Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

120Umetnost v realnostibil čas, ko je tako imenovani modernizem dosegel svoj vrhunec, in ko jepostalo mogoče zelo razvidno artikulirati to, da so mnoge bariere med»visoko« in komercialno umetnostjo padle. Čeprav je bila prva taka teoretskapercepcija formulirana mnogo prej (najbolj vidno pri WalterjuBenjaminu, pozneje pa, med drugimi, pri Jean-Francoisu Lyotardu ),bi lahko trdili, da pred omenjenim obdobjem teorija množične kultureni imela odločilnega vpliva na umetniško produkcijo in nasprotno.Z vstopom v množično percepcijo so nove forme estetskih praks preobrnilevse delovanje umetnosti v družbenem imaginariju. Čeprav je razpravao problemih forme estetskih objektov (vključno s produkti »tehnoloških«umetnosti) nemara še ostala »plemenita« naloga estetske teorije,pa ni dvoma, da se umetniška produkcija vmešava v reprodukcijodružbe na veliko bolj odločilen način kot je poprej lahko kdorkolisploh sanjal. Vendar pa je kompleksni pomen te transformacije, ki sevpisuje v sociološki pojem »refleksivne družbe«, še odprt preiskovanju.Novi premislek o razmerjih med estetsko in umetniško prakso in družbenimispremembami z gledišča hegemonije ter njene intelektualne terpolitične označevalnosti, omogoča dekonstruktivne vpoglede v dosežkemodernizma, kot so na primer Antonionijevi filmi , Warholove »izjave«ali modni slogi.Razumevanje urbanega intelektualnega habitusa se neizogibno lahkoizreče samo refleksivno, nujno je ujeto v koordinate spomina v razmerjus historičnim dispozitivom in je, če naj ne povemo takoj vsega naenkrat,izrekljivo v gramatikah posameznika. Vse to se kaže v Benjaminovihposkusih premisleka urbanega tako v za silo urejenima esejema oBaudelairu kot tudi v zbrkljanih in verjetno za vedno semiotično odprtih»Pasažah«. Zakaj sta urbanost in intelektualnost zelo povezani vseod začetkov refleksivnosti kot dejavnika v človeški skupnosti? Refleksivnostni kar tako neki koncept, saj označuje ekspanzijo industrijskega sveta,družbene organizacije, ki posameznika izvzema iz tradicije, med drugimtudi tako, da ga izobražuje in ga »kultivira«. Benjaminova besedilav vsej svoji edinstvenosti opisujejo urbane prostore, množično percepcijoarhitekture in dešifrirajo urbanost s pomočjo poezije. Benjaminu touspeva predvsem zato, ker so njegova besedila inherentno govorica urbanosti.Hkrati bi Benjaminu težko pripisali, da urbanost kakorkoli idealiziraali pa, da jo, spričo jemanja Baudelairove poezije kot slovarja čitanjamesta (city reading), cenzurira v nekaterih njenih ne ravno estetskihvidikih. Prav nasprotno: izhajajoč iz Benjamina se že izhodiščno strinjamoo inherentni relaciji urbanosti in intelektualnega habitusa vsaj od začetkovdobe, ki jo označuje termin modernizma. Gotovo je v njegovem