Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

Estetski epistemološki prelom in množična kulturaformacije, ki jih je način proizvodnje prinesel na področje umetniškeprodukcije, zgodovinski izvir medijske civili zacije, ki jo razumemo v tesnizvezi s konceptom množične kul ture. Benjamin se ne ukvarja (na taknačin kot pozneje Adorno) z dejstvom vključenosti umetniškega dela vblagovni krogotok, kajti zdi se, da gre v tem pogledu za samoumevnost,nad katero ne kaže lamenti rati, ker si s tem kvečjemu zastremo teoretskojasnost v pogledu na družbeno funkcioniranje umetnosti. Zato pa se jemogoče strinjati s tistimi, ki vidijo možno dopol nitev Benjaminovega tekstas tezami o blagovnem fetišizmu v nanosu na specifiko umetniškegablaga, o čemer veliko piše v svojih delih Fredric Jameson .Odrešitev od ritualaBenjamin seveda ni prvi odkril tako imenovanega fenomena množic(mas), kakršnega so že opredelili mnogi avtorji 19. stol. (ne nazadnjetudi Friedrich Engels) . Tisto, kar je Benjamin »odkril«, je bilo nekaj,kar pravzaprav ni bilo nikomur skrito in je bilo tudi predmet fi listrskegazgražanja. Benjaminovo odkritje namreč zadeva teoretsko osvetlitevdejstva tehnične reprodukcije , dejstva torej, ki je opazno na površini vsakegaopisa družbene produkcije v industrijski dobi in prav zato ni bilo»teoretsko pomembno« za mnoge Benjaminove sodobnike, ker ga jecenzurirala še navzoča estetika sublimnega . Za opredelitev pomena svojegaodkritja nam Benjamin sam ponuja ustrezno primerjavo, ko ugotavlja,da je Freudova Psihopatologija vsakdanjega življenja izolirala inobenem odprla razčlembi stvari, ki so poprej neopaženo tekle v širokemtoku opaženega. Učinek postopka reprodukcije (razmnoževanja) umetniškihdel na konstituiranje množic in predvsem na njihovo percepcijo,je teoretska konsekvenca dejstva, ki se nanaša najprej na samo naravoumetniškega dela v spremenjenih proizvodnih pogojih. To teoret skougotovljivo dejstvo Benjamin konceptualizira v pojmu avre , ki jo tehničnareprodukcija izriva. Tisti razlagalci Benjamina, ki so nostalgičniton nekaterih drugih njegovih spisov razbrali kot nekakšno lamentacijonad nepovratnostjo avre (Hans Peter Thurn, Hannah Arendt in tudiTerry Eagleton) , so vsekakor zgrešili smisel postavitve tega pojma v kontekstutehnične reprodukcije, vendar pa so (morda nehote) zaznali vsebovanidialektični element tega koncep ta. Avra, 8 ki jo Benjamin definirazdaj v povezavi z avtentičnostjo umetniškega dela zdaj kot njegov hicet nunc, pa kot specifično distanco med umetniškim delom in opazovalcem,očitno označuje izgubo, ki pa jo je mogoče opredeliti vselej šele na-8 O tem bomo veliko podrobneje spregovorili v naslednjem poglavju.21