Pa stisnimo roko v pest - Osnovna Å¡ola MajÅ¡perk

Avtorji: Učenci in učitelji osnovne šole Majšperk 

Naslov dela: e-knjiga - Stisnimo roko v pest 

Kraj: Majšperk 

Šola: Osnovna šola Majšperk 

Leto: 2011

STISNIMO ROKO V PEST 

Sodelujoči učenci: 

Tilen Ahec 8. a 

Astrid Cep 8. b 

Marina Gajšek 8. a 

Lora Grobelšek 8. a 

Matevţ Hernja 8. b 

Ana Karneţa 9. a 

Julijana Lorber 8. a 

Eva Šalamun 8. b 

Tomaţ Verdenik 8. a 

Lucija Vilčnik 9.b 

Barbara Vute 9.a 

Mentorji: 

Milenka Kovačec, poučuje zgodovino, geografijo in etiko 

Matjaţ Kraner, poučuje urejanje besedil, multimedijo in 

računalniška omreţja 

Danica Lorber, poučuje slovenščino 

Spremno besedo napisala in lektorirala: Danica Lorber 

Ilustracije: Lucija Vilčnik 

Fotografije: Tomaţ Verdenik 

1


Predgovor 

“Historia magistra vitae”- zgodovina je učiteljica ţivljenja, kar zgodovinsko gledano ne moremo vedno 

trditi tako. Dokaz za to je tudi tema, ki smo jo v preteklih mesecih obravnavali iz različnih zornih kotov, 

umestili v zgodovinski čas in geografski prostor. 

Učenci so z zanimanjem poslušali zgodovinska ozadja prebranih umetnostnih besedil in o določenih 

temah tudi debatirali s svojimi dedki in babicami. Mislim, da smo se s takim načinom dela praviloma 

lotili zastavljene naloge in v “pesteh” naših učencev, ki so obleţale na zemljevidu, je ostalo po 

napornem delu veliko znanja za njihovo bodoče ţivljenje. 

(Milenka) 

Pa stisnimo roko v pest 

Rdeča pest na bolj ali manj umazani podlagi nas je vabila s plakata. Zraven zapisi: 70. obletnica OF, 

20. obletnica neodvisnosti Slovenije - dogodki, ki so spremenili našo prihodnost. Ob predstavitvi 

projekta so nam mentorji povedali, da je plakat s svojo stisnjeno pestjo razburil kar precej ljudi. Zakaj? 

Saj pest ni nevarna; v pest lahko skriješ skrivnost, pest stisneš, da si močan, da premagaš sebe, s 

stiskom pesti začutiš sebe in svojo moč, da stopiš pred oviro in se z njo soočiš, Res je, da s stisnjeno 

pestjo tudi groziš, udariš; a če si dovolj močan v besedah, da znaš in smeš povedati svoje nestrinjanje, 

potem ne potrebuješ pesti. Res je tudi, da mi mladi bolj malo vemo o vojnah, v katerih so s stisnjenimi 

pestmi umirali Slovenci. Knjige in filmi s to tematiko niso aktualni niti priljubljeni. Mnogo jih ne zna 

odgovoriti na vprašanje: “V katerih vojnah in zakaj oz. za koga so umirali Slovenci?” Izbrana tematika 

nas je popeljala v čas druge svetovne vojne in čas, ko smo Slovenci dobili svojo drţavo, o kateri smo 

sanjali dolga stoletja. Knjigo Sadako hoče ţiveti nam je svetovala mentorica; film Deček v črtasti 

piţami smo si izbrali mi, Kajuhovo pesem Bosa pojdiva dekle obsorej smo izbrali skupaj. O krajih, kjer 

bi se ohranjal spomin na NOB, v našem kraju, ţal nismo vedeli nič, zato so nam mentorji povedali, da 

je tudi v našem kraju vojna pustila sledove. 

(Tilen, Lucija) 

2


Plakat OF. 

Slovenska kronika, XX. stoletje, plakat “Iz naroda hlapcev, v 

narod junakov” str.22. 

Plebiscitni listič. 

http://img.rtvslo.si/upload/Slovenija/plebiscit_1.jpg 

Zakaj sploh sodelovati? 

Za projekt sem se odločil, ker sem prepričan, da se bom naučil marsikaj novega. Rad imam 

naravoslovje, a čas druge svetovne vojne me zanima, ker še vedno ţivi v spominih naših starih staršev. 

Ti spomini so le drobci. S sodelovanjem pri E-knjigi jih bom povezal in razširil. Prebrana knjiga mi je 

prirasla k srcu, sočustvoval sem z majhno deklico Sadako in njenim ţivljenjem skozi čas druge 

svetovne vojne in čas, ko je skupaj z druţino iskala pot v lepše ţivljenje. Pa še način pisanja knjige je 

zanimiv. 

(Tilen) 

K pisanju in soustvarjanju E-knjige me je povabila učiteljica. Prisluhnila sem predstavitvi in ugotovila, da 

me izbrana vsebina zanima. Spoznali smo enega najokrutnejših dogodkov druge sv. vojne - posledice 

atomske bombe. 

(Julijana) 

Za projekt sem slišala v šoli: E-knjiga- zanimivo bo poskusiti nekaj novega. Izbrali smo knjigo, pesem, 

film in spominsko obeleţje NOB v domačem kraju. Veliko novega, veliko zanimivega. 

(Astrid) 

V pozni jeseni nam je učiteljica za slovenščino sporočila, da je razpisan projekt E-knjiga: Stisni roko v 

pest. O naslovu smo se tudi pogovorili. Nekateri ga razumejo kot nasilje, drugi kot trud, prepričanje, da 

bomo skupaj zmogli, … 

(Lora) 

3


K projektu me je pritegnil zanimiv izbor umetniških del. Nekaj novega. Nekaj novega ponuja tudi naslov 

E-knjiga. 

(Eva) 

Ne morem reči, da sem se za sodelovanje pri projektu E-knjiga: Stisni roko v pest odločila ţe takrat, ko 

nas je učiteljica seznanila z njim. Šele kasneje sem se odločila predvsem zaradi naslova, ki je 

nevsakdanji in sili k razmišljanju, pa tudi zaradi veselja do prebiranja knjig in pisanja. Zdi se mi prav, da 

imamo projekt, skozi katerega spoznavamo našo preteklost in pomembnejše dogodke, ki so vplivali na 

našo prihodnost. Letošnje obletnice - 70. obletnica ustanovitve Osvobodilne fronte ter 20. obletnica 

neodvisne drţave pa k zavedanju preteklosti le še pripomoreta. Skozi projekt dojemamo pomembnost 

nekaterih zgodovinskih dogodkov. 

(Barbara) 

Stisnimo roko v pest. Zanimiv naslov, ob katerem ti na misel pride veliko stvari. Ţe samo zaradi naslova 

sem se začela zanimati za ta projekt. Ko sem izvedela, kakšno je ozadje tega projekta in o čem bomo 

razmišljali, sem se odločila, da bom sodelovala. Rada imam zgodovino, še posebej, pa naj se sliši še 

tako nenavadno, teţke, mučne dogodke. Prepričana sem, da nas taki dogodki mehčajo, saj nas vodijo 

k sočustvovanju s trpečimi. 

Iz vsakega tekmovanja, projekta, natečaja ... se vedno nekaj naučiš. Tako sem se tudi tukaj prijavila z 

namenom, da izvem nekaj novega in da se seznanim z našo in svetovno preteklostjo, kajti tako bom 

bolje razumevala sedanjost. 

(Ana) 

Za sodelovanje v projektu Stisni roko v pest sem se odločil, ker nam je učiteljica povedala, da nekateri 

ta projekt zelo kritizirajo, pa tudi zato, ker rad sodelujem pri različnih projektih. Nekateri trdijo, da naj bi 

s tem projektom enačili obletnico OF z obletnico neodvisnosti Slovenije. Jaz ne mislim tako, saj je vse 

del naše zgodovine in del nastajanja Slovenije. S sodelovanjem pri tem projektu si poglabljamo znanje. 

(Matevţ) 

Za ta projekt sem se odločila, ker so nam mentorji povedali zanj. Ker rada pišem in berem, je bilo to 

zame idealno. Ko pa nam je učiteljica povedala naslov knjige, sem postala navdušena. Moje 

zanimanje za projekt se je stopnejvalo tudi zato, ker izbrana knjiga govori o Japonski, nad katero sem 

ţe zelo dolgo navdušena. In za razliko od drugih projektov ima ta projekt res posebno sporočilo: “Vojne 

se morajo nehati!” 

(Lucija) 

Za projekt sem se odločil, ker me tematika NOB zanima, še posebej me je vzpodbudila misel, da lahko 

stvari fotografiram in delam z računalnikom. 

(Tomaţ) 

4


1. Knjiga: Karel Bruckner: Sadako hoče živeti 

Sovražim vojno in vse ljudi, ki si jo želijo 

(K. Bruckner, Sadako hoče ţiveti, MK, Ljubljana 1997, str.31.) 

Mlada japonska študentka je zbrala dovolj poguma in v navalu groze, ko je videla smrt mladeniča, 

zakričala tisto, kar je marsikdo čutil, a ni izrekel. Pa ni bila edina, ki je sovraţila vojno, skozi celo knjigo 

je čutiti obsodbo vojne. Prebrana knjiga nas sili k razmišljanju. Marsikaj je ostalo nedorečeno, včasih 

nam je kakšen del dogajanja manjkal, zato smo ga dopolnili. 

(Lucija) 

Predstava Japonske v obdobju druge svetovne vojne 

Mnogi si Japonsko ţe skozi desetletja predstavljajo kot bogato in veličastno drţavo. Nihče pa ne 

pomisli, da je prav ta drţava trpela med vojno, še posebej pa po koncu vojne za posledicami atomske 

bombe. 

Za nas je Japonska le oddaljena, po svoje skrivnostna in privlačna drţava, za katero lahko le upamo, 

da jo bomo kdaj videli. Spoznavamo jo pri geografiji in zgodovini. Če smo radovedni, pobrskamo po 

internetu. Tako si Japonsko predstavljamo tudi v obdobju druge svetovne vojne, kot močno in 

neomajno v boju za nova ozemlja. 

Tudi sama nisem nikoli veliko razmišljala o atomski bombi, ki je uničila ţe tako obuboţano mesto, ga za 

nekaj tednov spremenila v mesto nepokopanih mrličev; redkim preţivelim pa vzela vse in jih pustila na 

ulici v obupu in pomanjkanju. 

Atomska bomba po eksploziji. 

http://i.dailymail.co.uk/i/pix/2009/03/30/article-1165768-04137FF1000005DC-335_468x406.jpg 

5


Moje osebno zanimanje za to drţavo narašča ţe od petega razreda. Vedno bolj me je privlačila njihova 

kultura, njihov jezik, običaji, ... Nikoli pa zgodovina. A ko so nam mentorji omenili ta projekt, sem se 

zamislila. Koliko sploh vem o zgodovini Japonske? Zelo malo. Zato sem se odločila in sprejela 

moţnost, da odkrijem še kaj o Japonski. 

Spoznavala sem drugačno Japonsko. Ljudje so bili zvesti svojemu cesarju, njihova vljudnost ni izginila, 

njihovi običaji niso bili pozabljeni. Ob branju knjige Sadako hoče ţiveti sem ugotovila, da je Japonska v 

tem obdobju, kljub vsemu obuboţala. Njihova usmerjenost v vojno za cesarja me je presenetila. Vojaki 

so na bojiščih umirali, a vseeno niso podvomili v cesarja in njegove odločitve. V tovarnah so bili ljudje le 

številke, za njimi nihče ni videl ljudi. Le malokdo je gledal na stisko drugih, ampak samo na svojo, 

(majhnega in šibkega Šigea in njegovo sestrico se brez sramu in brez slabe vesti potisnili iz vrste), po 

drugi strani pa vidimo, da vljudnostni nagovori med njimi še vedno ostajajo. Sosedje so ohranili stike. 

Nekako so se ljudje prebijali skozi dneve in verjeli, da je ta vojna nujna, saj tako hoče njihov cesar; le 

mala Sadako je verjela, da je lačna zato, ker vse poje zmaj. Je lahko ta zmaj cesar?! In nato atomska 

bomba. 6. avgusta 1945 se je končalo toliko nedolţnih ţivljenj, toliko nasmehov je bilo izbrisanih za 

večno in toliko nemočnih ljudi je še leta in leta z grozo čakalo na usodne posledice. 

“V tej sekundi je človek napravil prvi poskus, da bi s pomočjo znanosti uničil samega sebe. Poskus je 

uspel!” tako je napisano v knjigi Sadako hoče ţiveti. Človek se verjetno takrat ni zavedal, kaj lahko 

povzroči atomska bomba in kako bo učinkovala na tisoče ţivljenj. V knjigi je opisano, da so še leta 

kasneje našli okostnjake, ki so bili ţrtve atomske bombe. Takratno mesto Hirošima je bilo izbrisano, 

nikoli več enako. Ljudje, ki so ţiveli, so izginili. Spomini nanje ostajajo, spomini na mesto Hirošima, ki 

ga je razdejala atomska bomba. 

Trenutka, ko je padla atomska bomba, ne bi mogli opisati niti z nešteto besedami. Uničenje je bilo 

nepopisno, ne samo v Hirošimi, po vsej Japonski. Japonska ali po japonsko Nippon, kar pomeni 

“deţela vzhajajočega sonca” , je za nekaj let nehala vzhajati. 

Zgodovina nas uči, da je Japonska po drugi svetovni vojni usmerila sile v gospodarski razvoj. Sanje o 

Pacifiškem cesarstvu so bile končane. Japonci so ţeleli mir. Cesar je svojemu ljudstvu povedal, da ni 

bog. Ljudje so verjetno v tistem trenutku izgubili upanje, a ostali so enotni. Cesar je postal simbol 

drţave. Zdaj gospodarsko usmerjena drţava, se je pričela pobirati na noge in uhajati revščini. Čeprav 

se je Japonska kar dobro izognila revščini, se to v Hirošimi ni pokazalo še leta. A kmalu se je pričelo 

popravljati. Odprla se se nove trgovine, v mesto so prihajale obrti, ... 

Hirošima je danes značilno japonsko mesto. Polno ljudi. 

(Lucija) 

6


A spomini na ţrtve ostajajo... (spomenik Sadako Sasaki v okviru Gibanja miru za otroke) 

http://bookertwashingtonpictures.com/sadako-sasaki-pictures.php 

Hirošima - mesto po uničenju 

http://www.spiralpocus.com/wpcontent/uploads/2009/08/Hiroshima.jpg 

Hirošima - danes 

http://www.pcf.city.hiroshima.jp/kids/K 

PSH_E/hiroshima_e/sadako_e/subcon 

tents_e/images_e/17_1.jpg 

7


Neodposlani pismi očeta Sasakija 

Draga druţina! 

Sem na otoku. Jaz in moji preţiveli soborci in tovariši. Američani so se izkrcali in začela se je bitka za 

vsako ped zemlje. Mi smo še na varnem v bunkerjih globoko pod zemljo, nekatere naše enote pa se ţe 

borijo. Noč in dan se sliši streljanje in eksplozije. Zadnje dni je vse glasnejše, kar pomeni, da sovraţnik 

napreduje in se nam bliţa. Ko bo tukaj, se bomo spopadli. Takrat bo hudo. Tudi sedaj nam ni lahko, 

saj smo zakopani v bunkerjih, kjer umiramo od lakote in ţeje. Porabili smo vse zaloge hrane, novih nam 

ne dostavljajo več. Mogoče to pomeni, da so naše oskrbovalne enote ţe premagane? Mogoče pa 

mislijo, da so nas ţe pobili, saj tudi zveze z ostalimi enotami nimamo ţe nekaj dni. Upanja na uspeh ni, 

ker so Američani boljši. Imajo tanke, letala, naše poloţaje obstreljujejo z ladij. Mi pa smo zakopani v 

bunkerjih kot krti v rovih, le da krti imajo hrano, mi pa ne. Kmalu bomo morali nekaj storiti. Najbolje bi 

bilo, da bi začeli s protinapadom in med bitko pobili čim več Američanov. Iz oči v oči verjetno niso tako 

močni. Močni so, ko nas iz varne razdalje zasipavajo z bombami. Sicer pa; ali ima smisel umreti, saj je 

za Japonsko vojna izgubljena. Američani so v premoči in samo vprašanje časa je, kdaj bodo uporabili 

kakšno novo oroţje, ki mu ne bomo kos. Na začetku vojne je dobro kazalo, ko smo v imenu cesarja 

dobivali bitko za bitko. Upam, da je cesar spoznal, da je vojna izgubljena. Kljub temu da japonski vojaki 

raje umremo, kot se predamo, smo v letih vojne spoznali, da je to le eden od mnogih nesmislov, za 

katerega se borimo. V tej vojni je padlo veliko dobrih vojakov in nočem, da bi jih še več. Še huje bo, če 

se bodo boji preselili na Japonsko. 

Kako pa ţivite v rodni Japonski? Upam, da ste ţivi in zdravi. Vem, da je vojna prizadela celotno 

Japonsko in da vam primanjkuje hrane. Upam, da ne trpite strahu. Mogoče je to moje zadnje pismo. 

Moja velika ţelja je, da bi se vse skupaj končalo in bi se zopet srečali. Če me več ne bo, vedite, da je 

bila moja zadnja misel namenjena vsem vam, ki vas imam najraje. 

vaš oče Sasaki. 

(Tomaţ) 

Draga moja druţina ! 

Če ste prejeli to pismo, boste vsaj malo spoznali, kako preţivljam vojno. Prejel sem tudi vsa pisma, ki 

ste mi jih poslali. Bili smo na zmagovalni poti. Zavzeli smo večino otokov na območju Pacifika. Zelo 

smo se pribliţali obalam ZDA. Toda oni so pravočasno udarili nazaj. Tako kot smo mi pritiskali njih 

nazaj, sedaj oni pritiskajo na nas. Imajo zelo dobro ladjevje in veliko vojaških letal. Pravzaprav smo 

nemočni proti njim. Zavzemajo otok za otokom in nas počasi stiskajo v obroč. Večina vojakov je 

obupanih in se zaradi tega bojujejo brez volje. Veliko vojakov je umrlo, ker so bili obupani in se niso 

borili. Ampak jaz imam voljo in se še vedno bojujem. Volje bi mi ţe zdavnaj zmanjkalo, če ne bi imel 

vas. Bojujem se za vas, za domovino ter zato, da bi se v prihodnosti spet srečali. Predstavljam si, 

kakšne trenutke preţivljate brez hrane. Tudi mi ne dobimo veliko hrane na teden, ker smo večino dni v 

tednu na bojiščih. Rad bi vam pomagal, toda ţal vam ne morem. Shigeo in Sadako, upam, da ubogata 

mamo in se ravnata po njenih navodilih. V bitkah je umrlo veliko fantov, ki so bili stari pribliţno toliko kot 

ti, Shigeo. Preţivljali so mučne trenutke pred smrtjo, ker jim nihče ni mogel nuditi pomoči. Toda vsi ti 

fantje so šli v boj z eno samo mislijo in ta je bila, da se borijo za cesarja. Ampak Američani so 

8


premočni za nas in če se bo tako nadaljevalo bo Japonska počasi izginila z zemljevidov. Vojaki 

postajamo obupani, ker nam ţe mesece obljubljajo konec vojne … 

Novico o vdaji smo sprejeli z veseljem, saj smo po tihem slutili, da mora priti takšen konec. Ţe ko smo 

se umikali z bojišč, so Američani napadli z oroţjem, ki nam je neznano. 

Usodnega dne pa smo v daljavi videli samo nekakšno črno stvar, ki se je s pomočjo padala pomikala 

proti mestu Hirošima. Sedaj se je izkazalo, da je bila ta vojna zaman. Japonska ni pridobila novega 

ozemlja. Je pa izgubila več 100-tisoč vojakov in nedolţnih ljudi. Nastala je večmilijonska škoda. 

Posledice se še dolgo ne bodo popravile. Na srečo nisem utrpel hujših posledic. Upam tudi, da se vam 

ni zgodilo kaj hudega in da ste bili na varnem. Smo ţe na poti domov in se ţe veselim srečanja z vami. 

Ker je zagotovo naša hiša in vse ostalo uničeno, bomo morali začeti znova. Toda bomo si opomogli. 

Samo zdrţite še, da vas najdem in vse se bo dobro končalo. Pričakujte me v kratkem, v tednu ali dveh. 

Ne pozabite da vas imam rad, 

vaš oče Sasaki. 

(Tilen) 

http://www.homeofheroes.com/wings/part2/00_map_attacks.jpg 

Tihomorska bojišča med II. svetovno vojno 

9


Prepovedano kopanje mi je rešilo življenje 

(Šigeo se spominja) 

Prav prijetno je. Mrzla voda mi obliva sestradano in izmučeno telo. Vzel sem si čas za svojo radost in 

uţitke v ribniku. Sadako spi pod vrbo ţalujko in končno ni nikogar, ki bi me lahko motil. Še enkrat se 

ozrem čez park in pregledam potke, če bi slučajno mimo zašel kakšen človek ali paznik. Nikogar ni in 

ţe sem pod prijetno, hladno vodo. Potapljam se in ne razmišljam o okoliščinah, v katerih se je znašla 

moja druţina. Nočem več razmišljati o teţavah, rad bi samo uţival teh nekaj trenutkov ugodja, preden 

se Sadako zbudi. Brezskrbno plavam nad in pod vodo. Za trenutek se ustavim in pogledam te majhne 

ribice. Oh, kako jim je lepo! Vedno imajo hrane v izobilju, nikoli jim ni treba hoditi v tej vročini in vedno, 

prav vedno, lahko uţivajo radosti, ki jih v tem trenutku uţivam jaz. Res, prav srečne ţivalce so to. Če bi 

bil ţival, bi bil zagotovo kakšna riba in ne zmaj, kot vsi otroci iz moje vasi. Kaj če bi lovil ribe, tako, za 

zabavo? Da, to bi bila izvrstna ideja. Pred mano je majhna, črna ribica. Hitro iztegnem roko in jo 

ujamem. To me zabava. Tako lovim ribe in jih sproti izpuščam, saj so te premajhne, da bi jih nesel 

domov za večerjo, mama bi se mi gotovo smejala. Vse večje ribe so verjetno ţe skrivaj romale v lonce 

sestradanih meščanov. Glej, glej, pred mano je ena večja, to bom vseeno nesel domov. Ta se mi 

spretno izmuzne, ko seţem po njej. Sedaj se je skrila za kamen. Čisto počasi in previdno odplavam do 

nje. Osredotočim se le na ribo in na nič drugega. Previdno iztegnem roko. Tako v mislih je riba ţe moja. 

Še malo, še malo … V trenutku zagledam ostro belino, ki me zareţe v oči. Za trenutek ne vidim 

ničesar. Kaj je bilo to? Zaslišim glasno hrumenje, občutek imam, da mi bo razneslo glavo. Primem se 

za ušesa, v tistem trenutku me neznanska sila vrţe iz vode. Po tem za kakšno minuto neham ţiveti. 

Bolijo me oči, boli me stran, na katero sem pristal. Ne vem, kaj naj si mislim. Po glavi mi roji tisoče 

misli. Prav groza mi je odpreti oči, ne samo zaradi močne svetlobe, ki me je za trenutek oslepila, 

temveč zaradi tega, ker ne vem, kaj bom zagledal. Zberem pogum in na široko odprem oči. Za 

trenutek samo nemočno buljim v zelen grm, ki se je nenadoma znašel pred mano. Poskušam se 

zravnati, vendar mi ne uspeva. Vedno izgubim ravnoteţje. Oziram se okoli sebe. Tisti grm pred mano 

sploh ni grm, temveč drevo. Ne morem verjeti, zgodilo se je nekaj strahotnega. Okolica je popolnoma 

izmaličena. Kaj je bilo tisto prej? To je morala biti kakšna čudeţna sila, ki pa ni prinesla nič dobrega. 

Zbral sem vse moči, kolikor jih je še bilo v meni in se zravnal. Še vedno sem kar strmel v ta, prej tako 

čudoviti park. V grozi se mi je zbudila misel na Sadako!! 

Kje je? Kaj se ji je zgodilo? Je tudi njo kam vrglo? Gledam in gledam, vendar Sadako ne vidim. 

Spreletel me je srh ob misli, da je nikoli več ne bi videl. Tekam sem in tja, kar je teţko med vsemi temi 

vejami in drugimi bodečimi stvarmi. Ne vem, kam naj grem. V glavi ţe vidim prizor, kako moja mala 

Sadako joče… sama… brez mene…. Poškodovana! Poskusim se zbrati. Z vso močjo, kar je moj glas 

premore, kričim: »Sadako! Sadako! Sadako!« Nič! 

Ničesar ne slišim. V strahu še hitreje dirjam sem in tja, premikam veje, skale. Pravkar sem se močno 

urezal, vendar ne čutim ničesar. Tam, tam, tam!! Vidim, da se je nekaj za milimeter premaknilo. V meni 

spet zaţivi upanje. Odgrnem vse veje. Našel sem jo. Leţala je v svoji popolnoma razcefrani obleki. Za 

trenutek se ustrašim … kaj če? Ah … vse je v redu … ţe stoka. Hitro jo poberem. Iz ţepa vzamem 

robec in ji obrišem obraz. Čisto sem izmučen od vse napetosti in od udarca. Usedem se na deblo in v 

roke vzamem Sadako. Vidim, da je tudi ona izmučena. Sprašujem se, če se zaveda, kaj se je zgodilo. 

Le kaj si je morala misliti? Še jaz ne vem, kaj naj si mislim, kako bi si še le ona. Trenutno moja glava ne 

10


premore več nobene misli. Sadako je zaspala, kaj ko bi tudi jaz …? Naslonim se in … 

Upam, da so bile vse to le zelo mučne, slabe sanje. Odprem oči in se zavem, da sem buden. Kaj se je 

zgodilo v tem resničnem svetu? Sadako še vedno spi. Sedaj, ko spet lahko vsaj malo zberem misli, se 

zgrozim. Kolikor si lahko predstavljam, je ta grozota prišla nekje iz centra Hirošime. Mama? O, ljuba 

mama! Le kaj se je moralo zgoditi njej? Kaj se je zgodilo drugim ljudem? Po glavi mi roji tisoče 

vprašanj. Vem, da s sedenjem v parku, ne bom razčistil ničesar. Vstanem, si oprtam Sadako na 

ramena in se z zgroţenim pogledom zazrem proti Hirošimi. Hodim in se oziram okrog sebe in 

zadrţujem solze, ki bi najraje stekle po licu in napravile še en ribnik, prav takšen kot je v parku. Ne, ne 

smem. Ţe zaradi Sadako moram ostati močan. Za trenutek odloţim Sadako in jo pogledam v ta 

prestrašen, umazan obrazek. Stisnem jo k sebi in ji na uho zašepetam: »Sadako, vse bo še v redu. Ne 

boj se, saj imaš mene.« Nisem prepričan, da jo je to pomirilo, vem pa, da je mene. Nadaljujeva pot. 

Vsakih deset minut se ustaviva, da si nabereva novih moči. Z vsakim korakom, je svet okoli naju bolj 

zmaličen, obdan z grozo … 

Ne morem verjeti. Kaj se je zgodilo z našo vasjo? Najraje bi kričal na ves glas! Vse hiše so podrte. Od 

njih je ostalo … skoraj nič. Vse je uničeno, zmaličeno. Zelo teţko je hoditi med vsemi deli hiš, dreves … 

Hodim dalje. Naenkrat se spotaknem in padem. Kaj je bilo to? Obrnem se in vidim dve črni nogi. 

Občutek imam, da mi lahko srce vsak trenutek poči, tako hitro je bilo. Te dve črni nogi imata 

najverjetneje telo, ki pa je bilo zakrito z ruševinami. Ali naj pogledam? Nisem prepričam, ali je to dobra 

ideja, vsekakor pa ne morem iti mimo tega. Za vsak slučaj obrnem Sadako proč od trupla. Začnem 

odmikati ruševine s trupla. Ne morem si predstavljati, kaj bom vsak trenutek videl. Odmaknem še zadnji 

kos. Telo … črno, neprepoznavno, izmaličeno, polno groze in strahot. Začnem globoko dihati, saj imam 

občutek, da bi lahko izgubil zavest. Pogoltnil sem vso teţo groze, ki je bdela v meni. Ni mi preostalo 

drugega, ne morem kar kričati in prestrašiti Sadako. Telo hitro spet zakrijem in se obrnem k Sadako, ki 

je še vedno stala obrnjena proč od mene. Spet se odpraviva na pot. Vaščani, ki so preţiveli to čudo, so 

bili oţgani in neprepoznavni. Nekateri so nosili ljudi, ki jih je tista svetloba v trenutku umorila, drugi so 

sedeli in se spraševali, zakaj je njihova usoda takšna. Groza, sama groza kamorkoli pogledam. Sadako 

je začela jokati. Kako le ne bi, ko pa ima toliko razlogov? S Sadako greva počasi do ceste, ob kateri naj 

bi stala naša hiša. Nisem prepričan, ali si ţelim tja, vendar moram … Strah me je, resnično me je 

strah. Ne vem, kaj pričakovati. S počasnimi koraki se pribliţujeva prostoru, kjer je bila nekoč naša hiša. 

Na tistem mestu nekdo sedi. Ta »nekdo« se obrne. V tistem oblaku črnine in strahote v mojem srcu, se 

je nenadoma prikazalo sonce. Moja mama… moja mama! Ţiva je! S Sadako se zapodiva proti njej in jo 

objameva kot še nikoli prej. Uboga mama je bila umazana, poškropljena s krvjo, a bila je ţiva. Tudi ona 

naju objame in nama z izmučenim, a vendar na nek način presrečnim glasom reče: » Samo, da sta 

ţiva.« 

Takole za trenutek postojimo, srečni, ker smo ţivi in skupaj. Četudi se zdi, da je večina grozote ţe 

mimo, mislim, da to še ni vse. V mislih nekako vem, da nas čaka še veliko hudega, a si poskušam to 

prekriti in uţivati v tem trenutku, ko smo se našli … 

(Ana) 

11


http://bookertwashingtonpictures.com/sadako-sasaki-pictures.php 

Sadako pred boleznijo. 

Neizmerno veselje sredi bolečin in ruševin 

Šigeov in Sadakin oče se vrača iz vojske. Ko hodi po poti do svojega doma, opazuje mesto in naselje, 

v katerem ţivi oz. je ţivel. Zelo je zmeden. Sprašuje se:,, Ali sem prišel v pravo mesto?''. Ni bilo 

mesta, bile so le ruševine, ranjenci in trupla. Bil je zgroţen in zaskrbljen. Le kaj se je zgodilo 

njegovemu mestu? Nihče ne pove nič natančnega. Hirošima po eksploziji neznane bombe. Bolj kot za 

mesto in naselje pa je očeta skrbelo za dom in druţino. Medtem ko si je utiral pot med ruševinami in 

trupli ter iskal svoj dom, je mislil le na svoja otroka in svojo ţeno. 

Šigeo in Sadako sta se prebila do ruševin nekdanjega doma in nemočno opazovala razdejanje. Kaj se 

je zgodilo? Nobene hiše, same ruševine in povsod trupla, kriki, kri … 

Šigea je zelo skrbelo za starše. Najbolj ga je skrbelo za mamo, ki je med eksplozijo delala v tovarni. 

Mama Jasuako je eksplozijo preţivela, vendar pa je zaradi poka in eksplozije atomske bombe izgubila 

orientacijo. Ni vedela, kako naj pride domov. 

Šigeo in Sadako sta upala, da bo mama prišla na kraj, kjer je bil njihov dom. Sadako še ni razumela, 

kaj se v mestu dogaja. Niti jokati ni mogla. Vedela je le, da je nekaj hudo narobe. Šigeo je bil starejši od 

Sadako, zato je bolj kot Sadako dojemal, kaj se dogaja v mestu Hirošima. Tudi sam ni dobro razumel, 

kaj tako groznega je padlo ravno na mesto Hirošima. Ni razumel, kakšna stvar lahko naredi toliko 

12


groze in v trenutku uniči poslopja, drevesa, umori vsa ţiva bitja … Kaj je bilo to? Šigo ki je bil razumen 

deček, je vedel , da mora poiskati kraj, kjer je bil njihov dom. Vedel je, da ga bo mama, če je preţivela, 

iskala tam. 

Tudi mama je bolj po intuiciji kot orientaciji prišla v bliţino doma. Ničesar, kar bi lahko prepoznala, ni 

bilo. Ni bilo hiš, ni bilo dreves, niti ceste. Oţgani zidovi in neznosna bolečina ob pogledu na okolico, ki 

je v odreveneli grozi čakala, da se prebudijo preţiveli. Vedela je, da ima dva otroka Šigea in Sadako in 

moţa, ki je v vojski. 

Šigeo in Sadako sta opazila podobo in senco ţenske. Najprej nista vedela, kdo je. A sta kmalu 

prepoznala ljubljeno podobo. Bila je njuna mama Jasuaki, saj samo ona tako hodi. Mama Jasuaki se je 

najprej ustavila, ker ni mogla verjeti, da jo je intuicija pripeljala na kraj, kjer je bila njihova hiša. In tam 

sta stala dva otroka, njena otroka; Šigeo in Sadako. Ko so se zagledali, niso mogli verjeti, da je sreča 

bila v odločilnem trenutku na njihovi strani. Preţiveli so, niso ranjeni, lahko hodijo, govorijo; ţivijo. 

Zdruţil jih je objem, ki je trajal in trajal, šele čez dolgo časa so spregovorili. Imeli so skupno ţeljo, da bi 

sreča našla tudi njihovega očeta in on njih. 

Sreča, da so bili topli dnevi in noči. Na kraju, kjer je bil njihov dom, so si med ruševinami poiskali 

zavetje, kamor so se vračali, ko so v opustošenem mestu našli kaj hrane. Najhuje je bilo za vodo. Hodili 

so k reki, ki je ţe odplavila večino trupel in se tam malo umili, ohladili in čakali, da pride kakšen znanec. 

Tam jih je zagledal oče. Čeprav jih dolgo ni videl, je njihovo podobo ohranil v srcu. Le tega ni vedel, da 

jih je vojna tako zelo spremenila. Poklical je otroka. Ţe tako dolgo ni izgovoril teh imen. Otroka sta takoj 

prepoznala glas svojega očeta. Tudi mama je v prepričanju, da se ji od lakote blede, obrnila glavo. 

Šele, ko so se vsi štirje objeli, je verjela, da se je njen moţ vrnil. 

V Hirošimi je bilo zelo malo druţin tako srečnih kot oni. Oče je sklenil, da bo odslej vse, kar mu bo 

namenila usoda, sprejel z razumevanjem. 

(Eva, Marina) 

13


Novinarsko poročilo 

Slišalo se je ječanje bolečine 

14 dni po bombni eksploziji v Hiroshimi, ljudje iščejo hrano, denar, zavetišča, kajti Hiroshima je polna 

ruševin in nepokopanih trupel. 

Šele sedaj se kaţe prava razseţnost katastrofe bombne eksplozije nad Hiroshimo, ki je v sekundi 

vzela 86.100 ljudi. Mesta ni več. Atomska bomba je mesto spremenila v ruševine. 

Preţivelih je malo. To je mesto duhov. Na vsakem koraku se ponujajo prizori, ob katerih ti v nemi grozi 

ostane še krik v grlu,pa moram ostati mirna, saj nihče ne ve, da sem novinarka. Le redki smo zbrali 

pogum in se skrivaj prebili v mesto. Svet mora izvedeti, kaj se je tukaj zgodilo. 

Ob eksploziji je 72.000 ljudi dobilo hude opekline. Še zdaj se slišijo kriki izpod ruševin. Od vojne 

izstradani prebivalci z golimi rokami kopljejo in rešujejo. Japonska bo morala odpreti vrata tuji pomoči. 

Vojaki so se ţe vrnili z bojišč. Ti v obupu iščejo svojce. Včeraj sem bila priča srečnemu dogodku, ko se 

je ob nabreţju reke našla cela druţina Sasaki. Ob sreči so pozabili na strogo japonsko vljudnost. Odprli 

so čustva sreče. Redki nepoškodovani begajo sem ter tja in iščejo svoje najbliţje. Ob poteh se plazijo 

ţivali, ki pri ţivem telesu razpadajo od opeklin. Z grozo ugotavljam, da so slej ko prej hrana sestradehih 

prebivalcev. Dreves skoraj ni več. Samo štiri češnje molijo v nebo osmojene veje. Kdo ve, ali bodo 

spomladi zacvetele? 

Najhuje je opazovati otroke, ki prestrašeno tekajo naokrog in med ruševinami iščejo svoj dom in svoje 

starše. Redki odrasli jih poskušajo zbrati in potolaţiti. A v takem mestu tudi besed tolaţbe ne moreš 

najti. Nihče ne sme zvedeti, da sem novinarka. S kolegom slikava skrivaj, a včasih tudi midva ne 

moreva posneti prizora, preveč je groze. Nikogar ne upam nič vprašati. Preţiveli govorijo le o ţareči 

svetlobi, o oblaku dima in oglušujočem trušču, ko se je mesto v naletu dvigalo in spuščalo. 

Včasih pripelje kakšen avto hrano. Verjetno s podeţelja. Dolga vrsta se postavi, a hrane kmalu 

zmanjka. Nekateri so ţe začeli iskati razne deske in si postavljati bivališča. Pojavili pa so se ţe tudi tisti, 

ki iščejo dragocenosti. Še nekaj dni morava zdrţati, saj se drţava počasi odpira. Prišli bodo zdravniki, 

pa tudi novinarji. Kdo ve, ali je kdo poslikal in zapisal prve trenutke eksplozije. Kdaj bo svet zvedel 

resnico? 

Ali bova midva s fotografom lahko vse posnetke odnesla iz drţave in jih pokazala svetu. Srčno upam, 

da nama bo uspelo. Svet mora zvedeti, kakšno uničenje si pripravlja. 

(Julijana) 

14


Trpeči ljudje brez domov. 

http://web.rollins.edu/~jsiry/Hiroshima_gd-0.jpg 

Sadakin dnevnik 

Hirošima, sreda, 15. maj 1955 

V bolnišnici 

Dragi dnevnik! 

Odkar sem v bolnišnici, se dan za dnem vleče kot večnost, ki ne obstaja! A vendar je to dobro, saj 

imam zato veliko časa za izdelovanje ţerjavov. Danes me je obiskal samo moj brat Šigeo, mama in oče 

nista mogla priti, ker sta imela delo. S Šigeom sva se zelo veliko pogovarjala o preteklosti, spomnila 

sem se nekaterih trenutkov iz vojne, katerih se pred prihodom v bolnišnico nisem mogla spomniti. A 

spomini na vojno niso prijetni, s hudo bolečino se je spominjam, kar zapeče me v srcu, kadar se 

prebudi kakšen spomin. Spominjam se le drobcev. Šigeo mi jih je danes poskušal sestaviti in povezati. 

Hotel mi je pomagati, da bi verjela, da so bili bolni drugi, tisti, ki sem jih videla krvave, raztelešene in 

opečene. Meni vendar ni bilo nič. Nisem bila poškodovana, zato moram ozdraveti. 

Pogovarjala sva se o tem, kako me je Šigeo nosil, me tolaţil, ko sem bila ves čas lačna. Še vedno je 

prepričan, da sem nama jaz rešila ţivljenja med eksplozijo, kajti če me Šigeo ne bi nesel domov, bi 

naju bomba razmesarila tako, kot je vse tiste, ki so tisti dan čakali na hrano. 

Šigeo mi je povedal, kako dolgo sva čakala v vrsti za hrano. Ker se je zbal zame, saj so ga odrasli kar 

naprej kruto potiskali iz vrste, sva se napotila domov. Na poti domov sva se ustavila v parku. Šigeo se 

je šel osveţit, jaz pa sem leţala v senci pod drevesom. Za delček sekunde me je nekaj grozovito 

speklo, to je ves moj spomin na tisti trenutek, še danes ga čutim, čeprav mi nihče ne verjame. Na to 

pekočo bolečino sem v letih sreče malo pozabila, a zdaj je spet tu, ne morem določiti, kje je, je v meni. 

Oče je bil vojak, zato sem med vojno v vsakem vojaku videla očeta. Niso mi bili všeč in očeta sem se 

po prihodu domov nekaj časa bala, Tudi mamina podoba med vojno je meglena. Spominjam se le 

neţnega dotika, ki me je ob jutrih za kratek čas prebudil. 

15


Najlepši trenutek vojne, čeprav je slišati še tako čudno, pa je bil, ko sva v grozi in zmedi, ki je zavladala 

po eksploziji, našla mamo oz. ona naju. Tega pa se spominjam. To srečo cenim še danes, saj s 

Šigeom nisva ostala siroti, imela sva druţino, imela sva se kam vračati. Ko se nam je pridruţil še oče, 

smo verjeli v srečo. V srečo verjamem tudi sedaj. Moram ozdraveti. 

Seveda ne smem pozabiti svojega zmaja Čikimatsu. Spominjam se dne, ko sem ga našla, spominjam 

se sreče, čutim, kako zelo sem ga imela rada, a vendar sem ga izgubila. Ne razumem usode, da ljudje 

vedno izgubimo tisto, kar nam je drago. Moja zgodba s Čikimatsu se je vendarle dobro končala, saj 

sem ga dobila nazaj. 

Po obisku sem izdelala še veliko ţerjavov, izdelovala sem jih z mislijo na dni, ko smo skupaj 

premagovali revščino in skupaj gradili svoj dom. Spomini so me pustili v srečnih dneh, ko sem kipela od 

zdravja in je spomin na teţke čase počasi bledel. Le kaj je bilo treba te bolezni, da mi tukaj med 

umirajočimi znova odpira skoraj ţe pozabljeno!? Saj jaz, moja druţina in mnoţica bolnih v tej bolnišnici 

nismo hoteli vojne. Kje so tisti, ki so jo hoteli? Ali vidijo vse te trpeče ljudi? Ali čutijo bolečine svojcev? 

Prsti so nemočno drseli po papirju, komaj sem zbrala moč, da sem preganila krila 

zmaja. Bom zmogla? Bom. Bom. Bom … 

Misel je obstala …. 

Čez nekaj časa me je obiskal zdravnik. On mi vedno prinese svetlobo in upanje.Tako lepo in 

vzpodbudno pripoveduje. Vedno kaj vesela. Zanj sem mlada gospodična, ki mora imeti sanje o 

ţivljenju. 

Samo ne vem, zakaj mi vedno naroča, naj več počivam, naj ne hitim z izdelovanjem zmajev. Danes so 

sploh bili vsi tako skrivnostni. Mogoče mi še nočejo povedati, da se mi zdravje vrača. Mogoče se 

hočejo samo prepričati, da je to res;sama sem prepričana, da moram samo še dokončati teh nekaj 

zmajev in spret bom sedla na kolo in veter bo pihal in češnje bodo cvetele in Šigeo se bo smejal … 

Tudi pisati ne morem več prav. Bom jutri, ko bo svetel dan, nadaljevala. Najprej moram narediti še teh 

nekaj ţerjavov, nato pa zapisati še zadnje strani v svoj „‟bolnišnični dnevnik‟‟ da ga bom pokazala 

mami, ko ozdravim …. Samo ... 

Le kaj se skriva za začetkom Samo. Nihče ne ve. Ni bilo tistega jutri; vsaj za Sadako ne. 

(Astrid) 

Ali zmaj Čikamatsu prinaša srečo? 

Hirošima je bila v času po 6. avgustu 1945 mesto mrtvih, sestradanih, obuboţanih in obupanih. V tem 

času je vsak ţelel le preţiveti dan, prihodnosti ni bilo. Sadako in njen bratec sta bila navajena skrbeti 

zase, navajena na lakoto in trdo delo za prihodnost. V večkrat prekopanih ruševinah se je še vedno kaj 

našlo. Ţeblji, les, papir... Sadako je našla tudi zmaja. Bila je zelo vesela, zato ga je poimenovala 

Čikamatsu. Doma niso bili ravno zadovoljni z zmajem, ko jim je povedala, da ga je našla v ruševinah, 

saj so bili zelo vraţeverni in so verjeli, da zmaj zagotovo ni dober, ker ni obvaroval prejšnjih lastnikov. 

16


Ampak stiska je bila hujša od vraţeverja, zato so ga vendarle obdrţali, a ne za dolgo. Čeprav je bil oče 

slab pogajalec, je upal, da bo s prodajo ali z zamenjavo zmaja na črnem trgu svoji druţini vsaj za nekaj 

časa omogočil preţivetje. 

Vendar mu ga je Ofusa - črnoborzijanec - vzel oz. ga pretental. Ko je oče prišel domov brez zmaja pa 

tudi brez česarkoli drugega, je Sadako bila zelo ţalostna. Najbrţ pa je bilo hudo tudi očetu. Zapravil je 

dragocenost, prizadel otroka in molče poţiral svojo nesposobnost. Nihče v druţini mu ni ničesar očital, 

saj njihova kultura in spoštovanje do starejših tega nista poznali. 

Hotel je biti dober oče in moški, ki zna preţivljati druţino, pa je vedno znova ostal pri načrtih, cilja pa ni 

dosegel. Bilo mu je hudo, ko je videl razočaran pogled svoje male Sadako. Mora jo razveseliti. V teţkih 

trenutkih samoobtoţevanja se je spomnil starega Šibute. Tako lepe papirnate zmaje je delal. Mora ga 

poiskati in malo Sadako razveseliti. Našel ga je in srečanje z njim mu je prineslo srečo. S pridnostjo si 

je ustvaril dom in imel spet svojo brivnico. Bili so srečni … 

Deset let po dnevu, ki je uničil Hirošimo, je Sadako spet dobila svojega zmaja Čikamatsu. Pa ji je 

prinesel srečo? 

Bila je zdrava, polna energije, na tekmi se je dobro odrezala, vendar … 

Ni bila le izčrpanost, nekje v njenem telesu se je prebudila zaznamovanost, ki jo je začutila takrat ob 

tisti eksploziji, čeprav ji tega ni nihče verjel. Zmaj Čikamatsu je usodno povezal nekaj ljudi, a nikomur ni 

prinesel sreče. Svojega lastnika ni obvaroval pred atomsko bombo. Tudi črnoborzijanca Ofuse ni 

osrečil. Čeprav je gospod Sasaki ob podli Ofusovi ukani mislil, da je izgubil in zaigral svojo srečo, mu je 

prav izguba zmaja prinesla srečo. Prav zaradi te izgube je poiskal gospoda Šibuto in sledila so leta 

sreče ... Takoj ko se je v njihovi druţini spet pojavil zmaj, pa je Sadako stopala proti smrti. 

Mogoče pa tukaj ni imel vpliva zmaj. Bila je vojna. Politiki in drţavniki sicer določijo datume, ko se vojna 

konča, a posledic ne morejo ujeti v dneve niti v leta; te trajajo … 

(Lora) 

17


Polkovnik Tibbets in njegova mati 

Polkovnik Tibbets je pokončno stal ter poslušal vrhovnega poveljnika Spaatza. Govoril je o 

pomembnosti Tibbetsove naloge. Po besedah nadrejenega bo naredil častno stvar za svojo domovino. 

Pa saj je v tej vojni naredil ţe toliko častnih dejanj. Včasih dvomi, če so bila res vsa častna. Je sejati 

smrt nad nedolţnim prebivalstvom častno? Pa kaj more? Vojak je. Vojak pa izpolnjuje povelja, dober 

vojak dobro opravi naloge in ostane ţiv. On je ostal. V Evropi je ţe konec vojne. Upa, da je to zadnja 

naloga in da mu bo uspela. Čaka na konec vojne, ko bo nadaljeval svoje, za štiri leta prekinjeno, 

ţivljenje. 

... 

Vse poteka po načrtu. Odvrgel je čuden tovor, kot črna krsta. Le kaj je poslal nad Hirošimo? Pogledal 

je posledice svoje častne naloge. Nebo je zakril teman dim, ki se je širil na vse strani. Človeški um je s 

pomočjo naprednosti hotel uničiti samega sebe. Polkovnik Tibbets si je presunjen nad dogajanjem v 

zraku mislil, kako premeteno so zastrašili japonski narod. So ga res zgolj zastrašili ? Njegov um, 

zgroţen nad pogledom, ni doumel, kakšno grozoto so storili, čeprav so "samo" izpolnjevali ukaz 

nadrejenih. Počasi je dojemal resnico iz ust kapetana Parsonsa. 

Misli polkovnika so bile burne. Tega ni pričakoval, to se ne bi smelo dogoditi. Sebe je opravičeval z 

dejstvom, da je le izpolnjeval ukaz. Saj ni vedel, kaj prevaţajo. Zatem se je spomnil imena letala, 

poimenoval ga je po svoji materi. Enola Gay Tibbets- le kaj si bo mislila ? Bo jezna nanj, ga bo še 

marala videti ? Vsa to so bila vprašanja, ki so se mu zagotovo porodila v glavi. Mesec po napadu na 

Hirošimo, se je Tibbets vračal domov k svoji materi. Čutil se je krivega, ker je tako naivno poimenoval 

bombnik po svoji materi. Mati ga je sprejela prijazno, vendar ne tako kot običajno. Tibbets je večkrat 

poskušal spregovoriti, a ni mogel. Mati je to opazila. Samo slutila je, kaj ga muči. Vedela je, da 

potrebuje čas, da bo odprl svojo bolečino. Vedela je, da je razdvojen, njegova čustva se upirajo 

razumu, razum pa išče opravičilo. Ko le ne bi dan za dnem slišal novic, ki so kljub zaprtosti Japonske, 

prihajale v javnost. Vsak dan bolj grozne. 

Materi je moral povedati, da je on posejal seme smrti nad Hirošimo; on in njegovo letalo, ki je nosilo 

ime Enola Gay. Enola. Njegova mati je bila preudarna ţenska in ljubeča mati. Vsak dan vsa leta vojne 

je trepetala za svojega sina. Zdaj ga ima. Ne sme pustiti, da ga izgubi sedaj. Mora mu pomagati. Ni 

kriv. Ni vedel. Ni se mogel upreti. Mora ţiveti. Breme krivde naj odlaga počasi . Pomagala mu je. Če ne 

bi bil on, bi bil kdo drugi. Uničujoča bomba je bila narejena zato, da se preizkusi. 

Uničila je mnogo ţivljenj, ob tem pa zapisala z nevidno pisavo groţnjo vsem, ki so prihodnost vojne 

videli v jedrskem oboroţevanju. Jedrska vojna lahko postane poslednja vojna naše civilizacije. 

6. avgust 1945 je za vedno ostal v spominu polkovnika kot dan, ki se ne bi smel dogoditi. 

(Barbara) 

18


Letalo Enola Gay in polkovnik Tibbets. 

http://1.bp.blogspot.com/_DX-y6S59zdI/TSNJcO-r1VI/AAAAAAAAAXU/M_45z67VGTA/s1600/enola1.jpg 

2. Karel Destovnik Kajuh: Bosa pojdiva, dekle, 

obsorej 

Češnje cvetijo, preden dozorijo 

http://2.bp.blogspot.com/_Rt-pJ-1WbUg/SeNov7uFGPI/AAAAAAAAAOA/qP07-OF-Ff4/s400/%C4%8De%C5%A1nja.cvet.jpg 

Češnjev cvet 

19


Karel Destovnik Kajuh je samo zacvetel, dozorel ni. Njegove pesmi so polne neţne ljubezni in cvetja. 

Skrivaj tiskane med vojno, so ljudem brisale malodušja sled. Skupaj smo doţivljali 

Kajuhovo pesem. 

Bosa pojdiva, dekle obsorej 

(Lucija) 

Kajuh pesmi, izdal propagandni oddelek Glavnega štaba NOV in POS, str. 1 in 2. 

Bosa pojdiva, dekle, obsorej. Pridi z mano draga, pozabiva za trenutek na vse. Vsa čustva, ki jih pesnik 

goji do svoje drage, vse to bi v kakšnem drugem času lahko doţivela drugače, lepše, sproščeno, 

prijetnejše. A ljubezen je kalila vojna. Pesnik v pesmi nagovarja svojo izvoljenko, naj gre z njim čez 

zemljo trpečo. Morda je s tem ţelel opozoriti tudi na ljudi, ki so bili prizadeti med vojno. S stiskom rok, 

bi ji rad pokazal svojo ljubezen. Njuna ljubezen je svetla, lepa, pozitivna. Vojna je temačna, huda, 

negativna. Pesnik opominja še na vse pogumne moţe, ki so se postavili v bran naše domovine. 

Ţrtvovali so se za dobro ljudi. 

V zadnji kitici je pesnik zapisal, da bi skupaj s svojo drago odšel na grob talcev, da bi jih počastila s 

češnjevimi cvetovi v zahvalo in spomin. 

Tako bi se še danes z velikim spoštovanjem morali spominjati in obenem biti ponosni na te moţe, pa 

navsezadnje tudi na pesnika, ki nam v pesmi nakaţe svoje osebno doţivljanje tistega časa. Tako kot 

njegova ljubezen, tudi on sam upa in čaka boljši in lepši čas. A on ga ni dočakal! 

(Barbara) 

20


Prebrana pesem vsakemu prinaša svoje sporočilo. Meni pesem ponuja podobo sanj, ki jih preganja 

resničnost. Za kratek trenutek je pesnik s svojo ljubljeno oddaljen od vojne, od krute resničnosti, ki 

objema trpečo zemljo. Trenutke neţnosti in sreče zagreni občutek krivde pred tistimi, ki takih trenutkov 

niso nikoli doţiveli. 

S svojo ljubljeno se pesnik sprehodi do češenj in tam se spominjata vseh, ki so po nedolţnem umrli ali 

se ţrtvovali za našo svobodo. Dekle in on sta ostala, nalomila bosta češnjevih vej, kajti beli češnjevi 

cvetovi ponazarjajo čistost, nedolţnost, so simbol neštetih grobov talcev in junakov, koliko cvetov, toliko 

spominov, toliko ali še več nedolţnih ţrtev. 

A vseeno sta v svoji trenutni ljubezni srečna, saj vesta da kljub nesrečnim in trpečim spominom, ta 

trenutek ostaja njun. Verjetno ţeli v pesmi povedati, da ljubezni ne moreš izbirati oziroma ji odrediti, 

kdaj in kako bo vzcvetela. Ljubezen je kot češnjevi cvetovi, ko pride čas, zacveti, a kdo ve, če bo 

obrodila sadove!? 

Mlad in ţivljenja poln pesnik, Karel Destovnik Kajuh, ne piše samo o vojni, o njenih grozotah. S 

svojimi pesmimi je namreč hotel spodbuditi ljudi in jim dati novo upanje. Upanje, ki umre zadnje. Je kot 

zgodba o Pandorini skrinjici. Ko je vsa hudobija obšla svet, je ostalo še upanje, ki ţivi v srcih ljudi. To 

upanje pa je pesnik ţelel ohraniti za čas, ko bo vojne konec in bo njihova domovina spet njihova. Ko 

bodo svobodni na svoji zemlji. Da bodo svobodno gledali na svoj košček neba in svoj košček zemlje, 

da bodo s ponosom in brez strahu govorili slovensko. 

Neţne Kajuhove pesmi so med vojno pomagale ljudem, da so v tako surovih časih ohranili čuteče srce. 

(Lucija) 

Večina pesnikov je pesmi pisala po vojni. Karel Destovnik pa je svoje občutke zapisal v pesmi Bosa 

pojdiva, dekle, obsorej ţe med vojno. Pesem govori o ljubezni in vojni, čeprav to ne spada skupaj. 

Lahko bi pisal samo o vojni, vendar je bil Destovnik takrat še mlad, optimističen in v tistih letih, ko 

ljubezen najbolj zaţari. Ljubil je, ali pa vsaj hrepenel po neţni druţbi dekleta, saj bi le tako lahko oblaţil 

bolečino trpeče zemlje. V vsaki sreči je bila grenka sled vojne in umiranja. Srečni v ljubezni, naj 

ohranijo spomin na tiste, ki so umrli za srečo drugih in svobodo. 

(Lora) 

Pesem nam sporoča, da se je tudi med vojno iskrila ljubezen, ne tako srečna in brezskrbna, vendar 

resnična. Med vojno je pesnik s pisanjem pesmi ohranjal slovensko besedo, ohranjal upanje po zmagi 

in svobodi. Ljubezen med vojno nikoli ne zamre. Pisatelj je bil mlad, samozavesten in bil je tudi 

zaljubljen. Da bi ljudi nagovoril, da nekje vseeno obstaja mir, toplina, v svojih pesmih ne opisuje vojne, 

ampak ljubezen. V pesmi piše oz. se spomninja tudi tistih, ki so umrli, ko so komaj zacveteli. Njihovi 

grobovi naj bodo vedno vidni, zato zapiše: “V krilo nalomiva češnjevih vej, da jih poneseš na talcev 

grobove.” Pesnik poln upanja in ţivljenja si je svoj prerani grob posul s pesmimi, zato njegov grob ne bo 

nikoli temen. 

(Julijana) 

21


Pesem Karla Destovnika-Kajuha ima več sporočil. V svoji pesmi opisuje ljubezen in upanje ter 

pomembnost obujanja spominov na dogodke in ljudi, ki so nam bili blizu, obenem pa pesem govori o 

trpljenju, ki ga pooseblja trpeča zemlja. Pove tudi, da je umrlo dosti nedolţnih ljudi. (»Kakor ponosni 

galebi nad vodo, taki so pali za našo svobodo« ). Grobovi talcev morajo ostati v spominu, zato jih bosta 

z dekletom okrasila s češnjevimi cvetovi. Pesnik je v času vojne izgubil mnogo prijateljev, spomin nanje 

mu ne pusti, da bi bil srečen. 

(Matevţ) 

Pesem Karla Destovnika Kajuha Bosa pojdiva, dekle, obsorej je zelo pozitivna, kljub navzoči vojni. 

Spominja in opominja nas na vse preminule med vojno. 

Ko pesem prebereš, dobiš drugačen občutek glede vojne, ţivljenje dobi smisel (v času vojne) in 

upanje. Pesem nam sporoča, da kljub temu da smo srečni, je tam nedaleč stran od nas nekdo, ki 

potrebuje našo pomoč, a mi tega ne vemo in ne moremo pomagati. Mogoče prav zaradi tega 

zavedanja med vojno ne moreš biti srečen. Čutiš, da so talci v preranem grobu. Vedno bo ostal dolg 

do njih. Tudi zaradi njih je zemlja trpeča, njihovi grobovi ne smejo biti pozabljeni. Tiho in neţno ostajajo 

v spominu vseh. 

Ljubezen ne sme nikoli umreti; tudi v teţkih trenutkih ne. Takrat še posebej pomaga ljudem preţiveti. 

Mislim, da je Karel Destovnik Kajuh pisal o ljubezni in vojni, ker je njegovo mladost in srečo skalila 

vojna. Kajuh je s svojimi pesmimi med vojno vzpodbujal soborce. Kljub krutosti časa je pisal 

vzpodbudne in neţne pesmi. 

(Astrid) 

V pesmi pesnik poveţe vojno in ljubezen. V prvi kitici govori o trpeči zemlji, saj je polna gorja in nasilja. 

V drugi in tretji kitici govori o neţni ljubezni, ki je pravo nasprotje nasilni smrti talcev in ljudi, ki so se 

borili za svobodo in za svojo zemljo. Pesem je izpovedna, saj pesnik izpoveduje hrepenenje po 

neţnosti in ljubezni. Ljubezen med vojnim časom ni zamrla; mladeniči, še skoraj otroci, so med 

trpljenjem v srcu nosili podobo ljubljenega dekleta. 

Pesem je Kajuh napisal med vojno. Tudi sam je bil partizan, mlad in verjetno zaljubljen. Misel na 

ljubezen, mu je pomagala, da je laţje prenašal bolečino, ko so mu pred očmi v boju umirali prijatelji. 

Ljubezen in vojna. Dve popolnoma nasprotni besedi, ki nas zaznamujeta za vselej. Pesem Karla 

Destovnika govori prav o teh dveh pojmih. Pesnik je ţivel in umrl zelo mlad v času vojne. Kot vsak 

mladenič je tudi on imel svojo ljubezen. S svojim dekletom ţeli počastiti talce, ki so ponosno umrli za 

svojo domovino. Na grobove ţeli odnesti bele češnjeve cvetove. 

Ljubezen ne pozna meja! Ljubezen ne izbira časa! Ljubezen ne izbira okoliščin! Tako se tudi med vojno 

najdejo ljudje, ki prav v tistem času nekoga ljubijo. Teţko je iti z ljubeznijo preko vseh vojnih grozot. 

Vojna človeka zaznamuje, ne more se kar zapreti v svoj mehurček in se pretvarjati, da ne obstaja zlo, 

zlo, ki meče temno senco na srečo zaljubljenih. Zato je prav, da se talcev spominjamo in jih na nek 

(Eva) 

22


način ohranjamo v spoštovanju, saj so za našo svobodo dali svoje ţivljenje. Morda se zdi čudno, da bi 

pesnik pisal ravno o ljubezni med vojno, namesto o grozotah vojne. S tem se je Kajuh razlikoval od 

drugih pesnikov, ki so opisovali srhljive in ţalostne svari, ki so jih videli ali celo sami doţiveli. Kajuh je 

hotel ljudi spodbuditi, jim dati upanje in jih spomniti, da naj ne pozabijo na hrabre ljudi, ki jih več ni. V 

pesmi so večkrat omenjeni beli češnjevi cvetovi, ki simbolizirajo nedolţnost, čistost. Simbolizirajo 

nedolţne, mlade ljudi! Ti so omenjeni tudi kot “ponosni galebi nad vodo”. Pesem nas tudi danes sili k 

razmišljanju, saj se vsak dan okrog nas dogajajo hude stvari, nekaterih pa ne opazimo in smo srečni 

v svojem blagostanju in svoji varnosti. 

(Ana) 

Pesnik v pesmi napiše občutke ljubezni med vojno. Ljubezen ne pozna meja. Neţno stopa med ljudi 

tudi v teţkih časih. Takrat je ljudem v uteho in podporo. Sreča pa ne more izbrisati spomina na vse 

tiste, ki so padli za našo svobodo. Češnje cvetijo zgodaj spomladi, beli cvetovi so simbol mladosti, ki bo 

dozorela, mnogi pa ne bodo nikoli dozoreli, ker so v temnih grobovih. Ţiveli pa bodo, če jih bomo mi 

ohranjali v spominu. 

(Marina) 

Pesem govori o ljubezni, ki se je razcvetela med vojno in blaţila hudi čas vojne. V pesmi se lepo vidi 

pesnikovo trpljenje ob ljubezni, ki jo kot senca preganja vojna. Karel Destovnik-Kajuh je umrl zelo mlad, 

in do takrat napisal tudi to pesem. O tem je pisal zato, da bi videli, kako je ljubezen skušala premagati 

zlo vojne. Med vojno so takšne pesmi ljudem dajale nove moči in jih nekako povezovale. Kajuh pa je 

verjetno ob pisanju doţivljal navidezno srečo, sanjal je o belih cvetovih češnje, o neţnih dlaneh in 

svetlih dnevih. 

V sreči pa ostaja spomin na talce, čuti se trpljenje, ostaja dolţnost, da ne smemo pozabiti tistih, ki so 

zelo mladi pokopali svoje sanje, njihovi grobovi ne smejo izginiti v temi, tudi ne v temi nevednosti, zato 

je prav, da tudi mi spoznavamo tisti kruti čas. 

(Tilen) 

Slovenska kronika, XX. stoletje, plakat “Iz naroda hlapcev, v narod junakov” str.64. 

23


3. Film: Deček v črtasti pižami 

Še bolj smrdijo, kadar gorijo 

Najokrutnejši stavek iz filma Deček v črtasti pižami, ki kaţe na ledeno srce mladega nemškega 

vojaka, zastrupljenega s Hitlerjevim mišljenjem o večvredni rasi. 

(Lucija) 

Film Deček v črtasti piţami je nastal z namenom, da bi nam prikazal kruta dejanja Nemcev v času 2. 

svetovne vojne. Je zelo realističen in v njem je veliko besed, ki poniţujejo Jude. Tako mladenič 

zgroţeni Brunov materi ob smradu črnega dima, reče: “Še bolj smrdijo, ko gorijo”. Ko se Bruno zlaţe, 

da je Schmal ukradel pecivo, jih takoj poimenujejo podgane,ki kradejo. Pred otroki pa so govorili, da 

kurijo smeti. Prepričan sem tudi, da je oče vedel, kaj počne. Bil je eden tistih, ki so vedeli, kaj se je v 

resnici dogajalo in so druge ljudi samo zavajali s srečnimi filmi iz taborišča. Na koncu filma pa Brunotov 

oče na lastne oči spremlja smrt svojega otroka in šele takrat se začne zavedati, kakšno trpljenje je 

povzročal druţinam. 

(Tilen) 

Po ogledu filma Deček v črtasti piţami, nihče ne ostane praznih misli. Človek se komaj takrat zave, 

kako je ţivljenje lahko kruto. Dečka, ki sta si bila tako različna, a hkrati tako enaka je tesno povezala 

usoda. Po zunanjosti in narodnosti ter veri sta si bila različna kot noč in dan, a v bistvu sta oba bila še 

majhna dečka, ki sta si ţelela prijateljev. Bruno, ki je majhen naiven deček, v svojem ţivljenju še ni 

izkusil prave bridkosti. Kot večina otrok njegovih let, tudi on verjame svojemu očetu in nikoli ne 

razmišlja, ali je prav, kaj počne njegov oče. Svojega očeta ima za heroja, ki pomaga narodu. Bruna ne 

zanima vojna, ampak ima raje misli na pustolovščine. Te pustolovščine pa ga na koncu privedejo tudi v 

smrt. 

24


Shmuel judovski deček, čisto drugačen od Bruna. Ţivljenje mu je odmerilo veliko mero bridkosti. Ker je 

deček Jud, je zaprt v taborišču in tam mora delati, če hoče preţiveti. Kljub razlikam dečka postaneta 

prijatelja in si pomagata. Če bi Bruno vedel, kaj se v resnici dogaja v teh taboriščih, bi mogoče Shmuela 

vzel s seboj na drugo stran ograje. Če bi bilo vse dobro, bi lahko skupaj pobegnila in ostala ţiva. 

Ampak, ali bi se Bruno,če bi vedel, kaj se dogaja v taborišču, vrnil po prijatelja? Bi imel dovolj volje in 

poguma? 

V filmu lahko tudi vidimo, kako so nemški vojaki ţalili Jude. Na primer: “Še bolj smrdijo, ko gorijo.” Ob 

takšnih prizorih človeku zastoji dih. Takšne ţalitve pa so bile vsakdan Hitlerjevih vojakov, zanje je bil to 

ţe humor. Ampak vsem to ni bilo smešno. Tudi Brunovi mami ne. Ona tega ni zagovarjala. Prav zaradi 

takih so skrivali resnico. Če bi več ljudi vedelo, kaj se dogaja v taboriščih, bi mogoče uspeli to ustaviti. 

Po ogledu filma spoznaš, kako nepredvidljivo in kako bridko je ţivljenje. Zaveš se, koliko nesreče se 

rodi iz sovraštva in vojne. A kljub temu se vojne dogajajo in vedno trpijo tisti, ki si vojne sploh niso 

ţeleli. 

(Lucija) 

Za vse zelo pretresljiv film Deček v črtasti piţami nam brez olepšav prizna kruto resnico, ki je bila del II. 

svetovne vojne. Med vojno so hoteli to kruto resnico prikrojiti, a se je vseeno razkrila resnica, v katero 

je Nemčija verjela, in resnica, ki je bila neizprosna do Judov in vseh tistih, ki so jim pomagali. Film 

predstavlja nemško druţino, katere oče je postal general enega od delavskih taborišč. Seveda to delo 

za seboj potegne celotno druţino. Dva otroka: 12-letna hči Gretel in 8-letni sin Bruno imata zelo 

različne poglede na dogajanje okoli sebe. Gretel se prepusti toku nacizma in ne dvomi v Hitlerjeve cilje 

in načela, medtem ko mali Bruno vidi svojo olepšano resnico. Bruno se naskrivaj spoprijatelji z dečkom 

Shmuelom onstran bodeče ţice. Tako počasi začne odkrivati kruto resnico , s katero se noče sprijazniti, 

saj bi to pomenilo, da je njegov oče hudoben. 

Začudena sem bila, ko sem videla, da mama ni vedela, kaj se dogaja z ljudmi v črtastih piţamah. Po 

zelo odurnem, krutem in brezsrčnem stavku enega od nacistov: »Še bolj smrdijo, ko gorijo«, ji je 

končno postalo jasno. Po tem se je čim prej ţelela otresti te »kmetije« s svojo druţino ali vsaj z 

otrokoma. Še zdaj se mi pred očmi vrti konec filma. Obupana oče in mati. Plinska celica, v njej pa več 

kot ducat nedolţnih duš, med njimi tudi Bruno. Ko je bilo filma konec, sem se ozrla po razredu. Vsi 

učenci so na obrazu imeli izraz groze, začudenja. Prepričana sem, da sem prav tak izraz imela tudi jaz. 

Najbolj me zgrozi, ko pomislim, da je bila to le ena plinska celica, le eno taborišče … 

(Ana) 

Zgodba se prične s selitvijo nemške druţine na podeţelje zaradi očetove sluţbe v nemški vojski. Deček 

Bruno, ki je v novem domu pogosto osamljen, začne pod vplivom otroškega raziskovalnega duha 

odkrivati novo okolico. Sprva je dokaj običajna, pa tudi »kmetija« v bliţini se mu ni zdi nič kaj 

posebnega, dokler mu mati ne prepove obiska le-te. Kar je prepovedano, pa je zanimivo. Tako se mali 

Bruno odpravi proti farmi nedaleč stran od doma. Na drugi strani ţice se spoprijatelji s svojim vrstnikom 

Shmuelom, judovskim dečkom. Njuno prijateljstvo pahne Bruna v spoznanja o kruti realnosti. 

Med drugim, sem v filmu opazila, kako hitro je Brunova sestra nasedla nemški propagandi ter si 

Hitlerja in nacizem predstavljala kot dobro stvar. V spomin se mi je še posebej vtisnil prizor, v katerem 

25


Bruno Shmuelu podari pecivo, kasneje pa pred očetovim vojakom to zanika. Verjetno, ga je do tega 

privedel strah, zbal se je vojaka, morda tudi očeta. Le pred kom je hotel biti čist? Bil je še otrok. 

Mogoče ga je ravno ta laţ tako pekla, da je ţelel za Shmuela storiti nekaj lepega plemenita. In kaj je 

bolj plemenito kot prijatelju pomagati najti očeta. Na srečo, pa v filmu niso bili vsi zagovorniki nacizma. 

Ţena oficirja ter Brunova mati se z dogajanjem na »kmetiji«, torej koncentracijskim taboriščem, ni 

strinjala, ko je zanj izvedela. Svojega sina je poskušala zavarovati pred okrutno resnico, a ji je 

spodletelo. 

Konec filma je ţalosten in temačen, ravno takšen, kot so bila ţivljenja Judov med drugo svetovno 

vojno. Je to bilo prav ? Odgovor nam je vsem znan. Ne, ni bilo prav, kar so počeli. Šele takrat, ko je 

oče ostal nemočen sredi deţja, šele takrat, je občutil del bolečine, ki so jo iz povsem neopravičenih 

razlogov čutili Judje. 

(Barbara) 

Pisatelji in pesniki pišejo zgodbe in pesmi o vojni verjetno zato, da izlivajo svoja čustva na papir, da 

povejo grozote drugim ljudem, ... čeprav so verjetno še mnogi dogodki in mnoge krutosti ostali 

zamolčani. Ogled filma Deček v črtasti piţami, nikogar ne pusti ravnodušnega. Začuti bolečino ob 

krutem realističnem koncu. Če se od prizora do prizora tolaţiš z mislijo, da se bosta dečka nekoč v 

svobodi našla, ob koncu ni več tolaţbe. Tako je bilo. Vojna doseţe vsakogar. Oče je skrival resnico 

pred otroki. Zakaj? Mogoče, ker to ni bilo dovoljeno ali pa, da otroci ne bi vedeli, kaj počne njihov lastni 

oče. Ali je bil tudi sam prepričan, da so Judje zlo za svet ali je le izvrševal ukaze? Če so vse tako 

skrbno skrivali pred svetom, potem so vedeli, da delajo nekaj narobe. Zakaj posnetek, ki predstavlja 

ţivljenje v taborišču, zavaja javnost? Film res razkriva vso krutost in zlobo fašističnega reţima do 

Judov, ki jo začutimo v izrečenih besedah mladeniča: „‟Podgane, ki kradejo‟‟ , „‟Kurijo smeti‟‟ , „‟Še bolj 

smrdijo, ko gorijo‟‟. Kdo ve koliko obsodb je podpisal Brunov oče brez kančka slabe vesti. Koliko mater 

in očetov je jokalo, koliko otrok je z grozo gledalo črn dim … 

Ničesar ni čutil. Z mirno vestjo se je doma pogovarjal, jedel, pil, se smejal … Potem, ko je Bruno umrl, 

je oče verjetno spoznal, kaj je naredil in da je za smrt svojega sina kriv prav on. Kdo ve, ali se je 

omehčal? Mogoče. A iz Hitlerjevega nadzora je bilo teţko uiti. Mogoče pa je z še večjo krutostjo 

nadaljeval svoje početje. Pa ne za dogo, saj se je ţe bliţal konec vojne. So ga po vojni obsodili? Kako 

je lahko nosil s sabo teţo vseh grozodejstev? 

(Lora) 

Reţiser tega filma, se je po mojem mnenju odločil posneti ta film, ker so ga dogodki, ki jih je prebral v 

knjigi pretresli, šokirali in prav zato je hotel, da ljudje spoznajo resnico. Brunov oče je imel visok vojaški 

čin. Dobil je pomembno sluţbo. 

In prav zaradi te sluţbe se je druţina morala preseliti iz mesta na samoten kraj ''na lepše''; vsaj tako je 

oče pravil hčeri, ki je odraščala, in sinu, ki je bil še otrok. Njegova ţena je vedela za bliţnje taborišče, 

ni pa vedela, kaj njen moţ počne s temi Judi. Ampak zakaj je moţ svoje početje tako prikrival pred 

lastno ţeno in druţino? Rekel je, da zaradi prisege svojim nadrejenim. Najbrţ bi se vse drugače 

končalo, če bi ţena in otroci vedeli resnico. Sin Bruno najbrţ ne bi iskal prijatelja na namišljeni kmetiji. 

Resnico si je ustvarjal v svoji otroški domišljiji, a se mu marsikaj ni povezalo v celoto. Veselje ob skrivaj 

26


ogledanem filmu, ki je prikazoval ţivljenje v taborišču, mu je vrnilo zaupanje v očeta. Vse besede 

sovraštva do Judov, pa mu niso preprečile, da se ne bi druţil z judovskim dečkom. V njem je videl 

vrstnika, prijatelja. 

Oče je opravljal svojo morilsko sluţbo brez slabe vesti, ni slišal joka trpečih in prekletstva, ki so ga nanj 

klicali umirajoči. Na ţalost je na koncu občutil tudi sam to, kar je prej preslišal, kajti Bruno je hotel 

pomagati svojemu prijatelju (Judu) poiskati očeta. Otroška naivnost in občutek slabe vesti, ker ga je 

doma v kuhinji izdal, sta ga pahnili v smrt, ki jo je podpisal lastni oče. 

(Julijana) 

Film Deček v črtasti piţami sem prvič gledala v šoli v okviru projekta Stisnimo roko v pest. Najprej sem 

si predstavljala, da bo to otroški film s srečnim koncem, npr. majhna dogodivščina. Ampak ne, zmotila 

sem se, to je film o kruti resnici vojne in njenih posledicah. Ta film vojne ne olepšuje. Moram 

povedati, da se me je ta film dotaknil. Če bi deček vedel resnico, bi verjetno svojemu prijatelju pomagal 

tako, da bi ga rešil, mogoče bi mu uspelo, saj je imel razumevajočo mater. Ni imel časa spoznati 

resnice, čeprav se mu je ob prihodu v taborišče, marsikaj odkrivalo. S spoznanjem bi najbrţ tudi 

zasovraţil svojega očeta. Oče bi ga teţko prepričal, da to dela za dobro domovine. Čudno, da je 

potrebno za dobro domovine uničiti toliko ljudi! 

(Astrid, Matevţ) 

Film je bil zame, ki le redko gledam filme s pretresljivo vsebino in ţalostnim koncem, zelo pretresljiv, 

poln bolečine. Motilo me je, ker oče svojim domačim ni povedal resnice. Ali se je svojih dejanj 

sramoval? Je hotel sina in domače zaščititi pred krutostmi, ki so jih izvajali Hitler in njegovi vojaki nad 

Judi? Se je oče bal, da bi ga lastna druţina obsojala in se ga sramovala, tako kot se ga je sramovala 

njegova mati? Je pri svojem početju uţival? 

Je mladenič, ki je bil šofer Brunovega očeta, res verjel svojim besedam ali se je bal zase, ker pač ni 

imel očeta, ki bi podpiral Hitlerjeva dejanja? Ob koncu filma onemiš in ne veš, ali bi Brunovemu očetu 

privoščil takšen konec? Obenem pa vidiš mater, ki se s svojim moţem ni strinjala. Ko je po delih 

spoznavala resnico, je bila zgroţena, a nemočna. Vojna vse potegne v vrtinec krutega časa. 

Film me je zelo pretresel. Ob gledanju sem doţivljala bolečino Judov in do konca upala, da se bosta 

vsaj otroka rešila. A vojna ne pozna srečnih koncev. Brez olepšav je prikazano trpljenje ljudi, ki so jim 

vzeli vse; imetje, dom, poklic in na koncu tudi ţivljenje. Na drugi strani pa je otrok, ki ga skušajo 

obvarovati pred vojno in mu ponuditi neko popačeno resnico. 

A otroci so radovedni. Hočejo raziskovati. Bruno stopa po svoji poti. Učiteljeve besede ga spravljajo v 

dvom. Z nenavadno močjo ga vleče k prijatelju onstran ţice. Ko ga v odločilnem trenutku zataji, se mu 

hoče odkupiti. Odloči se za tvegano dejanje, ki se tragično konča. Zakaj? Tudi zato, ker mu nihče ni 

povedal resnice. A kdo ve, kako bi resnica vplivala na njegovo občutljivo dušo! Le kako je na svoja 

(Eva) 

27


dejanja gledal potem njegov oče. S kakšno vestjo je stopil pred svojo ţeno? Ni ji mogel reči: ”Nisem 

kriv.” Ţe prej je z grozo ugotavljala, da ţivi poleg krutega človeka. Zdaj pa se je najbrţ spraševala, ali je 

sploh ţivela s človekom. Je bila tudi sama kaj kriva. Najbrţ je bila. Sebe in svoja otroka je hotela 

zaščititi pred vojno, pred hudim. Kaj pa tisoči drugih nedolţnih. 

Film je lep, kljub ţalostnemu koncu. Moramo gledati tudi takšne filme, saj nas opozarjajo na dogodke, 

ki jih ne smemo pozabiti. 

(Marina) 

4. Ogled obeležja NOB v domačem kraju 

Skrivaj tiskana slovenska beseda 

Obiskali smo domačijo Marije Eberl. Tam je bila partizanska tiskarna Tehnika Lacko. Prijazno nas je 

sprejela in odkrivala svoje spomine. 

(Eva) 

Avdio-Video posnetek - Tehnika Lacko 

Povezava: http://www.os-majsperk.si/pest/index.html 

(od 20:50min do 25:30 min) Izsek videa kulturno zgodovinske poti: »Stopinje preteklosti, koraki 

sedanjosti, pot prihodnosti«. 

Umrli pred vrati svobode. 

Sagadinova domačija danes. 

28


Ko smo se peljali na ogled Sagadinove domačije, sem sprva mislila, da bo to zelo stara hiša, čisto na 

samem in bo imela še sajaste stene, a sem se kar krepko zmotila. Hiša je enaka katerikoli starejši hiši; 

razen seveda tega, da ob hiši stoji stoji spomenik . Ko nam je bliţnji sosed pričel pripovedovati o 

preteklosti te hiše, pa sem spoznala, kako pomembna je bila ta domačija. Pa tudi kako kruta je usoda 

te hiše in ljudi, ki so stanovali v njej. 

Sagadinova domačija je kot bolnišnica delovala vse do aprila leta 1945. Prve skupine ranjencev so 

nastanili ţe leta 1941 v skrivni bunker pod hišo, v katerem je bilo prostora le za kakšnih osem ljudi, a 

so vseeno v njem reševali ţivljenja in pomagali ranjencem. Partizani so ţiveli v gozdovih, ki so bili in so 

še danes vse okoli domačije. Lastnika Sagadinove domačije, Marija in Ludvik Sagadin, sta imela sina 

Zvonka, ki je bil partizan. Po pripovedovanju soseda, se je Zvonko vrnil domov, da bi noč prespal na 

podstrešju. A nekdo je njegov prihod izdal nemškim vojakom. Vojaki so prihrumeli in Zvonka, ki ni uspel 

zbeţati, zvlekli s podstrešja. Privlekli so ga v sobo in tam je Zvonko imel pod mizo skrito pištolo. Bilo je 

temno, gorela je le petrolejka, zato se je skrivaj počasi pomikal proti polici, kjer je imel pištolo. Ko jo je 

dosegel, jo je hitro zgrabil in ustrelil nemškega oficirja. Takrat je zavladala zmeda in Zvonko je 

pobegnil. Ţiv, a ranjen, se je rešil in edini preţivel. Njegova starša pa nista imela te sreče. Na ročnem 

vozičku sta morala odpeljati truplo nemškega oficirja v Makole. Ko sta se vrnila, so ju nemški vojaki 

zvezali na podboje zunanjih hišnih vrat. Po njiju so polili bencin in v usta so jima natlačili slamo, nato 

pa ju zaţgali. Po pripovedovanju soseda nemški vojaki niso vedeli za bolnico, ki je bila pod hišo. A ko 

so zaţgali hišo, so zavohali vonj seţganega mesa. V tem poţaru so umrli: Marija in Ludvik Sagadin, 

dr. Sagadin Roţica, Sagadin Gojmir, Sagadin Miran in dr. Lavickij Mile. 

Pred poţarom so si iz tega bunkerja ţe kopali rov, skozi katerega bi lahko ušli, če bi prišlo do izdaje. A 

na ţalost v času poţara, ta rov še ni bil skopan. V obupu so si skrajšali muke tako, da so si sami vzeli 

ţivljenja. Po tragediji so partizani s pomočjo domačinov skrivaj pokopali trupla v bliţnji vinograd, a ţe 

kmalu so jih izkopale lisice. Bilo je grozljivo. Pravi grob so dobili šele po vojni. Po takšnem 

pripovedovanju se zaveš, kako so ljudje mučili in ubijali druge ljudi, a najbolj grozno pri temu pa je, da 

so to počeli z uţitkom. 

(Lucija) 

Bunker pod skrito stopnico 

Slike umrlih v poţaru 

29


Sagadinova domačija v Srecah ni navadna hiša ob cesti. Bila je dom pogumnih ljudi, ki vojne niso 

odobravali. Bila je dom dobrih ljudi, ki so doma skrivoma negovali ranjene partizane. Vse tja do 12. 4. 

1945 jim je bolnišnico uspelo skrivati v dobro skritem bunkerju pod stopnicami. Nato jih je, oz. 

njihovega sina partizana, izdal eden izmed domačinov. Za te ljudi so prišli strašni dogodki. Hišo so 

poţgali, sedem ljudi je umrlo. Preţivel je le Zvonko Sagadin. To se mu je zagotovo dodobra vtisnilo v 

spomin vse do njegove smrti pred pribliţno desetimi leti. To smo učenci izvedeli iz ust domačina, ki 

dogodke pozna. Ogledali smo si bunker ter notranjost hiše, v kateri so razstavljene mnoge fotografije, 

gradivo ter ostali predmeti iz časa druge svetovne vojne. Opazila sem fotografijo majhnega dečka, pod 

katero je bilo zapisano: » Stara mati je dečka ubila, da se mu ne bi bilo treba pridruţiti Hitlerjevim 

hlapcem.« Pomislila sem, kako tragično in ţalostno se je zaključilo ţivljenje ne samo Sagadinovih, 

temveč tudi mnogih drugih nedolţnih ljudi. Danes zraven Sagadinove domačije stoji spomenik ljudem, 

ki so umrli 12. 4. 1945. Zraven spomenika pa gori sveča v spomin, ne le na Sagadinove, ampak tudi 

na vse ostale ţrtve. 

(Barbara, Ana) 

V projektu e-knjiga smo se odločili za ogled Sagadinove domačije. Čeprav je domačija blizu našega 

kraja, nas večina ni vedela zanjo. Ko smo prišli na Srece, nam je gospod Hajšek odkrival svoje 

spomine na grozljiv dogodek, ko je zaradi neznanega izdajalca na grozen način umrlo sedem ljudi. 

Le kdo je tik pred koncem vojne ţelel smrt ljudem, ki so štiri leta skrivali ranjence in štiri leta pomagali 

partizanom? Vse nas je pretresla zgodovina te domačije. Ogledali smo si tudi „‟bunker‟‟, ki je izdelan in 

skrit tako, da ga Nemci niso odkrili. 

(Lora, Tilen) 

Gospod Hajšek z učenci OŠ Majšperk ob spomeniku pri Sagadinovi domačiji 

30


Vsi tisti, ki sodelujemo pri projektu E-knjiga, smo si ogledali Sagadinovo domačijo. Gospod Hajšek 

nam je pripovedoval tragično zgodbo njenih prebivalcev, ki so tik pred koncem vojne ţivi zgoreli zaradi 

izdaje. Uspelo se je rešiti le mlademu kurirju Zvonku Sagadinu, ki je moral ţiveti s podobo mučne smrti 

svojih staršev in prijateljev. 

Ob hiši je spomenik, v hiši pa spominska soba, v kateri so mnogi dokumenti, slike, pa tudi preprosti 

medicinski pripomočki, ki so jih uporabljali zdravniki pri zdravljenju ranjencev. 

(Julijana) 

Prepis pisma Lepej Cirila obsojenega na smrt, hranjeno v Sagadinovi domačiji 

Na Sagadinovi domačiji v Srecah so ţe leta 1941 začeli sodelovati s partizani. Pod domačijo so skopali 

bunker, kjer je bila partizanska bolnišnica. 12.4.1945 so Nemci obkolili Sagadinovo domačijo, Zvonko 

Sagadin je med begom ubil oficirja. Marija in Ludvik sta morala mrtvega oficirja peljati v Makole na 

vozičku. Naslednji dan se je zgodila tragedija. V plamenih je ţivih zgorelo sedem ljudi. Ranjenci v 

bunkerju so se verjetno pred ognjeno smrtjo rešili tako, da s streli drug drugemu skrajšali muke. 

Zoglenela in oţgana trupla so na hitro pokopali v vinogradu pod hišo, a so jih ponoči lisice odkopale. 

Pozneje so jih partizani izkopali. Domačin, ki je delal krste, je uspel narediti le eno; ostale so pokopali 

zavite v rjuhe. V lepem sončnem dnevu smo si učenci OŠ Majšperk , ki sodelujemo v projektu E-knjiga 

šli ogledat Sagadinovo domačijo. Z grozo smo poslušali domačina, ki je te dogodke še ohranil v 

spominu. 

(Astrid) 

Z mentoricama smo se odpravila na ogled Sagadinove domačije, ki je le kakih 7 km oddaljena od naše 

šole, pa smo zdaj prvič slišali zanjo. Ţe mentorica nam je nekaj povedala o grozi, ki so jo doţiveli 

ranjenci v skritem bunkerju; zato smo s tesnobo stopali proti osamljeni domačiji. 12.4.1945 je Zvonko 

Sagadin spal na podstrešju. Ko se je prebudil, je bilo ţe prepozno, saj so hišo napadli nemški vojaki. S 

prisebnostjo in iznajdljivostjo se mu je uspelo rešiti. Bil je le laţje ranjen in se je do konca vojne skrival 

pri bliţnjih domačinih. Samo mislimo si lahko, kakšne muke sta prestajala gospodarja, ko sta privezana 

31


na podboje vhodnih vrat gorela in mislila na ranjence in zdravnika, ki so bili ujeti v bunkerju in so 

vedeli, da se ne morejo rešiti. 

Le zakaj so jima morali v usta natlačiti še seno in slamo. So se bali, da bi slišali njune krike? Res 

grozno. 

Upam, da nikoli, nikoli v ţivljenju ne bom doţivela vojne. 

(Marina) 

V okviru projekta Stisni roko v pest smo si ogledali domačijo Sagadin v Srecah. Zunanjost hiše ni nič 

posebnega, le obledela spominska tabla je na pročelju, a ko smo izvedeli, kaj se je v njej dogajalo 

med drugo svetovno vojno, se je podoba hiše spremenila. Ob hiši stoji tudi spomenik v spomin 

lastnikoma hiše, ki so ju ţiva zaţgali (Ludvik in Marija Sagadin), ter ostalim petim, ki so postali ţrtve 

izdaje. (Joţe Sagadin, Miran Sagadin, Gojmir Sagadin, dr. Rozica Sagadin, dr. Mile Lavickij). 

Najskrivnostnejši pa tudi najbolj grozen prostor v hiši druţine Sagadin pa je nedvomno skrivni bunker, 

v katerem so se lahko skrili ranjeni partizani. Lahko bi rekli, da so imeli ti ranjenci srečo v nesreči. 

Sreča je bila, da jih sovraţni vojaki niso odkrili, ker je bil bunker tako dobro skrit (pod laţno stopnico, ki 

vodi v klet). Nesreča pa je bila, da so se ranjenci pričeli v bunkerju dušiti, to pa zato, ker je vse okoli njih 

gorelo. 

Najbolj grozljiv pa se mi zdel tisti del pripovedi, kjer je domačin omenjal na hitro pokopana trupla, ki so 

svojim vonjem ob razpadanju privabila lisice, ki so jih ponoči hodile jest. To se je dogajalo skoraj manj 

kot en mesec (12.4.1945) pred koncem vojne in vprašanje je, zakaj je kdo takrat izdal Zvonka 

Sagadina. Domačija je le nekaj kilometrov od mojega doma, pa sem danes bil prvič tam. Prvič sem tudi 

prisluhnil grozljivi zgodbi. Domačija deluje precej zapuščeno. Najbrţ so taki projekti še kako smiselni, 

saj marsičesa ne bi smeli pozabiti; predvsem pa tega, da so vojne krute in da ne izbirajo ţrtev. 

Najhuje mi je bilo, ko je domačin začel pripovedovati, in sem se zavedla, da stojim na grobu, kjer so 

končno našla svoj mir oţgana telesa lastnikov domačije in pet ranjencev. 

(Matevţ) 

(Eva) 

32


Vzrasla so nebesa pod Triglavom 

http://blog.owjej.org/wp-content/uploads/2010/12/osamosvojitev.jpg 

26. junija 1991 je pred parlamentom zaplapolala zastava samostojne Slovenije 

Prebrana besedila so nas vodila po času druge svetovne vojne. Ob branju smo sledili dogodkom, jih 

sprejemali in vrednotili. V šoli smo ţe v decembru ob dnevu samostojnosti pripravili proslavo v obliki 

kviza. Na nam razumljiv način smo spoznavali čas, ko so Slovenci ugotovili, da ne morejo več ţiveti v 

skupni drţavi z ostalimi „‟bratskimi narodi”. Preveč smo si bili različni. Da tako misli velika večina 

Slovencev, so pokazali rezultati plebiscita. Lepo bi bilo, če bi se bili politiki v miru dogovorili in 

spoštovali ţeljo Slovencev, po lastni drţavi. Ţal ni bilo tako. Tega časa se naši starši še dobro 

spominjajo. Po razglasitvi SAMOSTOJNE DRŢAVE SLOVENIJE, je vsem ostala v spominu misel 

takratnega predsednika Milana Kučana: “Nocoj so dovoljene sanje, jutri pa je nov dan.” 

In ta nov dan je napovedoval vojno. S strahom so poslušali poročila in pogledovali v nebo, kjer so 

kroţili helikopterji, saj je v bliţini našega kraja Boč, kjer je oddajnik. Tega so bombandirali, saj so hoteli 

preprečiti informiranje ljudi. Na srečo v našem kraju ni bilo vojakov niti tankov, a mnogi naši očetje so 

morali obleči uniformo in oditi branit našo Slovenijo. Ogledali smo si tudi film Slovenija na barikadah. 

Tudi tam smo videli prestrašene obraze mladih vojakov. Mladenič, ki je govoril pred kamero, je zmeden 

pripovedoval, da morajo braniti meje drţave, ni pa vedel pred kom. Ţelel je le ostati ţiv. 

Na srečo, vojna ni trajala dolgo, a dovolj dolgo, da je nekaj ljudi izgubilo ţivljenja. Pot do priznanja 

lastne drţave pa je trajala še kar nekaj časa. 

(Lucija) 

33


Kaj je ostalo v pesti? 

Totalitarni sistemi, ki so zaznamovali 20.st., so se z uspešno propagando vrinili na vsa področja 

ţivljenja in dela, preprostim ljudem so poskušali dopovedati, da so njihove ideje pravilne, da delajo v 

dobro naroda in domovine. Da so vojne potrebne zato, da bodo lepše ţiveli. In v marsikateri drţavi jim 

je uspelo. Ustvarili so vojni “stroj”, ki je v prepričanju, da za svoj narod dela najboljše, zajel ves svet v 

vojno vihro. Številni mrtvi so obleţali na bojnih poljih, številni so trpeli in umirali v koncentracijskih 

taboriščih, številni umirali zaradi izdajstva. Porušena mesta, opustošena polja, kriki lačnih in jokajočih 

otrok, ki zaman iščejo svoje starše, svoj dom in varnost. In ta “agonija” človeštva je večna. Vedno se 

najde nekdo, nekje, ki pozabi, da je zgodovina učiteljica ţivljenja. In tako se tudi najde narod, ki stisne 

roko v pest in se upre. Tudi slovenski narod se je skozi zgodovino upiral in na nas mladih je, da tega 

ne pozabimo in se na primeren način tega spominjamo. 

(Lucija, Marina) 

Prišli smo ţe do zaključka naše E-knjige. Sedaj vam še zaupam svoje zadnje misli o tem projektu. Ni mi 

ţal, da sodelujem pri tem projektu. Ob knjigi, filmu, pesmi in izletu sem se naučil veliko novega. Najbolj 

pri srcu mi je ostala knjiga Sadako hoče ţiveti. Ob branju knjige sem se vţivel v vlogo Sadako in na vse 

dogodke gledal z njenega vidika. Spoznal sem tudi bolj podrobno Japonsko kulturo. Še posebej to, da 

so vsi spoštovali očeta in se mu priklanjali. V knjigi je je najpretreslivejši tisti del, ki opisuje tragedijo ob 

padcu atomske bombe na Hirošimo. Takrat se je ţe tako slabo in teţko ţivljenje ljudi, ki so preţiveli, še 

poslabšalo. Posledice so vidne še danes. Vedno sem si Japonsko predstavljal kot deţelo vzhajajočega 

Sonca, deţelo, kjer ni lakote in trpljenja. Toda skozi celotno knjigo sem spoznal resnično stanje 

Japonske. Nekateri deli Japonske po mojem mnenju spadajo med najrevnejše kraje na svetu. Na 

koncu lahko preberemo tudi, da so skozi celotno vojno umirali ljudje, ki so bili nedolţni. Torej sem v 

knjigi izvedel veliko novega o Japonski in to mi bo ostalo v spominu. 

Film Deček v črtasti piţami je podoben knjigi po glavnem sporočilu, ki je, da so v vojni umirali v večini 

samo nedolţni ljudje. V filmu nam je lepo prikazano ţivljenje Nemcev in njihovih otrok. Otroke so učili, 

da so Hitlerjeve ideje najboljše. Pred otroki so tudi skrivali seţiganje Judov v taboriščih predvsem zato, 

ker bi ti dogodki slabo vplivali na razvoj otrok. Vrh vseh dogodkov je takrat, ko je oče na lastne oči videl 

smrt svojega sina; upam, da je takrat doţivel bolečino mnogih Judov. Torej, če vse skupaj strnem, bi 

lahko rekel, da so v vseh vojnah umirali ljudje, ki niso bili krivi za nastanek vojn in jih tudi niso ţeleli. 

Skozi cel projekt pa smo v pogovorih z mentorji spoznavali predvsem našo preteklost in „‟dogodke, ki 

so spremenili našo prihodnost.‟‟ Prav je da te dogodke poznamo in smo ponosni na hrabrost in 

odločnost naših prednikov, da so se znali vedno, ko je bila v nevarnosti naša domovina, naš jezik in 

naša kultura, povezati in upreti. Mnogi so pomagali uresničevati ideje svobode in neodvisnosti, a 

dočakali jih niso. Ohranjati moramo spomin nanje. Na koncu pa bi se rad zahvalil mentorjem, ki so mi 

je podarili priloţnost sodelovati v tem projektu. Zahvala pa gre tudi vsem tistim, ki so ta projekt 

ustanovili. Tako smo se s pomočjo projekta naučili nekaj novega in si spremenili pogled na ţivljenje 

med vojno. 

(Tilen) 

34


Ob koncu prebiranja knjige, pesmi in ogleda filma sem se zamislila nad ţivljenjem otrok v času vojne. 

Tako hitro so morali odrasti in sprejeti pomanjkanje in trpljenje. Mnogi moji vrstniki in jaz danes ţivimo 

brezskrbno, ne obremenjujemo se s prihodnostjo. V vojnem času, pa so bili otroci zelo nesrečni, niso 

vedeli, kaj bodo jedli, kako bo v prihodnosti, strah jih je bilo za druţino, ... Ţal se danes ne zavedamo, 

kako lepo ţivimo, saj nam ne grozi nobena nevarnost. O grozotah 2. svetovne vojne sem ţe marsikaj 

slišala, saj je v tistem času dedek izgubil očeta. Nekaj znanja o vojnem času pa sem pridobila tudi z 

branjem knjig in gledanjem filmov. 

Tudi besedila, ki smo jih predelali za ta projekt, so nam marsikaj povedala. V vseh je sporočilo, da 

vojne ne prizadenejo tistih, ki so jih začeli, ampak ponavadi tiste, ki si vojne ne ţelijo. Med drugo 

svetovno vojno je Hitler poleg tega, da si je ţelel pridobiti mnogo ozemlja, hotel vzgojiti še čisto raso, 

zato je pobijal Jude. Hotel je iztrebiti cel narod. Le kako so lahko mnoţice nemških poveljnikov enako 

razmišljale?! 

Najbolj kruto pa je, da v vsaki vojni najbolj trpijo otroci. 

(Lora) 

Kaj sem pridobila s sodelovanjem v projektu E-knjiga: Stisni roko v pest ? Moje znanje o drugi svetovni 

vojni je bilo pred tem precej skromno. Sedaj vem mnogo več, a ne le o tem. Začela sem razmišljati o 

posledicah vojne, o tistih, ki jih je vojna neposredno prizadela, o tistih, ki niso bili nič krivi. Projekt nas je 

nekako vzpodbujal, da razmišljamo o preteklih dogodkih pa tudi o današnjih. Da obsodimo krivo in 

vzpodbudimo pravo. 

Knjiga Sadako hoče ţiveti mi je pokazala nov pogled na Japonsko med vojno, prav tako pa tudi film 

Deček v črtasti piţami, ki je skozi oči majhnega Bruna prikazal zaničevano ţivljenje Judov. Ob obisku 

Sagadinove domačije pa smo se prav vsi zamislili nad tragedijo. Zadovoljna sem, da sem imela 

moţnost sodelovati pri projektu E-knjiga: Stisni roko v pest, saj smo v pest ujeli marsikaj novega, 

skupaj smo stiskali pesti ob Sadakini borbi za ţivljenje in ob Brunovi ţelji, da bi pomagal prijatelju. 

(Barbara) 

Ob zaključku našega projekta moram zapisati, da sem se veliko naučila. Po ogledu filma, Sagadinove 

domačije, prebrane knjige in pesmi so mi v spominu ostali dogodki, ki so me pretresli in se mi še 

vedno vračajo v spomin. Najbolj kruto je bilo ţivljenje otrok. Zgodaj so morali odrasti, saj jim nenehna 

skrb za preţivetje ni pustila, da bi bili otroci. O vojnah ne vem veliko, razen o 2. svetovni vojni, o kateri 

mi je nekaj pripovedovala stara mama. O njej ne govori rada, saj ji je prinesla veliko gorja. 

Vesela sem, da smo skupaj razmišljali o vsebinah in skupaj pisali knjigo. 

(Julijana) 

35


Ob koncu projekta E-knjiga, sem bogatejša za eno knjigo, en film, eno pesem in en grob talcev. 

Spoznala sem, da je trpljenje sestavni del ţivljenja. Včasih se ustavi tudi tam, kjer bi najmanj 

pričakovali. 

Prav je, da spoznamo preteklost, vojne, trpljenje in odraščamo z mislijo, da se kaj podobnega ne sme 

nikoli, NIKOLI več zgoditi!!!!!!!!!! 

Vsak človek, prav vsak človek je del tega sveta in lahko pripomore za lepšo prihodnost in svetovi 

mir!!!, če si le tega ţeli in hoče, da bi bili vsi ljudje srečni. 

(Astrid) 

Sodelovanje pri projektu oz. pisanju e-knjige mi je pustilo precej znanja in mi vzbudilo zanimanje za 

spoznavanje zgodovine s pomočjo umetniških del. 

(Eva) 

Tako, smo pri koncu naše E- knjige. Projekt je bil zanimiv, ker sem izvedel veliko novega. Ţelim si, da 

bi bilo tudi v prihodnosti več takšnih projektov, v katerih bi se prepletli zgodovina in knjiţevnost . 

(Matevţ) 

Pri projektu sem se veliko naučil in tudi uţival, ker sem lahko pokazal svoje sposobnosti. 

(Tomaţ) 

36


SPREMNA BESEDA 

Razpis Stisni roko v pest bi mogoče šel mimo nas in naših učencev, če ne bi izzval toliko polemik in 

kritik, ki so ga označevale kot neprimernega in spornega. Takrat pa nas je res začel zanimati. Kaj je 

tako spornega? Pregledali smo predlagane vsebine. Nič spornega; lepa estetska in globoka besedila. 

Sledil je še pogovor z učenci in kar presenečeni smo bili, ker se je za delo pri projektu prijavijo 11 

učencev. 

Malo teţko je bilo izbrati način dela, da ne bi po razgovoru dobili 11 podobnih vsebin; res so si nekatera 

malo podobna, saj smo se o vseh izbranih vsebinah pogovarjali skupaj. Ob razgovoru se je videlo, da 

so učenci vajeni trivialnih besedil, kjer se vse dogaja hitro in so konci srečni; prav po našem okusu. 

Ţivljenje pa ne ponudi vedno srečnega konca. 

Najbolj jih je prizadel film. Po ogledu je nastala tišina. Tudi sama sem ostala v zadregi, saj sem imela 

občutek, da bom z izgovorjeno besedo oskrunila njihovo doţivljanje. Učenci, ki ob takšnem dogodku 

onemijo in imajo rosne oči, niso v ‟‟krizi vrednot‟‟. Sposobni so globokega doţivljanja in sočustvovanja. 

In z delom pri tem projektu so svoje vrednote samo še utrdili in poglobili. 

(Danica) 

37


Kazalo vsebine: 

Sodelujoči učenci: ...................................................................................................................................................1 

Mentorji: .................................................................................................................................................................1 

Predgovor ...............................................................................................................................................................2 

Pa stisnimo roko v pest ...........................................................................................................................................2 

Zakaj sploh sodelovati? ..........................................................................................................................................3 

1. Knjiga: Karel Bruckner: Sadako hoče živeti .............................................................................................................5 

Sovražim vojno in vse ljudi, ki si jo želijo ................................................................................................................5 

Predstava Japonske v obdobju druge svetovne vojne ...........................................................................................5 

Neodposlani pismi očeta Sasakija ..........................................................................................................................8 

Prepovedano kopanje mi je rešilo življenje ......................................................................................................... 10 

Neizmerno veselje sredi bolečin in ruševin ......................................................................................................... 12 

Novinarsko poročilo ............................................................................................................................................ 14 

Slišalo se je ječanje bolečine ............................................................................................................................... 14 

Sadakin dnevnik ................................................................................................................................................... 15 

Ali zmaj Čikamatsu prinaša srečo? ..................................................................................................................... 16 

Polkovnik Tibbets in njegova mati ....................................................................................................................... 18 

2. Karel Destovnik Kajuh: Bosa pojdiva, dekle, obsorej ........................................................................................... 19 

Češnje cvetijo, preden dozorijo ........................................................................................................................... 19 

3. Film: Deček v črtasti pižami ................................................................................................................................. 24 

Še bolj smrdijo, kadar gorijo ................................................................................................................................ 24 

4. Ogled obeležja NOB v domačem kraju ................................................................................................................ 28 

Skrivaj tiskana slovenska beseda ......................................................................................................................... 28 

Umrli pred vrati svobode. .................................................................................................................................... 28 

Vzrasla so nebesa pod Triglavom ........................................................................................................................ 33 

Kaj je ostalo v pesti? ............................................................................................................................................ 34 

SPREMNA BESEDA ............................................................................................................................................... 37 

Kazalo vsebine: .................................................................................................................................................... 38 

38

Pa stisnimo roko v pest - Osnovna Å¡ola MajÅ¡perk

Create successful ePaper yourself

Delete template?

Save as template?