Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

118Umetnost v realnostiČe je Laibach kasneje v svoji glasbeni dejavnosti presenetil z reinterpretacijamirock klasike kot je bila, denimo, stilizirana izvedba pesmi BeatlovAcross the Universe, pa je pravo »srečanje s transcendenco« treba iskativ njegovih vizualnih produktih. Izhodiščna političnost, ki jo nakažejože zgodnje grafike industrijske pokrajine, se razvije v izdelkih LaibachKunsta, ki se plasirajo v presečno polje ekspresionizma, socrealizmain modernizma (predvsem v obliki avantgardizma) s specifično potezonacionalne simbolike, ki pa jo v različnih etničnih kontekstih (npr.v Avstriji, na Bavarskem in tudi v vrsti slovanskih dežel) razumejo kot»svojo« simboliko. Le-ta je, poleg vseh mogočih signalov »nacionalnetradicije« in etno-kiča (jelenovi rogovi, alpski motivi, itd.), proizvedenaše v aktu reprezentacije kanonizirane slovenske umetnosti , zlasti prominentnoz motivom Groharjevega sejalca, ki se srečuje z Malevičevim križemin z Leninom, Stalinom ter Titom . Ti vizualni artefakti – grafike,plakati, slike – so vsekakor berljivi kot »prevod« glasbene in uprizoritveneaktivnosti Laibacha v likovno govorico. A končni učinek je nabojnaracije, ki se odpoveduje obvladovanju zaznave realnosti , in ki je hkratipriznanje nadrejenosti realnega imaginarnemu in nosilcu le-tega, individualnisubjektivnosti, sicer determinirani z abstraktnejšo subjektivnostjoorganizacije, sistema in njegovih totalitarnih moči. Vsekakor v vsejsvoji singularnosti ob upoštevanju dejstva, da nekateri značilni slovenskimotivi v teh podobah večjemu delu globalnega občinstva niso enakoberljivi kot pripadnikom nacionalne kulture , te podobe funkcionirajouniverzalno kot komentar notranje blokade dogodka , kot komentarzmage družbene adaptacije na novo formo dominacije , ki jo je prineslatako imenovana tranzicija iz socializma v kapitalizem. Laibach Kunstse nemara tu dokoplje do statusa umetnosti, ki je navsezadnje pravilomaomejena v svojem dometu pri intervenciji na področju politično opredeljenerealnosti. Laibach jasno pokaže, da druge realnosti kot političnepravzaprav ni. Zato so njegova sporočila, katerih dvoumnost je paradoksniučinek enoznačnosti (to sugerirajo diskurzi s stališča identifikacijes stališčem totalitarizma), v vseh razsežnostih njegovih produkcij paradoksnouniverzalna.