Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

28Umetnost v realnostikem razponu pronicali iz učenjaškega diskurza v raznolike rabe v vse širšemspektru interdisciplinarnih študij, ne nazadnje pa si celo kulturnegažurnalizma brez Benjaminovih uvidov danes ne bi mogli predstavljati.Koliko gre v tem pogledu bodisi za profanacijo samih Benjaminovihpojmov in koliko za refleksivno afirmacijo pojmov množične percepcijerealnosti , ki jo modificirajo reprodukcijski mehanizmi hkrati s tem, koprinašajo učinke desublimacije umetnosti ? Ni več dvoma, da se to dogajav takem obsegu, da je torej skupaj s samimi umetninami tudi sama teorijamnožične porabe umetnosti postala množično dojeta. Zares lahkoslišimo Benjaminove besede in pojme v stališčih in razlagah ljudi mnogihpoklicev, ki so danes vpleteni v produkcijo množične kulture : fotografov,modnih oblikovalcev, televizijskih producentov, filmskih režiserjev,specializiranih računalniških programerjev, kustosov galerij,oglaševalcev, rock glasbenikov in celo vladnih ministrov za kulturo . Nipomembno ali so vsi ti ljudje brali Benjamina, niti ni toliko pomembnoto, kako so jim bile Benjaminove ugotovitve posredovane, čeprav binemara nekaj raziskovanja celo lahko odkrilo poti Benjaminove teorijeskozi različne diskurze malodane do najširšega občinstva.Benjaminovo odkritje spreminjevalnega učinka množične kulturein njegova anticipacija njenega vseobvladujočega vpliva sta torej tudi empiričnopotrjena še v tipu družbe, ki so mu najprej nedoločno nadeli naziv»informacijska družba«, sledijo pa vedno nova poimenovanja, kotnpr. medijska družba, družba znanja in ne nazadnje »kognitivni kapitalizem«.Seveda s tem ne mislimo na to, da se je Benjaminova teorija povsem»materializirala«, toda nakazani položaj jasno označuje njegove»prognostične« sposobnosti. Omenjene sociološko zaznavne realnostipa je mogoče vzeti kot trans-diskurzivni kontekst, kot fenomene v redurealnega, ki v vrsti aspektov korespondirajo z Benjaminovimi konceptiin ne veliko več kot to. Njegova teorija niti zdaleč ni izčrpana s temi fenomenidomnevno obstoječe dinamične in fluidne realnosti. Habermasovaopomba, da »Benjamin sodi k tistim avtorjem, ki jih ni mogoče nakratko povzeti, in čigar delo je odprto zgodovini disparatnih učinkov«, 4opisuje to, na kar pri tem mislimo. Razlog za to je verjetno razviden večinibralcev Benjaminovih besedil in ga lahko pripišemo – kot je odkrilspet Habermas – dejstvu, da je »Benjamin kombiniral raznolike motive,ne da bi jih pravzaprav unificiral«. Nemara bi dodali, da njegovihpremišljevanj niso oblikovali samo »raznoliki motivi«, ampak tudi njegovasinkretistična obravnava različnih disciplin. Večina njegovih spisov4 Habermas , ibid, 32.