praktična uporaba standardov v specialnih ... - Revija Knjižnica

PRAKTIČNA UPORABA STANDARDOV V
SPECIALNIH KNJIŽNICAH
mag. Nada Češnovar, Narodna in univerzitetna
knjižnica, Ljubljana
Povzetek
UDK 027.2: 006(497.4)
Slovenske specialne knjižnice so pomemben del informacijske infrastrukture.
Najdemo jih v gospodarstvu, kulturi, politiki, zdravstvu in drugod. Čeprav imajo
v svojih matičnih ustanovah pomembno vlogo pri strokovnem izpopolnjevanju
zaposlenih in pri njihovem vsakodnevnem delu, se nanje pogosto pozablja.
Država se sicer zaveda, da je potrebno še marsikaj narediti na področju normativne
urejenosti, ker pa sama ni neposredno prizadeta, če določeni akti niso
pravočasno sprejeti, pogosto predolgo odlaša pri njihovem sprejemanju. Pripravljeni
so novi standardi za delo specialnih knjižnic, ki naj bi urejenost in delo v teh
knjižnicah izboljšali. Ali so in kako so standardi uporabni v praksi, bomo poskušali
prikazati na nekaterih konkretnih primerih. Večletno svetovalno delo s specialnimi
knjižnicami nam daje vpogled v uporabo standardov. Ti so nepogrešljivo
"berilo" naših specialnih knjižnic, ki pa ima včasih tudi svoje pomanjkljivosti.
Summary
UDC 027.2:006(497.4)
Special libraries in Slovenia represent an important part of information infrastructure.
They operate in the spheres of economy, culture, politics, health, and others.
Although they perform an important role in the process of professional training
of the employees they are too often set aside.
Our government is undoubtedly avvare of the deficiency of normative regulation
in these areas; however, passing of certain acts is often delayed because there is
no direct damage to the state itself if they are not passed. New standards for special
libraries regulating their operation have been prepared. Their practical application
will be tested in practice. Several years of experience as a counsellor to special
libraries enable the author an insight into the use of standards. Standards are
certainly an indispensable "reading" for special libraries although they are certainly
not perfect.
ČEŠNOVAR, Nada: Practical application of standards in special libraries.
Knjižnica, Ljubljana, 42(1998)2/3,183-194
183

Uvod
Temeljni namen vsake specialne knjižnice je, da posreduje knjižnično gradivo
in informacije delavcem matične organizacije. Specialna knjižnica mora
koristiti predvsem organizaciji, ki jo je ustanovila in šele potem drugim
uporabnikom, če je bilo tako dogovorjeno. Specialna knjižnica pogosto prerašča
okvire knjižnice v klasičnem pomenu in prehaja v informacijski center.
Ni toliko pomembno, kako imenujemo specialno knjižnico, pomembna je
njena funkcija v matični ustanovi.
Standard je samo vrsta predpisa, s katerim ugotavljamo določene karakteristike
specialne knjižnice, oziroma definiramo številčne vrednosti, velikosti,
enote, nazive, lastnosti in postopke v tej knjižnici. Svoje cilje knjižnica opredeljuje
običajno v raznih dokumentih svoje organizacije. Njeni cilji morajo
biti tudi cilji njene organizacije oziroma stroke, kiji služi. Specialna knjižnica
je glavni "prenašalec" znanja v določeni stroki.
Standard je dokument, h kateremu se zatekajo knjižnični delavci in njihovi
predpostavljeni, da bi ugotovili, kaj in kako morajo delati, da bodo uspešni.
To je tisti dokument, ki ga pri svojem delu največkrat uporablja svetovalec
za specialne knjižnice, ko želi pomagati knjižničnim delavcem pri njihovem
delu.
V prikazu tega standarda poskušamo primerjati vsebino standarda z njegovo
praktično uporabnostjo. Ni nepomembno, kako je standard uporaben v
praksi in kakšne so možnosti njegovega izvajanja.
1. Cilji, namen in naloge specialne knjižnice
1.1. Kaj pravi standard?
Dejavnost specialne knjižnice zajema:
- pridobivanje, hranjenje, varovanje in posredovanje gradiva
- zagotavljanje dostopa do gradiva
- oblikovanje in posredovanje podatkovnih zbirk in drugih informacijskih
storitev
- izobraževanje uporabnikov
- drugo knjižničarsko, dokumentacijsko in informacijsko delo

1.1. Kakšen je položaj v praksi?
V praksi so v glavnem vse specialne knjižnice nesamostojne ustanove, so pa
pogosto samostojne enote ali oddelki. Večina specialnih kjižnic ima tudi ta
naziv, nekatere pa se imenujejo informacijske službe ali centri, INDOK
službe in podobno. Vse specialne knjižnice pa uresničujejo namen, za katerega
so bile ustanovljene. Skoraj polovica specialnih knjižnic ne zagotavlja
prostega dostopa do svojega gradiva uporabnikom iz drugih ustanov.
2. Ustanovitev in delovanje specialne knjižnice
2.1. Kaj pravi standard?
Če specialne knjižnice opravljajo knjižnično informacijsko dejavnost kot
javno službo, morajo zagotavljati:
- ustrezen obseg in izbor gradiva
- ustrezno strokovno urejenost
- ustrezno dostopnost
- ustrezno opremo in prostore
- ustrezno strokovno usposobljene delavce
- vključenost v knjižnični informacijski sistem Slovenije (dalje: KIS)
Kot javna služba mora še zagotavljati:
- splošno dostopnost
- medbibliotečno izposojo
- ustrezen način poslovanja
- možnost reproduciranja avtorskih del
Delovanje knjižnice se ureja s poslovnikom, ki mora opredeliti:
- mesto specialne knjižnice v matični ustanovi
- upravljanje specialne knjižnice
- naloge specialne knjižnice
- odgovornosti specialne knjižnice
- proces dela
- politiko nabave, obdelave, hranjenja in posredovanja gradiva
- poltiko varovanja in zaščite gradiva
~ način in obseg delovanja knjižnice
- način vključevanja v KIS

- merila in načine ugotavljanja uspešnosti
Bistvena opravila v knjižnici so:
- izbor in nabava gradiva
- formalna obdelava
- vsebinska obdelava
- nudenje različnih storitev uporabnikom
V slovenski nacionalni bibliografiji morajo biti zabeleženi podatki o publikacijah
in drugih dokumentih, katerih avtorji so zaposleni v matični organizaciji.
2.2. Kakšen je položaj v praksi?
Standard govori samo o tistih specialnih knjižnicah, ki opravljajo svojo
dejavnost kot javno službo. V Sloveniji pa imamo 50% takšnih knjižnic, ki
opravljajo to dejavnost pri organizacijah, ki niso javne, a so velikega pomena
za razvoj slovenskega znanja na področju gospodarstva.
Če se osredotočimo samo na tiste knjižnice, ki jih obravnava standard, lahko
ugotovimo naslednje:
- ustrezno strokovno urejenost ima samo 50% knjižnic od teh 50%, ki so
javne
- ustrezno dostopnost ima samo 20% knjižnic, ki imajo za to ustrezne
pogoje
- ustrezno opremo in prostore ima 20% knjižnic
- ustrezno strokovno usposobljene delavce ima 30% knjižnic
- večina knjižnic se vključuje v KIS s posameznimi elementi svojega dela
(npr. medbibliotečna izposoja).
Če velja trditev, da ima samo 20% knjižnic ustrezno dostopnost do gradiva,
potem ne moremo govoriti o splošni dostopnosti do gradiva. Večina knjižnic,
kar 80%, nima ustreznega položaja v svoji matični ustanovi, ker nima niti
poslovnika, kibi to urejal. Upravljanje, odgovornost in proces dela so odvisni
ponavadi od ene same osebe, ki mora skrbeti še za nabavo, obdelavo in za
vse druge procese delovanja knjižnice. Knjižnice običajno nimajo začrtanega
svojega obsega delovanja. Marsikje vstop v COBISS enačijo s KIS. Knjižnice
pogosto ne znajo prikazati uspešnosti svojega delovanja.
V večini knjižnic se opravlja samo formalna obdelava gradiva in se nudijo le
osnovne storitve. Veliko težav imajo knjižničarji z vnosom bibliografij svojih
sodelavcev.

3. Financiranje specialne knjižnice
3.1. Kaj pravi standard?
Za nemoteno delovanje knjižnice je treba zagotoviti sredstva za:
- stroške nabave, obdelave, hranjenja in posredovanja gradiva
- dopolnjevanje gradiva
- uporabo informacijskih virov
- nakup tehnologije
- tehnološko posodabljanje
- stroške povračil za avtorsko pravno varovano gradivo
- režijske stroške
- strokovni razvoj
- ostale stroške
Obseg financ bo odvisen od tega, kako velika je knjižnica, kakšen je njen
pomen v družbi in kakšna je njena stopnja avtomatizacije. Za novoustanovljeno
knjižnico je treba zagotoviti ustrezno višja finančna sredstva.
Specialna knjižnica pridobiva sredstva iz lastne ustanove, plačil za storitve
in državnega proračuna. Če izvaja knjižnica javno službo, ji država zagotavlja
proračunska sredstva za plače, materialne stroške, nakup gradiva, prostor,
opremo in amortizacijo v obsegu, ki ga predpiše ministrstvo. Storitve
morajo biti javno dostopne. Knjižnica je dolžna o svojem delu obveščati
financerja in zbirati statistične podatke, kijih pošilja statističnim poročevalskim
enotam.
3.2. Kakšen je položaj v praksi?
Glede financiranja knjižnice niso v najboljšem položaju. Od države je financiranih
manj kot 50% specialnih knjižnic. Denar dobivajo v glavnem za tujo
periodiko, za uporabo informacijskih virov in za nakup tehnologije. Specialne
knjižnice so financirane ali od Ministrstva za znanost in tehnologijo (
dalje MZT) ali od Ministrstva za kulturo (dalje MK). Od slednjega so financirane
predvsem muzejske knjižnice. V večini primerov so sredstva dokaj
skromna. Država financira knjižnico glede na njeno velikost in njen širši
družbeni pomen. Zato bi bilo zaželjeno, da bi obe ministrstvi dali knjižnicam
prioritetno listo sofinanciranja. Sedaj prihaja pogosto do negodovanj, ker
nihče ne ve, kje na tej lestvici se nahaja in kaj bi moral storiti, da zleze po
lestvici nekoliko višje.

Veliko specialnih knjižnic je bilo ustanovljenih v letih po osamosvojitvi
Slovenije, veliko pa jih je tudi propadlo in to predvsem na področju gospodarstva.
Iz nekaterih knjižnic sta nastali celo dve knjižnici, da bi si s tem
organizacija lahko pridobila več finančnih sredstev.
Večino knjižnic še vedno financira lastna organizacija. Knjižnice, ki izvajajo
javno službo, jo izvajajo s sredstvi, ki jih dobijo. Ker pa so ta sredstva vedno
bolj skromna, se ne nabavlja gradivo in se ne izvajajo določene dejavnosti.
Na ta dejstva kažejo statistični podatki za leto 1997. Knjižnice dokaj nerade
prikazujejo svoje statistične podatke o financah, zato je večina teh rubrik
prazna.
4. Povezovanje specialnih knjižnic
4.1. Kaj pravi standard?
Specialne knjižnice, ki opravljajo knjižnično informacijsko dejavnost kot
javno službo, se morajo vključevati v enoten knjižnični informacijski sistem
Slovenije. V ta sistem se lahko vključujejo tudi ostale specialne knjižnice, ki
jih ne financira država in niso javne službe. Specialne knjižnice se lahko
vključujejo v specializirane informacijske centre ali opravljajo naloge specializiranih
informacijskih centrov. Knjižnice morajo biti med seboj informacijsko
in komunikacijsko povezane, sredstva za povezavo mora zagotoviti
ustanovitelj. Specialne knjižnice se povezujejo v Sekciji za specialne knjižnice
ZBDS, v Društvu dokumentalistov in informatorjev Slovenije in v tujih
združenjih.
4.2. Kakšen je položaj v praksi?
Specialne knjižnice nimajo večjega vpliva pri oblikovanju KIS. Ker so te
knjižnice drugače organizirane kot npr. splošne in visokošolske, pogosto
nimajo niti potrebe, da bi bile vključene v skupni sistem. Pogosto se nam
dozdeva, da so specialne knjižnice same sebi dovolj. Podrobnejši pogled na
te knjižnice pa kaže, da potrebujejo sodelovanje drugih vrst knjižnic, vendar
se tega tudi same premalo zavedajo.Le redki delavci specialnih knjižnic
prosijo v takšnih primerih za pomoč svetovalca, ali naj se vključijo v KIS in
kako naj se vključijo. Če želijo specialne knjižnice uspešno poslovati, se
morajo povezovati z drugimi knjižnicami na raznih nivojih. Medsebojno
povezovanje jim omogoča dostop do novih informacijskih virov in jih
vzpodbuja, da med seboj pozitivno tekmujejo. Pozitivno tekmovanje je
večno iskanje novega in boljšega vira informacij.

5. Zaposleni v specialni knjižnici
5.1. Kaj pravi standard?
Standard samo v enem stavku opredeljuje knjižnične delavce in jih opozarja,
da morajo:
- ugotavljati informacijske potrebe uporabnikov
- zbirati ustrezne informacijske vire
- uporabljati ustrezno tehnologijo
- nuditi uporabnikom ustrezno pomoč
- sodelovati v bibliotekarski stroki
- spremljati in ocenjevati kakovost svojih storitev
Število delavcev je seveda odvisno od tega, kakšna je knjižnica in kakšni so
njeni cilji. Standard pravi, da naj bi bilo v specialni knjižnici 65% strokovnih
delavcev. V knjižnici naj bi bila zaposlena vsaj 2 delavca, en strokovni in en
pomožni delavec. Matična organizacija naj bi omogočila zaposlenim strokovno
in funkcionalno izobraževanje. Kadrovska politika naj bi bila
domišljena in ustrezna. Zaposleni v knjižnici naj se ravnajo po etičnem
kodeksu.
5.2. Kakšen je položaj v praksi?
Pri kadrih se v praksi zelo odstopa od standardov. Povečini imajo specialne
knjižnice premalo kadrov in veliko kadrov z neustrezno izobrazbo. Kadri
imajo pogosto omejene možnosti izobraževanja in udeležbe na posvetovanjih.
Njihovo delo preslabo poznajo ostali zaposleni v organizaciji in zato
mislijo, da je za knjižnico dovolj srednja izobrazba. Pogosto prihaja do
nejevolje tako med knjižničarji, kot med njihovimi predpostavljenimi. Le
redke knjižnice imajo zaposlena 2 delavca. Največkrat je zaposlen v knjižnici
le 1 delavec in če ta zboli za dalj časa, knjižnico preprosto zaprejo. Precej
zaposlenih ima le srednjo izobrazbo in strokovnjakom v matični ustanovi ne
morejo ponuditi ustrezne strokovne knjižničarske pomoči. Večina specialnih
knjižničarjev ne utegne sodelovati pri razvoju knjižničarske stroke. Pogosto
jim je odveč tudi spremljanje in ocenjevanje svojega lastnega dela, ker jim
zmanjkuje časa za osnovne dejavnosti. Ker bo prihodnost slonela izključno
na kakovosti storitev, bodo knjižničarji morali ugrizniti tudi v to kislo
jabolko, ki se mu pravi knjižnična statistika.

6. Knjižnično in informacijsko gradivo
6.1. Kaj pravi standard?
Gradivo naj bo raznovrstno in naj vključuje vse medije. Priteka naj čim hitreje
in naj zadovolji čim večje število uporabnikov. Knjižnica naj bo središče
nabave, strokovne obdelave in posredovanja knjižničnega in informacijskega
gradiva. Gradivo naj bo strokovno obdelano in sistematično urejeno, tako
da je omogočen čim boljši dostop. Po mednarodnih standardih naj se
vzdržujejo evidence o gradivu (katalogi, bibliografije itd.), ki naj omogočajo
identifikacijo gradiva. Pri izgradnji katalogov naj knjižnice sodelujejo med
seboj.
Če opravlja specialna knjižnica informacijsko dejavnost kot javno službo, je
dolžna sodelovati v vzajemnem katalogu, pod pogoji, ki jih določa MZT.
Nesamostojna specialna knjižnica mora zbirati tudi gradivo matične ustanove.
6.2. Kakšen je položaj v praksi?
Temeljna dejavnost vsake specialne knjižnice je, da zbira gradivo svoje
matične ustanove, ga ustrezno obdela in ga posreduje uporabnikom. V večini
specialnih knjižnic se ne vodi kakšna posebna nabavna politika in je le ta
odvisna od trenutnih potreb sodelavcev-uporabnikov in višine finančnih
sredstev. Specialne knjižnice posvečajo premalo pozornosti relevantnosti
svojega gradiva. Pogosto se pozablja, da količina gradiva ni merilo za kakovost
tega gradiva.
V specialnih knjižnicah se pogosto izvaja nabava mimo knjižničnih delavcev.
Knjižnični delavci si morajo zagotoviti svoje sodelovanje pri nabavi gradiva.
Uporabniki v specialni knjižnici želijo imeti pri sebi velike količine gradiva
in ne želijo ničesar posoditi svojim sodelavcem. Tako se dogaja, da morajo
kupiti v knjižnici več zelo dragih knjig, za vsakega svoj izvod. Uporabniki
neradi oddajajo v knjižnico gradiva, ki jih prinašajo z različnih svetovnih
konferenc. Tovrstna gradiva pogosto niso niti evidentirana.
Večina knjižnic ima vsaj eno evidenco o gradivu. Knjižničarji se za potrebe
obdelave gradiva precej strokovno izpopolnjujejo, tako da je stanje zadovoljivo.
Ker so informacijski sistemi, ki se jih poslužujejo, pogosto dokaj zahtevni,
vložijo veliko časa v izobraževanje. Seveda gre izobraževanje na račun
uporabnikov, za katere pogosto zmanjka časa. Delavci v specialnih knjiž-

nicah bi se morali večkrat vprašati, ali so v knjižnici zaradi gradiva ali zaradi
uporabnikov.
Knjižnice, ki so sofinancirane od MZT, kar drvijo v vzajemni katalog, pri tem
pa pozabljajo na vse ostalo, ker temu sledi. Tako se dogaja, da ima knjižnica
v COBISSu 20 enot in trdi, da tako ni knjižnica ampak je samo informacijsko
središče. Vprašamo se lahko, ali nam tovrstne knjižnice koristijo ali škodijo
in komu so sploh namenjene. Knjižnica, ki služi samo petim uporabnikom,
kot piše v nekem statističnem poročilu za leto 1997, je očitno sama sebi
namen.
7. Storitve specialne knjižnice
7.1. Kaj pravi standard?
Knjižnica naj ponuja takšne storitve, ki bodo koristile matični ustanovi.
Izvajajo naj se študije uporabnikov. Posreduje naj tudi informacije iz drugih
knjižnic in od drugih ponudnikov informacij. Delavci v knjižnici naj informacije
tudi analizirajo in vrednotijo in jim dodajo novo vrednost. Uporabnika
naj seznanja s svojimi storitvami preko biltenov, razstav in predavanj. Na
primeren način naj izobražuje uporabnike, izdela naj navodila in priročnike.
Sodeluje naj pri raziskovalnih in razvojnih projektih. V knjižnici naj izdajo
klasične in elektronske publikacije. Čim večnaj bo osebnih stikov z uporabniki.
7.2. Kakšen je položaj v praksi?
Študije uporabnikov so za knjižničarje dokaj zahtevno opravilo. Knjižničar
mora imeti s svojimi sodelavci-uporabniki zelo pristne in prisrčne odnose,
da lahko to delo tudi uspešno izpelje. Specialna knjižnica ne sme biti namenjena
preozkemu krogu uporabnikov in lepa oprema še ne pritegne več
uporabnikov. Potrebno je ugotoviti, kaj uporabnike pritegne in kaj jih odbija
v prostorih knjižnice. Mogoče jih odbija sam knjižničar, njegova prevelika
prijaznost alibrezbrižnost. Uporabniki matične organizacije so običajno zelo
kritični uporabniki in zato se jim je treba znati prilagajati. Izobraževanje
uporabnikov poteka največkrat preko osebnih stikov, včasih lahko to vrsto
izobraževanja, predvsem predstavitev specialne knjižnice, opravi kdo drugi
izven matične ustanove. Ta način predstavitve lahko prikaže knjižnico v
nekoliko drugačni luči. Tuja pohvala knjižnice v očeh uporabnikov matične
organizacije velja veliko več, kot vsa obvestila in pojasnila tistega, ki je

zaposlen v tej knjižnici. Dobri medsebojni odnosi so pogoj za kakovostno
sodelovanje s specialno knjižnico.
Pri razvojnih projektih je pogosto težko sodelovati, ker se knjižničar običajno
najde na dnu lestvice sodelujočih ali pa ga povsem izločijo. Priti v uspešni
delovni tim je dolga in težka pot, vendar je vredno poskusiti.
8. Prostori in oprema specialne knjižnice
8.1. Kaj pravi standard?
Specialna knjižnica naj ima primerne, dobro načrtovane, optimalno uporabne
in varne prostore. Zgradba, prostori in oprema naj bodo funkcionalni,
tudi za funkcionalno ovirane.
Pri načrtovanju nove knjižnice morajo sodelovati vodja knjižnice, arhitekt in
predstavnik matične organizacije. Upoštevajo naj se začetne potrebe in dolgoročni
razvoj. Specialna knjižnica mora biti posebej pozorna na zahteve
glede računalniške in komunikacijske opreme. Preveriti mora skladnost
(kompatibilnost) svoje opreme z opremo, ki se uporablja v omrežjih, v katera
se namerava vključiti. Ce specialna knjižnica opravlja knjižnično informacijsko
dejavnost kot javno službo, mora pri izboru računalniške in komunikacijske
opreme upoštevati navodila ministrstva, pristojnega za znanost.
8.2. Kakšen je položaj v praksi?
Prostor je velik problem večine specialnih knjižnic. Knjižnica se pogosto
nahaja v kleti ali na podstrešju in že to ji na žalost daje v matični organizaciji
negativen predznak. Njeni prostori bi morali biti v središču dogajanja. V
organizacijah le redko načrtno pristopijo k ureditvi prostorov za knjižnico.
Vpliv knjižničarjev je pogosto premalo opazen pri načrtovanju, čeravno v
prostorih knjižnice preživijo tudi po trideset in več let.
Strojna računalniška oprema velikokrat ni usklajena s programsko opremo,
na katero se veže knjižnica.
V praksi so določene specialne knjižnice, ki delujejo kot javne službe, prisiljene
upoštevati navodila ministrstva, pristojnega za znanost, ker so finančno
odvisne od njega. Pogosto bi bilo za določene specialne knjižnice dovolj, če
bi imele manj zahteven program za vnos svojih podatkov in bi le del svojih
podatkov poslale v vzajemni katalog. Zahtevno delo vnosa pa bi zanje

opravila ustrezno usposobljena oseba, ki ne bi bila zaposlena v matični
ustanovi.
Zaključek in mnenje tujih knjižničarjev
Iz primerjave med Merili in standardi za organizacijo in delovanje specialnih
knjižnic in praktičnimi izkušnjami pri delu s specialnimi knjižnicami lahko
potegnemo nekaj zaključkov:
- kakovosti novih standardov še ne moremo oceniti, ker se še niso dokazali
v praksi, lahko le predvidevamo njihovo učinkovitost ali neučinkovitost
- zaradi slabših pogojev dela so v praksi marsikje odstopanja od predlaganih
normativov
- v standardih se preveč poudarja tiste knjižnice, ki delujejo kot javne
službe, vse ostale se pušča v ozadju
- nikjer ni jasno označeno, kdo kroji politiko specialnih knjižnic v Sloveniji,
ali je to samo financer ali še kdo drugi.
- novih standardov večina specialnih knjižnic ne bo vzela za svoje, zato z
njimi ne bomo dosegli tistega, kar smo želeli
- standardi naj bodo v pomoč pri delu svetovalca, takšnih namenov ti
standardi najverjetneje niso imeli
- standardi so kot neobvezno priporočilo tudi popotnica za pot v razvito
Evropo
- država sije s standardi olajšala svojo vest, daje nekaj naredila za specialne
knjižnice
- kdo bo pomagal pri realizaciji posameznih poglavij teh standardov?
- če se v specialnih knjižnicah v naslednjih petih letih ne bo nič bistveno
izboljšalo, bodo postali sami sebi namen.
Tuji knjižničarji, ki so v mesecu juliju 1998 imeli priložnost slišati tudi nekaj
o standardih za specialne knjižnice, so avtorico tega prispevka spraševali,
zakaj vsakih toliko let pripravljamo nove standarde. Angleži in Danci so si
bili enotni, da to nikakor ni potrebno. Predstavnica Special Libraries Association
iz Velike Britanije ni mogla razumeti, da toliko energije in dela vlagamo
ravno v pripravo standardov. V razvitih državah vlagajo specializirane
knjižnice veliko predvsem v svoj marketing in v to, kako najhitreje in
najkvalitetneje postreči uporabnika. Kakovostna specialna knjižnica je posledica
kakovostnega razvoja matične organizacije in ne obratno. Tujci so se
zanimali predvsem za delitev specialnih knjižnic v zasebni in družbeni
sektor. Zanimalo jih je, kaj je Slovenija v letih od osamosvojitve naredila na
tem področju. Tujim knjižničarjem se je zdela zanimiva vloga svetovalca za

tovrstne knjižnice in tudi vse vzporedne dejavnosti na področju specialnega
knjižničarstva.
Ob pogovoru s tujci dobimo občutek, da smo s slovenskim specialnim
knjižničarstvom prišli že dokaj daleč, vendar si grenimo življenje s podrobnostmi,
ki se zdijo razvitim državam manj pomembne kot nam. Predstavniki
vzhodnoevropskih držav so reagirali povsem drugače, večina ni poznala niti
dela niti funkcije specialne knjižnice.
Standardi so tukaj, kdo in kako jih bo uporabljal, bo odvisno od različnih
faktorjev. Čez nekaj let se bomo veselili, da jih imamo, ali pa se bomo odločili,
da bomo spet naredili nove.
Viri
1. Merila in standardi za organizacijo in delovanje specialnih knjižnic : osnutek.
Ljubljana: Ministrstvo za znanost in tehnologijo, 1998
2. Slovenski statidardi za specialne knjižnice, Ljubljana, Sekcija za specialne knjižnice
ZBDS. Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani, 1990
3. Poročilo o delu specialne knjižnice: poročevalsko leto 1997, Narodna in univerzitetna
knjižnica v Ljubljani, Državna matična služba za knjižničarstvo, Ljubljana,
1998