Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

Družbeno gibanje gledališča Pupilije Ferkeverkvsem študentov in za splošno »neubogljivost« mladine, ki je zavrnilavladajočo moralo in militarizem. »Kakršenkoli poskus oživljanja zaresnedemokratične politike mora premisliti ustvarjanje alternativnih naracijnasproti tistim, ki jih uporabljajo proizvajalci uradnega spomina«. 6Diskontinuiteta kot sredstvo denarativizacijeBolj specifično pa se tu moramo še enkrat spomniti na prispevekWalterja Benjamina , ki je bil, kot smo že povedali (in nikoli ne moremodovolj izpostaviti pomenljivosti tega dejstva), prvič objavljen v zloglasnihtridesetih letih 20. stoletja in je moral čakati, da je prešla največjaevropska katastrofa doslej v obliki nacifašizma in še, da je v okvirukritične teorije ob novih impulzih v območju kulturne politizacije spetpostalo aktualno v zadevnem besedilu vsebovano radikalno vprašanje ostatusu avtonomije umetnosti . Lahko bi rekli, da so Benjaminova opažanjain njegove konceptualizacije množične kulture , postale razumljivešele v luči novih umetniških praks. Eden najbolj zgovornih komentatorjevvsakovrstnih dogajanj v 20. stoletju, Jürgen Habermas , je bistvenoprispeval k oživitvi zanimanja za Benjaminov epohalni prispevek, ko jejasno označil ključne točke njegovih prebojnih observacij. 7 Spremembapoložaja umetnosti in njene družbene vloge v kontekstu množične kultureje bila podlaga za ključni premik v njenem statusu: »Skupaj z dialektičnoukinitvijo avtonomne umetnosti in razkrojem avre , izgine ezoteričnadostopnost umetnine in njena kultna oddaljenost od gledalca«. 8Pojem »konca avtonomije« je seveda treba razumeti v smislu, ki narekujerefleksivno držo na strani umetnosti, ne pa vulgarno, kot denimotako, da o umetniški akciji odloča neka instanca nad samimi agensiumetnosti. Le-ta je v svoji »neavtonomnosti«, se pravi v svojem približevanjudružbeni akciji, subverziji ali konstrukciji politične javnosti,vendarle v položaju relativne svobode in je hkrati v razmerju z estetskimioznačevalci, ki omogočajo in utemeljujejo njene večpomenske geste.Za kaj pri tem gre, nam lahko ponazori pisanje, nastalo v približno istemčasu kot se je odigrala Pupilija , torej v času, ko je na ozadju razpadanjadotedanje kulturne ideologije vsa tradicija (umetnosti) postala berljivana novo. »Prav tako kot je Adorno priznal, da je komorna glasba ter-6 Giroux , Henry A. Globalizing Dissent and Radicalizing Democracy: Politics, Pedagog y and the Responsbilityof Critical Intellectuals. V: Gray-Rosendale, L., Rosendale, S. (ur.) Radical Relevance, Albany: StateUniversity of New York Press, 2005, 144–145.7 O tem smo nekaj več zapisali v drugem poglavju pričujoče knjige.8 Habermas , Jürgen. Consciousness-Raising or Redemptive Criticism – The Contemporaneity ofWalter Benjamin . V: New German Critique N o 17, Spring 1979, 45.99