Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

108Umetnost v realnostiveniji prejkone sprejet skupaj s potlačitvijo spomina na konfliktni momentv Laibachovi dejavnosti, konceptih in držah.Kar je stvar kolektivnega spomina, je največkrat izrekljivo tudi kotzgodba. Ko zgodovinarji in ideologi, samooklicani gospodarji realnosti ,napišejo »nacionalno« zgodovino, so na različne načine ohranjene neklasificiranenaracije na voljo bodisi za dodatno osvetlitev zgodovine bodisiza subverzijo omenjene zapisane zgodovine, ki je vendarle navsezadnjepogosto diskurz spregleda, če ne ravno namerne potlačitve pomenadogodka . To še posebej velikokrat velja za zgodovino, ki je napisanazato, da bi utemeljila pozicijo pisca v političnem, družbenem ali kulturnempolju. Braco Rotar ta pristop poimenuje »odbiranje« iz zgodovine:»Vemo, da se odbiranje dogaja v funkciji določenega cilja in v določenihrazmerah, iz katerih izhaja povpraševanje in zaradi katerih je samoodbiranje možno; te razmere oziroma dominantni kulturni in ideološkiagensi v njih podeljujejo odbirkom in njihovim kriterijem status nečesasamoumevnega, malone naravnega«. 2 V prevladujočih javnih identitetnihdiskurzih v drugi dekadi 21. stoletja je Laibach označen za nekakšenvzporedni marginalni pojav, ki je nekaj malega pripomogel k osamosvojitviSlovenije, spravil v zadrego komunistične oblastnike in vseskupaj se je baje končalo z umetnostjo , ki je ni treba ravno razumeti ali jidovoliti, da bi nas angažirala. Nekdanji status marginaliziranosti, ki pod»komunizmom« ni zdržal, se vrača v različnih artikulacijah nove nacionalnehegemonije .Toda še neuskladiščeni arhiv, v katerem so vse bolj urejeni mnogi artefaktiin kontekstni materiali v povezavi s fenomenom Laibach , lahkorelativizira težnje k tako ali drugače ideologizirani enoznačnosti, predvsempa demonstrira razmik glede na zgodovino, v kateri so ideologi,zgodovinarji, politiki, pesniki in novinarji konstruirali privid kontinuuma.Če potemtakem lahko govorimo o trajnejšem prispevku Laibachana presečišču kulturnega in političnega družbenega polja, ga je trebaopredeliti ravno v pravkar omenjenem razmiku, ki odpira polje interpretacije.Pri tem pa gre za dve ravni, ki ju določa čas. Če smo namreč včasu, ko se je fenomen Laibach sploh prikazal, govorili o številnih potezahnjegove »subverzivnosti«, se zdaj lahko sprašujemo kako je to subverzivnostmogoče brati danes in lahko ugotavljamo koliko se je do danesže izčrpala, transformirala ter nemara ohranila. Koliko je glede namožne različne odgovore sploh že primerno sam fenomen dokončno arhiviratiin (ha, ha) kanonizirati ? Seveda ima fenomen Laibach v takem2 Rotar , D. Braco. Odbiranje iz preteklosti, Koper: Založba Annales, 2007, 286.