Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

104Umetnost v realnostilesa, o njegovi političnosti, o vseh mogočih aspektih seksualizacije telesav kulturnih kontekstih, o telesu kot objektu kolonialnega pogleda itd.,če o Foucaultovih vplivnih tematizacijah teh vidikov niti ne govorimo.Seveda je ekspanzija reprezentiranj telesa na ekranu, ki se je ravno dodobrazačela v šestdesetih letih 20. stoletja in je vključevala vse od komercialnihrab podob telesa do pornografske produkcije, pomenila kontekst,ki ga Pupilija ni spregledala. Ko je beseda o telesu, se seveda vedno srečamoz instanco posameznika v točki, ki označuje mejo subjektivnosti,v kateri telo pridobi pomen sebstva ter v različnih kulturnih kontekstihizgubi svojo »substancialnost«.»Potemtakem bi se lahko zdelo, da posameznikovo dojemanje samegasebe vključuje tako vizualno podobo ali konstelacijo vizualnih podobkot določene telesne občutke, katerih določilo je manj fiziološko kotdružbeno«. 17 Gledališče Pupilije je bilo glede na tako opredeljeno družbenorazsežnost telesa izredno produktivno in učinkovito. To se kažena ravni prezentacije telesa, a nikakor ne gre pozabiti še tega, da je treba,poleg prizorov z golimi nastopajočimi, ki so v dani kulturi neizbežnoseksualno kodificirani, upoštevati še gibanje teles po Pupilijinem odruin pomenljive konstelacije postavljanja igralcev po uprizoritvenem prostoru.Glede na to je še posebej pomembna vrsta prizorov sinhroniziranihskupinskih telesnih gibanj. Le-te je bilo mogoče brati kot neposrednepolitične metafore, torej kot metafore foucaultovsko opisljivega discipliniranjaposameznikov, ki se v zadnji konsekvenci izenačuje z discipliniranjemtelesa. V takratnem socialističnem kontekstu se je Pupilijasoočila z družbenim in političnim kontekstom kot agens iz reda sekularizacije,pa ne samo glede na katoliško religijo, ampak tudi glede na vsevidike sakralizacije vezi družbenega sistema v partijskih okvirih. Družbeniin politični kontekst socializma je bil pri tem hkrati kontekst tradicionalizma.Kot je nekje poudaril Anthony Giddens , je socializem velikobolj zavaroval tradicionalistično kulturo kot zahodni kapitalizem.Z vidika zgodovinske antropologije je zagotovo daleč premalo obdelanatema o presečiščih med slovenskim tradicionalizmom in domnevnimprogresivizmom, torej o agensih, vpisanih v vladajoče ideološke in kulturneobrazce, ki so držali skupaj družbo petinštirideset let po drugi svetovnivojni. Pozneje, ko je teh petinštirideset let postalo politično desničarskorazvpitih, se je pomen za nazaj spremenil in zdaj vzvratno delujekot subverzivna resnica novih teženj nasprotnega in veliko bolj družbeniemancipaciji sovražnega totalitarizma. Katolicizem in kultura profa-17 Silverman , Kaja. The Threshold of the Visible World, New York, London: Routledge, 1996, 14.