Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

Telesa v družbenem prostorupripoveduje prav veliko. Njihovo branje sporočil, ki jih emitirajo fasadestavb, običajna mestna dekoracija z izložbami, napisi, prometno signalizacijoin kajpak neizbežnimi simboli oblasti, je večinoma nezavedno.To branje predvsem zadeva orientacijo gibajočega se po prostoru.Ko pa v javnem prostoru uzremo skulpturo, pa naj gre za klasični kip aliza kakršnokoli že strukturo ali instalacijo, ki emitira čitljiv estetski signal,se nekaj zgodi z našo pozornostjo. Ugotovimo, da smo se v prostorusrečali z nekim telesom , ki prostoru daje svojski bolj ali manj unikatenali vsaj singularen smisel. To telo, že kar na prvi pogled razpoznavnokot proizvod neke subjektivne namere, subjektivira tudi nas kot opazovalce.Pravzaprav nas opozori, da smo subjekti zato in ker smo telesa.Sâmo zaznavanje vsega tega nas opozori na to, da smo v svoji fizični pojavnostibioloških entitet pravzaprav proizvod kulture . Skulptura na vseto opominjajočo fizičnost prostora poudari in po svoje opredeli, da jo zaznamoin hkrati hočeš-nočeš ugotovimo, da se gibljemo v zgodbi, ki ji fizičniprostor ponuja scenografijo.Javni prostori v večjih pa tudi v manjših mestih pogosto dobijo svojpomen prav s pomočjo vanje postavljenih teles : enkrat kamnitih, drugičbronastih in v novejših obdobjih iz vse bolj raznovrstnih materialov. Čeje na trgu bronasti konjenik ali statua, ki je prepoznavna kot upodoba vkaki od umetnosti kanonizirane osebe, zgodovinskega ali mitskega junaka,bojevnika, vladarja ali dobrodelneža, se zavemo, da smo v delih mesta,ki so mu njegovi upravljavci določili povsem izrecno pripovedno nalogo.Drugič se lahko zaletimo v kaj nenavadnega, morda zagonetnega ali poformi »glasnega« in se znajdemo v dialogu s časom, ki mu mi sami boljizrecno pripadamo. Iz navadno centralnih »zgodovinskih« predelovse gibljemo v novejše soseske, kjer najdemo vse mogoče: abstraktne, frivolne,provokativne, zagonetne in v vsakem primeru težko spregledljiveskulpture – seveda, če se mesto zaveda, da je zares mesto samo takrat, kose ogleduje v zrcalu kulture . V mnogih mestih je tako; v evropskih nemarabolj izrazito in bolj raznoliko kot na kakšnih drugih celinah. Vendarpa prodori novih konceptov urbanizacije raznolikost uzakonjajo, če nezaradi česa drugega, pa zaradi turistov, ki jim je njihovo pričakovanje videnjaposebnosti, atrakcij, ne nazadnje tudi lepote, sugerirano. Razgibanasporočilnost javnih prostorov govori o družbah, ki javni prostor dobrorazumejo kot družbeni prostor in estetsko označena telesa v teh prostorihgovorijo o družbah ter njihovih vladah, ki jim je mar za življenja državljanov.V takih mestih je vse več praznovanja, ki zajema vse več dni incelo mesecev v letu, takim urbanim praznovanjem pa pravimo festivali.75