Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

Allenov paradokssti obstoja nečesa, kar obstaja samo tako, da uprizarja svoj obstoj in na tanačin tudi obstaja. 2Tako smo vstopili v polje, v katerem se trudi družboslovec. Ta namrečproizvaja teorije o družbi in v teh teorijah različno uvršča v svojoshematiko tudi inteligenco. Stvari se lahko zdijo enostavne samo, čeprezremo, da je avtor teorije, ki je kamorkoli že uvrstila tudi inteligenco,lahko proizvedel svojo teorijo samo tako, da je obstajal, obstajal pa je lahkosamo tako, da je proizvedel svojo teorijo. Od tod torej rezultat, ki munujno uhaja vsaj en element: sam subjekt teoretske izjave, ki ne more visti sapi izreči, da je družba sestavljena iz same sebe in tistega, ki jo izrečein definira, pa pri tem ne more definirati mesta svojega definiranja, ne dabi se delal kot da samega sebe postavlja za svoj lastni predmet, ki z njimsamim »nima nobene zveze«. Vse to se ne zdi tako neumno, če se s povedanimumestimo v problematiko družbenih razredov. Znani so mnogiposkusi uvrščanja inteligence v razredne sheme, v katerih inteligenca nastopakot npr. tenki vmesni sloj med vladajočim in srednjimi razredi, ališe pogosteje kot poseben segment srednjih slojev, ali glede na svojo funkcijokot hlapčevska elita vladajočega razreda. V vsakem primeru je avtorvsake od možnih razrednih teorij inteligence sam intelektualec. Zato ninič čudnega, če se mu izmika sama njegova lastna pozicija v teoriji razrednedružbe, katere tipologija je potemtakem neizogibno formuliranatako: družba je sestavljena iz vladajočega razreda, razreda proizvajalcevin srednjih razredov, vmes pa je še razred, ki pripada bodisi vladajočemurazredu, bodisi srednjim razredom tako, da ne pripada nobenemuod teh razredov. Toda prav iz položaja tega razreda, ki je razred tako, dani razred, se generirajo teorije razredov. S stališča Woodya Allena je potemtakemjasno, da ni mogoče govoriti o razredih drugače kot tako, dao razredih ne govorimo, torej raje govorimo o samih sebi in tako omogočimorazredom, da določijo našo lastno pozicijo. Na ravni filma je torejviden poseg na področje tiste druge razlike, ki omogoča »govor o«, torejspolne razlike kot polja proizvodnje želje, v okviru katere subjekt naletina samega sebe in se torej rešuje v narcizem kot proizvodni obrazec,ki pa ga je že navrgla množična kultura . Le-ta razvidno določa funkcijointelektualca z njegovo udeležbo v produkciji umetniškega , teoretske-2 Govorimo o tako imenovani humanistični inteligenci. Problematika tehnične inteligence – ne nujnoravno tehnokracije – tukajšnji ni povsem enaka, ker se zdi, da je njena proizvodnja »bolj materialna«,vendar pa pritegnitev tega aspekta opozarja na materialnost proizvodnje tudi v primeru humanističneinteligence, s čimer je možna relacija obeh »materialnosti«, katerih razlika je očitno vstopnji posrednosti učinkovanja v materialni proizvodnji. Pojav digitalizacije ta razmerja povnanji,pokaže na soodvisnost dveh oblik proizvodnje, ki bi ju v pomanjkanju jasnih definicij, esencialisti kodiralikot »duhovno in materialno«.71