Zasebno pismo razgrelo javnost - Pomurje.si

26 reportaža/pisma
4. februar 2010 –
Vinarji na pohorskih strminah
Znano je, da so vinarji veseli
ljudje in da so njihova
druženja zmeraj polna smeha
in dobre volje. Še posebej
veselo pa postane, ko se jim
pridružijo gostinci. Oboji so
že drugo leto zapored strnili
svoje vrste ter se pomerili
v smučanju. Kar 53 tekmovalcev
iz vrst gostincev
ter vinarjev se je pred dnevi
poganjalo po zasneženih
pohorskih strminah, prav
tam, kjer so se pred nekaj tedni
preganjale zlate lisičke.
Na lanskem smučarskem prvenstvu
pod Pohorjem je zmago
slavil znani vinar iz Plitvice
Danilo Steyer, letos pa je njemu
in njegovim kolegom 15 vratc
od starta do cilja delalo preveč
preglavic.
Vinarje so tako gladko premagali
gostinci, ki so zasedli vsa
tri prva mesta. Vinarji so morali
priznati poraz, ranjen ponos pa
so na koncu rešili z zmago v tekmi
s pležuhi. Očitno jim je ob
nogometnih treningih zmanjkalo
časa še za smučarske. So pa
v šali svetovali kolegom gostincem,
naj se prihodnje leto bolj
posvečajo prodaji njihove žlahtne
kapljice kot smučarskim
treningom.
Nizke temperature so jih po
smučanju in pležuhanju pregnale
v toplo zavetje bližnjega
hotela Arena, kjer so ob dobri
hrani in seveda odlični kapljici
hitro pozabili na padce, mraz
in tekmovalnost. Konec koncev
je pomembno sodelovati in ne
zmagati!
Tomaž Ščurek iz vinarstva Ščurek je čast vinarjev reševal na
pležuhu. Foto: Mediaspeed.net
Dve najvišji
priznanji Zavoda
RS za šolstvo
v Pomurje
Sinoči so v Muzeju novejše
zgodovine v Ljubljani že enajstič
podelili priznanja Blaža
Kumerdeja za odlično partnerstvo
pri razvoju in uvajanju novosti
v vzgojno-izobraževalnih
ustanovah v sodelovanju z Zavodom
za šolstvo. Izmed petih
podeljenih priznanj sta kar
dve romali v roke pomurskih
strokovnjakinj, in sicer sta priznanji
za izjemne dosežke pri
razvoju in uvajanju novosti v
vzgojno-izobraževalno prakso
prejeli Blanka Gerič, ravnateljica
Dvojezičnega vrtca Lendava,
in Osnovna šola Franceta
Prešerna Črenšovci.
B. B. P.
Najboljši trije so bili gostinci: Martin Jezeršek, Hiša kulinarike Jezeršek, Rok Duhovnik, gostilna
Mihovec Pirniče, in Aleksander Dejanović, gostilna Janežič.
Med tekmovalci je bilo tudi nekaj predstavnic lepšega spola,
med njimi Jerneja Petač iz gostilne Mihovec v Pirničah.
Danilo Steyer je pozdravil selektorja naše nogometne izbrane vrste
Matjaža Keka, ki je navijač vinarjev in ljubitelj dobre kapljice
Politiki
Preprosti človik si žmetno predstavla, kak je politikon
žmetno. Gda se sousidovomi politiki ide za
falajček zemle njegove države, štero je niti nej zemla,
liki voda, pa njemi jo ščé sousidnja država
fkraj zéti, te od nevoule odide s političnoga živlenja.
V ton se vijdi parovnija, zavolo štere bi politik
po takšon šou tüdi v smrt. Najbole nouro je pa
tou, ka ta zemla niti nej njegova. Naš politik pa
ma nevolo, ka so delavci za časa njegove oblasti
meli takše plače, kak ji pač majo, zdaj, ka je nej na
oblasti, pa lidij na ceste zove, ka naj zahtevajo vekše
plače. Un bi za dobrobit delavca srce iz sebe ftrgno.
Bela si je pa na vse fküp tak spopejvo:
Delavci smo zdaj pozvani,
naj na cesto gremo vsi,
naj zahtevamo pravice,
nam delo naj bi plačali.
Tam po ulicah Ljubljane
naj zasliši se hura,
naj oblast obljube dane
da in naj ne baranta.
Smo premagali viharje
močne že v preteklosti,
pozivamo zdaj gospodarje,
delu naj dajo vrednosti.
Ta, ki kliče nas na ceste,
spomni naj se časov teh,
kot vodilni na oblasti
je delavce imel na tleh.
Spomenik žrtvam
holokavsta v Murski
Soboti
Brat Džouži
V petek, 29. januarja 2010, so v poznih popoldanskih
urah na soboški železniški postaji odkrili
spomenik v spomin na številne soboške in druge
Jude s tega območja, ki jih je zverinsko in neusmiljeno
preganjal fašistični Hitlerjev režim.
Ne vem, kako naj si razlagam ta dogodek v pravi
in potrebni luči glede na to, kar se je zgodilo in
kar je predstavljeno. Vsekakor pa gre pohvala obema
avtorjema za odlično zamisel in idejo ter seveda
za izvedbo v skromnih elementih, ki so nosilci
tega spominskega znamenja. Nekaj pa me kljub
vsemu temu zelo moti. Imam občutek, da je celotna
stvar porinjena z levo roko v današnji čas spominjanja
na težke medvojne dogodke, brez vsakega
pravega zgodovinskega spomina, brez pravega
in iskrenega spoštovanja do številnih žrtev druge
svetovne vojne, do žrtev holokavsta, skratka vse je
polovičarsko in brez pravega patriotizma.
Mogoče ni najbolj primerno in primerljivo moje
razmišljanje ob tem dogodku. Moja mati (ki je bila
skupaj s tastom tudi žrtev fašističnega uničevalnega
stroja) je vedno ponavljala: »Spoštujte in cenite
vsak kos kruha, za vsako skorjo kruha je pretočen
znoj, kruh ne pride sam na mizo!« Tako ne bomo
dali in postregli gostu, ki pride v našo hišo in mu
pokažemo spoštovanje, kruha kar na tla sredi sobe,
ampak mu bomo postregli na primerno pogrnjeni
mizi, mogoče še s šopkom rož. To ustvari popolnoma
drugo sliko in vzdušje tople prijaznosti.
Tudi ta pomembni spomenik si zasluži vse spoštovanje
in pravo vrednost. Klop in kovček naj bi
bila postavljena na primeren piedestal – podstavek
primerno višje od tal s spremljajočim napisom.
S tem bi pokazali pravo vrednotenje, pomen in dostojanstven
spomin na vse preštevilne žrtve nacističnega
uničevanja po vsej Evropi. To ni navadna
klop, ki jo lahko najdemo skoraj na vsakem koraku,
to je spominska klop, ki pa s svojo skromno
izvedbo in elementi daje in izžareva vso človeško
tragiko, bogastvo neizrečenih in trpečih besed potlačenih,
preganjanih, zaničevanih ljudi in uničenje
njihovega osnovnega človeškega dostojanstva.
Ob takem spominskem obeležju se mora vsak globoko
zamisliti in nič ne bo narobe, če se bo kdo ob
njem priklonil in odkril. Tudi šopek rož ne bo nikoli
odveč na tem mestu.
Močno se zavedam, da z ničemer ne moremo
priklicati nazaj v življenje nobene nedolžne žrtve,
nobenega pokojnika, pa čeprav bi bil spomenik veliko
večji od stavbe železniške postaje. Pa vendar
naj bo obeležje – postavljeno in narejeno v dostojni
obliki, luči in vsebini in s spoštljivim odnosom
do žrtev, ki jim je namenjeno. Sam sem privrženec
spominskih obeležij, saj s tem ohranjamo zdravo
nacionalno zavest ter dajemo pravi pomen in vrednost
zgodovinskim dogodkom in zaslužnim ljudem.
Vsi pa si s tem bogatimo našo osebno kulturno
zavest in širino obzorja duha ter ne pustimo,
da nam surov tok časa izbriše naš že tako revni
zgodovinski spomin in narodno pripadnost.
Škoda, da imamo v Murski Soboti, v Murski Soboti
zelo bogate kulturne dediščine in zapuščine,
pravo kulturno Saharo. Na vsakem koraku nam
gospodarita kapital in prevelika pridobitniška
strast, na kulturo pa bolj ali manj pozabljamo. V
našem mestu bi bil lahko vpričo vse kulturne dediščine
muzej na prostem. Pa žal tega nikjer ne vidimo.
Ta spomenik je tako le kamenček v možnem
mozaiku kultiviranja soboškega praznega prostora.
Lojze Veberič, Murska Sobota
Da laž ne bi postala
resnica
Politične diskvalifikacije in medsebojno rivalstvo
v prejšnjem sistemu niso bili nobena redkost.
Šlo je za politični prestiž v Zvezi komunistov ali
znotraj Zveze borcev. Če si se s svojimi stališči in
pokončno držo »zameril« lokalnemu »partijskemu
veljaku«, si se lahko hitro znašel v nemilosti ali so
te celo izobčili. To je bilo še posebej izraženo v času
informbiroja – si naš ali njihov; ni pomembno,
kaj si bil včeraj, pomembno je, da si danes naš.
Mnoge »dvoživke«, ki so bile ob začetku okupacije
navdušene privrženke Nemcev, so se vselej spretno
prilagodile času, kot jim je ustrezalo, ob pomoči
vplivnih botrov, in prejele celo neupravičene spomenice.
Znan je primer spornega prejemnika spomenice,
ki mu je komisija za zgodovinopisje združenja
Zveze borcev Ljutomer očitala dezerterstvo,
konspirativnost, samovoljo, prisvajanje zaslug padlih
borcev in še številne nepravilnosti. V zapisnik
so zapisali nalog za njegovo medvojno likvidacijo,
ki ga je podpisal visoki funkcionar OF Slovenije,
Ivan Nemec - Vojko. Po vojni je za omenjenega
prejemnika KO ZB Cezanjevci zahteval celotno revizijo
njegovega delovanja in odvzem partizanske
spomenice. Takratni predsednik republiškega združenja
ZB general Janko Rudolf je že začel postopek,
a je žal zaradi hude bolezni kmalu za tem umrl in
dokumentacija je obležala v predalih pristojnih v
Ljubljani. »Partijski botri« so spornemu prejemniku
šli »na roko«, kakšne »veze« je imel tudi v drugih
ustanovah, pa ve on sam – vse žal na škodo zgodovinske
resnice in množice prizadetih, poštenih ter
narodno zavednih državljanov, udeležencev NOB
na širšem območju Prlekije, slovenskega Medmurja
in Pomurja. Ustvaril si je svoj krog somišljenikov,
povzpetnikov in ljubosumnih »kimavcev«.
Gospod Stane Červič - Bojan naj si ne prisvaja
zaslug prvoborca, Titovega predvojnega sodelavca
v zagrebški partijski celici, domačina Franca
Alta - Milana, ki je bil leta 1942 poslan na teren
slovenskega Medmurja in Pomurja v pomoč preživelim
borcem, in da tam organizira širši odpor
zoper okupatorja, v Pomurju pa vzpostavi zvezo
z Miškom Krajncem, ki je bil strogo konspirativno
zavarovan zaradi svojega političnega položaja.
Franc Alt je že leta 1942 navezal stik s Horvatičevo
trojko in 24. 4. 1943 v Smolkovičevem mlinu
(v vasi Gibina, Občina Razkrižje) ustanovil prvi
okrajni odbor OF za obe bivši občini Štrigova in
Razkrižje. Resničnost navedb potrjuje overjen arhivski
dokument – poročilo Franca Alta - Milana,
ki ga je na direktivo narodnega heroja, člana VOSa
Daneta Šumenjaka - Mirana, Alt poslal na Pokrajinski
odbor za Štajersko.
Moj oče, Ivan Horvatič - Slavko, član prvega Altovega
okrajnega odbora, leta 1941 res ni bil član
Zveze komunistov, je pa opravil veliko dejanje.
Jeseni leta 1941, po neuspeli vstaji v Pomurju, je
na domačiji gibinskega mlinarja Matije Smolkoviča
varoval enega prvih vstajnikov, pisatelja Ferda
Godino - Marka, zanj opravljal oglede po Prekmurju
in mu omogočil varno pot preko Štrigove
na Hrvaško. Iz Hrvaške je Godina odšel na Dolenjsko,
kjer je opravljal številne naloge kot borec in
pedagog v partijski šoli. Ob koncu vojne se je ponovno
vrnil v domače Pomurje s skupino borcev
iz glavnega štaba in sodeloval s svojim dobrotnikom,
takrat tudi že partizanom, mojim očetom,
Ivan Horvatičem - Slavkom.
Zaradi navedenih zgodovinskih dejstev vsem,
ki si želijo prisvajati dela Franca Alta - Milana in
mojega očeta, nosilca reda svobode Republike Slovenije,
to prisvajanje prepovedujem.
Lenart Horvatič