Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

122Umetnost v realnostinekakšnega prvobitnega nagona. Gledališče je tudi vračunalo medijskiučinek, njegova sporočila in pogosto reducirane geste so prebijale okvirgledališkosti s tem, da so bile izzivalno večznačne, celo nerazložljive, karni bilo nehoteno. Če so šestdeseta leta znana tudi po tem, da so v okviruširših gibanj »kontrakulture« uvedla še rehabilitacijo norosti, kakor joje izvedla antipsihiatrija, se je tudi Pupilija s svojo igro izkazala kot udeleženkatega upora na strani norosti nasproti in hkrati proti »blaznostisistema«. Gledališče Pupilije je bilo glede družbene razsežnosti telesa izrednoproduktivno in učinkovito. To se kaže na ravni prezentacije telesa,a nikakor ne gre tudi pozabiti, da je treba, poleg golih prizorov, ki sov dani kulturi neizbežno seksualno kodificirani, upoštevati še gibanjeteles po Pupilijinem odru in pomenljive konstelacije postavljanja igralcevpo odrskem prostoru. V zaključnem aktu predstave je Pupilija pravzapravevocirala izgubljeni stik z ruralnostjo in je s tem signalizirala slovenskiodmik od tradicije. Pupilija je sprožila osvobajajočo tranzicijo, kise je začela veliko prej kot razvpita tranzicija po »koncu komunizma «.Fenomen umetniških skupine Laibach ima skupno usodo z večinodrugih primerov prebojnih označevalnih estetskih praks, vsaj od zgodnjihšestdesetih let pa vse do skoraj poljubno premakljive meje obdobjaavantgardnosti v vseh »post-, retro, para« in drugih manifestacijah. Laibachima seveda nekoliko posebno mesto med temi pojavi, ker ne morebiti nobenega dvoma, da gre v njegovem primeru – vključno seveda z njegovocelotno povezavo z Neue Slowenische Kunst – za najbolj pomembenin z vidika njegovih konceptov in simbolov, za najbolj ostro artikuliranprimer označevalne prakse znotraj procesov propada komunizmain vprašljive »zmage demokracije«. Fenomen Laibach je treba vsaj nazačetku videti glede na kategorijo dogodka , predvsem zaradi okoliščin,dobe in družbenih sprememb, med katerimi se je pojavil. Delo SkupineLaibach in cele NSK se je vrtel okoli adaptacije in ponovnih uprizoritevpomembnih dogodkov ali originalov iz heterogenih kontekstov in zakopanihspominov. Osrednjega pomena za celotno Laibachovo estetiko jevloga, ki jo ima totalitarna gesta, ki so jo izvajali, kot da ne gre za nič parodičnega– dejstvo, podčrtano z manifestom ali testamentom, ki ga jeskupina napisala v Trbovljah leta 1982. Laibach Kunst morda uspe dosečistatus umetnosti , ki je na koncu omejena v svojem prizadevanju interveniratina področju politično opredeljene realnosti . Laibach jasno razglaša,da je v resnici politična realnost edina realnost.