Didakta december

izbirni predmeti
šola se predstavi
Ekofrajerske novice
Glasilo razredne stopnje I. OŠ Žalec
OŠ Prule
Dušan Merc, ravnatelj osnovne šole, fotografije: arhiv šole
Mirjam Remše in Zdenka Virant, I. OŠ Žalec
Sva učiteljici na razredni stopnji. Ni nama vseeno, kaj se dogaja z našim planetom, zato skušava
učencem, s pomočjo ostalih učiteljev, predstaviti dogajanja v naravi in okoljske probleme na njim
razumljiv način. Naši učenci so vedoželjni in dojemljivi za novosti, zato sva jih brez težav navdušili, da so
s svojimi literarnimi in likovnimi prispevki pomagali oblikovati glasilo, ki je izšlo ob dnevu Zemlje.
OSNOVNA ŠOLA PRULE je stara sto let. Zidana je v čudovitem slovenskem secesijskem slogu. Je prava
mestna šola, ki jo je plačala mestna občina Ljubljanska. Zato so tlaki šolskih hodnikov zeleni.
Na južnem delu fasade bi morala imeti moralistično didaktični napis ali verz, ki je bil naročen pri
velikem pesniku Antonu Aškercu. Do realizacije napisa žal ni prišlo, saj je pesnik preden je izvršil
naročilo zbolel in preminul.
UVOD
Smo EKOŠOLA. Učence že vrsto let vzgajamo v ekološkem
duhu. Spodbujamo jih k varovanju narave, recikliranju
ter prepoznavanju dogajanj v naravi. Vsako leto
ob dnevu Zemlje pripravimo razstavo in radijsko oddajo.
Letos sva se odločili, da najboljše literarne in likovne
prispevke učencev razredne stopnje zbereva ter izdava v
glasilu. Poimenovali sva ga EKOFRAJERSKE NOVICE.
OD IDEJE DO IZDAJE GLASILA
Najprej smo učencem predstavili okoljske probleme in
jih spodbudili, da so svoje občutke, doživetja, spoznanja
ter ideje za izboljšanje stanja zapisali in likovno izrazili.
Petošolci so že vešči pisanja, zato so se lotili zahtevnejših
nalog. Pisali so pesmi, izdelali stripe in opozorilne
plakate.
Da se zavedajo okoljske problematike, so v svojih prispevkih
dokazali tudi četrtošolci. Pisali so pesmi ter obnavljali
literarne predloge znanih pisateljev.
Tretješolci so se zavedali problema ob prebiranju knjige
Jurček in packarija. Zgodbe so prenavljali z različnim
koncem, jih nadgrajevali in ilustrirali.
Drugošolci pa so pisali o pomenu recikliranja in o liku
ekofrajerja. Opisali so domače eko koše in govorili o tem,
da je v ekofrajerje potrebno vzgojiti tudi starše in stare
starše.
Najmlajši na naši šoli, prvošolčki, pa so o skrbi za naš
planet pripovedovali učiteljicam, ki so njihova spoznanja
zapisale.
Po štirinajstih dneh sva zbrali veliko literarnih in likovnih
del. Čakalo naju je težko delo, saj sva se morali
odločiti, katere prispevke bova objavili. Sledilo je prepisovanje
in lektoriranje zapisanega in oblikovanje glasila.
Glasilo je izšlo 22. aprila na dan Zemlje. Vsaka oddelčna
skupnost je dobila izvod glasila, na hodniku smo pripravili
tematsko razstavo. Glasilo smo poslali tudi Lučki Kajfež
Bogataj, Nadi Pavšer (nacionalni ekokoordinatorki) ter
lokalnemu časopisu.
Upava, da bo naše okoljevarstvenike zanimalo, kaj naši
učenci menijo o okoljskih problemih in kakšne predloge
imajo za rešitev le teh. Nekateri predlogi so zelo zanimivi.
Meniva, da bi lahko kakšno otroško idejo uporabili tudi
odrasli.
SKLEPNE MISLI
Hura, uspelo nam je! Ekofrajerske novice so zagledale
luč sveta. Avtorji pisnih in likovnih izdelkov so si izmislili
slogan »KAR SE KOT EKOFRAJERJI NAUČIMO,
DVAKRAT POVRNJENO DOBIMO!« Ekološka vzgoja se
obrestuje na dolgi rok, saj se nam v nasprotnem primeru
slabo piše.
Pesnik je zapisal:
In že je večer
in jutra ne bo…
(mi pa smo dodali)
dokler se človek ne bo spametoval …
Upamo, da bo človeška razsodnost našim zanamcem
zagotovila svetlo bodočnost ter da jim bomo lahko vrnili
planet, ki so nam ga posodili.
Šola je živela vseh 100 let normalno šolsko življenje,
preživela je cesarja Avstro-Ogrske, preživela je prvo vojno
in Kraljevino Jugoslavijo, preživela drugo svetovno vojno
in na novo nastalo državo Jugoslavijo. In sedaj je tukaj, v
Republiki Sloveniji. Spomine hrani s pečati, ki kažejo na
vse spremembe, na politične in državne, spomine hrani v
izjavah učencev ob smrti Franca Jožefa, kralja Aleksandra
in maršala Tita. Ob njej še vedno teče Ljubljanica, za njo
stoji ljubljanski grad, kakor da se ni nič spremenilo. In v
resnici se ni.
Ob tako lepi in trdni stavbi so ostali najpomembnejši
ljudje. Prav veliko ne pomenijo ne države ne politika in
ne razne reforme – bistvo šole ostajajo učenci in učitelji.
Brez njih je šola prazna orehova lupina. Pa naj bo še tako
veličastna in lepa.
Letošnji uvodnik v šolsko publikacijo:
ŠOLA PRULE, KI NI ŠOLA PIKE NOGAVIČKE
Šola je stavba pričakovanj. Kaj pričakuje čudovita junakinja
Pika Nogavička od šole? Počitnice. Vse ostalo ima.
Tomaž in Anica, realni šolski podobici, vesta, da negacija
šole, destrukcija šole, ki si jo privošči njuna prijateljica,
ne vodi nikamor. Je zabavna in zastrašujoča. Zanju šola
ni šola zanikanja avtoritete, posmeh šolskemu znanju, ker
je ono drugo znanje (življenjsko), pomembnejše od matematike
in drugih predmetov. Tomaž in Anica vesta, da
šola ni odvijanje bonbonov. Vesta, da je nekaj drugega.
Onadva se ne bi šla mance ne z učiteljico, policajema, kaj
šele z ravnateljem ali cirkuškim direktorjem, kaj šele z
realnim ravnateljem.
Kaj pričakujejo otroci oziroma učenci, kaj starši, kaj
učitelji in končno, kaj država od šole? Kaj v ustanovi, kot
je šola, pričakujejo ljudje drug od drugega. Pomembna so
njihova stališča, pomembne so njihove pozicije, na katerih
so, pomemben je njihov intimni svet – vse to določa pričakovanja.
Kaj pričakuje država od ustanove, kot je šola? Da
bo vzgajala in izobraževala. Pri državi, ki jo predstavljajo
državljani kot neko skupno organizacijo, ki omogoča mir,
napredek in pravice vsakega posameznika, je njeno pričakovanje
obče, pogojeno s pravnimi normami in družbenim
konsenzom, s klimo in vrednotami. Na tej ravni je
šola precej abstraktna ustanova, ki omogoča reprodukcijo
družbenih vrednot za državo in za posameznika.
Pričakovanja vseh nas, ki smo v šoli zaposleni, ki delamo
v šoli, in vseh, ki vanjo prihajajo, pa so povsem konkretna.
Pri vzgoji in izobraževanju gre za posameznika, za
njegovo znanje, za njegovo odraščanje in vzgojo. Ko otroci
vstopijo v šolo, v prvi razred, so pričakovanja običajno
polna idealiziranih predstav, kako bo, kako naj bi bilo, kaj
je potrebno. Včasih lahko govorimo o navdušenju za šolo,
60/Didakta
Didakta/61
didakta_dec_08_1.indd Sec1:62-Sec1:63 11.12.2008 14:27:15