le trije, ko pa sodobili še nekaj pomoči iz Avstralije, sonaredili kar celo šolo; v njej delujejo lenižji razredi; letos je zaprosilo za vpis kar600 otrok; vseh niso mogli sprejeti (sprejeliso jih samo 150).Trenutno pa dela na novi lokaciji v Bat-

Življenje na voditambangu. To je šola za dekleta, stara od16 do 24 let, a denarja zanjo od države nedobijo.Kambodžan ali Kmer je eno in isto.Po dolgoletni vojni je v državi res pravarevščina. Država je organizirala » izobraževalnasrečanja«, kjer so bili prebivalcideležni pranja možganov. Zaupanja medljudmi ni več. Zakonske pare so razselili.Otroke so ločili od staršev in so bili deležniposebne vzgoje. O grozotah kmerskegarežima nihče ne govori. Nihče več ne razmišlja.V šolah so začeli mlajše generacije učitiangleščino. Na splošno je opaziti, damanjka srednje generacije. Kambodžaniso v glavnem budisti, katolikov je malo.V letih od 1975 do 1979 so pobili okoli2 milijona ljudi, to je približno 30 % prebivalstvaKambodže. V železnih časihso usmrtili vsakogar, ki je bil zaradi izobrazbeosumljen. Pobili so tudi izučenedelavce, ki so se na kaj razumeli. Turizemse prebuja in s tem se veča zaposlenost.Zaradi turizma pa so v nevarnosti mladadekleta, saj je prostitucija »tolerirana«.Dekletom obljubljajo marsikaj, nekateraso celo prodana.Podeželje je popolnoma neokrnjeno.Glavna hrana je riž in riž z raznimi dodatki.Večina ljudi se ukvarja s kmetijstvom– pridelavo riža. Na oko je sicer zelo lepo,ko pa tam živiš , šele vidiš revščino, slabeceste, umazano vodo, ki jo ljudje pijejokar iz reke. V deželi se izmenjavatadeževna in suha doba; v deževni dobi jimvoda odnese ves pridelek (če jim odneseriž, jim manjka osnovne hrane). Kdor tegane doživi, komaj verjame, da je tamkašnjoživljenje takšno..S. Milka je prav vesela, da ji ob obiskihdomovine dobri Slovenci podarijo tudifinančna sredstva. Ob tej priliki se srčnozahvaljuje vsem, ki ji pomagajo graditišole. Sama zase ne obdrži nič, čuti pa zadovoljstvo,da lahko pomaga revežem, kiso slabega zdravja in trpijo lakoto.Hvala vsem, ki se na kakršen koli načinspomnite s. Milke v misijonih.Besedilo Andrej PogačnikFotografije s. Milka AnžičJavni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnostiObmočna izpostava Ljubljana okolicaOBJAVLJARazstava bo od 29. 11. do 16. 12. 1007 v paviljonih Erbergove graščin v Dolu pri Ljubljani.K sodelovanju vabimo ljubiteljske fotografinje in fotografe, ki delujete na območju občin, ki jih pokriva JSKD OI Ljubljanaokolica: Dobrova - Polhov Gradec, Horjul, Brezovica, Škofljica, Ig, Velike Lašče, Dol pri Ljubljani.Tema je prosta.Rok za prijavo je 19. 11. 2007.Razpisne pogoje, prijavnico in vse ostale informacije dobite na naslovu:JSKD OI Ljubljana okolicaTrg MDB 14, 1111 Ljubljanatel.: + 386 1 241 05 37, 422 26 40, faks: + 386 1 422 26 44e-pošta: oi.ljubljana.okolica@jskd.si; tatjana.avsec@jskd.si

Lavrica , 7. oktober 2007, Hotel Grandvid– Navadna sobota za marsikoga. Zatiste, ki stopajo v zakonski stan, pa je tonepozabno doživetje. Prav tak dan sta doživelanevesta Alenka Zajec z Rudnika inženin Bojan Grobeljšek z Gradišča nadPijavo Gorico. Poleg poroke sta doživelacelo vrsto presenečenj. Uradno porokosta opravila v Bistri pri Vrhniki, poročnoslavje pa so izredno lepo pripravili v hoteluna Lavrici.Po končanem poročnem obredu se jedruščina nameravala zabavati na Lavrici,a je mladoporočenca ob prihodu iz poročnedvorane presenetil čakajoči helikopter.Zapeljal ju je na Lavrico. To je bilo presenečenjeza vse zbrane, le naročnik poletase je rahlo smehljal.Prileteli so na Lavrico, dotočili so gorivoter odleteli še na en krog, in sicer nadBled in okolico. Seveda so se vrnili dobrorazpoloženi, saj jim na poletu penine nimanjkalo. Sledila je res prava poročna zabava.Naj mladoporočenca doživita veliko lepih življenjskih presenečenj, naj dolgo vztrajatav zakonu kljub deževnim dnevom, ki so del zastavljene poročne poti.Andrej PogačnikDOSTOEVSKAJA, Anna Grigor´evna:ŽIVLJENJE Z GENIJEMKnjiga so spomini Ane Grigorjevne oštirinajstih letih zakonskega življenja zgenialnim ruskim pisateljem F. M. Dostojevskim.Začnejo se z romanom Zločinin kazen in končajo z briljantnim delomBratje Karamazovi, ki velja za enega največjihzakladov svetovne književnosti.Ana Grigorjevna je z nenavadnim pogumomin samoobvladovanjem prenašalanesreče, s katerimi usoda ni skoparila.Biti žena Dostojevskemu ni pomenilo leobčutka sreče, ki jo prinaša bližina genialnegačloveka. Njena ljubezen je bila istočasnoženska in materinska. Dostojevskegaje mučila epilepsija, tako da mu je bilavse, kar je ženska lahko moškemu – gospodinjain ljubica, bolniška negovalka,tajnica, hišni čuvaj, gostiteljica njegovihznancev in prijateljev, izdajala njegovadela …V spominih je Ana odkritosrčno predstavilaDostojevskega z vsemi vrlinami inpomanjkljivostmi – takšnega, kakršen jebil v svojem družinskem in zasebnem življenju.Pravzaprav je knjiga obenem tudičudovit ljubezenski roman.Alma Vidmar - Mederal0 Splošno, menedžment, računalništvoMOJE prvo srečanje z računalnikom: usposabljanje starejših zauporabo računalnikaPOŠILJAM elektronsko pošto in iščem po internetu: usposabljanjestarejših za uporabo računalnikaRAČUNALNIK je moj pisalni stroj: usposabljanje starejših zauporabo računalnikaRAČUNALNIŠKA preglednica: različica 2004/1BRATUŠA, Tomaž: Hitri vodnik po zaščiti vašega računalnika:kako se izogniti nezaželeni pošti, virusom, vdorom in drugimnevšečnostimKONCUT Kraljič, Helena: Zmeda v pravljični deželiSITAR, Iztok: Zgodovina slovenskega stripa: 1927–20071 Filozofija, etika, okultizem, psihologijaREBULA - Tuta, Alenka: Blagor ženskamBREGANT, Janez: Zmote in napake v argumentaciji: vodič poslabi argumentaciji v družbenem vsakdanuMELVILLE, Francis: Knjiga o angelih: prosimo angele za vodstvo,tolažbo in navdihPEČJAK, Vid: Psihologija staranjaASTROLOGIJA za vsakogar2 VerstvoDE Rosa, Peter: Kristusovi namestnikiFROSSARD, Andre: Bog v vprašanjih3 Sociologija, politika, ekonomija, pravo, vzgoja,etnologijaPAN, Maja: Ljubezen je ljubezen: priročnik za učenje in razu-

mevanje človekovih pravic na osnovi spolne identitete ter spolneusmerjenostiŠINK, Jure: Izzivi odraščanjaKENNEDY, Elizabeth Lapovsky: Usnjeni škornji, zlati čeveljci:zgodovina lezbične skupnostiNEŽMAH, Bernard: Zrcala komunizma: intervjuji 1994–2005FABER, Adele: Kako se pogovarjamo z najstniki in kako jih poslušamoTAVČAR, Rudi: Psihologija pogajanj: kako doseči, kar želimo,in ohraniti odnosCOWLEY, Sue: Kako krotiti malčkaCOWLEY, Sue: Kako umiriti razred: poučevanje v osnovni šoli5 Okolje, matematika, astronomija, fizika, kemija,biologijaSINGH, Simon: Veliki pok: najpomembnejše znanstveno odkritjevseh časov6 Medicina, tehnika, kmetijstvo, kuhariceFARRER - Halls, Gill: AromaterapijaENCIKLOPEDIJA sodobne medicineNARAVNA zdravilaMAGEE, Elaine: Kaj naj jem, da odženem raka na debelem črevesjuČAMERNIK, Darija: Joga zame: praktični vodnik za individualnovadboDRUŽINA presnojedcev: resnična zgodba o prebujenjuBROWNING, Nigel: Kako zadovoljiti žensko: vodnik po gospodinjskihin hišnih opravilih za prave moškeAMALIETTI, Peter: Na zdravje!: kaj lahko za svoje zdravje storitesamiDIVJAD: življenje divjadi, naravno okolje divjadi v Sloveniji,človek in divjad7 Umetnost, arhitektura, fotografija, glasba, šport,alpinizemUMETNOST: o človeški ustvarjalni domišljijiBROWN, Simon: Feng šujRAČKI, Tone: Veščina risanjaJOINSON, Simon: 101 čudoviti izdelek, ki ga omogoča digitalnakameraKLINAR, Stanko: Dovje in Mojstrana: vodnik za izletnike inplaninceMUŠIČ, Irena: KaravankeNORDIJSKA hoja: za vitko postavoANG, Tom: Digitalna fotografijaPRAZNIK, Andrej: Planinski izleti za 4 letne časeĆELEBONOVIĆ, Aleksa: Stara Grčija: estetska obravnava arhitekture,kiparstva in slikarstvaGORJUP, Tomaž: Razmisleki o slikarstvu80/81 JezikoslovjeJESENOVEC, Ana: Književnost na maturi 2008ERHARTIČ, Blanka: Književnost v 1. in 2. letniku gimnazije:priročnik za maturoERHARTIČ, Blanka: Književnost v 3. in 4. letniku gimnazije:priročnik za maturo82-1 PoezijaMOKRIN - Pauer, Vida: Upoštevaj kvante!82-311.2 Družabni romanPIRMAN, Sonja: Gospodična s trniCAPUDER, Andrej: Reka pozabeSHREVE, Anita: SkrivajREBULA, Alojz: Ob babilonski rekiHUELLE, Pawel: David WeiserPŠENIČNY, Andreja: Na visokih petahAMIRREZVANI, Anita: Kri cvetlicSUTCLIFFE, William: Si izkušen?MENASSE, Eva: ViennaMALAVAŠIČ, Ivan: Večni ženinHUELLW, Pawel: CastorpHADDON, Mark: Velika zadregaTAMARO, Susanna: Več ognja, več vetraHROVATIN, Gregor: Nadaljevanje ali Zgodba o ljubezni, ki jepreživela maturantski izletMAHFUZ, Najib: Cukrarska ulica: 3. del Kairske trilogijeROBERTS, Nora: Črna vrtnica82-311.6 Zgodovinski romanROBERTS, Nora: Modri dimDRAKE, Nick: Nefretete: knjiga mrtvih82-312.6, 929 Biografski roman, biografijeDOSTOEVSKAJA, Anna Grigor´evna Snitkina: Življenje z genijemSTEINBERG, Werner: Dan je zaljubljen v noč: roman o HeinrichuHeinejuSIVEC, Ivan: Kamen nad gladino: o življenju in delu evropskopriznanega jezikoslovca Jerneja KopitarjaMORGAN, Sally: V objem koreninSTRAUSS, Neil: Igra: Vstopite v skrivno družbo umetnikov zapeljevanjaNASCIMENTO, Edson Arantes de: Moje življenjeVEBLE, Aleksandra: Al eksandra: resnična zgodba o bogastvu,lagodju, seksu, ponižanju in begu iz LibanonaKOŠIR, Manca: Pogovori: kronologija duhaPETERLE, Lojze: Evropski večeri Lojzeta Peterleta82-32 Kratka prozaHATKOFF, Isabella: Owen & Mzee: resnična zgodba o nenavadnemprijateljstvuPLATONOV, Andrej Platonovič: Morje mladostiKRISTOF, Agota: Vseeno je: Včeraj82-94 SpominiLAWSON, Ted W.: Trideset sekund nad TokiomMARKETZ, Kati: Spomini na mladost v zadnji vojniŽENSKA v Berlinu: (dnevniški zapiski od 20. aprila do 22. junija1945)886.3-312.4 KriminalkeNORRIS, Stella: Noro zaljubljenaCAMILLERI, Andrea: Lončeni pes: drugi primer komisarjaMontalbana886.3-312.9 Znanstvena fantastikaPRATCHETT, Terry: Čar enakih pravic9 Geografija, turistični vodiči, potopisi, zgodovinaMATIČIČ, Dušan: Geografija na maturi 2008GOOCK, Roland: Lepi skrivnostni svetFIGES, Orlando: Natašin ples: kulturna zgodovina RusijeZGODOVINA: od začetkov civilizacij do danesPripravila Alma Vidmar - Mederal

V soboto, 22. 9. 2007, smo člani ŠDKorenine Škofljica organizirali turnirtrojk, ki smo ga poimenovali Dan košarkena Škofljici. Namen našega društva jespodbuditi občane k bolj športnemu in aktivnemuživljenju v naši občini. Prav zaraditega smo tudi organizirali turnir trojk,ki je naletel na zelo dober odziv.Udeležilo se ga je 10 ekip, kar skupajpredstavlja 50 aktivnih igralcev. Če zravenprištejemo še vse tiste, ki se rednoudeležujejo raznih športnih aktivnosti paso bili tokrat zaradi organizacije turnirjazasedeni z drugim delom, lahko rečemo,da nas je bilo na igrišču veliko več kotpetdeset.Igralce smo razdelili v dve skupini popet ekip, v polfinale pa sta se uvrstili prvidve ekipi iz vsake skupine. Njihov medsebojnidvoboj je potem določil zmagovalca.Pot do vrha pa ni bila lahka, saj sovse ekipe pokazale veliko košarkarskihveščin in volje do zmage. Veliko tekem seje končalo z minimalno razliko, kar nekajrezultatov pa smo dobili šele po podaljških.Vsekakor zanimivi dvoboji, ki sopritegnili tudi številno občinstvo. Končnivrstni red je izgledal takole:1. Šentjurski velemojstri iz Šentjurijapri Grosupljem2. Coklarji iz Ljubljane3. Fotoni iz Višnje Gore4. Čmrlji s Pijave GoricePred polfinalnimi tekmami pa smo organiziralitudi tekmovanje v metu trojk, kjerje prepričljivo zmagal Dane Semolič sŠkofljice, član ekipe Korenine mlajši. Kotse za tako prireditev spodobi, smo imeliprijavljeno tudi ekipo Občine Škofljica,za katero sta igrala tudi župan Boštjan Riglerin podžupan Roman Brunšek.Na tem mestu bi se radi zahvalili vsem,ki so kakorkoli pomagali pri organizacijiDneva košarke na Škofljici. Hvala našimsponzorjem, gostilni Petkovšek in picerijiArkada, hvala pokrovitelju Občini Škofljica,hvala OŠ. Škofljica za igrišče invso potrebno infrastrukturo, hvala vsem,ki ste tako ali drugače pripomogli, da jeDan košarke na Škofljici povezal tolikošporta željnih igralcev in navijačev. Vidimose drugo leto, ko bodo zopet zmagalinajboljši.ŠD Korenine, ŠkofljicaPrav poseben športnik živi na Babnogoriškicesti na Lavrici. Ime mu je ZoranSlanič, star je 36 let, zaposlen pa jev računalniškem podjetju v Ljubljani.Zoran nosi naziv »železni mož« oziroma»ironman«, kot se temu reče v angleškemjeziku. Ironman je posebna disciplina triatlona(plavanje, kolesarjenje, tek), in sicerje najdaljša uradna disciplina, ki jesestavljena iz 3,8 km plavanja, 180 kmkolesarjenja in 42 km teka. Zoran si je tanaziv pridobil letos julija na Ironmanu vCelovcu, kjer je za omenjeno razdaljo potreboval10 ur 28 minut in 50 sekund inje izmed 2.224 udeležencev z vsega svetazasedel skupno 338. mesto ter bil tretjinajboljši Slovenec na tekmi (tekme se jeudeležilo 13 predstavnikov iz Slovenije).Da tekma nikakor ni mačji kašelj, jeizkusilo več kot dvesto udeležencev, kitekme niso končali, večinoma zaradi izčrpanosti.Zoran se s triatlonom ljubiteljskoukvarja že 5 let, letos pa je začel po programuvečkratnega svetovnega prvaka vironmanu, Marka Allena, načrtno treniratiza tekmo v Celovcu. Kako intenzivne sobile njegove priprave, najbolj nazorno povedopodatki. Zoran je od januarja do julijaletos prekolesaril 5.400 km in pri tempremagal 35.600 m nadmorske višine,pretekel 1.130 km in preplaval 260 km.Povedano v bolj domačem jeziku: Zoranje od januarja do julija letos s kolesomNa kolesu dirke v Celovcu

Na teku v Celovcu5-krat obkrožil Slovenijo, se pri tem 44-krat vzpel na Vršič, 4-krat pretekel razdaljoKoper–Murska Sobota ter 123-kratpreplaval Blejsko jezero po njegovi dolžini.Treniral je vsak dan, 2-krat dnevno(zjutraj in zvečer), poleg omenjenihšportov pa je 2-krat tedensko svojo močkrepil še v fitnes centru. Kako intenzivnoje treniral, priča podatek, da je v svojemvrhu priprav opravil kar 24 ur treningovVeselje po tekmina teden.Poleg omenjenih treningov je sevedapomemben tudi način življenja, ki ne dovoljujealkohola, ponočevanja ter slabegaoziroma nepravilnega prehranjevanja.Ironman pa ni samo preizkušnja fizičnesposobnosti, ampak tudi psihične pripravljenosti,ki je še kako pomembna tudi včasu treningov. Poleg izredne volje tistega,ki se pripravlja za ironman, pa je potrebnatudi podpora in razumevanje najbližjih,čeravno je Zoran dokazal, da ses pametnim planiranjem lahko trenira inhkrati preživlja čas z družino – Zoran seje tako nič kolikokrat na nedeljsko kosilok staršem v rodni Maribor namesto zavtomobilom odpravil kar s kolesom.Besedilo in fotografije Mateja VoharV soboto, 8. in 9. septembra 2007, je vKopru potekalo državno prvenstvo za pionirkein pionirje U12, U14 in U16. Tekmovanjase je udeležilo preko 180 atletovin atletinj, med katerimii so bili tudi članiAK Špela (Nika Petauer, Katja in AnjaZof, Maruša Mišmaš, Matevž in PetraFakin, Jaka in Kristian Grunfeld, TamaraDizdarevič, David Šavli, Manca in KlaraGroznik).Začela se je prva disciplina za pionirkev metu vortexa. Vedeli smo, da smo v tejdisciplini zelo močni, saj je Nika Petauertudi državna rekorderka v metu žogice.Nastopila je kot šesta tekmovalka. Prijelaje vortex in že v prvem metu je orodje letelozelo 50,38 m daleč. Prevzela je vodstvo,ki ga je ubranila vse do konca, in stem osvojila naslov državne prvakinje inpostavila tudi državni rekord.Naslednja je bila na vrsti klubska kole-

Plesne skupine ŠD Škofljica smo znavdušenjem sprejele novico, da smo povabljenena uradno otvoritev novega nogometnegastadiona v Ivančni Gorici, kije prizorišče domačih tekem NK Livar.Organizatorji so nas najprej napotili nastari stadion, kjer smo frkljice in frkljepripravljene plesne točke zaplesale kardvakrat. Po končanem nastopu smo seutrujene usedle na tla in gledale tekmonajmlajših nogometašev. Glavni nastopnas je še čakal. Z občutki še večjega pričakovanjasmo odšle na malico, ki so namjo pripravili organizatorji.Frkljicam in frkljam se je po malici pridružilatudi skupina 30+. Skupaj s pomparom, Kristina in moja malenkosti, smojim pripravili kar pet udarnih plesnih točk.Na vrsti smo bile še pred uradno otvoritvenotekmo.Nastop je bil pomemben in zanj smose morale še posebej potruditi, saj so nasgledali morebitni sponzorji. In svojo plesnonalogo smo vse skupine dobro opravile.Požele smo bučen aplavz in celo nekajprijetnih žvižgov članskih nogometaševter navdušenih gledalcev.Med odhajanjem proti domu nas je prestreglaše novica, da so bili sponzorji NKLivar nad nami navdušeni. Tako se lahkozgodi, da to ni bil naš zadnji plesni nastopza omenjeni nogometni klub.gica Katja Zof. Katja je bila med najmlajšimiv skupini. Z odličnim metom je prišlana drugo mesto, na koncu pa osvojilaizvrstno, a nehvaležno četrto mesto.Seveda pa so se dobri rezultati vrstilitudi v nadaljevanju. David Šavli je v disciplinimet vortexa osvojil 3. mesto, KristianGrunfeld je v teku na 600 m osvojil2. mesto, Tamara Dizdarevič je pri deklicahU14 v suvanju krogle zasedla 3. mesto,Anja Zof je kategoriji U16 v suvanjukrogle zasedla 3. mesto, štafeta U12M 4X 200 m pa je osvojila 2. mesto.Z rezultati smo izjemno zadovoljni.Tako se s še večjim elanom se pripravljamona nove izzive.Čestitke vsem nastopajočim atletomŠD ŠPELABesedilo in fotografijeŠpela DizdarevičFrklja Janja Trope

V prejšnji številki nismo poleg članka »Koščev športni prispevek k občinskemu prazniku« pomotoma objavili nobene fotografije.Svojo napako popravljamo in se zanjo opravičujemo!Iztok Petrič, odgovorni urednikSamo dobra petina prebivalcev Slovenijese zdravo prehranjuje, kažejo analizeraziskave Sindi. Večina uživa manj zdravo,da ne rečem škodljivo hrano. Vednobolj prihajamo do spoznanja, da za našezdravje ne uspejo poskrbeti samo zdravniki,pa če tudi bi imeli najnovejše aparaturein najdražja zdravila. Ni druge rešitve,kakor da tudi vsak sam prevzame skrbin odgovornost za lastno zdravje.Z naravnim zdravljenjem in zdravo prehranose ukvarjam že zelo dolgo. Hudosem bil zbolel, sam sem poskrbel zaozdravitev in od takrat nisem več potrebovalzdravniške pomoči. Spoznal sem, daje zelo važno, kako pripravljamo hrana.Zdravje ne kvarijo samo živalske beljakovine,predvsem meso in maščobe, ampaktudi zelenjava in žitarice, če jih ocvremona maščobi. To trdim že zelo dolgo, mnogiso mi in mi še ugovarjajo, da za tako trditevni znanstvene osnove. Do sedaj se jenajvečkrat primerilo, da to, kar mi je velevalanotranja zavest in je bilo izkustvenopotrjeno pri tistih, ki so sprejemali mojenasvete, je potrdila tudi znanost. Tako jetudi z uživanjem ocvrte hrane.Strokovnjaki so ugotovili, da so v ocvrtihrani velike količinah akrilamida, strupenein tudi rakotvorne snovi, ki nastaja vocvrtih ali praženih mesnih in škrobnihživilih. Prvi so bili švedski raziskovalci inso o tem obvestili odgovorne za varnostživil v drugih državah. Akrilamid so natonašli v živilih po vsej Evropi, pa tudi nadrugih celinah. Postavljena je bila domneva,kako nastaja, in dana so priporočila,kako se mu lahko izognemo.Akrilamid se tvori v hrani, ki vsebujebeljakovine in ogljikove hidrate, pri temperaturahnad 120 °C. Kako to poteka, zazdaj še ni jasno. Doslej se ve samo to, dasta pomembna dejavnika visoka temperaturain trajanje priprave živila. Količinaakrilamida se zelo hitro povečuje posebnopri cvrtju krompirjevih in mesnih jedeh.Pri pomfriju nastane do 20-kratno povečanjeakrilamida.Največ so ga našli v krompirjevihocvrtkih, pomfriju, piškotih, krekerjih,toastu, krispijih in kruhu z zapečeno

skorjo. Akrilamid so našli v velikih odmerkihtudi v ocvrtih ribah, perutnini inrdečem mesu. Pa tudi v čokoladi, kavi incelo pivu. Švedski znanstveniki, ki proučujejoprehrano, so ugotovili, da vrečkapečenega krompirčka vsebuje do 500-kratvečjo koncentracijo akrilamida od najvišjedovoljene, ki jo je določila Svetovnazdravstvena organizacija. Svetujejo, da bise morali izogibati zapečenemu mesu alidrugi maščobi, kot je opečena slanina inklobase, ker so ta živila rakotvorna.Poleg akrilamida v hrani je lahko virtudi tobačni dim, tudi pri pasivnem kajenju,uporaba poliakrilamida v kozmetiki,proizvodnja papirja za zavijanje hrane alipriprave pitne vode. Vendar so količineakrilamida iz teh virov bistveno manjšekot količine iz hrane.Zakaj je akrilamid nevaren?Akrilamid pri ljudeh in živalih povzročaspremembe v centralnem živčnemsistemu in nevrološke bolezni. Akrilamidškodljivo vpliva na gensko zasnovo zarodnihcelic, zato lahko povzroča dednepoškodbe genov in kromosomov. Ugotovitve,da povzroča tumorje pri podganahin miših na različnih mestih, potrjujejostrupenost.Kako se izogniti akrilamidu?Informacije o vsebnosti akrilamidav hrani še zdaleč niso popolne. Čepravnevarnost tveganja za raka, ki izhaja izakrilamida v hrani, še ni količinsko določena,je pa priporočljivo, da se izognemotveganju. Temeljno vodilo naj bo, dane pripravljamo ocvrte hrane. Dosedanjeugotovitve o akrilamidu potrjujejo splošnapriporočila o zdravem prehranjevanju.Ljudje naj uživamo uravnoteženo in raznovrstnohrano, ki vsebuje veliko zelenjavein sadja, uživali pa naj ne bi ocvrte inmastne hrane.Večkrat od tistih, ki me obiščejo, slišim,da so prišli k meni po naravna zdravila,ker umetna ne pomagajo več. Ko pa jihopozorim, da nam je bolezen samo opozoriloza škodljivo prehranjevanje, pa dobimtudi tak odgovor: »Jedel bom tisto,kar mi paše, in to je ocvrta ali zapečenahrustljava hrana.« Kdo je torej kriv, da simnogi želijo škodljive hrane? Odgovorje kratek: okuševalne brbončice, ki jihimamo na robu jezika. Narava nam jih jepodarila, da se lahko izognemo prekisli,grenki ali kako drugače pokvarjeni hrani.Sedanji civilizaciji pa je v manj kakor100 letih uspelo razvaditi brbončice tako,da si želijo sladko, mastno, slano in zapečenohrano. Uspelo nas je zasužnjiti, dane razmišljamo, kako táko prehranjevanjeprenašajo želodec, jetra, odvajala, srce indrugi organi. Razmislimo malo več o temin storimo kaj, da bomo zdravi in bomodolgo živeli. Kaj več o tem lahko preberetena mojih spletnih straneh: www.marsic-sp.si. Vsak, ki bo na navedeni naslovposlal vprašanje, bo nanj prejel tudiodgovor.Ivan Maršič,svetovalec za zdravo prehranoPri nakupu sredstev za zaščito rastlin moramo upoštevati naslednjapravila:1. Kupujemo le tista zaščitna sredstva, ki imajo dovoljenje za uporaboproti škodljivcu ali bolezni, ki je ne želimo imeti v posevku oziromakulturi rastlin.2. Pred nakupom sredstev preverimo karenco (t. j. čakalna ali varovalnadoba oziroma najkrajši čas od uporabe sredstva do spravila pridelka).3. Pri izbiri dveh ali več približno enako dobrih sredstev za zaščito rastlinizberite tisto, ki je manj strupeno. Sredstva so po strupenosti razdeljenana štiri razrede, zato izbirajte sredstva iz razreda 4 (malo strupenasredstva), ki imajo na ovitku napis PREVIDNO, ali tiste iz 3. skupine, kiima na ovitku napis STRUP.4. Kupujte sredstva, ki se nahajajo v manjših embalažah, ki so primernejšeza uporabo, saj vam jih ne bo treba dalj časa skladiščiti5. Embalaža mora biti nepoškodovana in suha, tudi rok uporabe sredstvane sme biti prekoračen (pri večini je rok uporabe dve leti).6. Ne kupujte prašiva, ampak sredstva za škropljenje (pogoj je seveda,da imate škropilnico ali pa si jo lahko sposodite).7. Cene ne primerjajte glede na litre ali kilograme, ampak na enotopovršine. Sredstvo, ki ga porabimo npr. 20 kg na ha, mora biti 10-kratcenejše kot sredstvo, ki ga porabimo le 2 kg na ha, seveda ob enakoučinkovitih sredstvih.8. Kupujte okolju prijazne fitofarmacevtske pripravke.9. Zaščitnih sredstev ne kupujte zaradi različnih reklam, ampak se prednakupom posvetujte s strokovnjaki iz kmetijsko svetovalne službe, z območnimikmetijskimi zavodi ali ostalimi specializiranimi inštitucijami.Zlatko Krasnič,kmetijski svetovalecUra zamujena …Društvo Škurh za vas pripravljaki bov sredo, 7. novembra 2007, ob 19. uriv dvorani Zavoda sv. Frančiška Saleškegav Želimljem.Spoznajmo značilnosti Argentine,povezave s Slovenijo,zgodovinska dejstvadan današnji;naseljevanje Slovencev v Argentini,njihovo otroštvo, šolanje, vzgojo,društveno, versko in politično delo.Argentinski Slovenci spet doma in med nami!Naš večer bo obogatil tudi poseben gost,gospod Marko Fink, basbaritonist.Ne zamudite priložnosti za nova spoznanja,za dvig domovinske zavestiin za druženje!Društvo ŠKURH

Spoštovani starši predšolskih otrok!Obveščamo vas, da imamo v vrtcuna Škofljici, DIO Gratova, prostomesto za enega otroka, rojenega leta2005.V vrtcu na Škofljici in Lavrici smo vletošnjem letu odklonili 64 otrok. Kerpa imamo v vrtcu vse oddelke oblikovanekot homogene oddelke, lahko voddelke1. starostne skupine vključimo ledva otroka, ki presegata starostni razponenega leta. V DIO Gratova imamovključenih 12 otrok z letnico rojstva2006 in enega otroka, ki je rojen leta2005. Zato imamo za to starost še enoprosto mesto.Vse zainteresirane starše prosimo,da oddajo Vlogo za sprejem v vrtec, kijo najdejo na spletni strani zavoda OŠin vrtec Škofljica. Obrazec je na voljotudi v vseh enotah vrtca.Za vse dodatne informacije lahkopokličite go. Vero Šparovec na telefon:366 60 78.Vera Šparovec,pomočnica ravnateljiceKUD ŠKOFLJICAvabi na ogled komedijev izvedbi Dramske skupineiz Velike in Male Lokepri Grosupljem.V soboto, 24. 11. 2007, ob 19. urinam bodo v kulturni dvoranina Škofljici predstaviliVABLJENI!KUD ŠKOFLJICAVABI NAIgrali se bomo v soboto,8. 12., od 9. do 12. urev občinski dvorani.Organiziran boTURNIR YU-GI-OH.PRISRČNO VABLJENI!V KUD ŠKOFLJICAŽE 8. LETO VDECEMBRUORGANIZIRAMOPRIDITE VTOREK, 4. 12. 2007,ob 16.30V OBČINSKO KULTURNODVORANO NA ŠKOFLJICI.PRISRČNO VABLJENI!V sredo, 10. oktobra 2007, smo se za vedno poslovili od naše drage(1920–2007), učiteljice v pokoju.Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, znancem, prijateljem, njenim številnim učencem, sovaščanom in nekdanjimsodelavcem za izrečena sožalja, darovano cvetje in sveče.Hvala ravnateljici Jadvigi Avsenak, gospodu Petru Giovaniju, gospodu župniku za poslovilne besede ob slovesu ter pevcemza lepo petje.Hvala vsem, ki ste jo imeli radi in se ji tako množično poklonili na zadnji poti.Vsi njeni

Glasbeno društvo Škofljica vabi naki bo v soboto, 24. novembra, ob 19. uriv občinski dvorani na Škofljici.Prijavite se lahko vsi ljubitelji harmonike,ki bi radi svoje veselje doigranja delili z nami, in sicer na številko:031 628 200 ali na e-pošto:franci.kraskovic@gmail.com.Za nastop je potrebno zaigrati valčekin polko po vaši izbiri, za konec pabomo vsi skupaj zaigrali še vsem dobroznano Na Golici.Srečanje je priložnost, da ohranjamoveliko dediščino igranja ter si prisluhnemoob dobri glasbi starih viž. Za mlajše je to tudi velika priložnost, da sepredstavijo širšemu občinstvu in morda tako začnejo svojo profesionalno glasbenopot. Skupaj s prijavo nam pošljite še kratek opis vaše glasbene poti (največ 10vrstic) ter naslov valčka in polke, ki ju boste izvajali.Svoj program in udeležbo sporočite do 15. novembra!Tudi obiskovalci in poslušalci toplo vabljeni!Glasbeno društvo ŠkofljicaMartinova nedeljaje kot nalašč za druženje,petje in veselje, zato vasMešani pevski zbor Češnjevabi naZ GOSTI, KI BO V NEDELJO,11. NOVEMBRA 2007, OB 18. URIV MAJCNOVI DVORANI ZAVODA SV. FRANČIŠKASALEŠKEGA V ŽELIMLJEM.Pridite, potrudili se bomo, da vam bo prijetno!7. 11. Argentinski večer, Zavod sv. Frančiška Saleškega v Želimljah ob 19.0011. 11. Martinov koncert – MPZ Češnje, Majcnova dvorana v Želimljah ob 18.0015. 11. Rok za oddajo vlog za znižano plačilo vrtca17. 11. Odprtje večnamenske športne dorane ob 18.0019. 11. Rok za prijavo na Razpis za 2. območno fotografsko razstavo23. 11. Rok za oddajo prispevkov za prihodnjo številko Glasnika24. 11. Srečanje harmonikarjev, Kulturna dvorana na Škofljici ob 19.0030. 11. »Moj dom – lep in urejen«, Kulturna dvorana na Škofljici ob 19.0015. 12. Rok za oddajo vlog za najem družabnih prostorov v letu 2008TURISTIČNO DRUŠTVOŠKOFLJICAna Turistični večer 2007Tudi letošnje delovno leto bomo zaključilis kulturno prireditvijo, kjerbomo podelili priznanja »Moj dom– lep in urejen«.Pričakujemo Vas v petek, 30. novembra2007, ob 19. uri v kulturnidvorani Občine Škofljica na Šmarskicesti 3.S kulturnim programom bogato prireditevbo popestrila gostujoča folklorno-glasbenaskupina KOLOVRAT izLjubljane.Po končanem programu Vas vabimona prijateljsko druženje s pogostitvijo.Vljudno vabljeni!Bernardka Hosta,predsednica TD ŠkofljicaZaradi pomanjkanja prostih mest vdvorani na Škofljici vse uporabnikenaših storitev obveščamo, da smo začasnoprenehali z vpisom kategorijstarejši in mlajši pionirji (dečki in deklice)za trening košarke in orientacijskegateka.Skupini A1 in B1 bo ob istih terminihše naprej zagotovljena rekreacija vdvorani na Rakovniku.Športni pozdrav!Bojan Božič,predsednik MTB Lavrica clubvsem društvom, ki prejemate pošto vnabiralnik na občinski stavbi!Ključavnica na občinskem poštnemnabiralniku je bila pokvarjena, zato joje občinska uprava zamenjala.Pridobite si nov ključ!V tem času se je nabralo veliko različnepošte, zato prosimo, da jih naslovnikiprevzamete!Marija Gregorič, KUD Škofljica