Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

116Umetnost v realnostiZDA), kar lahko štejemo za indikator dejstva, da delitev med političnimasferama ni funkcionirala tako kot skuša prikazati zlasti postkomunističnapolitična desnica. Čeprav same glasbene skupine Laibach , daniti ne govorimo o ostalih sestavinah celotnega fenomena, ne bi moglibrez ostanka šteti v gibanje punka, pa ni dvoma, da je fenomen Laibachnastal v valu dogajanj v okviru mladinske subkulture konec sedemdesetihlet. Ves širši kontekst, ki smo ga skušali označiti po nekaterih poglavitnihtematikah in značilnih aspektih pa pojasnjuje še nekaj drugega:namreč podlago za to, da je fenomen Laibach, ki je nastal na obskurnislovenski lokaciji, postal globalni fenomen. S tem pa se potrjuje tudi hipoteza,da Laibach, ob vsej povezanosti s koncem komunizma in v kasnejšemrazvitju tudi s postkomunizmom, ni fenomen, ki bi bil razložljivpredvsem v okviru teh terminov. Delo skupine Laibach in mrežeNSK se glede na odsotnost dogodka ob koncu komunizma, ravno prikazujekot intervencija v polju, ki generira kontinuiteto meščanskega sveta,z njim kapitalizma, ikonografsko opredeljenega s tovarniškimi motivi,in manifestnega ter latentnega totalitarizma kot konstitutivnih momentovkonkretnih sistemov hegemonije (in z njo uokvirjene dominacije). Od te točke naprej postanejo Laibachova govorica, glasba, vizualnekomunikacije, ipd. razumljivi v svoji družbeno-kulturni razsežnosti,ki je razpoznana v širšem kontekstu »estetskih « fenomenov, pogojnorečeno, postmodernizma.Od totalitarne geste do transcendenceSrediščno vlogo v vsej laibachovski estetiki igra totalitarna gesta, kije izvedena tako kot, da bi v njej ne bilo nobene parodije, kar poudarja šetekst nekakšnega manifesta, namreč zaveze, ki so jo spisali v Trbovljahl. 1982 in objavili v Novi reviji l. 1983. Besedilo je prišlo na dan, ko se jemoralna panika v zvezi z Laibachom komaj zaznavno že začela umikatisprijaznjenju s fenomenom v vrstah poglavitnih akterjev oblasti kot sobile strukture Zveze komunistov , različne ideološko relevantne instance,kot na primer Marksistični center Centralnega komiteja Zveze komunistovin celo državna varnost z vsebovano tajno policijo. Ideološkiin represivni nadzor je bil bolj popustljiv kot je takratna »mladinska javnost«mislila, še zlasti, ko se je problem z Laibachom znašel na višji ravniod lokalne trboveljske. Takrat znana poročevalka o »slovenskih škandalih«,dopisnica beograjske Politike ekspres Aleksandra Plavevski , je 7.decembra 1981 v svojem časopisu citirala takratnega republiškega sekretarjaza notranje zadeve Tomaža Ertla, ki je izjavil, da gre v primeru Lai-