Zasebno pismo razgrelo javnost - Pomurje.si

More documents

Recommendations

Info

10 KULTURA 4. februar 2010 – Ficko iz Londona v Ljubljano V arhitekturnem muzeju v Fužinskem gradu je na ogled razstava ustvarjalcev v kulturi, ki so v lanskem letu bivali in ustvarjali v stanovanjih ministrstva za kulturo v treh svetovnih metropolah Berlin - London - New York. Med njimi je akademski slikar Mitja Ficko iz Ljutomera, ki je v minulem letu ustvarjal tudi v Londonu. Kulturni praznik v zanosu Verjetno ni kraja ali občine, ki ne bi v teh dneh s proslavo, dogodkom ali kako drugače zaznamovala slovenskega kulturna praznika. To je tudi priložnost, da se spomnimo na kulturnike, umetnike in ustvarjalce vsaj s šopkom in nekaj lepimi besedami. Žal pa še vedno nimamo regijske kulturne nagrade, pa tudi sicer je občinskih kulturnih nagrajencev vse manj. Otroci v Švici, zajtrk v Indiji Na 45. filmskem festivalu Solothutn, ki je konec januarja potekal v Švici, so predstavitev filmske produkcije alpskih dežel sklenili s filmskim esejem režiserja Vladimirja Škafarja. Film Petelinji zajtrk (režiser Marko Naberšnik, literarna podloga Feri Lainšček) pa so zavrteli na filmskem festivalu v Indiji, v deželi, ki ima izjemno stroga pravila glede ljubezenskih prizorov. Prvi spomenik žrtvam holokavsta v Sloveniji Kovček našel svoj dom Spominsko obeležje sta odkrila minister Lukšič in direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar Foto: A. N. R. R. Pesniški prvenec zrele pesnice Vide Pelc Bajkovič je v radgonskem Špitalu predstavil pesnik Milan Vincetič. Tudi o prepovedanih mislih V torek zvečer je bila v starem Špitalu v Gornji Radgoni predstavitev pesniške zbirke Singapur pesnice Vide Pelc Bajkovič. Subtilni in vznemirljivi pesniški prvenec, ki se dotika smrti, erotike, duhovnosti in barvitosti sveta, pa čeprav skozi črno in kovinsko modro, je uredil pesnik Milan Vincetič, ki se je s pesnico o njeni poeziji in upesnjevanju tudi pogovarjal. V počastitev kulturnega praznika je literarni večer pripravil Zavod za kulturo, turizem in promocijo Gornja Radgona. Vida Pelc Bajkovič je profesorica slovenščine in nemščine, njena poezija pa je čakala kar nekaj let, preden jo je podelila z bralci. »Ampak takoj, ko sem prebral nekaj pesmi, sem videl, da gre za zrelo pesniško osebnost,« je uvodoma povedal Milan Vincetič. »Pesmi, ki jih pišem pri zelo glasni glasbi, pa so nastajale že nekoč, seveda so bile drugačne, mladostniško navdihnjene in letom primerne. Pa nikoli niso ugledale luči sveta in niti ne bodo, saj sem jih uničila,« pove. »Vedno me je bilo strah kritike, strah, da nekomu ne bodo všeč, v nekem trenutku, po vseh življenjskih izkušnjah in preizkušnjah, pa ti ocena ni več tako pomembna, pomembno je edino to, da jih daš na plan,« in tako je nastala tudi pesniška zbirka Singapur. V razgibani pesniški zbirki so pesmi zbrane v enajstih ciklih, raznorodna poezija pa je pisana v modernem slogu. »Moje pesmi govorijo o smislu življenja, o odnosu med moškim in žensko, nekatere so ljubezenske, pa tudi erotično obarvane, v njej kot po koščkih iz mozaika zaslutimo ves spekter našega bivanja, vse do banalnih prizorov v družini.« In v nekaterih pesmih se poigrava tudi z mislijo, s katero se ne bi smela. Na koncu se je razvnela zanimiva razprava o tem, ali lahko govorimo o ženski oziroma moški poeziji, ženski ali moški pisavi. Čeprav se vsi strinjajo, da obstaja le dobra in slaba poezija, je Vida o svoji liriki razložila: »Ta zbirka je ženska lirika, je moje žensko doživljanje sveta in odnosov. Čutim kot ženska in v tej poeziji se odraža moja ženska plat.« Slavisti pa so si bili enotni, da je v poeziji Vide Pelc Bajkovič izpovedano trpljenje, napisano z moško ostrino. A. Nana Rituper Rodež Na železniški postaji v Murski Soboti so v petek popoldne odkrili spomenik, posvečen izgonu judovske skupnosti iz Prekmurja. Obeležje so poimenovali Pozabljeni kovček, poleg slednjega ga sestavlja tudi klop, na kateri je zapisan stavek o transportu prekmurskih Judov v koncentracijsko Spomenik z napako? Medtem ko je poudaril pozitivno stvar postavitve spomenika, nas je muzejski svetovalec in zgodovinar iz Pokrajinskega muzeja Murska Sobota mag. Feri Küzmič opozoril, da je po njegovem v podatkih nekaj netočnosti: »Ne drži namreč, da so prav s te železniške postaje deportirali prekmurske Jude, saj so jih zbirali pred nekdanjo soboško sinagogo in jih odpeljali od tam. Prav tako ni točen podatek, da je pri tem šlo za več kot 500 ljudi. V resnici jih je bilo med 300 in 400. Spomenik je lahko postavljen kjerkoli, to je čisto v redu, moti pa me, ker me študentje sprašujejo, kaj je zdaj točno, razlagal sem jim namreč eno, zdaj pa slišijo drugo.« taborišče Auschwitz – Birkenau pred 66 leti. Spomenik je zasnoval akademski slikar Sandi Červek, izdelal pa kipar Mirko Bratuša. Postavil ga je Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti ob letošnjem 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta. Odkritja se je udeležilo veliko ljudi, med njimi tudi redki preživeli Judje in njihovi svojci. Slavnostni govornik je bil minister za šolstvo in šport dr. Igor Lukšič, ki je poudaril, da gre za prvi spomenik holokavstu v Sloveniji, saj nas doslej ni nič neposredno spominjalo in opominjalo na načrtno iztrebljanje šestih milijonov Judov. Pri tem je posebej omenil usodo nekaj sto prekmurskih Judov v sklopu sistematičnega nacističnega genocida in njihovo deportacijo: »Deportiranci so lahko vzeli s sabo samo dvajset kilogramov osebne prtljage, toda njihovi kovčki so bili zaplenjeni in pozabljeni že na prvi postaji dolge poti v trpljenje in smrt. Januarsko osvoboditev taborišča Auschwitz – Birkenau pred 65 leti je dočakalo komaj petdeset prekmurskih Judov. Ko so se avtorji odločili za klop in pozabljeni kovček, metaforična objekta čakanja in slovesa, so nas pozvali, da skozi hipni odsev vsaj za trenutek uvidimo in zaslutimo tesnobo ti- Minister Igor Lukšič in dr. Oto Luthar sta odkrila spomenik Pozabljeni kovček, posvečen deportiranim prekmurskim Judom. Po zasnovi akademskega slikarja Sandija Červeka ga je izdelal akademski kipar Mirko Bratuša. Klopca in kovček metaforično opozarjata na tragedijo. Kovček je kot prtljaga, ki so jo edino lahko vzeli s seboj, na dokumentarnih fotografijah namreč kovčki na svoj način izstopajo. S klopjo pa skušajo vstopiti v vsakdanje življenje. Na klopci se lahko ljudje, ki čakajo, odpočijejo, zastanejo za trenutek in se zamislijo. Foto: N. J. stih, ki se jih želimo spominjati, jih nikoli pozabiti, in se od njih znova poslovimo.« Prvi tovrstni spomenik v Sloveniji bo spominjal na načrtno iztrebljanje Judov celotne Evrope in s tem opominjal na to, da se česa podobnega ne bi dogajalo tudi v današnjem času. »Družbe, ki se imajo za humane, pa naj opozarjajo na nehumanost,« je še dodal Aleš Gulič, direktor Urada za verske skupnosti. Leta 2004 so sicer spominsko ploščo odkrili že lendavskim žrtvam holokavsta, takšnih spominskih znamenj pa naj bi v prihodnosti postavili še nekaj. T. K. Nova igra črenšovskih gledališčnikov zadetek v polno Slačilnica, ki razgalja nečednosti Kaj se zgodi, ko brezkompromisen tajkun, ki gleda samo na lasten žep, prevzeme kakšen športni klub? Na to vprašanje zlahka najdemo odgovor tudi na našem športnem prizorišču. Kaj pa če nov direktor košarkarskega kluba za trenerja samosvoje ženske ekipe postavi peka bureka, ki se na košarko spozna kot zajec na boben? Iz tega se lahko izcimi odlična gledališka komedija, kakršno je minulo nedeljo premierno uprizorila gledališka skupina KUD-a Črenšovci v tamkajšnjem kulturnem domu. Avtor komedije z naslovom Slačilnica je profesor slovenskega jezika na črenšovski šoli Drago Meglič, ki upa, da se bo v kateri izmed vlog, ki jih obravnava precej kritično, kdo prepoznal: »Navdih za Slačilnico mi ni bilo treba dolgo iskati, našel sem ga v naši okolici, saj so tajkuni, športni prevaranti, športne stave žal postali vsakdanji del naše družbe.« Žanrsko bi njegovo delo lahko opredelili kot aktualno političnokriminalno-romantično-športno komedijo, kakršnih na naših odrskih deskah ne vidimo prav pogosto. Mogoče bi jo lahko primerjali s popularno monokomedijo Čefurji raus, najprej zaradi košarkarske tematike, pa tudi zato, ker ima Slačilnica vse možnosti, da prav tako postane uspešnica. Seveda pa to ne gre brez dobrih igralcev in dobre režije. In tudi tu, Po besedah režiserke so šele sredi vaj spoznali, da je Slačilnica veliko zahtevnejši projekt, kot so sprva mislili. Foto: P. K. ne samo pri izbiri besedila, je imela režiserka Andreja Sever srečno roko. Igralska zasedba, ki jo sestavljajo Maja Tibaut, Marija Sarjaš, Janja Bürmen, Klementina Zelko, Romana Glavač, Damijan Hozjan, Matej Kolenko in Miha Halas, se je namreč odlično znašla v svojih vlogah, dogajanje v slačilnici so zaigrali tako dinamično, kot da bi gledali tekmo na parketu, pa tudi nekaj drznejših prizorov so zaigrali brez vsakršnih zadržkov. Skoraj težko je verjeti, da je polovica ansambla tokrat prvič stala na črenšovskem gledališkem odru. Kot pravi režiserka, so morali v pripravo predstave vložiti veliko truda, celo več, kot so sprva pričakovali. »Na začetku se nam igra ni zdela zelo zahtevna, potem pa smo vedno bolj opažali, da je to precej zahteven projekt tako igralsko kot glede scene in garderobe. Zato so se priprave odvijale nekoliko počasneje, kot smo želeli, skupno smo imeli 40 ur vaj, ki smo jih začeli novembra.« Po uspešni premieri se bodo s predstavo odpravili gostovat, kamor koli jih bodo povabili. »Zagotovo pa se še vračamo v Črenšovce, upam, da tudi v okviru območnega Linhartovega srečanja gledaliških skupin,« je o njihovih načrtih še dejala Severjeva. P. K. O knjigi sta ob avtorici govorila tudi poznavalca zgodovine Zrinskih iz Hrvaške. Foto: J. G. Predstavitev knjige Judit Zagorec Csuka Po sledeh Zrinskih V lendavski sinagogi je Hrvaško kulturno društvo Pomurje organiziralo predstavitev knjige avtorice iz Prekmurja dr. Judit Zagorec Csuka z naslovom Po sledeh Zrinskih in uro zgodovine: Zrinski skozi čas. Knjigo sta predstavila in o njej govorila poznavalca zgodovine družine Zrinski iz Hrvaške, zgodovinar in ravnatelj Muzeja Medžimurja Vladimir Kalšan ter zgodovinar in književnik Aleksej Milinovič. O svojem raziskovanju rodbine in vsebini knjige pa je govorila tudi avtorica. V glasbenem delu sta nastopila kitarist Marko Kuzma in flavtistka Petra Kuzma. Avtorica, ki dela kot knjižničarka na Dvojezični osnovni šoli I, je knjigo napisala leta 2003 v madžarskem jeziku, lani pa so jo prevedli še v hrvaški jezik in izdali v knjižni obliki. Knjigo sta izdala Društvo madžarskih znanstvenikov in umetnikov na Hrvaškem in Kulturno društvo Prijateljski krug Pomurja. V prvem delu knjige avtorica piše o odnosih med čakovsko rodbino Zrinski in dolnjelendavsko rodbino Banffy, ki so bili v nekaterih obdobjih bolj formalni, dobrososedski. V drugih obdobjih, še posebej v času skupnega boja proti Turkom, pa je bila ta vez zelo močna. Pri tem poudarja zmagoviti boj leta 1603, v katerem je sodeloval tudi Jurij Zrinski s svojim odredom. Pri pisanju knjige je avtorica uporabila veliko zgodovinskega gradiva, ki ga je našla tako na Madžarskem kakor tudi na Hrvaškem. Ob pisanju pa si je prizadevala, da bi ob zgodovinskih dejstvih predstavila še kulturnozgodovinska ozadja kulta Zrinski. J. G.
– 4. februar 2010 INTERVJU 11 S pisateljem in pesnikom Ferijem Lainščkom o (kult)uri resnice Bližje peklu kot nebesom Kulturni praznik ima smisel, če slavi zmago človeškega duha nad vsakodnevno banalnostjo in tudi nad tem novodobnim barbarstvom Če bi se hotela le dotakniti zgodb in junakov iz Lainščkovih del, bi potrebovala veliko časa in prostora. Njegov literarni opus je izjemen: 21 romanov, devet pesniških zbirk, 31 del za otroke pa šest filmskih scenarijev, 36 radijskih iger, številni prevodi v tuje jezike … in mnoge prestižne literarne nagrade. Da mu je to uspelo, pravi, mu pomagajo radovednost, čudenje nad svetom in vera v moč ustvarjalnega duha. Z besedami in zgodbami zna prepričati, zna očarati ali morda začarati, njegovi literarni junaki pa namignejo na esence, ki jih ne začutijo vsi. Pri svojem delu je uspešen, zelo uspešen, kar se pač v kulturi ne ceni tako kot pri športu, na primer. Pred kulturnim praznikom je priložnost, da spregovorimo o kulturi in vrednotah, je čas za kritičen premislek o stanju duha naše družbe in o tem, ali znamo izkoristiti svoje potenciale. Kritike in tudi bralce znate prepričati s svojo literaturo, romani dobivajo nagrade, pesniške zbirke so trenutno med knjižnimi uspešnicami, pa s filmom, kot je Petelinji zajtrk, ki je najbolj gledan slovenski film, na festivalih zmagujete z besedili za glasbo … Ste odkrili formulo za uspeh? Ali znate začarati z besedami? Če bi taka formula obstajala, bi imela visoko ceno. No, gre za nekaj, česar ni mogoče kupiti, ukrasti niti si sposoditi ali ponarediti. Vse to deluje samo zaradi magije, ki se vzpostavlja med pisateljem ali njegovim delom in bralci. Ta se vzpostavi ali se pač ne. Veliko je dejavnikov, ki na to vplivajo. A ko enkrat deluje, te magije ni več mogoče preprečiti. Vsi drugi dejavniki, kot so uredniki, kritiki, mediji, politika, so potem brez moči. Prihodnji mesec bo natisnjen vaš roman Sprehajališča za vračanja. Gre za prvi slovenski roman v verzih, posvečen pa je Carlu Gustavu Jungu, ki vas, če se ne motim, spremlja že od Poeme o ljubezni. Jungova dela ljubiteljsko prebiram že iz študentskih let in še zmeraj me na neki način navdihujejo. Verjamem v pesniško resnico o tem svetu. Prepričan sem, da je v našem življenju ob duhu časa tudi »duh globine«. Iz lastne izkušnje pa vem, da nam je nezavedno včasih lahko dostopno. Govorico arhetipov, mitov in simbolov se da razumeti na več načinov, no, prav Jung mi je pokazal pot, po kateri se da seči najdlje in najgloblje. Rečeva torej lahko, da je zelo vplival na mojo umetnost in hvala mu. Občutek imam, da vaše delo veliko bolj cenijo v Ljubljani, drugod po Sloveniji kot doma, v Prekmurju, v Soboti, kjer živite in ustvarjate. Če imate tak občutek, potem je gotovo res. No, tudi tu imam svoje zveste bralce, še veliko več pa jih je drugje. Bralci so mi tako in tako edino pomembni, ne glede na to, kje živijo. Je pa res še nekaj, kar nas ob takih ugotovitvah ne bi smelo puščati ravnodušne. Okolje, v katerem, kot pravimo, »nihče nikogar ne spoštuje«, ni zdravo in ustvarjalno. Tak osebni naklon naše skupno življenje bolj bliža peklu kot nebesom. Posledica je družbena depresija in to navsezadnje v Prekmurju zdaj doživljamo. Največ očitkov leti na popularizacijo in mitologizacijo Romov, etične skupine, ki nam je preveč resnična. Čeprav je nekdo omenil, da ob branju vaših knjige o Romih izgublja predsodke, ki jih imamo do njih. Feri Lainšček: »Pozitivne podobe, ki jo ustvarjata, recimo, Kreslinova glasba in pisanje prekmurskih literatov, ne morejo čez noč ustvariti niti najboljše marketinške agencije. Lahko da je komu tudi to v napoto, a zanesljivo je potem nespameten.« Foto: OZV Če se dotakneva še kulturnega praznika – je to praznik kulture in umetnosti? Je zdaj čas za slavje, ko pa se kriza tako neusmiljeno zrcali prav v kulturi in družbi? Kulturni praznik ima smisel, če slavi zmago človeškega duha nad vsakodnevno banalnostjo in tudi nad tem novodobnim barbarstvom. V kakem malomestnem okolju lahko praznovanje kulturnega praznika sicer izpade precej klavrno in smešno, a je še zmeraj bolje, kot če ga ni. Vsekakor pa ni kriza tista, ki bi nam smela vzeti prav ves smisel, dostojanstvo in pravico, da storimo kaj za svojo dušo. Navsezadnje so ljudje tudi v Dachauu recitirali in peli. Pričevalci so si enotni, da jim je tudi to pomagalo vzdržati in preživeti. Koliko današnja kultura odgovarja na stanje in duha časa, koliko se ukvarja s pomembnimi temami, vprašanji družbe, ali ji gre za lastno preživetje, reciklažo obstoječega ali utelešenje kiča? Pred kratkim je v Ljubljani potekal zelo odmeven vseslovenski kulturni forum, ki smo ga pripravili v Društvu slovenskih pisateljev. »Kultura je veličasten laboratorij smisla. Narod brez dostopa do kulturnih virov, bogastev zna le še imeti, ne zna pa biti,« je na njem dejal eden izmed govornikov dr. Aleš Debeljak. Pisatelji ostajajo moralna in etična vest tega naroda, pa če je to komu prav ali ne. Vsako govorjenje o reciklažah in utelešenju kiča je v tem kontekstu zavajanje in dajanje napačnih poudarkov. Čas seveda prinaša svoje, a umetniška ustvarjalnost in kulturna produkcija se prav v času zmeraj znova očistita in ovrednotita. Za anomalije v družbenem dogajanju to težko rečemo oziroma lahko kvečjemu ugotovimo, da so taka čiščenja praviloma zelo neprijetna, frustrirajoča, lahko pa tudi krvava in pogubna za posameznike in določene skupine. Z romanoma Ločil bom peno od valov in Muriša ste Soboti postavili literarni spomenik, kakršnega ima le malo mest. Pred leti ste zavrnili občinsko kulturno nagrado. Kakšen je odnos do nagrajevanja danes in ali bi imelo smisel uvesti regijsko kulturno nagrado? Bodiva natančna. Zavrnil sem kulturno nagrado nekdanje Občine Murska Sobota. Tako sem javno izrazil nezadovoljstvo z delom tedanje kulturne skupnosti, ki ni želela omogočiti izhajanja pomurske domoznanske in kulturne revije. Take revije tudi danes ni, kot še zmeraj ni kompetentnega, poglobljenega in kritičnega premisleka o skupnih zadevah. No, po osamosvojitvi nastala Mestna občina Murska Sobota se z mojim umetniškim ustvarjanjem ni nikoli ukvarjala, sam pa tega, resnici na ljubo, tudi nisem pogrešal. Dobil pa sem občinsko plaketo za izvedbo prve državne proslave ob obletnici priključitve Prekmurja k matični domovini, a to z mojo umetnostjo nima zveze. Sobota je bila nekoč mesto z bogato kulturno dejavnostjo, družabnim življenjem. Kaj menite, da se je zgodilo s tem mestom? Tovrstno zgodovino mesta Murska Sobota seveda dobro poznam in primerjalno lahko povem, da v času, ki ga živimo, ne doživlja ravno svetlih trenutkov. Kje, kdaj in zakaj se je tu usodno zalomilo, je za tak časopisni pogovor preobširno vprašanje. Večkrat pa sem že v preteklosti dejal, da bodo spremembe lahko nastopile šele takrat, ko bomo v tem mestu skupni denar nehali vlagati v zidove brez prave vsebine, ampak bomo začeli vlagati v ljudi. Tako mislim tudi še zdaj. Morda je priložnost, da rečeva kaj o resnici. Ob vsem mojem literarnem opusu samo v dveh knjigah tematiziram življenje Romov. Pa sem res srečal človeka, ki je bil sveto prepričan, da prav v vseh knjigah pišem samo o Romih. »Ljudje po svetu bodo mislili, da smo vsi Prekmurci Cigani,« je dejal. Pa čeprav še ni prebral nobene moje knjige, toda imel je svoje mnenje. To kaže, da v tem okolju obstaja neka kolektivna laž, ki omogoča zmotno prepričanje. Kdo in zakaj jo razširja, ne vem. A tudi če je tako, problem, iz katerega izhajava, seveda ostaja. Naša sposobnost sprejemanja drugačnosti je še zmeraj na preizkušnji. Odnos do te manjšinske skupnosti je v vseh okoljih, kjer se je pač naselila, že od nekdaj tisti lakmus, ki nam pove o srčni kulturi in civilizacijskih vrednotah večine. In zakaj bi se slepila, tudi med nami živijo ljudje, ki jih poganjata nestrpnost in sovraštvo, pa tudi kompleksi in frustracije. Čeprav naj bi že Miško Kranjec Prekmurce in Prekmurje povezal s slovenskim prostorom, je naša pokrajina za mnoge še vedno oddaljen, eksotičen in mističen prostor. Podobo o prostoru in ljudeh pa si radi ustvarjajo skozi pisanje in literaturo, pa čeprav pisatelji niste ne poročevalci in ne zgodovinarji, le pripovedujete zgodbe, navdihnjene s prostorom, ljudmi, miti … Očitno je ta pogovor res priložnost za uro resnice. Omenjate pisatelja Miška Kranjca in s tem sva zadela še ob eno tukajšnje zmotno prepričanje. Srečujem ljudi, ki so prepričani, da tudi sam pišem o t. i. prekmurskem malem človeku, in to celo z intenco, kot je o njem pisal pisatelj, ki je že zdavnaj pokojni. Vendar je edino res, da v svojih romanih, le nekateri se dotikajo sveta ob Muri, pišem predvsem o življenju meščanstva. V romanu Ločil bom peno od valov (prihodnje šolsko leto bo obvezno gradivo za maturitetni izpit iz slovenščine, op. a.) pa sem v širši prostor prinesel literarna pričevanja o nekdanjem življenju na tukajšnjih gradovih. Skratka, popisal sem praktično diametralno nasprotno plat naše zgodovine, podal vidike, ki so bili v socializmu potlačeni in zamolčani, eni pa še kar klatijo neumnosti. Radi vam očitajo tudi slikanje idilične podobe življenja in krajev ob Muri. No, s tem pa sva seveda že na robu iracionalnega. Za ustvarjanje vtisa o »pokrajini z dušo«, slikanje neokrnjene naravne danosti in njene idiličnosti bi povsod drugje, ker želijo razvijati sodobni turizem, plačali s suhim zlatom. Pozitivne podobe, ki jo ustvarjata, recimo, Kreslinova glasba in pisanje prekmurskih literatov, ne morejo čez noč ustvariti niti najboljše marketinške agencije. Lahko da je komu tudi to v napoto, a zanesljivo je potem nespameten. V spomin se mi je vtisnila ponudba lastnika hotela iz nekega slovenskega mesta, da mi dobro plača, če napišem roman, ki se bo dogajal v njegovem mestu. »Naše mesto potrebuje zgodbo, potrebuje vsebino, na kateri lahko gradimo ponudbo.« Romana sicer nisem napisal, a je imel prav, razmišljal je zelo sodobno, zelo v duhu časa. Pravite, da je tako, da premalo zaupamo svojim intelektualcem, da ne priznavamo mnenjskih voditeljev in da ne znamo unovčiti potencialov, ki jih imamo. Smo tudi zaradi tega Pomurci tu, kjer smo? Brez pozitivne samopodobe, brez samozavesti in tudi želje, da bi pokazali svojo odličnost. Težko je govoriti posplošeno, že Prleki se do vsega tega postavljajo drugače kot Prekmurci, tudi lendavski konec očitno premore več zaleta. No, to so le moja zasebna opažanja, nikoli nisem želel kar tako postavljati diagnoz. Veliko stikov imam z mladimi, občutek imam, da bodo končno zmogli prekiniti s to temno dediščino svojih očetov. Le pravo priložnost potrebujejo. Verjamem v paradoks, da bo globalizacija, ki sicer prinaša veliko slabega, tej skupnosti pravzaprav koristila. A. Nana Rituper Rodež
Page 1 and 2: Pomurski vestnik, 1959: Vaščani N
Page 3 and 4: - 4. februar 2010 AKTUALNO 3 Psa iz
Page 5 and 6: gospodarstvo - 4. februar 2010 5 Za
Page 7 and 8: - 4. februar 2010 oglas 7
Page 9: - 4. februar 2010 (iz)brano 9 O uso
Page 13 and 14: - 4. februar 2010 kmetijstvo 13 Rad
Page 15 and 16: - 4. februar 2010 iz naših krajev
Page 17 and 18: kronika - 4. februar 2010 17 Tri te
Page 19 and 20: - 4. februar 2010 ŠPORT 19 Mednaro
Page 21 and 22: - 4. februar 2010 ŠPORT 21 Galex M
Page 23 and 24: - 4. februar 2010 23 Tople malice k
Page 25 and 26: dobro je vedeti - 4. februar 2010 2
Page 27 and 28: - 4. februar 2010 PAGINA 27
Page 29 and 30: 28 4. februar 2010 - Mura in partne
Page 31 and 32: 30 OGLASI 4. februar 2010 - | Foto:
Page 33: 32 ZADNJA STRAN 4. februar 2010 - C

Zasebno pismo razgrelo javnost - Pomurje.si

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?