Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

Estetski epistemološki prelom in množična kulturaznave v tem primeru razpršen in, kot se ne bojita samo Adorno in Horkheimer,ga je mogoče dojeti kot objekt instance gospostvenega usmerjanja(manipuliranja) množične percepcije. Vendar Benjamin ne pristajasamo na eno konsekvenco množične organizirane percep cije. »Množicaje matrica, iz katere danes prerojeno izhaja celotno tradicionalnorazmerje do umetniških del. Kvantiteta je prešla v kvaliteto. Veliko večjemnožice udeležencev so porodile nov način človekove udeležbe v umetnosti. Opazovalca pa ne sme zavesti, če se ta udeleženost kaže najprej v nekizloglasni podobi«. 17 Seveda Benjamin ni spregledal uporabnosti mehanizmovmnožične kulture za fašizem , v katerem po Benjaminu teroriziranjumnožic, ki jih fašizem zatira s kultom vodje, ustreza teror aparature,ki jo fašizem postavlja v službo vzpostavljanja kultnih vrednot. Fašizemtorej najdosledneje izpelje koncept l‘art pour l‘arta s tem, ko se držiformule fiat ars - pereat mundus. Toda, če fašizem izvaja estetizacijo politike,mu komunizem odgovarja s politizacijo umetnosti. 18Čeprav je Benjaminova problematika osrediščena z vprašanjemumetnosti, pa je iz povedanega razvidno, da izhodišča, ki jih ponuja tatekst, nudijo možnost konceptualizacije kasneje razširjenega in še tehničnoznatno bolj izpopolnjenega medijskega prostora, ki je skupaj z urbanizacijo,šolstvom, mrežo komunika cij, podaljšanim prostim časomitd. integrativni agens v procesih konsti tuiranja množic. Izhajajoč iz Benjaminovegaepohalnega prispevka, se moramo zavedati predvsem tega,da je množična kultura neizo gibno dejstvo. Če pa se o množični kulturisprašujemo s stališča vprašanja emancipacije množic, nam je po Benjaminujasno tudi to, da gre za politični prostor, kjer se ideološka konfrontacijalahko prezentira tudi v na videz apolitični formi.2517 Ibid., 173.18 Cf. ibid., 176.