Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

80Umetnost v realnostinonizirajo. Vidik sublimnosti umetnosti se ohranja podobno kot benjaminovskaavra , namreč kot sled, ki je lahko vpisana kot »dodana vrednost«v ceno artefakta ali, denimo, ceno vstopnice za predstavo slavljeneosebe (celebrity) ali skupine. Predstavljanje raznolikih umetniških aliestetskih praks v obliki festivalov seveda veliko pripomore k tem procesom;zelo pogosto tudi najbolj sofisticirana umetniška dela v mediju festivalapostanejo objekti množičnega sprejemanja in težko opredeljivegamnožičnega dojemanja, ki se zabeleži v matrici kulture, postavljene s fenomenommnožice.Iz doslej povedanega torej izhaja, da so umetniški festivali že nekakšenneodmisljiv atribut samega pojma večjega mesta. V času globalizacijepa so festivali, celo če predstavljajo nekaj povsem lokalnega, vsajpotencialno mednarodni dogodki bodisi zaradi izvajalcev bodisi zaradiobčinstva, ali pa vsaj zaradi zanimanja medijev, ki so v množični kulturivedno na sledi novostim. Če smo rekli, da izhodiščna paradigma kulturekot okvirni koncept opredeljuje družbeni prostor, ki ga zavzamejofestivali, in je hkrati povezana z meščanstvom, smo s tem tudi ugotovili,da so moderni umetniški festivali zakoreninjeni v evropskem kulturnemprostoru. Meščanstvo se je za družbeni in kulturni pojav namrečsamo-prepoznalo prav v Evropi, ki je vrsto geografskih oznak predelalav kulturno in »civilizacijsko« pomenljive termine. Pomislimo, denimo,kaj vse samo označuje pojem Zahoda. Kdor bi skušal najti povezavomed temi festivali in religijskimi ali sezonskimi rituali zgodnjih človeškihskupnosti, bi morda ugovarjal, češ da gre za univerzalni pojav, kisega preko ločnic časa in prostora. Kakor je gotovo res, da se vsaka družbenaskupnost manifestira prav z rituali, ki praviloma vsebujejo oblike,ki bi jih lahko opredelili za vsaj rudimentarno umetniške (kot so, denimo,plesi, petje, glasba in vse, kar je v Unescovi terminologiji postalo nematerialnadediščina), pa tu vendarle govorimo o tisti umetnosti , katerekontekst je oblikovala doba modernizma. Festivali sicer ustvarjajo ritualneokvire, posnemajo prepoznavne ritualne geste ali transparentnorekonstruirajo na pol ali v celoti izmišljene tradicije, vendar pa je osnovninamen rituala sodobnih festivalov v strukturi dogodkov premeščen vmehanizem poteka dogodka . Sam ritual ni več osrednji element festivalater tako ni njegov končni cilj. V današnjih okvirih globalizacije, ki vsebolj diktira reorganizacijo skupnosti v družbene mreže, ki prinašajo prilagojeneidentifikacijske mehanizme za vzajemno pripoznavanje članovskupnosti, festivali tvorijo vozlišča mrež dejavnosti na skoraj vseh področjihestetskih praks.