Didakta december

fokus
fokus
Okolje
Gre za širše okolje, v katerem deluje neka delovna organizacija
in v katerem živijo delavci in njihove družine.
Značaj širšega okolja v veliki meri oblikujejo prav delovne
organizacije oz. ustanove, ki v tem okolju delujejo.
Okolje je lahko kmečko, industrijsko, železarsko, rudarsko,
obrtniško, upravno itd. in v vsakem od njih je kultura
bivanja drugačna. Vendar pa je slog komuniciranja med
ljudmi določenega okolja močno odvisen od komunikacijskih
navad v delovnih organizacijah tega okolja, saj gre
za iste ljudi. Kjer se "službene" komunikacije omejujejo
na gola enosmerna sporočila, bo tudi odnos med ljudmi
teh krajev odtujen in pust kot žaganje. V takih krajih bo
zato izgorelosti več kot drugod. Pomembno se zdi, da si
znajo vplivnejše in večje ustanove zagotoviti ustrezne
strokovnjake, ki bodo delavce naučili celostnega sporazumevanja,
saj pričakujemo, da postane taka šola žarišče
novih medčloveških odnosov – ne le na delovnem mestu
ampak tudi v kraju. Pričakujemo torej, da bo v teh krajih
postala osebnostna drža enako pomembna kot strokovno
znanje in da bo med krajani enako cenjena poštenost in
dobronamernost kot sta strokovnost in položaj.
Težava je v tem, da primanjkuje strokovnjakov, ki bi
znali stroko povezati s človečnostjo, ki bi torej poleg strokovnih
znanj obvladovali tudi urjenje zavesti o sebi – pa
naj gre za tehnično inteligenco, ekonomiste, pravnike,
psihologe, učitelje ali zdravnike. Smo pač še vedno pri renesančnem
kartezijanskem dualizmu, pri telesu in razumu.
Žal je šolski sistem na višji in visoki stopnji še vedno
naravnan pretežno znanstveno. Dodiplomski študij naravoslovnih
in družboslovnih strok praviloma ne vključuje
znanj o človekovih osebnostnih potezah, duhovni razsežnosti
oz. zavesti o sebi. S temi vsebinami se slušatelji
srečujejo šele na izbranih podiplomskih programih ali
priložnostnih seminarjih. Zato imamo premalo ljudi, ki
bi nas znali povezati v celoto z okoljem. Ostajajo nam pač
gasilske veselice, planinski pohodi, proslave in žegnanja,
pa še teh je v odtujeni družbi vedno manj.
Morda nam še manjkajo KLUBI STROKOVNIH DE-
LAVCEV, ki jih v nekih primernih gostinskih lokalih v
mestu organizirajo društva strokovnih delavcev (zdravnikov,
pravnikov, arhitektov, pedagogov itd.) z namenom
klubskega srečevanja ob istem dnevu v mesecu, na dan,
ko je gostinski lokal za ostale goste zaprt. Druženje v klubu
naj velja le za člane in ne za njihove svojce ali prijatelje.
Žal pri nas (še) ni ustrezne zakonodaje, ki bi gostincem
omogočala za člane kluba zaračunavati svoje usluge brez
davka ob dnevih, ko je sicer lokal zaprt. Druženje naj bi
bilo vezano na skupno večerjo in na določen klubski program,
kot so npr. poročanja o popotovanjih z diapozitivi
in filmi, jubilejna srečanja, društvene novice, krajša predavanja
itd., nekako po vzorcu ureditve Rotary ali Lions
klubov, le da je poudarek na poklicni pripadnosti ne na
uglednosti. Klubsko druženje strokovnih delavcev utrjuje
namreč pripadnost poklicu, saj nas zanima preventiva
izgorelosti ne ugled.
Predvsem nam pa manjka dobrih strokovnih raziskav,
izpostavljenih delovnih mest in natančnejših meritev
stopnje izgorelosti pri posameznih delavcih, čeprav je
o izgorelosti že veliko napisanega v tujem strokovnem
tisku. Manjka nam zlasti medicinskih raziskav, saj gre
še vedno veliko preveč denarja iz bolniških blagajn za
zdravljenje simptomov, ki sicer pripadajo izgorelosti, a
jih ambulantni zdravniki (še) ne pripisujejo temu sindromu,
čeprav je v zadnji mednarodni klasifikaciji bolezni
ta sindrom jasno opredeljen.
PREVENTIVNI NASVETI
1. Posvečati pozornost vsakršnim odzivom na obremenitve,
tako telesnim, čustvenim in duševnim, da bi
zaznali signal (sporočilo) in se pravočasno odločili
za spremembo.
2. Strokovno dejavnost opravljati timsko, ob sodelovanju
sodelavcev, če le mogoče tudi multidisciplinarno in
z iskanjem nasvetov drugod – ne izolirano in samotarsko.
3. Sproti razreševati morebitne zaplete v odnosih s sodelavci,
zlasti če vsebujejo izrazit čustveni naboj. Reševanje
naj bo strpno, premišljeno in brez čustvenih
izbruhov.
4. Zmanjšati in umiriti pretirano zagnanost pri delu.
Strokovno aktivnost načrtovati umirjeno in brez naglice.
Varčevati z lastnimi energetskimi zalogami.
5. Znati si postaviti mejo med seboj in drugimi, da se ne
bi po nepotrebnem zapletali v težave, ki so problem
drugih in zapravljali energijo za zadeve, ki jih ni moč
rešiti.
6. Naučiti se varovati lastno neodvisnost pred agresivnimi
vpadi ali zahtevami okolja na delovnem mestu
ali v privatnem življenju in ob pravem času znati reči
»NE!«.
7. Ozavestiti način odzivanja na izzive okolja in način
reševanja zastavljenih problemov ob preverjanju lastnega
sistema vrednot, ki običajno določajo način in
smer odziva.
8. Poiskati si dejavnosti, ob katerih se energetske zaloge
polnijo. To ni le rekreacija ampak tudi ustvarjalna dejavnost
na delovnem mestu ali v privatnem življenju.
9. Skrbeti za telesno zdravje, nego telesa, počitek in vzdrževanje
telesnih zmogljivosti, pravilno prehrano, ki naj
ne bo obremenjena z mučnimi dietami. Zdravniški
pregledi!
10. Poiskati si vsakodnevno kratkotrajno dejavnost, ki
daje občutek zadovoljstva in ugodja (»dopaminsko
samonagrajevanje«), ohranjati smisel za humor in se
znati zabavati.
Priporočeno gradivo v slovenskem jeziku:
Brejc, T. (1994). Poklicna izgorelost delavcev v službah za zaposlovanje.
Socialno delo, 33, 5: str. 373–379.
Dekleva, B. (1993). Pogoji dela (klima) – psihohigiena – supervizija.
Psihohigiena. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana.
Ihan, A. (2004). Do odpornosti z glavo.
Mladinska knjiga, Ljubljana.
Kobolt, A. (1993). Faktorji stresa v socialnih in pedagoških poklicih.
Psihohigiena. Zavod republike Slovenije za šolstvo.
Kobolt, A. & Žorga, S. (2000). Supervizija. Proces razvoja in učenja v poklicu.
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.
Lipičnik, B. (1996). Reševanje problemov, namesto reševanja konfliktov.
Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Ljubljana.
Looker, T. & Gregson, O. (1993). Obvladajmo stres. Kaj lahko z razumom
storimo proti stresu.
Cankarjeva založba, Ljubljana.
Mikuš-Kos, A. (1993). Psihosocialne obremenitve strokovnih delavcev pri delu
z ljudmi. Prikaz spoznanj in pogledov. Ljubljana: Svetovalni center za otroke,
mladostnike in starše.
Miloševič Arnold, V. et al. (1999). Supervizija – znanje za ravnanje.
Socialna zbornica Slovenije, Ljubljana.
Penko, T. (1994). Izgorelost pri delu. V knjigi: Lamovec, T.: Psihodiagnostika
osebnosti 1. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.
Rungapadiachy, M. D. (2003). Medosebna komunikacija v zdravstvu. Teorija
in praksa. Educy, Ljubljana.
Od številne tuje literature o izgorelosti bi bile nemara
najprikladnejše:
Golembiewski, R.T. (1996). Global burnout: a worldwide pandemic explored
by the phase model. JAI Press Inc.
Maslach, C. & Leiter, M. P. (1997) The Truth About Burnout. Jossey-Bass
Publishers.
Vandenberghe, R. & Huberman, A.M. (1999) Understanding and preventing
teacher burout.
Beseda o avtorju: Viljem Ščuka, šolski zdravnik in psihoterapevt, Ul. M.
Kogoja 1a, 5000 Nova Gorica,
tel. 041 70 629. Članek dokončan 4. oktobra 2008
16/Didakta
Didakta/17
didakta_dec_08_1.indd Sec1:18-Sec1:19 11.12.2008 14:27:12