Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

44Umetnost v realnostiuživa danes. »Tudi v času druge polovice devetnajstega stoletja je obstajalaumetnost upora in umetnike, ki so ji pripadali, so prezrli ali jih obsojalidokler niso umrli in dokler niso mogli ločiti del od intenc njihovihustvarjalcev ter jih obravnavati kot neosebno blago«. 7Kulturno ideologijo , ki najverjetneje dobro služi temu, čemur pravimo»turistična industrija« – te pa res ne moremo preveč obtoževatispričo tega – je mogoče dojeti kot zavetišče za vse od umetnikovega narcizmado »okusa«, ki domnevno loči elito od množic, high brow od lowbrow, Zahod od vsega ostalega sveta in »nas« od »njih«. Ta ideologijaje dovolj razvidno zasnovana na projekciji v preteklost, v kateri je konstrukcijasveta, kjer so bile spoštovane »prave vrednote«, osrednja invencija.Kot vemo, je ta imaginarni svet »resnične umetnosti « pripet nadobo romantizma, ki je tudi doba vrhunca estetike kot filozofske discipline.Kot pa je prepričljivo zatrdil Berger , tak »svet« pravzaprav nikolini obstajal!A vrnimo se še najprej k problemu »padlih barier«. Pomen tega terminav besedilu, ki ga skušamo nekoliko bolj dešifrirati, zajema dva možnaaspekta: prvi pomen se nanaša na »prebijanje barier«, ki ga opravljajoumetniki in/ali njihova dela. Ta pomen lahko povežemo s Kantovimpravilom genija, ki deluje zunaj specifičnih pravil. 8 V drugačnem jezikuin v drugačnih modernističnih kontekstih bi tu govorili o invencijah,o novih »nikoli prej videnih« idejah in rečeh, o razstavah in o predstavah.»Esencialisti« bi menili, da so te invencije in genij za njimi »odboga dani« in zato ne morejo uiti pripoznanju. Vendar v dobi moderneza ta pogled postanejo invencije v različnih umetnostih, ki so pogostokršile vrsto pravil, izzivale družbene in moralne konvencije, vprašljivekot produkti »genija«. Esencialistični pristop potemtakem neizbežnozapade zelo tradicionalni ideji umetnosti in v svojem po navadi (nepa praviloma) konservativnem diskurzu skuša vzpostaviti kanon kot določilomeja »umetniškega izražanja«, ki se kvalificira za to, da bi bilo kottako prepoznano.Drugi aspekt se nanaša na bariere med »visoko in komercialnoumetnostjo «. Zatrjevano težavnost razločevanja med njima lahko jemljemoza indikacijo, da se fraza o »barierah, ki so padle« nanaša na nekajv tem smislu. Ne glede na to kaj so pisci zares mislili, se lahko vprašamoali obstaja presečišče med obema pomenoma. Kar najbolj zagotovoje odgovor na to vprašanje pritrdilen; tâko presečišče je obstajalo pred, v7 Berger , John. The Success and Failure of Picasso. London: [Penguin, 1965], Writers and Readers PublishingCooperative, 1980, 203–204.8 Kant , Immanuel. Kritika razsodne moči. Ljubljana: Založba ZRC, 1999, glej zlasti §46.