Gojmir Anton Kos, slikar v dialogu s fotografijo Moderna galerija, 5 ...

Gojmir Anton Kos, slikar v dialogu s fotografijoModerna galerija, 5. oktober 2010Najprej: vstop fotografije v Moderno galerijo – sicer ne prvi, a tokrat zelo pomenljiv – bozavrnil marsikateri očitek, da fotografijo prepuščamo družinskim albumom, časopisom(newsu) in priložnostnim razstavam.Tokrat je MG več kot sistematična, saj bo v prihodnjih tednih ob bok Gojmirja Antona Kosapostavila še opus Milana Pajka in Mance Juvan.Tovrstna sestavljanka pogledov različnih očes: od tistih, ki so zamrznili dogajanje vAfganistanu, do tistih, ki so ujeli most na Sori ali razpoloženje v travi …, omogoči soočenjerazličnih žanrov, izrazov in namembnosti fotografije.Pri fotografskem opusu Antona Kosa – mimogrede: fascinantno je to odkritje njegovegaogromnega fonda – seveda na prvo žogo izbije pričakovano vprašanje: ali je fotografiralzato, da bi lažje slikal? Je fotoaparat predhodil čopiču in »špohteljnu«, so fotografskiposnetki nastali zato, da bi se lažje spopadal s stvarnostjo, in zato, da bi jo lažje ukrotil?Odkrito povedano: to vprašanje se mi sploh ne zdi bistveno. Konec koncev ga lahkopostavimo tudi inverzno: je mogoče čopič predhodil fotoaparatu – če se pač naslonim naorodje, s katerim se je izražal.Je to pomembno? Če je, potem lahko to igro nadaljujemo tudi z drugimi »orodji«, ki se jih jeposluževal: od zrcala do svinčnika na primer.Menim, da za naš pogled vprašanje, kdo je bil prej in potem, ni pomembno. Za naš pogled jepomembna fotografija sama – torej tema, motiv, vrednost in teža spomina na izginule alispremenjene prostore … Za naš pogled je pomemben način izrabe oziroma uporabe jezika, kiga nudi oko fotografskega aparata.In to oko je hkrati notranje oko ustvarjalne osebe (Antona Kosa kot fotografa), ki v bistvuedina odloči, zakaj je treba nekaj zamrzniti,zakaj je nujno zamrzniti prav na določen način,zakaj je treba gospo videti v hrbet,zakaj je dobro osebo umakniti v zunanjost polja,zakaj je smiselno to zunanjost polja pripeljati v prostor s podobo v zrcalu,zakaj je lepo zamrzniti vodo, ki teče,zakaj je prijetno v vodi zamrzniti še oblakein zakaj je nujno, da se v njegov pogled ujamejo žena, mati, nečakinja – in to še celo nadomačem vrtu, podobno, kot je to na filmu naredil dr. Karol Grossman, oče prvih metrovslovenskega filma, med njimi tudi družinskih posnetkov na domačem vrtu.Vzvodi vseh nas, ki s fotoaparatom ustavljamo trenutek, so od enega do drugega primerarazlični. Najbrž se v trenutku pritiska na sprožilec malokdo sprašuje o njih. Najbrž delujejo poprincipu diktata naših stanj, naše osebnosti, našega duha, našega zanimanja in naših pogledovna svet. Dobesedno pogledov na svet.Za fotografijo je usoden prav ta pogled na svet: v širšem in dobesednem pomenu besede.Ali svet vidimo kot okno (v svet) brez stekla, brez rešetk, brez okvirja, z odsevom, zdežno kapljo na šipi, s pajčevino v kotu … Kako svet vidimo, ni vedno odvisno od tega,kaj je pred našimi očmi, kaj nam stvarnost ponuja. Odvisno je predvsem od tega, kako si tostvarnost vzamemo.Kadre in okvire izbira naša bit, pa čeprav so v stvarnosti že izbrani.

Verjetno bo ta razstava marsikoga motivirala, da bo obnovil zanimanje za Kosa kot slikarja,da bo pozornejši do njegovih eruptivnih tihožitij, da bo bolj radovedno gledal na njegoveavtoportrete, krajine, vode in prostore. Če sodim po sebi, je to zagotovo velika dodanavrednost te razstave.