Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

98Umetnost v realnostilovito deklarira sedanjost umetnosti «. 5 V tem je treba iskati razloge za»neuspehe« avantgardnih zamisli, kajti »uspehi« so se zgodili kot naknadniučinki njihovih realizacij. Ni dvoma, da se Pupilija, če govorimoo gledališču, vpisuje v dediščino vrste modernističnih gledališč, kakršnaso bila gledališča Meyerholda , Grotowskega in v nezanemarljivih potujitvenihvidikih celo Brechta . Vendar pa je hkrati veliko podlag za trditev,da v zvezi z vsem, kar konstituira fenomen Pupilije, ne moremo govoritisamo o gledališču, če naj to gledališče ustrezno opišemo in razložimo.To gledališče je namreč hočeš-nočeš v svoje delo vračunalo medijskiučinek, njegova sporočila in pogosto reducirane geste so prebijaleokvir gledališkosti s tem, da so bile izzivalno večznačne in celo nerazložljive,kar ni bilo nehoteno. Nadalje bi bilo mogoče v koordinatah časa,ki nas tu zanima, govoriti o premikih v samih estetskih praksah, pri katerihje bilo očitno, da so se manifestno ali bolj implicitno povezovale zoznačevalci avantgardnosti. Pupilija je bila skupaj z drugimi evropskimiin ameriškimi gledališkimi pojavi (od off-Broadwaya do uličnih političnihgledališč) že korak ven iz »standardnega« koncepta avantgardnosti.Ta korak je, kot smo že pravkar namignili, pomenil šele dosledno realizacijorazmerja avantgardnih konceptov umetnosti in realnosti . V sodelovanjus takratnimi dogodki, namreč »norimi šestdesetimi leti« inprodorom novih tehnologij, so gledališki in drugi performansi prispevalik nepreklicni spremembi sveta. Govorimo o spremembi, ki jo je mogočetematizirati v poljih filozofije in psihoanalize izginjajočega subjekta,deleuzovske molekularne revolucije ter koncepta dividualnosti, ali v območjihBaudrillardovih opredelitev pojma simulakra, Lyotardove »anestetike«in ne nazadnje bolj »oprijemljivo« v polju refleksivnih sociologijBourdieuja , Becka in Giddensa . V formi Pupilijinega gledališča (inkajpak vrste sorodnih predstav istega časa) razbiramo konfliktno jedrošestdesetih let, ki je bilo predmet potlačitev kasnejše medijske nivelizacije,v kateri se že vseskozi odvija razločevanje, cezura in cenzuriranje radikalističneganaboja množične kulture v novih spolitiziranih inačicah,ki v obdobju neoliberalizma proizvajajo depolitizacijo množic. Le-temse temeljni smisel skupnosti razblinja v podobah iluzorične singularnostiv okviru vizualne nasičenosti zaznavne realnosti. To se je še posebejjasno pokazalo ob štirideseti obletnici leta 1968, ko so mediji prodajalistare podobe »norih let«, reciklirali ikone iz tistega časa, poudarjali romantičnimladostni idealizem in seveda so povsod zamolčali, da je vendarlešlo na raznih koncih sveta za jasne konflikte, za zaresen upor pred-5 Badiou Alain. The Century (preved v ang.: Alberto Toscano). Cambridge: Polity Press, 2007, 135.