Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

78Umetnost v realnostiZabava in koncentracija sta si nasprotna pojma, ki bi ju lahko izrazili takole:človek se s koncentriranjem pred umetniškim delom poglablja vanj: v umetninose potaplja, kot se je zgodilo kitajskemu slikarju, ki se je znašel predsvojo dokončano sliko. Raztresena množica pa v nasprotju s tem vnaša vumetniško delo sebe samo. Najočitnejši tak primer so stavbe. Arhitekturaje bila od nekdaj prototip umetniškega dela, katerega recepcija je potekalanezbrano in kolektivno. Zakonitosti njenega sprejemanja so najpoučnejše. 3S tem citatom smo pravzaprav podkrepili v tej knjigi že zapisaneugotovitve o tesni zvezi med urbanostjo in reprodukcijo umetnosti v njenemokviru. To se zdi sicer lahko tudi samoumevno, saj je za umetnost vtistem pomenu besede, ki ji ga je dala prav meščanska družbena struktura(z vsemi mistifikacijami vred) odločilno pomembno občinstvo. To pa,kot nam sporoča Benjamin , še ni vse. Urbani kontekst namreč uokvirjain oblikuje percepcijo umetnosti, pri čemer se ta odvija vsakodnevnoin množično, lahko bi rekli, da tudi v nezavednih in nenamernih oblikah.To se pravi, da ta percepcija kot kompleksna kognitivna shema delujena oblikovanje mesta v množici vzvratnih učinkov. Drugače rečeno,gre za tako imenovani city reading, kakor ga je opredelil Henkin 4v svoji študiji New Yorka zgodnjega 19. stoletja. Vsakršni znaki, napisinad vhodi v trgovine, različni panoji, table, izložbe itd. skupaj z imeniulic, orientacijskimi in prometnimi oznakami so neodmisljivi del vsakegaurbanega okolja. City reading je termin, ki označuje na eni strani dejavnosturbaniziranih ljudi in hkrati vse te objekte, ta umetni zunanjisvet, na drugi strani. Ta svet zaznavamo nezbrano, kot nas osvešča Benjamin,skoraj nezavedno beremo njegova sporočila v skladu z gramatikourbane ureditve, ki jo spontano absorbiramo, ko se pač gibljemo pomestih. Pri tem gibanju zavzemamo različna gledišča: enkrat kot pešci,drugič kot vozniki koles ter avtomobilov, tretjič kot gledalci zanimivegaurbanega gledališča vsakdanjosti, ko zremo skozi okno vagona cestne železnice,ali avtobusa mestnega javnega prevoza, ali s terase kavarne. Glediščeurbanega prebivalca pa seveda formira še vrsta subjektivnih atributov,saj ni nepomemben tudi transcendentalni element, pač glede na kognitivnesheme, ki jih ima vsak posameznik v glavi in so odvisne od izobrazbe,od vsakršne razgledanosti, ne nazadnje tudi od partcipacije v kolektivnemspominu, ponotranjenem v vsakdanjosti življenjskih potovanjskozi institucije. Na osnovni ravni je torej vsako mesto neizrecni festivalarhitekture in multidimenzionalne umetnosti, ki ji ne zmanjka niti na-3 Ibid., 173.4 Henkin , M. David. City Reading: Written words and Public Spaces in Antebellum New York, ColumbiaUniversity Press, New York, 1998.