Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

Fenomen Laibachpogledu skupno usodo z večino primerov drugih prebojnih označevalnihestetskih praks vsaj vse od začetka šestdesetih let do skorajda poljubnoprestavljive meje obdobja avantgardnosti, namreč skupaj z različicami»post, retro, para…« pojavi. Določena umetniška akcija, ki je svojčas izzvala škandal, pogosto povzročila raznolike reakcije oblasti, sprožilamoralno paniko itd., je v svoji estetski nameri potemtakem dvoumnopriznana za nazaj kot umetniški dogodek bodisi s političnimi bodisis širše kulturnimi konotacijami. Laibach ima med takimi fenomenigotovo nekoliko posebno mesto, saj ni dvoma, da gre v njegovem primeru,seveda skupaj z vso navezavo na Neue Slowenische Kunst, za najbolj izpostavljeniter konceptualno in simbolno najostreje artikulirani primeroznačevalne prakse v procesih razpada komunizma in vprašljive »zmagedemokracije«.Črno beli šok v Trbovljah in potemKot je znano, se je vse začelo v Trbovljah, ki so bile kot mesto že sames svojimi kontrasti urbanosti in naturnosti skupaj s svojim rudarskimprebivalstvom reprezentativna lokacija industrijske družbe v Sloveniji,kar velja za obe obdobji 20. stoletja, ki ju razmejuje druga svetovna vojna.K temu je treba prišteti še mitologijo prejšnje države o »rdečih revirjih«kot nekakšnem rojstnem kraju slovenskega revolucionarnega proletariata.Tako še preden preidemo k podrobnejšim opredelitvam, lahko vnavezavi na tematiko prejšnjega razdelka rečemo, da specifična lokacijav Sloveniji hkrati pomeni navezavo na univerzalnejši, deleuzovsko rečeno,čas-prostor, ki je obstajal ne glede na železno zaveso in druge ideološkeoznake. Fenomen Laibach je torej že izhodiščno transcendiral omejitvedelitve sveta na kapitalizem in socializem , Zahod in Vzhod ter seumeščal na fronto, ki se je začela oblikovati v že takrat nekoliko mistficiranihšestdesetih letih 20. stoletja in je od takrat večkrat razpadla, pa sespet rekonstruirala, na fronto na črti reagiranja na sistem dominacije . Pritem pa opozorimo, da so prakse soočanja z oblastjo v naznačenem obdobjuže potekale v skladu s Foucaltovo teorijo oblasti: »Družba ni enotnotelo , v katerem bi delovala ena in zgolj ena sama oblast; v resnici greza prekrivanje, za koordinacijo, tudi za hierarhijo različnih oblasti, ki sovsaka zase še zmeraj specifične«. 3Ali so člani kolektiva Laibach razumeli in uporabljali to teorijo, nibistveno, kajti delovali so že v njenih okvirih. Tako je Laibach dejansko»povzročil« vidnost mikrostruktur oblasti in izzval tudi reakcije3 Foucault , Michel. Življenje in prakse svobode. Ljubljana: Založba ZRC, 2007, 186.109