Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

Družbeno gibanje gledališča Pupilije Ferkeverkhkrati estetsko in družbeno gibanje. Povezovalo se je, posredno se je solidariziraloin komuniciralo s političnimi gibanji ali pa kratko malo računalona podpornike teh gibanj kot na svoje občinstvo. Pupilija je izvedlasingularni preboj s stališča teh družbenih in kulturno političnih gibanjna nepričakovani lokaciji in je bila hkrati v lokalnem družbenem gibanjukozmopolitski označevalec. To pomeni, da bi Pupilija lahko bila dvojnonerazumljiva, če bi jo obravnavali ločeno od takratnih tokov upora protietabliranim gledališkim praksam, in če bi jo obravnavali zunaj koordinatlokalnega družbenega konteksta, takratne »tržne socialistične družbe«.Zdaj lahko rečemo, da se je Pupilija dogajala tudi na več odrih hkratiz različnimi igralci: razen na odru Male drame, eksperimentalne scenenacionalnega gledališča, na prizoriščih ljubljanskih Križank in v improviziranemamfiteatru v dvorani restavracije študentskega naselja, so joopazili na kulturnih maratonih na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljaniin seveda na protestni zasedbi te fakultete l. 1971. Nato jo je bilomogoče v različnih pojavnih oblikah slutiti v različnih medijih. Potempa se je končno spet prikazala v vsej svoji osupljivi ponovni sodobnostil. 2006 s pomočjo Emila Hrvatina v Medani, v redefiniranem prostorustare elektrarne v Ljubljani in še marsikje.Igra spremembe sveta in epistemološka praksaNa drugi ravni, namreč v polju soočanja različnih diskurzov, ki utemeljujejodružbene, politične, kulturne in znotraj njih umetniške prakse,pa brez podrobnejše rekonstrukcije in potem dekonstrukcije obdobjane moremo zanesljivo reči, koliko lahko govorimo o hkratnosti medteorijami v relevantnih vedah (v razponu od sociologije do estetike ) inradikalnimi umetniškimi praksami, med katere je pojav Pupilije nedvomnomogoče uvrstiti. Pupilijino gledališče je z gledališčem nasploh povezovaloočitno dejstvo, da je bila tudi Pupilija predstava, vendar že vpoudarjenem pomenu performance, kar pomeni, da je bil sam konceptpredstave temeljito predelan, če ne rečemo, da je bil v izhodišču razsrediščenin je zato vzpostavljal svoje unikatno razmerje z (družbeno) realnostjo. Predstava je bila infiltracija v območje družbene realnosti, ki je žetakrat postajala vse bolj relativizirana z vizualnimi mediji in javnimi diskurziza proizvodnjo dozdevnosti, za vmešavanje subjektivnih iluzij inimaginarijev v realnost. Pomeni predstave so bili torej razumljivi samov razsrediščeni perspektivi, ki jo je sama predstava sugerirala gledalcem,jih s tem silila k živahnemu reagiranju in k dvomu; a hkrati je svojo intelektualnoprovokativnost povezala z razsežnostjo igre, pri čemer je para-95