Klinična imunologija, KOPB: zbornik predavanj - Bolnišnica Golnik

sluzjo in pogosto slab stik napajanja z električnim tokom, kar je v obeh primerih imelo za posledicotemo in optike, ki so že tako šibko svetlobo še zmanjšale, so celo preiskavo spreminjale v rokohitrčevoigro senc v megli.V istem času se je pričela uveljavljati nova predstava o specialistu pnevmologu, ki naj bi zamenjaldotedanjega ftiziologa. V tej predstavi je veliko vlogo igral bolj agresiven diagnostični pristop, zato najbi bili vsi »novi pnevmologi« tudi vešči bronhoskopije. To je s seboj prineslo že skoraj tragikomičneprizore poskusov uvajanja instrumenta, upiranje bolnikov in kmalu tudi zdravnikov. Postalo je jasno, dametode vsi ne bodo zmogli osvojiti. Posebej je to veljalo za nekatere starejše kolege in kolegice, ki sože bili specialisti ftiziologi. Ta okoliščina je bila v prid nam mlajšim, ki smo bili tedaj v prvem ali drugemletu specializacije. Dobili smo priložnost, da se izkažemo, in tako sva tukaj v dvorani vsaj dva, ki lahkopričava, da smo priložnost uspešno izkoristili. Seveda je bilo veliko negodovanja pri starejših kolegih,da negodnim mladeničem in mladenkam ne gre zaupati tako zahtevnih posegov, vendar se kajhujšega ni zgodilo. Sam sem zahtevnost učenja in izvajanja bronhoskopije občutil bolj kot ne le kottremo pred nastopom. Mehka kolena in trda kepa v epigastriju sta bili takojšnja posledica ukrepa prim.dr. Judite Mešič, moje mentorice, ko mi je nepričakovano porinila bronhoskop v roke in zahtevala, danaslednjo bronhoskopijo opravim sam. Po starem pravilu, da imajo začetniki srečo, sem preiskavo kotv nekakšnem transu uspešno opravil, resne težave so se začele šele po tretji ali četrti bronhoskopiji.To pa je že druga zgodba.2. Ne glej svoje stroke preozko, bodi odprt do novosti in jih skušaj vključevati v svoje delo.V začetku sedemdesetih let, točneje konec leta 1973, smo na Golniku dobili prvi upogljivi bronhoskop.Po mojem védenju ni bil prvi te vrste v Jugoslaviji, zagotovo pa je bil prvi, ki se je uporabljal. Zaradinjegove oblike in naše premajhne poučenosti smo ga uporabljali kot optiko za togi bronhoskop. Ni bilopotrebno dolgo časa in veliko posegov, da smo ga uspeli dokončno pokvariti. Zaključek starejšihkolegov je bil: neuporaben inštrument, hitro pokvarljiv, predrag, predstavlja motnjo pri odvzemumateriala in upočasnjuje delo z bronhoskopom (v mislih so imeli togi bronhoskop kot edini »pravi«bronhoskop). Tako je bila uporaba upogljivega bronhoskopa skoraj zapečatena. Vendar je vse večještevilo bolnikov z rakom zahtevalo premislek. Sklenili smo napraviti odmik od dosedanje prakse,poskusiti uporabljati upogljivi bronhoskop kot samostojen instrument in glej ga, šmenta, šlo je celobolje, kot smo si predstavljali. Število uspešnih bronhoskopij je poraslo in tudi bolniki, ki so že obomembi bronhoskopije zagnano odklanjali vsako misel, da bi pri njih opravili to preiskavo, so sepremislili. Seveda smo tudi pri razvoju bronhoskopije šli skozi obdobja iskanja najboljšega pristopa(obdobju »skozi nos« je sledilo obdobje »skozi usta in tubus«, nakar smo se zopet vrnili k izhodišču) iniskanja najboljšega instrumenta (velik, majhen delovni kanal). Iskanje najboljšega proizvajalca nam jebilo prihranjeno, saj je bil eden izmed njih nesporno boljši od vseh ostalih.Iskanje najboljših odvzemnih metod se je pričelo z osvajanjem periferije pljuč z uvedbotransbronhialne biopsije in s kombiniranjem preiskave znotraj dihal z rentgenskim sledenjemodvzemnega inštrumenta na periferiji. Sledilo je izpiranje bronhijev, vse vrste krtačenja in poskusikiretaže, ki pa nekako niso bili primerljivi z uspehi Japoncev. Zakaj je bilo tako, mi je postalo jasno šelenekaj let zatem, ko sem na Japonskem v živo spremljal tak poseg. Za razliko od naše bronhoskopije jetam poseg trajal več ur, ekipa je imela na voljo ducat enakih kiret in bolnik je stoično prenašalpreiskavo v več različnih položajih. Končni rezultati, razen pri posameznih bolnikih, pa niso bili ničboljši kot pri nas. Komplikacij, posebno krvavitev, je bilo precej, a jih niso jemali preveč resno. Tudi prinas so bile prve transbronhialne biopsije spremljane z velikim strahom, da bomo pri bolnikih množičnopovzročali pnevmotoraks, a se to seveda ni zgodilo. Je pa dokaz več, da je včasih potrebno skočiti, šepreden rečeš hop.4