Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

42Umetnost v realnostiersatz muzej ali galerija, saj je polna fotografskih predstavitev različnihpodob (slik, filmskih prizorov, instalacij itd.) iz zadevnega obdobja zahodnegamodernizma. Potemtakem knjiga učinkuje dokaj podobno kottematska razstava. Ne moremo se torej preveč motiti, če jo vidimo kotrazstavo, ki »ustvarja dihotomijo subjekt/objekt. Objekt je tam, da utemeljujestališče /.../ Diskurz, ki obkroža postavitev, ali natančneje, diskurz,ki je postavitev, je ‚konstativen‘: informativen in afirmativen.« 4Vendar pa ne glede na to kako skrbno preiskujemo Uvod (Introduction)v pretežno krajše predstavitve preko sedemdesetih umetnikov in oblikovalcevali oblikovalskih skupin, ne moremo povsem z gotovostjo odkritikaj so pisci imeli v mislih s terminom »bariere«. Ker so, kajpak, na splošnota termin na veliko rabili metaforično, avtorjev ne bi smeli kriviti zaradinjihove »nerazlage« pojma. Prav verjetno sploh niso pomislili nato, da rabijo termin, ki je navzlic svoji metaforičnosti pač pojem. Gotovopa približno lahko dojamemo na kaj so mislili sami avtorji iz tega, kar sosicer zapisali v svojem besedilu.Woods in oba sodelavca v nadaljevanju trdijo, da je »več ključnihrazstav v Evropi in Združenih državah Amerike pripomoglo k diseminacijinovih idej in tehnik«. Tako so poudarili pomen večjega številarazstav in prispevkov nekaterih galerij ter ustanov v Evropi in ZDA kotso, denimo, beneški Bienale, kasselska Documenta, galerija Tate, galerijaWhitechapel, Inštitut sodobne umetnosti v Londonu, muzej Stedelijk vAmsterdamu in muzeja moderne umetnosti v New Yorku ter v Torinu.Nato so opozorili na pomembne vloge umetnikov in umetniških gibanj,začenši s prispevki Johna Cageja na področju teorije in multimedialnosti.Med tistimi, ki se jim zdijo pomembni, so filmski režiserji kot so Godard, Fellini in Antonioni , slikarji kot so Genovés , Fontana in Wesselmanter številni oblikovalci kot so De Harak , Rand in skupina Crosby ,Fletcher, Forbes. Seveda ni mogoče ugovarjati pomembnosti in iznajdljivostikateregakoli od slikarjev, oblikovalcev in multimedijskih umetnikov,ki so »razstavljeni« v knjigi. Ta pa je bila eden od ne tako redkih tovrstnihrazsvetljujočih produktov v času, ko so jo izdali.Ker je besedilo Uvoda takšno kot pač je, namreč »informativno inafirmativno«, ga pač ne jemljemo kot objekt relevantne kritike. Svojemunamenu služi kot reprezentacija estetsko kvalificiranega diskurza, kise kaže s svojo močjo selekcije, kategorizacije, evalvacije, segregacije, presojanjaipd. Gre pač za tisto dejavnost estetike kot posebne profesije, katereučinku se ni lahko upreti. »Da je nekaj anestetskega v estetiki je4 Bal, Mieke. Double Exposures (The Subject of Cultural Analysis). New York, London: Routledge, 1996, 3.