Darko Štrajn, Umetnost v realnosti ... - Pedagoški inštitut

Družbeno gibanje gledališča Pupilije Ferkeverkimaginarnega in realnega je tista, ki obvladuje razmerje subjekta in njegovegadozdevka; njegova dezorganizacija proizvede najbolj čudne učinke,kakršne vidimo v zdravljenjih psihotikov«. 11 Radikalna gledališčaso takrat skupaj še z drugimi oblikami umetniških praks, denimo, na likovnempodročju, izzvala vladajočo ideologijo z uprizarjanjem akcij inpredstav, ki so se v pomembnih aspektih kazale kot »nore«. Pupilija jebila izrazito udeležena v tem vrvenju, hkrati pa je v njenih grotesknihparodičnih imitativnih uprizoritvah reklamiranja v takratnih medijih,nakazala razsežnost nevzdržnosti položaja angažirane umetnosti velikopreden so kritični teoretiki razkrili zagate politizacije umetnosti v časurazcveta neoliberalizma. »V tem času dandanes pa vemo, da gre herojskapoza uprizarjanja ‚odpora‘ proti toku oglaševanja, proti komunikacijskiin demokratični retoriki z roko v roki z voljno ustrežljivostjo vzpostavljanjuform dominacije in eksploatacije«. 12 Tej ugotovitvi lahko pritrdimo,a hkrati si je težko predstavljati družbeno subverzivno invencijov aktih »disenza« brez retematizacije, reaktualizacije ali kakršnekoliže reaktivacije potlačene subverzivnosti iz obdobja, ko so bile predstave,med katere se je uvrščala Pupilija, ne samo mogoče, ampak tudi širokoberljive v svoji ambivalentni sporočilnosti.Kar je v tisti dobi radikalno gledališče družilo s filmom, niso bile toliko– če izvzamemo nekaj primerov zgodnjih Fassbinderjevih ekranizacijvendarle še narativnega, četudi subverzivnega in radikalnega, teatra –dramaturške poteze ali slog igre in podobne možne skupne prvine obehzvrsti umetniških praks, ampak predvsem poteze in tehnike »denarativizacije«realnosti . Če je Jean-Luc Godard dejal, da se mu je kot »največjiproblem filma pri vsakem filmu vse bolj zdelo kje in zakaj začeti nekiplan in kje in zakaj ga dokončati«, 13 je s tem utemeljil najmočnejše sredstvo,ki so ga predstavljajoče (performing) umetnosti (torej film in gledališče)odkrile v šestdesetih letih, namreč diskontinuiteto, s pomočjo katereso subvertirali ustaljeni pomen in red stvari, ki ju sicer sugerira »urejena«narativna shema. V šestdesetih letih 20. stoletja sta bila gledališčein avantgardni film v zavezništvu, ki se potem ni več nikoli obnovilo vpodobni obliki. Seveda pri tem moramo sprejeti to, da lahko v kategorijoavantgardnosti umestimo avtorski film, ki ga je najprej utemeljil italijanskineorealizem, do pojma razvil francoski novi val, sledila pa mu je11 Mannoni , Maud. Le psychiatre, son »fou« et la psychanalyse. Pariz: Éditions du Seuil, 1970, 77.12 Rancière, Jacques. Dissensus /On Politics and Asthetics (prevod v angl.: Steven Corcoran). London,New York: Continuum, 2010, 169.13 Godard , Jean-Luc. Godard par Godard / Les anées Karina (1960 à 1967). Paris: Flammarion, 1985,104.101