Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

Fenomen Laibachpolju javnosti utrdila status fenomena. Glede na subkulturna in drugaemancipacijska gibanja v svetu in Sloveniji pred črno belim šokom vTrbovljah se je Laibach postavil na točko vsaj navidezne diskontinuitete,bil je hkrati simptom konca iluzij o svobodi in hkrati je označil točkovznika subjektivnosti, ki konstitutivno presega enoznačna identitetnadoločila ter se odmika od koncepta razcepljenega subjekta, denimo,adornovskega tipa ali sartrovskega obsojenca na svobodo. Navideznostdiskontinuitete v simbolnem univerzumu družbenih in subkulturnihgibanj, ki so vključevala popularno kulturo (karkoli že to lahko pomeni),se nanaša na preobrate v držah, dikciji in v jasno nakazani odpovediemancipaciji kot cilju, kar vse sugerira Laibachova prepoznavna estetika. Toda prav s tem namigom na diskontinuiteto se Laibach vpiše vkontinuum omenjenih gibanj druge polovice 20. stoletja od beatnikovdo punkerjev, od ruskih avantgard do pop arta.Ko Badiou v svojih različnih besedilih sooča koncept dogodka z empiričnozgodovino, se še posebej z gledišča »smrti komunizma «, čepravne povsem decidirano, nagiba k določitvi reprezentativnega leta 1968kot zadnjega dogodka v politični zgodovini od Spartakove vstaje sužnjevdo proletarskih revolucionarnih pretresov 20. stoletja. Seveda je bil dogodekleta 1968, s študentskimi demonstracijami v skoraj vseh metropolahsveta in s konflikti v univerzitetnih kampusih, predvsem kulminacijanepričakovanih ter za takratno javnost težko razložljivih pojavov z»uporniško mladino« v središču dogajanj. Z gledišča konceptualizacijštudentskih gibanj in širšega mladinskega gibanja hipijev lahko govorimoo obdobju ojdipsko utemeljenega spektra nasprotij, katerih družbeniprostor je dojemljiv samo tako, da je poimenovan za kulturnega. Vznamenitem Skolnickovem poročilu o študentskih protestih so na primerugotovili, da »vzpostavljene elite predstavljajo tradicionalno kulturo, zavračajo modernizirajoče reforme in odklanjajo prerazdelitevmoči«. 5 Pri tem seveda v tej terminologiji lahko prepoznamo metodološkepremike h konceptualizaciji in empirični utemeljitvi razlag družbenihpojavov, ki so se zares utrdile šele v obdobju, ki je sledilo dogodku.Raba pojma »elite«, ki se je v takem pomenu razširila v tistem časuin je bolj ali manj navzoča še danes, se vpisuje v območje pomena pojmahegemonije , četudi v takratni sociološki artikulaciji o tem niso ek-5 Skolnick, Jerome H. The Politics of Protest. New York: Ballantine Books, 1969, 83. Nastanek citiranegaporočila na podlagi dela velike raziskovalne skupine je bil motiviran predvsem z vprašanjemo nasilju, saj je bilo poročilo napisano za Nacionalno komisijo za vzroke in preprečevanje nasilja. Toporočilo je še vedno eden najbolj izčrpnih virov, ki obravnava protestna gibanja v ZDA v šestdesetihletih, poleg študentskih nemirov in širših protivojnih demonstracij tudi črnska gibanja.113