Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

16Umetnost v realnostimatičnost, pridobil poseben sta tus. Morda se opisu tega statusa lahko šenajbolje približamo, če ga opredelimo za status klasičnega besedila. Toje kajpak zunanja karakterizacija spisa, ki mu vse pisanje, ki se nanj posrednoali neposredno sklicuje, priznava, da je formuliral tisto, kar je temeljno,tisto, kar pomeni epistemološki prelom in ne nazadnje tudi definicijoali vrsto definicij, ki so postale obvezujoče za določeno ravenrazpravljanja o njegovem predmetu. Vse to pa pomeni še nekaj drugega:teze takšnega spisa se kažejo kot neizčrpne, kot možnost vedno novihrazvitij razumevanja njegovega predmeta, so skratka sestavina noveparadigme, ki ne ostaja samo pri spremembi pojmov, ampak intervenirav realnost. Toda »klasičnost« tukaj obravnavanega Benjaminovegaspisa je vendarle v nečem še zlasti specifična. Kaže se namreč posebnov tem, da se v dis kurzu tega spisa predmet obravnave ne zdi kot nekaj,kar bi bilo mogoče opisati od zunaj. Ker je predmet Benjaminove obravnavetakšen fenomen kot je množična kultura, spis torej hkrati omogočadoločitev dosega pozitivnih socioloških določitev množične kulture,osvetljuje položaj stališča klasičnih ideologij elitne kulture in omogočadvom v prepričanje o »manipulativnosti množične kulture«. Večinatakšnih določitev množične kulture namreč te melji na fiktivni možnosticelostnega pregleda nad množično kulturo, na domnevni popolnipredvidljivosti simbolnih učinkov gest raznolikih agensov. Množičnakultura naj bi, glede na vse to, v določenih primerih lahko tudi idealnoslužila totalitar nim režimom za sankcioniranje in manipuliranje tegasegmenta družbene reprodukcije , kar se po navadi izraža v populističnihpolitičnih praksah. Glede na Benjaminov uvid se pokaže, da totalitarizembrez prepletenosti z množično kulturo kratko malo ni mogoč,vendar pa bi bilo napak vzroke za totalitarne učinke pripisati sami množičnikulturi, mimo katere v dobi industrijske družbe ni mogoče mislititudi družbenih praks emancipacije . Pri tem je treba upoštevati, da jepolitizacija estetike neizbežna posledica družbenega konteksta, ki se jeoblikoval v industrijski družbi z vsemi njenimi institucijami, med katerimije posebnega pomena predvsem šolstvo, ki omogoča splošno pismenost.V istem kontekstu je, kot nam jasno pove Benjamin, prav tako neizbežnatudi estetizacija politike. Ampak to spet ne pomeni, da političnioznačevalci povsem opredelijo vse to, kar razumemo kot estetsko razsežnost,ki se tako ali tako v množični kulturi povsem transformira. Ostajanamreč presežek, utemeljen v umetniški produkciji, torej singularni(arte)fakt, ki ga množična kultura zajame v proces reprodukcije.