Vzpostavitev in spremljanje mednarodno primerljivih kazalcev o ...

Mojca Pajnik
Urša Kavčič
Vzpostavitev in spremljanje mednarodno
primerljivih kazalcev o trgovini z ljudmi
Končno poročilo o raziskavi
Ljubljana 2007

Izvajalec: Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije, Metelkova
6, Ljubljana
Vodja raziskave:
Doc. dr. Mojca Pajnik
Sodelavka:
Urša Kavčič
Financer: Ministrstvo za zunanje zadeve RS, 2007
2

Vsebina
Uvod
1. Pravni mehanizmi na področju trgovanja z ljudmi in prostitucije
1.1. Trgovanje z ljudmi in prostitucija v mednarodnem in evropskem kontekstu
1.1.1. Združeni narodi
1.1.2. Svet Evrope
1.1.3. Evropska komisija
1.1.4. Drugi akterji
2. Razmerja med trgovanjem z ljudmi in prostitucijo v nacionalnih zakonodajah
2.1. Z zakonom prepovedane nekatere oblike prostitucije: Italija in Francija
2.2. Legalizacija prostitucije in »tolerančna območja«: Nizozemska, Nemčija,
Avstrija in Madžarska
2.3. Kriminalizirana uporaba prostitucije: Švedska
2.4. Ulična prostitucija v središču nacionalnih politik
2.5. Ukrepi proti trgovanju z ljudmi v kazenski zakonodaji
2.6. Posebni zakoni, ki trgovanje z ljudmi urejajo širše
2.7. Kaznovalna politika evropskih držav
2.8. Preiskave kaznivih dejanj, povezanih s trgovanjem z ljudmi: primerjava med
Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Nizozemsko
2.9. Mehanizmi za ocenjevanje pravne ureditve trgovanja z ljudmi in mehanizmi
za spremljanje izvajanja zakonodaje
3. Nacionalne zakonodaje o žrtvah trgovanja z ljudmi
3.1. Nekateri statistični podatki o žrtvah trgovanja z ljudmi
4. Politike preprečevanja trgovanja z ljudmi
4.1. Multidisciplinarne delovne skupine za »boj« proti trgovanju z ljudmi v
jugovzhodni Evropi
3

4.2. Akterji na področju »boja« proti trgovanju z ljudmi v zahodni Evropi:
ministrstva, uradi na enake možnosti in posebni poročevalci
4.3. Nacionalni programi in projekti za preprečevanje trgovanja z ljudmi
4.3.1. Akcijski načrti kot strategije preprečevanja trgovanja z ljudmi
4.3.2. Zakonodaja
4.3.3. Raziskovanje in preventivni programi ozaveščanja, informiranja in
izobraževanja
4.3.4. Programi, namenjeni urejanju položaja žrtev trgovanja z ljudmi
5. Namesto sklepa: Kazalci za spremljanje aktivnosti na področju preprečevanja
trgovanja z ljudmi
5.1. Priporočila za Slovenijo
6. Dodatek: Analiza sodnih spisov s področja trgovanja z ljudmi in prostitucije v
Sloveniji
6.1. Uvod in metodologija
6.2. Predstavitev podatkov
6.3. Sodni procesi
6.4. Obtoženci in obsojenci
6.5. Posameznice v prostituciji
6.6. Stranke
6.7. Sklep
Literatura
4

Uvod
Razprave o trgovanju z ljudmi in prostituciji so v zadnjem desetletju vedno pogostejše.
Številne vlade kakor tudi nevladne in mednarodne organizacije so oblikovale in
predstavile različne pobude in mehanizme na tem področju. Njihov namen je na eni strani
omejitev oziroma reguliranje fenomenov, na drugi pa zaščita in pomoč posameznikom in
posameznicam, ki se znajdejo znotraj obeh procesov. Namen te študije je analizirati in
ovrednotiti obstoječe politike, prakse in mehanizme na področju preprečevanja trgovanja
z ljudmi in seksualnega izkoriščanja zaradi prostitucije ter na podlagi analiz oblikovati in
definirati kazalce za spremljanje trgovanja z ljudmi. V prvem delu študije bomo
predstavili in analizirali mednarodno pravne mehanizme in programe za oblikovanje
politik na področju trgovanja z ljudmi, ki so nastali na pobudo Združenih narodov in
institucij Evropske unije (EU). Primerjali in ovrednotili bomo tudi zakonodajo na
področju preprečevanja trgovanja z ljudmi in prostitucije v različnih državah EU,
Balkana ter nekaterih državah srednje in vzhodne Evrope in predstavili pravne
mehanizme, ki definirajo odnos do žrtev trgovanja z ljudmi. Nadalje bomo kazalce
spremljali prek medresorskega usklajevanja politik »boja in preprečevanja«, 1 ki so jih na
nacionalni ravni oblikovale države, in z analizo akcijskih načrtov, ki v posameznih
državah predstavljajo strategije nacionalnega »preprečevanja trgovanja z ljudmi«.
Kazalce trgovanja z ljudmi bomo predstavili tudi na podlagi ovrednotenja programov in
projektov, ki so jih države vzpostavile za pomoč žrtvam in njihovo zaščito, in z analizo
informacijskih kampanj, ki so jih države oblikovale, da bi preprečile trgovanje z ljudmi.
Nekatere kazalce za spremljanje državnih politik na področju trgovanja z ljudmi smo
postavili tudi na podlagi pregleda javnomnenjskih raziskav, analize vključenosti tematike
trgovanja z ljudmi v šolske izobraževalne sisteme, pregleda raziskovalnega sektorja in
zagotavljanja finančne podpore programom in projektom različnih držav. Posebno,
dodatno poglavje predstavlja analiza sodnih spisov, ki so povezani s trgovanjem z ljudmi
in prostitucijo v zadnjih petih letih v Sloveniji in ki bo temelj za dodatne indikatorje za
spremljanje sodnih praks s področja trgovanja z ljudmi. Analiza sodnih spisov sicer v
1 Politike na področju trgovanja z ljudmi so uradno največkrat poimenovane kot »politike boja in
preprečevanja trgovanja z ljudmi«. Ta opis politik povzemamo po uradnih poimenovanjih, zato izraz
navajamo v narekovajih.
5

izhodišču ni bila del projekta, na podlagi katerega je nastalo to raziskovalno poročilo. K
pripravi dopolnilnega poglavja nas je spodbudilo samo raziskovalno delo, pri katerem
smo ugotavljali, da je sodna praksa zagotovo eden od pomembnih indikatorjev za analizo
trgovanja z ljudmi.
To besedilo je nastalo na podlagi opisnega in analitičnega pristopa k proučevani
temi. Primarni kriterij za izbiro in umestitev posamezne države kot subjekta proučevanja
je bila dostopnost gradiva, ki se nanaša na omenjeni področji. Gradivo smo večinoma
pridobili prek partnerskih inštitutov in organizacij; pri obravnavi politik nekaterih držav
smo si pomagali tudi s podatki, ki so dostopni na spletnih straneh. Tako smo za področje
prostitucije poleg podatkov, ki so nam jih posredovale partnerske organizacije, uporabili
spletno stran TAMPEP Evropskega združenja nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s
preventivnimi in zdravstvenimi programi, namenjenim seksualnim delavcem in
delavkam, migrantom in migrantkam, ter spletne strani drugih nacionalnih ali regijsko
delujočih organizacij, kot na primer Lefö, La Strada in Hydra. Uporabili smo tudi
informacije in podatke, pridobljene iz letnih poročil nacionalnih medresorskih delovnih
skupin ali posameznikov, ki vodijo skupine za preprečevanje trgovanja z ljudmi.
Poudariti velja, da veliko držav podatkov, predvsem statističnih, na spletnih straneh ne
objavlja, velikokrat so objavljeni v neažurirani obliki, v nekaterih primerih pa je omejitev
dostopa do podatkov predstavljalo tudi nepoznavanje jezika. Zato smo si v določenih
poglavjih pomagali z rezultati in podatki že objavljenih poročil ali raziskav.
Posebej velja opozoriti na termine, ki jih tukaj uporabljamo. Za angleški izraz
trafficking in human beings uporabljamo slovenski prevod trgovanje z ljudmi in ne
trgovina z ljudmi, ki se večinoma uporablja v slovenskem prostoru, čeprav mestoma
lahko zasledimo še druge termine, med katerimi izstopa trgovina z belim blagom. S tem
želimo pokazati na ustrezno obravnavo in odnos do žrtev oziroma do oseb, ki so
vključene v procese trgovanja z ljudmi. Izraz trgovina z ljudmi namreč napeljuje na
trgovino kot tržno menjavo blaga (oz. žrtev), medtem ko izraz trgovanje bolj označuje
sam proces (Zavratnik Zimic in Pajnik 2005). V besedilu uporabljamo tudi izraz
trgovanje z ženskami (ang. trafficking in women), s katerim želimo opozoriti na
feminizacijo procesa. Termin trgovina z ljudmi uporabljamo zgolj, ko dobesedno
navajamo zakonska določila.
6

V besedilu zagovarjamo tezo o neustreznosti enoznačnega definiranja prostitucije,
saj se v sodobnih razpravah izpostavlja bodisi kot prodaja telesa, ki je enaka kakršnikoli
drugi izmenjavi storitev za denar, bodisi kot apriorno nasilje nad ženskami. V izogib
esencializmom v razumevanju v besedilu uporabljamo različne izraze za konotacijo
enakih situacij: tako izmenično uporabljamo izraze, kot so prostitutka, prostitut,
posameznice in posamezniki v prostituciji ali osebe v prostituciji. Za to smo se odločili,
da bi se izognili predeterminiranosti identitetnih politik, ki težijo k zamrznjenju
identitete, v našem primeru identitete »prostitutka« ali v primeru trgovanja z ljudmi
identitete »žrtev« (Pajnik 2008). 2 Uporaba terminov, kot so »nedovoljene«,
»nedokumentirane«, »nelegalne« ali »ilegalne« migracije, napeljuje na pojmovanje
migracij kot prekrška. Da bi se temu izognili, v besedilu uporabljamo termine, ki se od
takšne konotacije vsaj delno oddaljijo, na primer migranti oziroma migrantke brez
urejenega statusa v državi, ali pa navedene termine uporabljamo v navednicah. Omenimo
še, da smo ponekod uporabili angleške izraze, saj smo ocenili, da bi se ob prevodu v
slovenščino izvorni pomen izgubil. Tako smo izraze bodisi prevedli z najustreznejšim
terminom in zraven navedli angleški izraz ali pa smo termin v pisni obliki razložili v
opombi.
1. Pravni mehanizmi na področju trgovanja z ljudmi in prostitucije
1.1. Trgovanje z ljudmi in prostitucija v mednarodnem in evropskem kontekstu
Prizadevanja za »boj proti trgovanju z belimi sužnjami« so začela nastajati na prelomu
19. in 20. stoletja, ko je prišlo do prvih bilateralnih podpisov med državami o ravnanju s
»tujimi prostitutkami«. 3 Med pomembnejšimi dogodki v tistem času je bila konferenca v
Parizu leta 1902, katere rezultat je bil podpis t. i. Pariškega protokola, 4 ki predstavlja prvi
mednarodni dogovor o ukrepih proti trgovanju z ljudmi. Namen protokola je bil
predvsem »preprečiti zvodništvo ter zlorabo žensk in deklet za nemoralne namene v
2 Namesto izraza žrtev se v sodobnih razpravah ponekod pojavlja vrednostno bolj nevtralen termin
trgovana oseba (ang. trafficked person).
3 Na primer med Belgijo in Avstro-Ogrsko leta 1888, med Nizozemsko in Nemčijo leta 1889 in med
Belgijo in Nemčijo leta 1890.
4 International Agreement for the Suppression of the White Slave Traffic iz leta 1904.
7

tujini« (Nautz 2005). Pozneje je bil dogovor razširjen v konvencijo; 5 pomembna novost
je bila, da je konvencija predvidevala trgovanje z ženskami in dekleti tudi znotraj
nacionalnih meja. Protokol zavezuje podpisnice h kaznovanju »vsake osebe, ki prisili
drugo osebo, da zadovolji strast drugih, s silo, zvijačo ali tudi z njenim privoljenjem«. 6
Kaznivo dejanje se nanaša na izkoriščanje žensk in deklet, ki še niso dopolnile 20 let, in
na primere prisile s pomočjo nasilja, groženj, prevare ali druge sile. Protokol predvideva
kazenske sankcije tudi v primeru, če je kaznivo dejanje storjeno v drugi državi.
Po prvi svetovni vojni je skrb za izvajanje zakonodaje in nadzor nad njo ter ostale
aktivnosti na področju trgovanja z ljudmi prevzela Liga narodov. Ena od pobud, ki je
nastala v času njenega delovanja, je bila izdelava posebnega vprašalnika, ki so ga poslali
vsem državam članicam Lige narodov, da bi tako zbrali podatke o zakonodaji, ukrepih in
aktivnostih na področju preprečevanja trgovanja z ljudmi. Poleg tega so v vsaki državi
članici imenovali osebo, ki se je ukvarjala zgolj s tem vprašanjem (Ibid., 17).
Prvi večji rezultat dela Lige narodov je bila mednarodna Konvencija za
preprečevanje trgovine z ženskami in otroki. 7 Konvencija je vsebovala vse zakonske
določbe pogodb, ki so bile izdane pred prvo svetovno vojno, in tudi nekaj pomembnih
novosti. Ena med njimi je bila, da se je meja zaščite osebe zvišala z 20 na 21 let starosti.
Prav tako je bila novost, da je pogodba predvidevala in vključevala tudi trgovanje z
dečki. Med doprinosi pogodbe v primerjavi s konvencijama iz 1904 in 1910 velja omeniti
opustitev izraza »belo blago« (ang. white trade), saj pogodba zagotavlja zaščito žrtev ne
glede na njihovo barvo kože.
Po sprejetju Konvencije Združenih narodov o preprečevanju trgovine z ljudmi in
izkoriščanju prostituiranja drugih 8 je mednarodna pozornost do trgovanja z ljudmi in
prostitucije za nekaj časa zamrla. Ponoven vzpon je tema doživela v sredini 80. let z
valom feminističnih kampanj proti trgovanju z ženskami, otroški prostituciji in
seksualnemu turizmu, ter v začetku 90. let, ko so države začele trgovanje z ljudmi
obravnavati v veliki meri v okviru migracij. Oboje je za posledico prineslo, da sta se temi
5 International Convention for the Suppression of White Slave Traffic iz leta 1910.
6 International Convention for the Suppression of White Slave Traffic, 1. člen.
7 International Convention for the Suppression of the Traffic in Women and Children iz leta 1921.
8 Convention for the Suppression of the Traffic in Persons and Exploitation of Prostitution of Others iz leta
1949.
8

trgovanje z ljudmi in prostitucija ponovno vrnili v vrh političnih ciljev.
1.1.1. Združeni narodi
Trgovanje z ljudmi je danes tako nacionalno kakor tudi na mednarodni ravni regulirano s
številnimi konvencijami, pogodbami in zakoni. Kritike se v veliki večini nanašajo na
neustrezno umeščanje trgovanja z ljudmi v okvire mednarodnega kriminala in nadziranja
migracij. Eden takih primerov je nedvomno leta 2000 sprejeta Konvencija Združenih
narodov proti mednarodnem organiziranem kriminalu. Protokol, ki dopolnjuje
konvencijo in se nanaša na preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi,
predvsem žensk in otrok, 9 trgovanje z ljudmi opredeljuje v okviru organiziranega
kriminala. Glede na to, da so definicijo trgovanja z ljudmi po protokolu prevzeli tudi
nekateri novejši mednarodni akti in posamezne evropske države, ne preseneča, da večina
evropskih držav trgovanje z ljudmi postavlja prav v ta okvir. Kot pove že sam naslov
dokumenta, je bistvo protokola v preprečevanju trgovanja z ljudmi in mednarodnem
sodelovanju na tem področju ter v pregonu kaznivih dejanj, ki so z njim povezana.
Protokol zahteva od držav podpisnic, da kazniva dejanja, opredeljena v protokolu,
vključijo v svoje kazenske zakonodaje. Vendar pa definicija trgovanja predvideva le
nekatere oblike izkoriščanja, npr. prostitucijo 10 ali druge oblike spolnih zlorab, prisilno
delo, služabništvo, suženjstvo in odstranitev organov, ne predvideva pa oblik
izkoriščanja, povezanih z otroškim delom (npr. prisilno delo otrok, beračenje) ali
specifičnimi prisilami žensk (npr. prisilne zanositve ali posvojitve otrok). Trgovanje z
ljudmi se tako nanaša na različne oblike izkoriščanja, vendar je v mednarodnih
dokumentih poudarek na izkoriščanju oseb s strani organiziranih kriminalnih združb, pri
čemer druge okoliščine niso upoštevane. Postavlja se tudi vprašanje, v kolikšni meri je
protokol možno uporabljati pri trgovanju znotraj meja posamezne države, saj definicija
prejudicira nadnacionalno naravo kaznivih dejanj.
9 Protokol za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, ki
dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (t. i. Palermski
protokol), Ur. l. RS-MP, 15-48/04.
10 Po nekaterih drugih interpretacijah prostitucija ni definirana kot nasilje, ampak kot seksualno delo. Gre
za perspektivo pojmovanja prostitucije, ki so jo uveljavila nekatera feministična gibanja v 80. letih
prejšnjega stoletja, intenzivirala pa se je s samoorganizacijo prostitutk in prostitutov in njihovim
povezovanjem s sindikati v 90. letih.
9

V drugem delu se dokument osredinja na pomoč žrtvam trgovanja in njihovo
zaščito. Tu državam nalaga veliko manj obveznosti, saj protokol ne zahteva, da države
podpisnice sprejmejo oziroma spremenijo zakonodajo, ki bi omogočila zaščito žrtev,
ampak le svetuje državam, »naj razmislijo« o sprejemu določenih ukrepov na tem
področju. Poleg tega protokol predvideva pomoč in zaščito predvsem takrat, ko žrtve
priskrbijo dokaze oziroma nastopijo kot priče v kazenskih postopkih. Pred sprejetjem
protokola sta bila legalni status žrtve in njena morebitna vrnitev v matično državo
predmet dolgotrajnih pogajanj. T. i. razvite države, v katerih so žrtve v večini
izkoriščane, so zavzele stališče, da žrtve ne bi smele imeti pravice, da ostanejo v državi.
To naj bi spodbujalo trgovanje z ljudmi in »ilegalne« migracije. Nasprotno so se države,
iz katerih žrtve trgovanja največkrat prihajajo, zavzemale za največjo možno mero
zaščite. Protokol je temu primerno ostal nedorečen: omenja, naj države predvidijo
zakonske osnove, ki bodo žrtvi trgovanja z ljudmi omogočile, da »v določenih primerih«
pridobi dovoljenje za začasno ali stalno bivanje. Protokol pa ne navaja, kateri so ti
primeri.
Zadnji del dokumenta predstavlja poglavje o preprečevanju trgovanja z ljudmi in
sodelovanju držav v »boju« proti temu pojavu. Tu protokol zopet močneje zavezuje
države podpisnice, saj so te dolžne sodelovati pri pregonu storilcev in njihovi
identifikaciji. Prav tako so države podpisnice dolžne deliti informacije o metodah, ki jih
uporabljajo kriminalne združbe, in poskrbeti za izobraževanje zaposlenih v organih
pregona in organizacijah, ki nudijo pomoč žrtvam.
1.1.2. Svet Evrope
Na podlagi zgoraj omenjenih pomanjkljivosti protokola ne preseneča, da so v času po
sprejemu v evropskem prostoru nastale številne nove pobude za uravnavanje trgovanja z
ljudmi, ki so postavile to temo v nove okvire. Ena takih je nedvomno Konvencija Sveta
Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi, 11 ki postavlja trgovanje z ljudmi v
kontekst kršenja človekovih pravic. Svet Evrope se že od konca 80. let aktivno ukvarja s
11
Council of Europe Convention on Action against Trafficking in Human Beings. Gl.
http://www.vlada.si/util/bin.php?id=2007040316073201 (dostop 2. junij 2007).
10

preprečevanjem trgovanja z ljudmi. Odpira vprašanja, ki zadevajo seksualno izkoriščanje
žensk in otrok, varstvo žensk pred nasiljem in migracije. Pred sprejemom konvencije je
Svet Evrope sprejel in izdal številne pobude in priporočila na področju trgovanja z
ljudmi, 12 med katerimi sta najbolj poznana naslednja dokumenta: Priporočilo (2000) 11
odbora ministrov državam članicam o ukrepanju proti trgovini z ljudmi za namene
spolnega izkoriščanja 13 in Priporočilo (2001) 16 odbora ministrov o varstvu otrok pred
spolnim izkoriščanjem. 14 Poleg tega je Svet izdal številna druga priporočila, ki so ozko
vezana na trgovanje z ljudmi, na primer Priporočilo 1611 (2003) o trgovini z organi v
Evropi. 15 Izdali so tudi priporočila, ki trgovanje z ljudmi obravnavajo v širšem smislu, na
primer Priporočilo št. 1610 (2003) o migracijah, povezanih s trgovino z ženskami in
prostitucijo 16 in Priporočilo št. 1663 (2004) o suženjstvu v domačem okolju:
služabništvo, varuške in naročanje nevest po pošti. 17
Države članice Sveta Evrope so ocenile, da bi bilo treba sprejeti nov, pravno
zavezujoč dokument, ki bo presegel priporočila in posebne ukrepe, ki so bili do takrat
izdani. Tako so maja 2005 sprejeli Konvencijo o ukrepanju proti trgovini z ljudmi.
Pripravili so jo ob upoštevanju do tedaj oblikovanih stališč in mednarodno veljavnih
pravnih dokumentov, ki so jih izdali Združeni narodi, Svet Evrope in Evropska unija,
predvsem pa se kovencija v veliki meri navezuje na Protokol za preprečevanje, zatiranje
in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti z ženskami in otroki. Obenem konvencija prinaša
tudi nekatere novosti, ki jih predhodni pravni akti niso upoštevali.
Prva pomembna razlika v primerjavi z ostalimi mednarodnimi dokumenti je, da
konvencija poudarja načelo enakosti spolov. To naj bi zagotavljali tako pri preprečevanju
trgovanja z ljudmi kakor tudi pri varovanju človekovih pravic žrtev ter oblikovanju
programov pomoči. Naslednja pomembna novost je uvedba načela nediskriminacije. Če
se je Palermski protokol osredinil na ženske in otroke, konvencija poudarja izvajanje
določb brez diskriminacije na kakršnikoli osnovi, kot so spol, rasa, jezik, veroizpoved,
12 Ker nekateri uradni prevodi spodaj omenjenih dokumentov ne obstajajo, podajamo svoje prevode.
13 Recommendation No. R (2000) 11 of the Committee of Ministers to Member States on Action against
Trafficking in Human Beings for the Purpose of Sexual Exploitation.
14 Recommendation No. R (2001) 16 of the Committee of Ministers on the Protection of Children against
Sexual Exploitation.
15 Recommendation 1611 (2003) on Trafficking in Organs in Europe.
16 Recommendation 1610 (2003) on Migration Connected with Trafficking in Women and Prostitution.
17 Recommendation 1663 (2004) on Domestic Slavery: Servitude, Au pairs and Mail-order Brides.
11

politično in drugo prepričanje, nacionalni ali socialni izvor in podobno. Hkrati konvencija
tudi vsebinsko »presega« protokol, saj predvideva oblike trgovanja z ljudmi ne glede na
to, ali gre za kazniva dejanja, storjena kot del organiziranega kriminala ali zunaj njega.
Prav tako presega nadnacionalno določilo protokola, saj predvideva tako trgovanje z
ljudmi v nacionalnem in nadnacionalnem okviru. To v praksi pomeni, da se konvencija
lahko uporablja tudi za trgovanje z ljudmi znotraj države. Pomanjkljivost konvencije pa
še vedno ostaja na ravni definicije, saj jo dobesedno povzema iz protokola. Tako tudi ta
dokument ne predvideva določenih drugih oblik in pomenov trgovanja z ljudmi (denimo
prisilno delo v terciarnem sektorju).
V primerjavi z drugimi mednarodnimi akti na področju trgovanja z ljudmi, ki se v
večini nanašajo na odkrivanje kaznivih dejanj in pregon storilcev, konvencija natančno
določa tudi ukrepe za varstvo in pomoč žrtvam pri njihovem fizičnem, psihološkem in
socialnem okrevanju. Drugi akti obravnavajo položaj žrtev predvsem z vidika njihove
zaščite in to pogojujejo s pričanjem v kazenskem postopku. Konvencija pa v svojem 14.
členu ne pogojuje izdaje dovoljenja za bivanje žrtvam s sodelovanjem v preiskavi ali
kazenskem postopku, ampak lahko žrtev tako dovoljenje dobi na podlagi osebnih
okoliščin. Poleg tega konvencija vsebuje še številna druga določila za zaščito žrtev:
minimalno tridesetdnevno obdobje okrevanja, v katerem ima žrtev čas, da si opomore,
in/ali razmisli, ali bo sodelovala s pristojnimi organi. V tem času ni mogoče izvršiti
odločbe za njen izgon in ji pripadajo pravice, ki jih določi država. Eden od mehanizmov,
ki žrtvi omogoča resocializacijo, je določilo, da države podpisnice sprejmejo predpise, ki
žrtvi zagotovijo dostop do trga dela, poklicnega usposabljanja in izobraževanja.
Konvencija žrtvam priznava pravico do brezplačne pravne pomoči in pravico, da od
storilcev dobijo odškodnino. Državam podpisnicam nalaga, naj sprejmejo zakonodajo, ki
bo žrtvam zagotovila odškodnino, in pri tem predlaga ustanovitev posebnega sklada za
odškodnine. Konvencija tudi poudarja, da je treba žrtve trgovanja prepoznati kot žrtve in
se tako izogniti, da bi jih policija in drugi organi oblasti obravnavali kot »nezakonite«
priseljence ali kriminalce. To določilo sicer poskuša zaščititi žrtve trgovanja, a deluje tudi
ločevalno in potencialno diskriminatorno do nekaterih migrantov. Te ločuje od žrtev in
jih definira kot »ilegalce« ali »nedokumentirance« (Pajnik 2008).
12

Konvencija se zgleduje tudi po nacionalnih politikah urejanja trgovanja z ljudmi
ali prostitucije (npr. Švedska), saj se opredeljuje za kaznovanje oseb, ki uporabljajo
storitve žrtev trgovanja z ljudmi. Od držav podpisnic sicer ne zahteva vpeljave takšnega
kaznivega dejanja, ampak le proučitev možnosti za sprejetje ukrepov na tem področju. Na
tem mestu se poraja vprašanje smiselnosti inkriminiranja uporabnikov, saj so prakse v
nekaterih državah, npr. Hrvaška, Makedonija (Hughes 2004), ki tako kaznivo dejanje že
poznajo, pokazale, da je možnost za pregon storilcev zelo majhna. Izredno težko je
namreč dokazati, ali je stranka dejansko vedela, da uporablja storitve žrtve trgovanja z
ljudmi.
Konvencija določa tudi ukrepe in mehanizme za zmanjšanje trgovanja z ljudmi.
Delno jih povzema po protokolu, kot so ukrepi na državnih mejah, ukrepi o varnosti in
kontroli dokumentov ter mednarodno sodelovanje pri odkrivanju storilcev kaznivih
dejanj. Nadalje za zmanjševanje povpraševanja državam podpisnicam nalaga, naj
sprejmejo zakonodajo ali druge ukrepe, ki bodo spodbujali raziskave na tem področju,
ozaveščali pomembnost vloge medijev in civilne družbe pri prepoznavanju fenomena,
izvajali informacijske kampanje in izoblikovali izobraževalne programe za mlade. Kot
novost konvencija predvideva mehanizem spremljanja izvajanja njenih določil, kar lahko
interpretiramo za njeno prednost. Pogosto smo namreč priča nastanku in sprejetju
različnih pravnih aktov, ki pozneje v praksi nimajo učinka, saj nihče ne spremlja, ali se
izvajajo in kako. Konvencija v ta namen predvideva ustanovitve skupine neodvisnih
strokovnjakov za ukrepe proti trgovanju z ljudmi, imenovano GRETA, ki bo pripravljala
poročila z ocenami ukrepov posameznih držav. Če države ukrepov v celoti ne bodo
upoštevale, bodo pozvane, da to storijo. Svet Evrope je v letu 2006 pričel tudi z
informacijsko kampanjo, katere cilj je okrepiti zavedanje o obsežnosti problema
trgovanja z ljudmi v Evropi in spodbujanje držav k podpisu in ratifikaciji konvencije.
Naj na tem mestu omenimo, da je Slovenija leta 2006 konvencijo podpisala,
vendar postopek za njeno ratifikacijo še vedno poteka, in sicer zaradi potrebnih
sprememb oziroma dopolnitev kazenskega zakonika, 18 Zakona o kazenskem postopku 19
18 Ur. l. RS, 95/04.
19 Ur. l. RS, 8/06.
13

in Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja. 20 Glede na določila
konvencije v slovenski zakonodaji manjkajo določitve kaznivega dejanja, ki ga je storil
javni uslužbenec pri opravljanju svojih dolžnosti, in okoliščina ogrožanja življenja žrtve
pri izvajanju kaznivega dejanja (24. člen konvencije). Pomanjkljivost slovenske
zakonodaje se kaže tudi v odnosu do 27. člena konvencije, ki določa, da morajo države
članice ustanovam, društvom in nevladnim organizacijam, ki delujejo na področju »boja«
proti trgovanju z ljudmi, omogočiti sodelovanje v kazenskih postopkih tako, da žrtvi
pomagajo in jo podpirajo (Lang 2006, 41). V zvezi z odškodninami žrtvam trgovanja z
ljudmi Slovenija uporablja Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj. 21 Ta zakon
omogoča predhodno izplačilo denarne odškodnine žrtvam neposredno iz proračuna,
vendar velja le, če gre za slovenske državljane ali državljane EU. Ob tem se pojavlja
vprašanje o primernosti uporabe zakona tudi za žrtve trgovanja z ljudmi, saj žrtve
večinoma ne prihajajo iz držav EU (npr. Ukrajina, Moldavija, države nekdanje
Jugoslavije, južnoameriške države).
1.1.3. Evropska komisija
Pred dobrima dvema desetletjema se je na področje »boja« proti trgovanju z ljudmi
aktivno vključila tudi Evropska unija oziroma Evropska komisija. Evropska komisija
trgovanje z ljudmi ureja z različnimi zavezujočimi ali nezavezujočimi pravnimi akti 22 in
si tako prizadeva ustvariti harmonizacijo nacionalnih kazenskih zakonodaj ter postopkov
med državami članicami, kar pričakuje tudi od držav kandidatk. Glede na veliko število
pravnih aktov, ki se na različne načine navezujejo na to tematiko, bomo v nadaljevanju
predstavili nekaj dokumentov, na katere EU še posebej opozarja. Pravo EU prepoveduje
trgovanje z ljudmi v skladu z Listino o temeljnih pravicah Evropske unije 23 in trdi, da gre
pri tem za temeljno kršitev človekovih pravic. Ob pregledu aktivnosti in zakonodajnih
aktov ter priporočil pa lahko sklepamo, da to ni povsem tako, saj dokumenti področje
trgovanja z ljudmi večinoma obravnavajo in rešujejo v okviru preprečevanja
20 Ur. l. RS, 98/04.
21 Ur. l. RS, 101/05.
22 Evropska komisija jih naslavlja kot Communication, Proposal, Joint Action in Decision.
23 Charter of Fundamental Rights of the EU (2000), 5. člen.
14

organiziranega kriminala, varovanja držav pred »nezaželenimi« migracijami in
sodelovanja držav na področju notranjih zadev ali pravosodja.
Pogodba o Evropski uniji 24 postavlja trgovanje z ljudmi v kontekst terorizma,
tihotapljenja drog, tihotapljena orožja in korupcije. Sporočilo Komisije Svetu in
Evropskemu parlamentu glede nadaljnjih aktivnosti na področju boja proti
trgovanju z ženskami, 25 ki predstavlja strategijo »boja« proti trgovanju z ljudmi, ta
pojav obravnava z različnih vidikov. V prvi vrsti navaja ureditev migracij in kazenske
zakonodaje, sodelovanje policije in sodstva ter ukrepe proti organiziranemu kriminalu.
Predvideva tudi socialno pomoč žrtvam, ki je postavljena v domeno nevladnih
organizacij. Analiza pokaže, da so ključni elementi trgovanja z ljudmi, kot na primer
ukrepi glede izkoriščanja ljudi in siljenja v prisilno delo, zanemarjeni. Bolj kot to je v
Sporočilu pomembno dejstvo, kako je oseba prišla v državo oziroma, če je to storila
zakonito. Tudi Sporočilo iz Tamper, 26 ki je rezultat zasedanja Evropskega sveta,
obravnava trgovanje z ljudmi v okviru migracij in zahteva bolj učinkovito upravljanje z
migracijskimi tokovi, kar bi lahko vplivalo na zmanjšanje trgovanja z ljudmi. Poudarja
»večji boj proti trgovanju z ljudmi« in razvoj »učinkovite politike vračanja« in s tem daje
vtis, da je trgovanje z ljudmi predvsem upravljanje z »nelegalnimi« migracijami in
vračanje migrantov v »izvorne« države. Nekatere študije (Kempadoo et al. 2005) pa
opozarjajo na ravno nasprotni učinek preprečevanja migracij: preprečevanje naj namreč
ne bi zmanjševalo trgovanja z ljudmi, ampak bi ga povečevalo.
Mejnik na področju »boja« proti trgovanju z ljudmi po ocenah EU predstavlja
Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o preprečevanju trgovanja z
ljudmi in seksualnega izkoriščanja otrok in otroške pornografije. 27 Gre za predloga,
ki ju je Komisija predstavila decembra 2000. Prvi 28 obravnava dva različna vidika
trgovanja z ljudmi: trgovanje za seksualno izkoriščanje in izkoriščanje delovne sile,
24 Treaty on the European Union, dopolnjen z Amsterdamsko pogodbo, 2002, 29. člen.
25 Communication from the Commission to the Council and the European Parliament for Further Actions in
the Fight against Trafficking in Women (1998), prevod avtoric. Gl. http://aei.pitt.edu/3424 (dostop 2. junij
2007).
26 Tampere European Council (1999), členi 22, 23, 26 in 48. Gl. http:// www.europarl.europa.eu/summits
/tam_en.htm (dostop 2. junij 2007).
27 Communication from the Commission to the Council and European Parliament on Combating
Trafficking in Human Beings and Sexual Exploitation of Children and Child Pornography (2000); prevod
avtoric. Gl. http://europa.eu/scadplus/leg/en/lvb/l33089b.htm (dostop 2. junij 2007).
28 Framework Decision on Combating Trafficking in Human Beings.
15

drugi 29 pa v okviru otroškega dela predvideva seksualno izkoriščanje otrok in otroško
pornografijo na internetu. Poudariti gre, da Sporočilo povzema definicijo trgovanja z
ljudmi po Palermskem protokolu, vendar ne upošteva trgovanja s človeškimi organi. Oba
predloga poudarjata nujnost po uskladitvi kazenskih zakonodaj in uporabi istih definicij,
kazni in sankcij ter postopkov pri pregonu storilcev in zaščiti žrtev. Evropski svet je
prvega od obeh predlogov sprejel leta 2002, in ker gre za obvezujoč dokument, so morale
vse države članice njegove sklepe prenesti v nacionalne zakonodaje do avgusta 2004.
Glede dovoljenja za bivanje žrtev trgovanja z ljudmi je pomembna Direktiva o
dovoljenju za prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve
nedovoljene trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega
priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi. 30 Dokument prinaša žrtvam trgovanja
zaščito v obliki dovoljenja za začasno bivanje, vendar to pogojuje s sodelovanjem z
oblastmi. Direktivo so številne evropske države prenesle v nacionalne zakonodaje, zato ni
presenetljivo, da je tako pogojevanje praksa številnih evropskih držav. Tudi Slovenija je
v povezavi s tem spremenila in dopolnila Zakon o tujcih.
Pomemben dokument v evropskem prostoru predstavlja tudi Bruseljska
deklaracija. 31 . Je rezultat Evropske konference o preventivi in boju proti trgovanju z
ljudmi, ki je potekala leta 2002 v Bruslju. Organizirali so jo Evropska komisija, Evropski
parlament in Mednarodna organizacija za migracije (IOM). Cilj deklaracije je nadaljnji
razvoj evropskega in širšega mednarodnega sodelovanja ter izdelava konkretnih meril,
standardov, mehanizmov in dobrih praks na področju preprečevanja trgovanja z ljudmi.
Predstavlja osnovo za delo Evropske komisije na tem področju. Zavzema se za to, da je
trgovanje z ljudmi resno kršenje človekovih pravic, in poudarja potrebo po obravnavanju
trgovanja z ljudmi v kontekstu človekovih pravic. Poleg tega prinaša pomembno novost:
poudarja, da je treba vključiti trgovanje z ljudmi med evropske socialne cilje, česar pa v
praksi ni zaznati.
29 Framework Decision on Combating Sexual Exploitation of Children and Child Pornography.
30 Directive on the Residence Permit Issued to Third-Country Nationals who are Victims of Trafficking in
Human Beings or who have been the Subject of an Action to Facilitate Illegal Immigration, who Cooperate
with the Competent Authorities (2004). Gl. http://europa.eu/scadplus/leg/enlvb/133187.htm (dostop 2. junij
2007).
31
Brussels Declaration on Preventing and Combating Trafficking in Human Beings. Gl.
http://www.vlada.si/delo_vlade/projekti/boj_trgovina_z_ljudmi/#mednarodni_dokumenti (dostop 30. maj
2007).
16

Bruseljska deklaracija je razdeljena na štiri poglavja, ki predstavljajo prioritete na
področju preprečevanja trgovanja z ljudmi: 1. mehanizmi za sodelovanje in koordinacijo,
2. preventiva proti trgovanju z ljudmi, 3. zaščita in pomoč žrtvam trgovanja z ljudmi, 4.
poglobljeno sodelovanje policije in sodstva na mednarodni ravni. Deklaracija med
prioritete na področju preprečevanja trgovanja z ljudmi šteje kontinuiteto pri izvajanju
raziskav, izobraževanju osebja, ki je v stiku z žrtvami (policija, sodstvo, diplomati,
nevladne organizacije) s poudarkom na varovanju človekovih pravic, in kampanje
ozaveščanja, ki so namenjene tako potencialnim žrtvam kot tudi oblikovalcem politik in
širši javnosti. Glavno vodilo, ki ga zavzema deklaracija na področju zaščite in pomoči
žrtvam trgovanja, je prepoznavanje žrtev trgovanja z ljudmi kot žrtev hudega kaznivega
dejanja. Zato take osebe ne smejo biti ponovno viktimizirane, stigmatizirane, preganjane
in zaprte v centre za tujce ali zapore. Tudi Bruseljska deklaracija pogojuje izdajo
dovoljena za bivanje žrtvam trgovanja samo, če je oseba pomembna za dokazovanje
kaznivega dejanja in bi kot priča nastopila na sodišču. V ostalih primerih se predvideva
njena vrnitev oz. deportacija v matično državo, kjer naj bi se vključila v reintegracijske
programe. Glede sodelovanja policije in sodstva se dokument osredinja predvsem na
skupne ukrepe proti korupciji ter vpeljavo enotnih modelov preiskovanja in preganjanja
storilcev kaznivih dejanj.
Deklaracija je za oceno izvajanja standardov in dobrih praks politik pri
preprečevanju trgovanja z ljudmi na nacionalni in mednarodni ravni narekovala
ustanovitev posebne evropske ekspertne skupine, 32 ki jo sestavlja 20 strokovnjakov,
raziskovalcev, predstavnikov vladnih, nevladnih in medvladnih organizacij in
predstavnikov privatnega sektorja. 33 Skupina je decembra 2004 pripravila prvo poročilo 34
in predlagala priporočila za izboljšanje stanja, sicer pa je njena naloga, da se odziva na
sodobne razmere in dogodke na področju trgovanja z ljudmi. 35
Za doseganje boljših rezultatov na področju preprečevanja trgovanja z ljudmi je
EU izoblikovala tudi finančne mehanizme, ki državam članicam in državam
32 European Expert Group on Trafficking in Human Beings.
33 Več o tem na: http://ec.europa.eu/justice_home/fsj/crime/trafficking/fsj_trafficking_expert_group_en.htm
(dostop 5. maj 2007).
34 European Expert Group on Trafficking in Human Beings (2004b).
35 Skupina je na primer podala mnenje ob svetovnem prvenstvu v nogometu leta 2006 v Nemčiji ali mnenje
o t. i. zelenem papirju (Green Paper) o pristopu EU do upravljanja z ekonomskimi migracijami.
17

kandidatkam za vstop v EU nudijo denarno pomoč za izvajanje programov na tem
področju. Analiza pokaže, da vsebine razpisanih programov kažejo stanje prioritet na tem
področju, ki so usmerjene v sprejemanje restriktivnih mehanizmov. Tako je leta 1996
nastal program STOP, ki ga je 2003 zamenjal program AGIS, bistvo obeh pa je
financiranje sodelovanje policije in sodstva na področju zmanjševanja kriminala. Leta
2000 je sicer nastal dodaten finančni program imenovan DAPHNE, ki se je vsebinsko
oddaljil od restriktivnih mehanizmov, in je namenjen finančni pomoči organizacijam pri
izoblikovanju strategij na področju nasilja nad ženskami in otroki in za njihovo zaščito,
sem pa program umešča tudi trgovanje z ljudmi.
1.1.4. Drugi akterji
Na področju »boja« proti trgovanju z ljudmi in zaščite žrtev obstajajo še številni drugi
pravni akti, dokumenti in priporočila. Ti imajo lahko mednarodni pomen, lahko pa se
nanašajo na nacionalno raven ali raven regij. Lotevajo se reševanja problemov z različnih
vidikov in kažejo naravo in cilje institucij, ki so jih izdale. V tem besedilu se ne bomo
ukvarjali s podrobno analizo teh dokumentov, saj bi bila za to potrebna posebna ciljno
usmerjena raziskava, ki bi se lotevala zgolj analize zakonodajnega in pravnega vidika
trgovanja z ljudmi in prostitucije, kar pa ni izključni namen tega raziskovalnega poročila.
V nadaljevanju bomo zato na te dokumente zgolj opozorili.
Organizacije, kot so Mednarodna organizacija za delo (ILO), Mednarodna
organizacija za migracije (IOM), Visoki komisariat ZN za begunce (UNHCR) in
UNICEF, se ukvarjajo s specifičnimi vidiki trgovanja z ljudmi, kot so prisilno delo,
otrokove pravice in identifikacija in zaščita žrtev v migracijskih ali azilnih postopkih.
ILO je tako izdal več pravnih aktov, ki se posredno navezujejo na trgovanje z ljudmi, na
primer Deklaracija o temeljnih načelih in pravicah pri delu 36 ali Konvencija o
prepovedi najhujših oblik dela otrok in takojšnjem ukrepanju za njihovo odpravo. 37
Glede zaščite otrok je najpomembnejša Konvencija o otrokovih pravicah. 38 Standarde o
zaščiti prodaje otrok, otroški prostituciji in pornografiji definira še Opcijski protokol h
36 ILO Declaration on Fundamental Principles and Rights at Work (1998), prevod avtoric.
37 C 182 Worst Forms of Child Labour Convention (1999).
38 Convention on the Rights of the Child (1989).
18

Konvenciji o otrokovih pravicah. 39 UNICEF je izdal številne smernice za zaščito otrok,
žrtev trgovanja z ljudmi v globalnem merilu 40 ali regijsko. 41 UNHCR se pri svojem delu
na področju »boja« proti trgovanju z ljudmi nanaša predvsem na dva dokumenta:
Konvencijo iz leta 1951 42 v zvezi s preganjanjem glede na spol in Protokol 43 iz leta 1967,
ki opredeljuje status beguncev.
V mednarodnem kontekstu omenimo še Konvencijo Združenih narodov o
odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) 44 in Konvencijo o zaščiti pravic
vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov. 45 V evropskem kontekstu
velja omeniti Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), ki je leta 2003
izdala priporočila na področju »boja« proti trgovanju z ljudmi, 46 in iniciativo Pakta
stabilnosti za jugovzhodno Evropo (PS JVE), ki si je v sklopu svojih ministrskih
deklaracij prizadeval za poenotenje sistemske ureditve »boja« proti trgovanju z ljudmi v
tej regiji.
Nazadnje omenimo še nekatere mednarodno uveljavljene nevladne organizacije
na področju »boja« proti trgovanju z ljudmi, kot sta GAATW (Global Alliance Against
Traffciking in Women) in CATW (Coalition Against Trafficking in Women). Prva je
izdala Praktične smernice za pomoč žrtvam trgovanja z ljudmi 47 in Standarde za ravnanje
z žrtvami v okviru varovanja njihovih človekovih pravic, 48 druga pa svojo Konvencijo o
odpravi vseh oblik spolnega izkoriščanja žensk. 49
Trgovanje z ljudmi je tema, ki se nanaša na številna področja in interese:
migracije, organizirani kriminal, delo, prostitucijo, človekove pravice, spol, feminizacijo
revščine, nasilje nad ženskami. Ti vidiki so zajeti v različnih strategijah, ki jih
zagovarjajo in izvajajo tako vladne, nevladne in medvladne organizacije. Glede na
izhodišče, kako je problem definiran, so izoblikovane rešitve za preprečevanje trgovanja
39 Optional Protocol to the Convention on the Rights of the Child (2002).
40 Guidelines on the Protection of Child Victims of Trafficking (2006).
41 Smernice za zaščito pravic otrok, žrtev trgovanja v jugovzhodni Evropi (2004).
42 Convention Relating to the Status of Refugees (1951).
43 Protocol Relating to the Status of Refugees (1967).
44 Convention on the Elimination of All Forms of Discrimination Against Women (1979).
45 International Convention on the Protection of the Rights of All Migrant Workers and Members of their
Families (2000).
46 Decision No. 2/03 Combating Trafficking in Human Beings (2003).
47 Practical Guide to Assist Trafficked Women (1997).
48 Human Rights Standards for Treatment of Trafficked Persons (1999).
49 Convention on the Elimination of All Forms of Sexual Exploitation of Women (1993), prevod avtoric.
19

z ljudmi in pristopi k njemu. Če je trgovanje z ljudmi obravnavano v kontekstu revščine
ali kršenja človekovih pravic, so stališča do tega pojava drugačna, kot če gre za del
organiziranega kriminala ali »nelegalnih« migracij.
Iz številnih mednarodnih dokumentov in pravnih aktov izhaja, da pri
obravnavanju trgovanja z ljudmi lahko načeloma govorimo o bipolarnosti strategiji. Na
eni strani se srečujemo z represivnimi strategijami, katerih cilj je zmanjševanje in
preprečevanje tistih področij, za katera velja, da so še posebej povezana s trgovanjem z
ljudmi, kot na primer organiziran kriminal ali »nelegalne« migracije. Ta se uravnavajo s
sprejemanjem strožje kazenske politike in intenzivnejšim pregonom storilcev kaznivih
dejanj in migrantov. Ti ukrepi, ki naj bi žrtve ščitili, pogosto delujejo proti njim. Žrtvam
se na primer omeji svoboda gibanja ali se jih uporabi kot priče v sodnih postopkih proti
organiziranemu kriminalu, pri čemer jim države ne nudijo ustrezne zaščite. Na drugi
strani strategije težijo k povečanju pravic žrtev, usposabljanju ranljivih oseb, izboljšanju
njihovih življenjskih možnosti in delovnih pogojev. Pomembni so tako ukrepi za
varovanje posameznika ali posameznice pred možnostjo izkoriščanja, kakor tudi ukrepi
za pregon in kaznovanje storilcev. Pri tem je treba opozoriti, da imajo represivne
strategije lahko neželene učinke. Restriktivna migracijska politika npr. lahko pripelje do
povečanja »nelegalnih« migracij in povečane ranljivosti posameznika v odnosu do
trgovanja z ljudmi. Politike na področju trgovanja z ljudmi bi predvsem morale
prepoznavati pravice žrtev do samostojnega odločanja. Taka strategija ne podpira
represivnih ukrepov, če pravice žrtev niso določene in zaščitene. Več strategij bi moralo
delovati komplementarno in druga druge ne bi smele pogojevati (Wijers 1998; European
Expert Group on Trafficking in Human Beings 2004a).
2. Razmerja med trgovanjem z ljudmi in prostitucijo v nacionalnih
zakonodajah
Zakonodaje trgovanje z ljudmi običajno jasno ločujejo od prostitucije; njune povezave so
z vidika zakonodaj redkost. Prostitucija ostaja v zakonodajah večinoma vpeta v ozke
koncepte odnosov med seksualnim delom in človekovimi pravicami in/ali nasiljem, npr.
prisilni spolni odnosi, seksualno izkoriščanje, prisilna nosečnost. Ko govorimo o
20

prostituciji, je potrebno poudariti, da je njenih definicij več. V določenih strokovnih
razpravah se na primer prostitucijo obravnava skupaj s pornografijo. 50 Sicer pa bi v
splošnem lahko rekli, da obstajata dva nasprotujoča si pogleda na prostitucijo. Po prvem
je prostitutka obravnavana kot žrtev, brez identitete, mesta in glasu, po drugem pa je
postavljena v samo središče. Tako lahko govorimo o dvojnosti. Prostitutka je videna na
eni strani kot usmiljenja vredna, na drugi pa kot nevarna oseba, brez moralnih zadržkov
in kot kriminalka; je vedno lepa, mlada in privlačna in hkrati bolna ali zasvojena, uživa
bogastvo in razkošje, a prihaja iz najnižjega sloja, prosto uživa v seksualnosti, hkrati pa je
vedno v milosti povpraševanja strank in zvodnikov (Pullen 2005). Angleška beseda
whore (kurba) izhaja iz staroangleške besede hora, ki pomeni poželenje, vendar ima sama
beseda v nasprotju z izrazom prostitutka v današnji rabi slabšalni pomen. Tako npr. v
Nemčiji večina nevladnih organizacij, ki so jih ustanovile prostitutke same, namenoma
uporabljajo besedo die Hure. So namreč mnenja, da je beseda prostitutka preveč
birokratski izraz in nepotrebni evfemizem.
Države Evropske unije so sprejele različne ukrepe za urejanje prostitucije. To se
kaže v značilnostih politik in zakonodaj, ki bodisi regulirajo, prepovedujejo bodisi
poskušajo izničiti prostitucijo znotraj svojih nacionalnih meja. Raziskave (npr. Fehér
1999, Wijers 1998, Di Nicola et al. 2005) različno uvrščajo države v t. i. modele urejanja
politik prostitucije. Nekateri (npr. Wijers 1998, 72–74) razvrščajo države v štiri
kategorije: abolicionizem, prohibicionizem, regulacionizem in sistem dekriminalizacije,
medtem ko raziskava o trgovanju z ljudmi in prostituciji, ki jo je leta 2005 opravil
Transcrime, predvideva drugačno tipologijo in razvršča države na abolicionistične, novo
abolicionistične, prohibicionistične in regulacionistične. Marjan Wijers poudarja, da je
vsem politikam skupno, da ne storijo dovolj takrat, ko so prostitutkam odvzete človekove
pravice, ko so izolirane od družbe, marginalizirane in ponekod tudi kriminalizirane
(Wijers 1998, 72). Glavno vodilo pri razvrščanju držav po mnenju Di Nicola in drugih pa
je razmerje med t. i. prostitucijo outdoor, prostitucijo zunaj (npr. ulična prostitucija) in
prostitucijo indoor, prostitucijo v zaprtih prostorih (npr. stanovanjska prostitucija,
50 Predmet naše študije je izredno obsežen, kar je zaradi omejenega časovnega obdobja raziskave mestoma
onemogočilo podrobnejšo obravnavo in analizo določenih tem. V nekaterih primerih, na primer pri
pornografiji, zato bralca in bralko usmerjamo na obstoječo literaturo, ki podrobneje obravnava določene
vidike teme. Več o pornografiji v Sloveniji in nekaterih evropskih državah gl. Šribar (2006).
21

prostitucija v barih) in določilo, kako sta urejeni. Fehér (1999) za uvršanje držav v model
postavlja več indikatorjev: ideološki vidik, vlogo policije, zdravniških služb ter vlogo
stranke in prostitutke same, na podlagi katerih razvršča države v tri modele:
prohibicionistični, regulatorni in abolicionistični. Ob tem ne preseneča, da je v različnih
dokumentih ista država postavljena v različne modele.
Ker menimo, da je kategorizacija držav lahko preveč deterministična, bomo v
nadaljevanju politike določenih držav predstavili glede na značilnosti, ki jih kažejo v
odnosu do sprejetih zakonodaj in strategij v drugih državah, ne glede na umestitve v
zgoraj omenjene modele. Pokazali bomo na značilnosti posameznih politik, ki jih bomo
analizirali glede na posledice za posameznice in posameznike, ki delajo v prostituciji.
2.1. Z zakonom prepovedane nekatere oblike prostitucije: Italija in Francija
Prostitucija v večini evropskih držav ni prepovedana; države jo tolerirajo, vendar z
različnimi pravnimi instrumenti tudi omejujejo. Te omejitve se npr. v Italiji in Franciji
kažejo tako, da sta ulična in stanovanjska prostitucija sicer dovoljeni, strogo pa
prepovedujejo prostitucijo v bordelih in kaznujejo druge vrste prostitucije. V Italiji je v
veljavi t. i. Legge Merlin, 51 zakon, ki je odpravil regulacijski model upravljanja
prostitucije iz leta 1861. Vpeljal je dekriminalizacijo prostitucije v zasebnih prostorih in
kriminaliziral tiste osebe, ki silijo ali izkoriščajo osebe, ki se prostituirajo. Prostitucije ne
priznava za poklic, ravno tako osebe, ki se prostituirajo, po tem zakonu nimajo socialnih
in drugih pravic. Zakon je pogosto v središču političnih in javnih razprav, saj menijo, da
je zastarel. Predvideva namreč prekrške, ki so v praksi redki ali kršijo pravice prostitutk,
prostitutov in strank. Zakon predvideva kazenske sankcije v primeru, če stranka pelje
prostitutko na njeno delovno mesto ali ji dovoli, da se preobleče v strankinem avtomobilu
(Di Nicola et al. 2005, 103). V letu 2003 so predlagali spremembo tega zakona, 52 ki pa ni
bila potrjena. V odnosu do zaščite mladoletnih oseb v prostituciji je v veljavi še Zakon o
51 Zakon št. 75 iz leta 1958.
52 Predlog vladnega zakona št. 3826 iz leta 2003.
22

prepovedi izkoriščanja prostitucije, pornografije in seksualnega turizma mladoletnikov
kot modernih oblik suženjstva 53 (Campani et al. 2006a).
V zvezi z zakonodajo na področju prostitucije v Franciji ne moremo mimo
omembe zloglasnega in pogosto omenjenega Zakona o notranji varnosti. 54 Ker naj bi
prostitucija, tako kot druge oblike kriminala, ogrožala notranjo varnost državljanov in
kalila pravico do miru, so temu primerno spremenili tudi kazenski zakonik. V zvezi s
prostitucijo je bilo uvedeno novo kaznivo dejanje, tj. nagovarjanje oziroma napeljevanje
(ang. soliciting). Za kaznivo dejanje kazenski zakonik predvideva že pasivno
napeljevanje. Tako lahko po zakonu prostitutki, ki stoji na ulici ali se pogovarja s stranko,
izdajo dvomesečno zaporno kazen in denarno kazen v višini 3.750 evrov (Brussa 2004).
Zakon je bil deležen številnih kritik ne le s strani tistih, ki zagovarjajo pravice prostitutk
in se zavzemajo, da bi bila prostitucija priznana kot poklic, temveč tudi s strani tistih, ki
si prizadevajo »reintegrirati« prostitutke v družbo tako, da bi prostitucijo »izkoreninili«.
Zakon namreč vpeljuje kriminalizacijo prostitutk in ne vpeljuje določil za urejanje
njihovega socialnega in ekonomskega položaja. Posledice sprejetja zakona na osebe, ki
delajo v prostituciji, so velike. Ker je bil prvotni cilj zakona zmanjšanje oz.
»izkoreninjenje« ulične prostitucije, so bili prostitutke in prostituti odrinjeni iz mest na
obrobja. Tam so izolirani in podvrženi nestalnim situacijam, večjemu izkoriščanju strank
in manjšemu zaslužku. Zakon ima posledice tudi za migrantke v prostituciji, ki v
nekaterih mestih predstavljajo tudi do 85 odstotkov vseh prostitutk (Ibid., 73).
Migrantkam, ki delajo v prostituciji in so obtožene pasivnega zapeljevanja, lahko
odvzamejo dovoljenje za bivanje ali jih celo izženejo iz države. Zakon je diskriminatoren
tudi zato, ker razlikuje med prostitutkami, ki so francoske državljanke ali legalne
migrantke, in tistimi, ki so »nelegalne« migrantke. Prve so v primeru izkoriščanja takoj
povabljene, da pričajo na sodišču, medtem ko slednje tvegajo, da bodo izgnane iz države,
zaradi česar tudi ne prijavljajo izkoriščevalcev (Morokvasic in Catarino 2006).
53 Zakon št. 269 iz leta 1998, prevod avtoric.
54 Zakon št. 239 iz leta 2003.
23

2.2. Legalizacija prostitucije in »tolerančna območja«: Nizozemska, Nemčija,
Avstrija in Madžarska
Nekatere države urejajo prostitucijo tako, da z zakoni postavijo točno določene pogoje,
pod katerimi je prostovoljna prostitucija odraslih oseb dovoljena. V večini se za to
uporablja izraz legalizacija prostitucije, kar naj bi v splošnem pomenilo, da je prostitucija
dovoljena brez kakršnihkoli omejitev, v resnici pa velja ravno nasprotno. Uvedba
legalizacije prostitucije prinaša določitev t. i. tolerančnih območij, kjer je prostitucija pod
točno določenimi pogoji dovoljena, uvaja sisteme podeljevanja licenc, določa pogoje dela
in tako strogo nadzira osebe, ki se ukvarjajo s prostitucijo. Obenem je prostitutkam in
prostitutom dovoljeno, da registrirajo svojo dejavnost, da bi jim na tej podlagi priznali
pravice zaposlenih oseb.
Prva država v Evropi, ki je sprejela takšno zakonodajo, je Nizozemska. Vendar
pa zakon na Nizozemskem ni bil uveden čez noč, temveč so ga vpeljevali postopoma.
Formalno je stopil v veljavo oktobra 2000 in je odpravil dolgoletno prepoved
organiziranja prostovoljne prostitucije ter samo kaznovanje prostovoljne prostitucije
odrasle osebe. Namen vpeljave spremembe zakonodaje je bil izboljšati življenjske in
delovne pogoje oseb v prostituciji ter zaostriti kaznovalno politiko izkoriščanja
neprostovoljne prostitucije in preprečevanje trgovanja z ljudmi.
Do aprila 2001 je v državi še veljalo t. i. prehodno obdobje, ko je policija
preverjala, če se zakon pravilno izvaja, po tem datumu pa so mesta začela postavljali
podrobne pravilnike glede izvajanja zakona na svojem območju. Zakon je na novo urejal
pogoje za pridobitev licence za vodenje bordela, določal je višino plačila davkov za
seksualne delavce in lastnike bordelov, kontrolo higienskih in varnostih ukrepov; obenem
je državi naložil, naj osebam v prostituciji zagotovi socialne pravice.
Spremenjena zakonodaja je vplivala tudi na položaj migrantk in migrantov, ki
delajo v prostituciji: Zakon o izdaji delovnih dovoljenj za tujce 55 v svojem 3. členu
onemogoča izdajo delovnega dovoljenja za prostitucijo, kar ima negativne posledice za
migrantke in migrante. Po nekaterih podatkih naj bi ti v prostituciji predstavljali od 70 do
80 odstotkov vseh prostitutk in prostitutov (Brussa 2005, 135). Z novim zakonom so
55 Law Regulating Work Permission for Aliens.
24

migrantke in migranti ostali brez možnosti, da bi imeli pravice, ki jih je sicer zakon
prinašal državljankam in državljanom, zaposlenim v prostituciji. Njihove možnosti za
delo so tako ostale majhne, morali so se zaposliti v manj stalnih oblikah prostitucije, kjer
sta izolacija in izkoriščanje še pogostejša. Nekateri so se preselili na ulice in začeli delati
v t. i. tolerančnih območjih, ki so podvržena stalnemu nadzoru policije. Ob policijskih
racijah v primeru neurejenega statusa tako mnogi migranti tvegajo deportacijo iz države.
Pokazalo se je, da je novi zakon z izključenostjo migrantk in migrantov diskriminatoren
in nasprotujoč svojemu cilju, ki naj bi bil izboljšanje položaja oseb v prostituciji in
prispevek k sprejetju prostitucije kot poklica.
Obenem velja omeniti, da z uvedbo sistema obveznih izkaznic za seksualne
delavke in delavce zakon vpeljuje njihovo stigmatiziranje v javnosti. Po uvedbi zakona je
država v javnosti izpostavljala prednosti, ki jih je novi zakon prinesel predvsem na
področju socialnih in zdravstvenih pravic seksualnih delavcev ter možnost za
samoorganizacijo in povezovanje prostitutk in prostitutov. Na drugi strani je zakon zaradi
neenotnih regulativ prinesel nejasnosti glede vodenja bordelov in dela v njih. To v praksi
pomeni, da v vsakem mestu obstajajo posebna pravila o delovanju bordelov in pogojih,
pod katerimi prostitutke in prostituti, ki se morajo vsakič prilagajati spremenjenim
pravilom, lahko v njih delajo (Ibid.).
Leta 2002 je v Nemčiji stopil v veljavo Zakon o prostituciji, ki je podobno kot na
Nizozemskem prostitucijo legaliziral. To pomeni, da je bila postavljena zakonska osnova
za izboljšanje delovnih in socialnih pravic oseb, ki se prostovoljno ukvarjajo s
prostitucijo. Pred tem so prostitucijo samostojno urejale dežele s svojimi zakonodajami,
ki so z izjemo nekaterih prostitucijo dovoljevale na točno določenih območjih, osebam, ki
so se ukvarjale s prostitucijo, pa niso priznavale nikakršnih pravic. Novi zakon je prinesel
pravico, da se prostitutke in prostituti bodisi samozaposlijo bodisi delajo kot zaposleni v
podjetju in so tako upravičeni do pogodbe o delu, ki omogoča dostop do zdravstvenih
storitev, odškodnine v primeru brezposelnosti in pravico do organiziranja v sindikate. Cilj
zakona je bil na eni strani zmanjšanje socialne diskriminacije in izkoriščanja, na drugi
strani pa zagotovitev, da delavci v prostituciji ne bi bili izpostavljeni nasilju in
organiziranemu kriminalu. Dodajmo, da je z novim zakonom izkoriščanje prostitucije
ostalo prepovedano. Določba, ki prepoveduje izkoriščanje prostitucije, se v praksi včasih
25

interpretira zelo široko in znani so primeri, ko nekateri sodniki obravnavajo pogodbo o
delu kot obliko zvodništva in tako kaznujejo delodajalce (Di Nicola et al. 2005, 111).
Ocenjujejo, da novi zakon skorajda ni imel vpliva na položaj oseb, ki se ukvarjajo
s prostitucijo. Z registracijo se morajo prostitutke javno izpostaviti, česar pa mnoge ne
želijo storiti. Mnoge namreč prostitucijo vidijo kot občasno zaposlitev ali dodaten
zaslužek. To, da se percepcija oziroma odnos do prostitucije med državljani s sprejetjem
zakona ni spremenila, se v praksi kaže v nespremenjenem ekonomskem in socialnem
položaju oseb v prostituciji. Po navedbah Hydre, organizacije prostitutk iz Berlina,
zavodi za zaposlovanje diskriminirajo prostitutke s tem, da jim ne priznajo pravice do
denarne pomoči pri samozaposlitvi, kot jo priznavajo vsaki drugi brezposelni osebi če se
samozaposli. Nadaljnja diskriminacija je odrekanje pomoči pri iskanju zaposlitve, če
oseba izrazi željo, da bi se rada zaposlila v prostituciji. Na drugi strani lahko beremo
kritike, ki letijo na zavode, češ da silijo nekatere brezposelne, da se začnejo ukvarjati s
prostitucijo. Tako država dejansko nastopi v vlogi posrednika (zvodnika) v prostituciji,
saj na eni strani poseduje bazo iskalcev zaposlitve, tj. potencialnih prostitutk, in na drugi
bazo delodajalcev, tj. lastnikov bordelov in nočnih lokalov (Kontos et al. 2006).
Največja kritika tega zakona je, da se ne ozira na prostitutke migrantke, ki
številčno predstavljajo skoraj polovico vseh prostitutk v Nemčiji, tj. po nekaterih ocenah
okoli 200.000 oseb (Ibid.). Velika večina jih v Nemčiji biva nezakonito in se ne morejo
registrirati. Zakon je diskriminatoren tudi do t. i. legalnih migrantk, saj predvideva, da
državljanke novih držav članic EU tako delo lahko opravljajo le kot samozaposlene
osebe, medtem ko za državljanke držav zunaj EU, ki ravno tako predstavljajo znotraj
skupine migrantk prostitutk visok odstotek, ta zakon ne velja (Di Nicola et al. 2005, 110–
111).
Novi zakon v Nemčiji predvideva pravico do organiziranja in povezovanja
prostitutk in prostitutov s sindikati. V praksi se tudi to določilo ni izkazalo za učinkovito.
Delavski sindikat Ver.di 56 se je po sprejetju zakona odločil, da bo med svoje člane sprejel
tudi prostitutke in si prizadeval za izboljšanje njihovega življenjskega položaja in
delovnih razmer. Izdelal in predlagal je standardizirano delovno pogodbo, ki bi veljala za
celotno Nemčijo in za vse oblike seksualnega dela. Pogodba je vsebovala zahteve po
56 Vereinigte Dienstleistungsgewerksschaft.
26

plačanem dopustu, pravici do bolniškega dopusta, zdravstveni oskrbi in minimalni plači.
Kljub tem ukrepom je le majhen odstotek prostitutk (okoli 12 %) podprl novost in se
odločil, da se jim pridruži. Razlogi za tako majhen odziv so bili podobni kot drugod po
svetu, kjer sindikati obstajajo (npr. Nizozemska, Velika Britanija, Avstralija):
stigmatizacija in diskriminacija oseb, ki se javno identificirajo za prostitutke (kar je nujno
potrebno, da jih sindikat lahko zastopa). Drugi razlog za majhno podporo je
standardizirani delovni čas, ki ga je predvidela nova delavna pogodba in s tem
onemogočila fleksibilnost, ki so je bile prostitutke navajene od prej. Tretji razlog pa je
zmanjšanje zaslužka prostitutk, ki uradno registrirajo dejavnost in so s tem dolžne
plačevati davke. Majhen delež registriranih prostitutk pa je delno treba iskati tudi v
posebnosti prostitucije v Nemčiji, saj kot omenjamo, po nekaterih ocenah polovico
prostitutk tu predstavljajo migrantke, ki pa niso upravičene do članstva v sindikatu (Gall
2006).
Podobno kot v Nemčiji je prostitucija organizirana tudi v Avstriji. Posebnost v
Avstriji se kaže v tem, da država nalaga posameznim provincam in mestom dolžnost, da
sami določijo, kako bodo uredili prostitucijo (podobno je bilo v Nemčiji pred letom
2002). Tako se na eni strani srečujemo s popolno prepovedjo bordelov in ulične
prostitucije, na drugi strani pa z njihovo regulacijo. 57 Praksa kaže, da prostitutke v večini
delajo kot samozaposlene in se zato morajo registrirati v okraju, kjer delajo, bodisi na
policijski postaji bodisi pri zdravstveni službi. Slediti morajo točno določenim
regulativam, ki v določenih primerih uvajajo redne tedenske zdravniške preglede, drugje
delo ob določenih urah dneva ali na točno določenih mestnih območjih. Ob
nespoštovanju so lahko prostitutke kaznovane, aretirane ali, ko gre za migrantke,
deportirane iz države. Avstrijska zakonodaja za razliko od nemške načina in možnosti
zaposlitve v prostituciji ne pogojuje z državljanstvom. V Avstriji je prostitutka oziroma
prostitut lahko kdorkoli, tudi državljanke in državljani držav, ki niso članice EU;
posameznice in posamezniki imajo tako pravico, da zaprosijo za dovoljenje za začasno
bivanje za samozaposlene osebe brez stalnega bivališča. Takšno dovoljenje je mogoče
57 Na Dunaju je od leta 2004 tako v veljavi novi dunajski Zakon o prostituciji. Ta je nastal na pobudo
mestne občine Dunaj, oddelka za ženske, ki za okrožje Dunaja vpeljuje t. i. »švedski model« prostitucije.
Zakon vsebuje regulativo »zaščite spodobnih ljudi«, kar pomeni, da je potencialna stranka lahko v primeru,
ko na »neprimeren način« povabi ali zahteva seksualno storitev, kaznovana.
27

pridobiti na podlagi dokumenta Decree on Show-dancers and Prostitutes. iz leta 2001,
vendar ima to dovoljenje svoje omejitve. Velja le za specifične zaposlitve (t. i. peep
shows, plesalke go-go in prostitutke) in ga pozneje ni mogoče spremeniti v kakšno drugo
obliko dovoljenja za delo ali bivanje. Če na prvi pogled tako dovoljenje omogoča
migrantom vsaj neke vrste status, pa v praksi pomeni njihovo popolno odvisnost od
lastnikov nočnih lokalov, barov in bordelov. Za pridobitev dovoljenja je namreč potrebno
potrdilo o rednih mesečnih dohodkih, ki jih potrjujejo v bordelih, zato se zdi, da dekret
prostitutke kot tudi žrtve trgovanja z ljudmi postavlja v še bolj ranljiv položaj (Brussa
2005, Di Nicola et al. 2005).
Tudi na Madžarskem so sprejeli zakon, 58 ki dovoljuje prostitucijo. Treba je
poudariti, da gre za regulacijo prostitucije znotraj Zakona proti organiziranemu
kriminalu, ki tako na enem mestu rešuje probleme organiziranega kriminala in »pojavov,
ki so z njim povezani«, vključno s prostitucijo (Bianchi et al. 2007). Zakon predvideva
ustanovitev t. i. zaščitenih con, kjer je prostitucija prepovedana, dovoljuje pa jo znotraj t.
i. tolerančnih območij, ki bi se ustanovili v vsakem mestu z več kot 50.000 prebivalci
oziroma tam, kjer se domneva, da prostitucija obstaja. V praksi se je pokazalo, da se
zakon ne izvaja dosledno, saj vlada ni identificirala in postavila takšnih tolerančnih
območij. Neke vrste približki sicer obstajajo v Budimpešti, kjer gre za nekaj ulic in ne za
širše urejena območja, ki bi jih prostitutke lahko uporabljale (Ibid., 90). Prostitucija kot
aktivnost z zakonom ni prepovedana, so pa lahko osebe, ki delajo v prostituciji,
kaznovane, če dosledno ne spoštujejo administrativnih določil zakona. Kazenski zakonik
tudi prepoveduje in kaznuje vsako obliko promocije prostitucije in zvodništvo (Brussa
2005, 105).
2.3. Kriminalizirana uporaba prostitucije: Švedska
Zakonodaje držav se na področju urejanja prostitucije med seboj razlikujejo tudi po tem
kaj označujejo za kaznivo dejanje. Kot smo videli, je v večini držav izkoriščanje
prostitucije ali siljenje oseb v prostitucijo za pridobitniške namene kaznivo dejanje.
Obenem obstajajo države, ki kaznujejo tudi osebe, ki se ukvarjajo s prostitucijo. Švedska
58 Zakon št. 75 oziroma t. i. mafijski zakon iz leta 1999.
28

med evropskimi državami izstopa, saj kriminalizira kupovanje seksualnih storitev. Od
leta 1999 je v veljavi Zakon o prostituciji, po katerem je prostovoljna prodaja seksualnih
storitev polnoletnih oseb legalna, kazensko pa se preganja nakup oziroma poskus nakupa
seksualne storitve. Razlog za nastanek in sprejetje tega zakona je zaščita oseb v
prostituciji, kajti po mnenju predlagateljev zakona večino v prostitucijo prisilijo
posamezniki ali ekonomski razlogi. Kazen za kaznivo dejanje uporabe znaša do 6
mesecev zapora in vključitev v rehabilitacijski program, vendar so v praksi zaradi težke
dokazljivosti znani le maloštevilni primeri kaznovanja strank. S sprejetjem zakona je bila
ustvarjena pravna podlaga za ukinitev prostitucije oziroma vsaj zmanjšanje števila oseb,
ki se ukvarjajo s prostitucijo. Uvedba kazni za stranke naj bi namreč prispevala k
zmanjšanju povpraševanja in uporabe seksualnih storitev, kar naj bi se odražalo v
zmanjšanju števila uporabnikov in manjšem obsegu dela za prostitutke. Vendar pa
uvedba zakona ni imela takšnih učinkov. Rezultati javnomnenjske raziskave, ki je bila
opravljena na Švedskem leta 2002 (Jacobson 2002, 23, Hughes 2004) sicer kažejo na
»uspeh« zakona, saj je bilo več kot 80 odstotkov prebivalcev Švedske zadovoljnih z
njegovo vpeljavo. Prav tako je švedska vlada po sprejetju zakona poročala o padcu števila
prostitutk, ki so delale na ulicah, in padcu števila strank. Vendar to še ne pomeni, da so te
osebe prekinile s prostitucijo oziroma da je strank v resnici manj. Številne nevladne
organizacije namreč ugotavljajo, da je po sprejetju zakona prišlo do velike mobilnosti
prostitutk, ki so s prostituiranjem nadaljevale v sosednjih državah. Prav tako se po letu
1999 opaža očiten porast seksualnega turizma v sosednjih državah, predvsem v Estoniji.
Kljub temu da je bil namen zakona predvsem zaščititi in urediti položaj oseb v
prostituciji, je kriminalizacija uporabnikov po nekaterih ocenah položaj prostitutk še
poslabšala. Iskanje seksualnih storitev se zaradi kriminalizacije namreč odvija v pogojih,
v katerih so prostitutke v veliko bolj negotovem položaju (delajo v težjih razmerah,
pogosto se ne uspejo pogoditi za ceno, so pod večjim pritiskom). Posledično so se
pojavile nove oblike prostitucije (npr. prostitucija prek interneta), prostitutke pa morajo
izpad dohodka zaradi zmanjšanja števila uporabnikov nadomestiti z večjim številom
strank dnevno, zaradi česar so tudi bolj izpostavljene. Dejstvo, da prostitucija in
trgovanje z ljudmi »nista vidna«, pomeni, da osebe v prostituciji uživajo manj zaščite
(Jacobson 2002).
29

Švedska v Evropi ni osamljeni primer, saj nekatere evropske države trenutno
predvsem zaradi ratifikacije konvencije Sveta Evrope razmišljajo, da bi v svoje
zakonodaje vpeljale inkriminiranje kupovanja seksualnih storitev. To se bo najverjetneje
v kratkem zgodilo na Norveškem, predlogi za spremembe nacionalnih zakonov pa se
pojavljajo tudi v Italiji.
2.4. Ulična prostitucija v središču nacionalnih politik
Kot smo lahko delno videli na primeru Francije, je trenutno ulična prostitucija oziroma
»boj« proti njej v ospredju številnih političnih razprav. Temu sledi tudi vpeljevanje
predlogov za spremembo zakonodaje na področju reguliranja prostitucije. Regulacijski
mehanizmi, ki jih uporabljajo države, so namenjeni »varovanju javnega reda in miru« in
»družbeni čistosti«, ki jo zagotavljajo s »čiščenjem ulic in sosesk« ter preganjanjem
»nesprejemljivega družbenega vedenja« (Campani et al. 2006b, Anthias et al. 2006, Di
Nicola et al. 2005). Navedimo nekaj primerov.
Zgoraj smo že omenili predlog za spremembo zakona, ki ureja prostitucijo v
Italiji. Predlogi za spremembo tega zakona se nanašajo predvsem na tiste dele, ki
obravnavajo ulično prostitucijo. Ta po mnenju predlagateljev »predstavlja prostor, kjer se
odvijajo najhujše kršitve in največje izkoriščanje«. Zato predlog – ki zaradi številnih
ostrih kritik ni bil sprejet – predvideva popolno prepoved prostitucije na javnih mestih
(Di Nicola et al. 2005). Vsakršna kršitev (prostitutke ali stranke) naj bi bila kaznovana.
Na drugi strani pa predlog umika kaznovanje tistih lastnikov stanovanj, ki so oddali svoja
stanovanja za namene prostituiranja. Predlog je bil označen za represivnega, saj na eni
strani nalaga veliko obveznosti prostitutkam, na drugi strani pa jim ne priznava
nikakršnih pravic. Očitali so mu tudi, da je diskriminatoren, saj ne obravnava enako
prostitutk in strank; za isto kaznivo dejanje je tako za prostitutko predvidena višja kazen
kot za stranko (npr. prostitutka se kaznuje z zaporno kaznijo, medtem ko se stranka le z
denarno). Da bi zmanjšali »silno degradacijo javnih območij, ki jih nadzira organiziran
kriminal«, bi bile osebe, ki delajo v prostituciji, po novem primorane delati v zaprtih
prostorih (Campani et al. 2006a). To bi posledično pomenilo večjo ranljivost in možnost
reviktimizacije oziroma izgon iz države v primeru »nelegalnega« statusa migrantk
30

prostitutk. Taki osebi bi se tako avtomatično odvzela možnost, da bi se registrirala na
primer kot žrtev trgovanja z ljudmi in pridobila dovoljenje za bivanje, kot ga določa 18.
člen zakona o migracijah. 59
Tudi v Španiji je ulična prostitucija v ospredju političnih in socialnih razprav. Tu
je sicer od leta 1995 prostitucija dekriminalizirana, inkriminirana pa ostajajo dejanja,
povezana s prisilo v prostituciji ali zlorabo mladoletnih oseb v prostituciji. V praksi je
prostitucija, ki se odvija v zaprtih prostorih, bolj tolerirana kot ulična prostitucija, čeprav
ne ena ne druga oblika nista prepovedani. V zadnjih nekaj letih se predvsem večja mesta
ukvarjajo s problemom ulične prostitucije. Lokalne oblasti se trudijo, da bi jo pod
pretvezo, da »moti javni red in mir«, omejile na točno določena območja, ki bi bila
oddaljena od bivalnih območij v mestih (Campani et al. 2006b).
Podobno je tudi v Veliki Britaniji, kjer je vlada izdala poseben posvetovalni
dokument, katerega rezultat je t. i. Coordinated Prostitution Strategy iz leta 2006.
Strategija se usmerja predvsem k redukciji ulične prostitucije, kar naj bi po mnenju
predlagateljev vplivalo na večjo varnost in kvaliteto življenja meščanov. Vladni
(ekskluzivistični) poudarek na ulično prostitucijo je izzval številne kritike, saj dokument
zapostavlja druga področja, kjer je izkoriščanje možno, še posebej pa je izpostavljeno
dejstvo, da bi predvidena še restriktivnejša politika glede ulične prostitucije lahko
vplivala na povečanje trgovanja z ljudmi (Anthias et al. 2006). Druga novost, ki jo
strategija predvideva in ki je bila deležna velike pozornosti, je ustanovitev t i. mini
bordelov. Vlada jih je predvidela, da bi povečala varnost oseb, ki bi v njih delale, saj bi
bile v takem bordelu zaposlene največ dve do tri osebe. Po drugi strani pa lahko predlog
razumemo tudi kot mehanizem »zagotavljanja javnega reda in miru«, z zmanjševanjem
števila prostitutk v določenem okolju. Kritike predlogu očitajo, da za žrtve prostitucije
pojmuje skupnosti prebivalcev in ne samih prostitutk (Ibid.).
Ulična prostitucija domnevno predstavlja problem tudi v Sloveniji in to kljub
ocenam, da tovrstne prostitucije v Sloveniji praktično ni. Leta 2005 je bil predlagan
predlog Zakona o varstvu javnega reda in miru, ki je v 11. členu predvideval (kljub
dekriminalizaciji prostitucije v letu 2003) kazenske sankcije, če bi oseba na »neprimeren
način ponujala seksualne storitve na javnih mestih«. Argument predlagateljev zakona je
59 Zakon št. 286 iz leta 1998.
31

il, da bi z njegovo uvedbo zmanjšali ulično prostitucijo v Sloveniji. Leta 2006 je bila
kriminalizacija prostitucije na javnih mestih ponovno uvedena, in sicer z Zakonom o
varstvu javnega reda in miru. 60
2.5. Ukrepi proti trgovanju z ljudmi v kazenski zakonodaji
V nadaljevanju se bo študija usmerila na obravnave trgovanja z ljudmi. Analizirali bomo
zakonodajne mehanizme »boja« proti trgovanju z ljudmi in ugotavljali, kako se ti kažejo
v praksi. Predstavili bomo primere kazenskih sankcij, sprejetih v nacionalnih kazenskih
zakonodajah, ki so jih države vpeljale kot mehanizem za uravnavanje kriminalitete. Zato
bomo predstavili nekatere statistične podatke z upoštevanjem posebnosti primerjav med
državami, ki pa so okrnjene zaradi pomanjkanja ustreznega poenotenega sistema zbiranja
podatkov.
Evropske države trgovanje z ljudmi z zakonodajnega stališča obravnavajo
različno in uporabljajo različne pravne instrumente. Velika večina držav je šele v zadnjih
desetih oziroma petnajstih letih predvsem pod vplivom mednarodnih konvencij in
protokolov (npr. Palermski protokol) vpeljala termin in definicijo »trgovine z ljudmi« v
svoje zakonodaje. V večini so države to storile z vpeljavo novih kazenskih členov v
kazenske zakonike. Pri tem gre poudariti, da so predvsem tiste države, ki so med prvimi
vpeljale termin »trgovina z ljudmi« v svoje zakonodaje, najprej predvidele le eno od
oblik trgovanja z ljudmi, tj. trgovanje za namene seksualnega izkoriščanja. Tako na
primer v Nemčiji kazenski zakonik iz leta 1998 pozna le »trgovino z ljudmi za namene
seksualnega izkoriščanja in prisilne prostitucije« (člena 180 in 181 KZ). Šele pod
vplivom direktive Sveta Evrope so tudi v kazenski zakonodaji vpeljali širše razumevanje:
kazenski zakonik sedaj poleg določbe o trgovanju z ljudmi za namene seksualnega
izkoriščanja vsebuje tudi kazenski člen trgovanja z ljudmi za namene prisilnega dela 61
(Kontos et al. 2006). Podobno velja tudi za Švedsko, ki je to storila leta 2004 pod
vplivom konvencije ZN, in tako poleg seksualnega predvideva tudi druge vrste
izkoriščanja, čeprav jih posebej ne določa.
60 Ur. l. RS, 70/06.
61 Kazenski zakonik iz leta 2005, člena 232 in 233.
32

Tiste evropske države, ki so člene trgovanja z ljudmi v zakonodaje vpeljale pred
kratkim, v kazenskih zakonikih že predvidevajo različne oblike trgovanja z ljudmi. Tudi
tu moramo poudariti, da so države definicijo trgovanja z ljudmi in oblike izkoriščanja v
večini primerov povzele po konvenciji ZN in/ali konvenciji Sveta Evrope. So pa tudi
države, kot na primer Slovenija, ki grejo vsebinsko prek obeh mednarodnih dokumentov
in predvidevajo še druge vrste izkoriščanja. Kazenski člen »trgovine z ljudmi« v
Sloveniji predvideva tudi »trgovino s človeškimi tkivi in krvjo«. 62 Prav tako definicija
»trgovine z ljudmi« v Črni gori predvideva še »transport, prodajo, nakup, sodelovanje ali
nabor druge osebe za namene oboroženih spopadov«. 63
V nekaterih državah pa zakonodajni mehanizmi še vedno predvidevajo le
trgovanje z ljudmi za namene seksualnega izkoriščanja. Tak primer je Portugalska, ki v
istem členu kazenskega zakonika kaznuje trgovanje z ljudmi in storilce kaznivih dejanj,
povezanih s tihotapljenjem ljudi (ang. smuggling), pri čemer predvideva, da bo tako
dejanje storjeno le v tuji državi. Kazenski zakonik tako navaja, da se kaznuje oseba, »ki
uporabi nasilje, grožnje in zvijače, izkoristi svoj položaj ali situacijo, ko je oseba še
posebej ranljiva, da jo prepelje ali pretihotapi oziroma na druge načine prisili v
prostitucijo ali druge oblike seksualnega odnosa v tuji državi« 64 (Antunes 2006).
Nekatere države v svojih zakonodajah obravnavajo trgovanje z ljudmi, vendar
kazenski zakoniki vsebujejo v kazenskih členih le besedo »trgovina z ljudmi«, ne
določijo pa njenih pojavnih oblik oziroma definicije. Na Poljskem tako v kazenskem
zakoniku predvidevajo kazen za »kogarkoli, ki trguje z ljudmi (ang. someone who traffics
in persons), s soglasjem trgovane osebe ali brez njega«. 65 V drugi alineji istega člena je
podana edina predvidena oblika trgovanja z ljudmi, in sicer posvojitev otroka z namenom
pridobitve denarne koristi (Slany et al. 2006).
V evropskem prostoru so tudi države, ki v nacionalnih zakonodajah kljub
mednarodnim pozivom še nimajo posebnega člena o trgovanju z ljudmi. V Španiji se
tako sodniki v primerih, ko gre za trgovanje z ljudmi, sklicujejo na druge člene
kazenskega zakonika, v večini primerov na 188. člen KZ, ki se nanaša na siljenje oseb v
62 Ur. l. RS, 95/04, člen 387a.
63 Kazenski zakonik iz leta 2006, 444. člen.
64 Kazenski zakonik iz leta 2001, 169. člen.
65 Kazenski zakonik iz leta 1997, 253. člen.
33

prostitucijo, na 312. ter 313. člen, ki se nanašata na podporo in pomoč »nelegalnim«
migrantom, ki želijo delati v Španiji, in na 318. člen, ki predvideva kazniva dejanja,
povezana s kršenjem pravic tujcev (Campani et al. 2006b).
Zaradi porasta seksualnega turizma v svetu so nekatere, predvsem
zahodnoevropske države v svoje kazenske zakonodaje vpeljale kazenske sankcije tudi na
tem področju. V Franciji so dve osebi v lanskem letu tako obsodili na osem oziroma
deset let zapora zaradi kaznivega dejanja kupovanja seksualnih storitev v tujini. 66
2.6. Posebni zakoni, ki trgovanje z ljudmi urejajo širše
Zgoraj smo predstavili države, ki trgovanje z ljudmi regulirajo z novimi kazenskimi členi
v kazenskih zakonikih. Nekatere evropske države so v tem pogledu naredile korak naprej
in so sprejele posebne zakone, ki to področje urejajo ne le s kazensko zakonodajo, temveč
širše. Ciper, na primer, ima na tem področju od leta 2000 poseben zakon, 67 ki ureja
trgovanje z ljudmi in izkoriščanje mladoletnikov za seksualne namene. Zakon je pisan v
skladu s številnimi pogodbami in strategijami, ki jih predvideva Evropska unija na
področju »boja« proti trgovanju z ljudmi in otroki. Tako našteva aktivnosti, ki se
kazensko preganjajo, gre pa tudi širše in ureja zaščito in rehabilitacijo žrtev ter določa
odškodnino. 7. člen predvideva državno pomoč žrtvi trgovanja z ljudmi, in sicer kot
denarno nadomestilo, dovoljenje za začasno bivanje ter zdravniško oskrbo in psihiatrično
pomoč. »Tuji« delavci, ki so v državi delali zakonito in so jih izkoriščali, imajo pravico
zahtevati, da jim država zagotovi drugo delo za čas veljavnosti delovnega dovoljenja (9.
člen). Poleg tega je zakonsko predvidena posebna oseba: žrtvi trgovanja z ljudmi dodelijo
skrbnika, ki nudi pomoč in predvsem pravno svetovanje (Trimikliniotis in Fulias-
Souroulla 2006). Posebni zakon, ki ločeno od zgoraj omenjenega ureja trgovanje z ljudmi
za prisilno delo, je ciprska vlada sprejela leta 2003.
Kljub temu da je Ciper ratificiral večino evropskih in mednarodnih konvencij, ga
je State Department v svojem letnem poročilu o trgovanju z ljudmi leta 2007 ponovno
uvrstil v kategorijo držav, ki so »posebej problematične« (Tier 2 Watch List). Očitajo jim
66 Gl. http://www.state.gov/g/tip/rls/tiprpt/2007/82805.htm (dostop 12. junij 2007).
67 The Combating of Trafficking of Persons and Sexual Exploitation of Minors Law.
34

predvsem neustrezno zakonodajo, kar se zdi vsaj vprašljivo oziroma dvoumno, saj
analize (Ibid.) kažejo, da je zakonodaja pisana v skladu z mednarodnimi in evropskimi
dokumenti in pravnimi akti. Nadalje v poročilu od Cipra zahtevajo, da mora ukiniti
posebno kategorijo delovnih dovoljenj za »atristke« in da mora odpreti varno hišo
(poročilo pri tem »spregleda« dejstvo, da v državi že obstaja varna hiša, ki jo vodi
nevladna organizacija, financira pa jo država). Kot pomanjkljivost na področju njihovega
»boja« proti trgovanju z ljudmi štejejo tudi odsotnost informacijske kampanje, ki bi bila
namenjena zmanjšanju povpraševanja po seksualnih storitvah. 68 Glede na omenjeno je
mogoče podvomiti v primernost metodologije v poročilu – ob tem navedimo, da je isti
urad v poročilu Slovenijo uvrstil v najvišji razred (Tier 1), kljub temu da ravno tako ne
izpolnjuje nekaterih kriterijev. Tudi v Sloveniji obstajajo delovna dovoljenja za
»artistke«, država nima svoje varne hiše, ampak to področje v celoti urejajo NVO.
Oktobra 2005 je moldavski parlament ratificiral Zakon o preventivi in
preprečevanju trgovanja z ljudmi. 69 Zakon regulira strategijo preprečevanja in preventive
na področju trgovanja z ljudmi, regulira pomoč in zaščito žrtev ter sodelovanje države z
nevladnimi in drugimi mednarodnimi organizacijami. Poleg tega določa ustanovitev
nacionalne skupine za »boj proti trgovini z ljudmi« in sprejetje dvoletnega nacionalnega
načrta za preprečevanje trgovanja z ljudmi. Zakonsko ureja tudi dolžnosti posameznih
ministrstev, država pa iz proračuna zagotavlja finančna sredstva za izvedbo aktivnosti za
preprečevanje pojava in zaščito žrtev. 70
V Grčiji so leta 2002 sprejeli poseben zakon, 71 ki za razliko od zakona na Cipru v
istem pravnem dokumentu skupno obravnava tako trgovanje z ljudmi za namene
seksualnega izkoriščanja kakor tudi za namene izkoriščanja pri vseh drugih oblikah dela.
Zakon obravnava vsa kazniva dejanja, povezana s kršenjem seksualnih pravic
posameznika oziroma posameznice, pri čemer vključuje otroke in otroško pornografijo,
ureja pa tudi pomoč žrtev trgovanja z ljudmi (Zeis in Liapi 2006).
Velika Britanija ureja trgovanje z ljudmi s posebnima zakonoma, pri čemer velja
omeniti, da prostitucije in trgovanja z ljudmi ne ločuje, ampak oba pojava obravnava z
68 Gl. http://www.state.gov/g/tip/rls/tiprpt/2007/82805.htm (dostop 12. junij 2007).
69 Zakon št. 241-XVI iz leta 2005.
70 Gl. http://www.stopvaw.org/Moldova.html (dostop 24. avgust 2007).
71 Zakon št. 3046 iz leta 2002.
35

Zakonom o seksualni razžalitvi. 72 Zakon v prvi vrsti regulira prostitucijo, pri čemer se še
posebej osredinja na dejanja, povezana s prostitucijo otrok, na primer kaznovanje
kupovanja seksualnih storitev, ki jih ponujajo otroci, ali siljenje, spodbujanje oziroma
napeljevanje otrok v prostitucijo ali pornografijo. V odnosu do prostitucije odraslih oseb
predvideva kaznovanje vsakršnega poskusa napeljevanja, spodbujanja ali nadziranja
prostitucije odraslih za dobiček. Nadalje zakon obravnava dejanja, povezana s
trgovanjem z ljudmi za namene seksualnega izkoriščanja, in predvideva trgovanje
odraslih in mladoletnih oseb. Trgovanje z ljudmi za izkoriščanje vseh oblik dela pa
angleška zakonodaja obravnava ločeno, in sicer z Zakonom o azilu in migracijah. 73 Kljub
omenjenemu je Velika Britanija glede zakonodaje na področju preprečevanja trgovanja z
ljudmi pogosto deležna kritik mednarodne in domače javnosti, saj še vedno ni ratificirala
Palermskega protokola in podpisala Evropske konvencije o trgovanju z ljudmi.
2.7. Kaznovalna politika evropskih držav
Institucije EU postavljajo v svojih programskih dokumentih in drugih pravnih aktih
enotno in usklajeno zakonodajo za eno od prioritet za uspešen »boj proti trgovini z
ljudmi«. To posledično prinaša poenotenje kaznovalne politike na tem področju, kar naj
bi omogočilo lažji in uspešnejši nadzor, odkrivanje in pregon posameznih storilcev ali
organiziranih (mednarodnih) kriminalnih združb. Po pregledu kaznovalne politike,
oziroma natančneje kazenskih sankcij, ki jih posamezne evropske države v svojih
zakonodajah predvidevajo za trgovanje z ljudmi, opazimo, da so te v veliki meri
neusklajene.
Glede na kaznovalno politiko na področju trgovanja z ljudmi bi lahko države EU
razdelili v dve skupini. V kategorijo držav, ki poznajo kazensko sankcijo zaporne kazni
do 10 let, uvrstimo naslednje države: Slovenija (od 1 do 10 let), 74 Finska (največ 7 let),
Danska (do 8 let), Nemčija (od 6 mesecev do 10 let), Avstrija (do 10 let), Portugalska
(od 2 do 8 let) in Švedska (od 2 do 10 let). V naslednjem poglavju bomo podrobneje
72 Sexual Offences Act iz leta 2003.
73 Asylum and Immigration Act iz leta 2004.
74 Kazenski zakonik RS, člen 387a. Pri navajanju višine kazni se tu, kakor tudi v nadaljevanju besedila,
sklicujemo na določila iz nacionalnih kazenskih zakonikov.
36

analitično pregledali statistične podatke in predstavili strategije posameznih držav pri
pregonu storilcev kaznivih dejanj in pri njihovem kaznovanju. Na tem mestu zgolj
omenimo, da je na podlagi dostopnih podatkov težko pripraviti točne primerjave med
posameznimi državami. Kljub temu lahko pokažemo na nekatere razlike med državami
na področju kaznovanja storilcev kaznivih dejanj. V Nemčiji ali na Danskem, denimo,
izrečejo obsodilne sodbe tudi za več kot polovico obtoženih oseb. V Sloveniji je položaj
nasproten in zaenkrat ne moremo govoriti o večjem številu obsodb na tem področju, kljub
temu da tožilci poudarjajo zadovoljstvo s svojim delom (Pureber 2006). Dostopni
statistični podatki se nanašajo na prejšnja člena zvodništva in posredovanja pri
prostituciji (185. in 186. člen KZ) ali na člen spravljanja v suženjsko razmerje (387.
člen), ne pa na člen trgovine z ljudmi, ki je bil v slovensko zakonodajo vpeljan leta 2004.
Po tem členu obsodilne sodbe zaenkrat še ni bilo. 75 Netočni so lahko tudi statistični
podatki, ki jih zbira Medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi, saj na
primer v letnem poročilu za leto 2006 navaja, 76 da je bila izdana obsodilna sodba po
členu spravljanja v suženjsko razmerje, pri tem pa ni navedeno, da ne gre za
pravnomočno sodbo. Po izkušnjah, do katerih smo prišli pri analizi sodnih spisov vseh
obsodb, ki so bile izdane v zadnjih petih letih na področju kaznivih dejanj, povezanih s
trgovanjem z ljudmi, lahko povemo, da so sodišča izrekla sodbe za 25 oseb, med temi so
bile sodbe pravnomočno potrjene zgolj za 18 oseb. Pomemben je tudi podatek, da se je
večina obsojenih pritožila na izrečeno sodbo (22 oseb od 25) in da je sodišče osmim
posameznikom zmanjšalo izrečeno kazen, sedem pa jih je oprostilo. 77 Netočni podatki so
lahko zavajajoči in ustvarijo napačno sliko o dejanskem stanju. Sklepamo, da je do
netočnih interpretacij prišlo tudi v zadnjem poročilu State Department, ki navaja, da je
bilo v Sloveniji v letu 2006 sedem organizatorjev trgovanja z ljudmi obsojenih, od katerih
da je bila štirim izrečena zaporna kazen od 18 mesecev do 5 let zapora. 78 Poročilo daje
vtis, da gre za pravnomočno sodbo. Iz vsebine je mogoče tudi napačno sklepati, da gre za
sodbo na podlagi člena trgovine z ljudmi in ne, kot se je res zgodilo, na podlagi člena o
spravljanju v suženjsko razmerje.
75 Razpolagamo s statističnimi podatki, ki zajemajo pravnomočne obsodilne sodbe do decembra 2006.
76
Gl. http://www.vlada.si/delo_vlade/projekti/boj_trgovina_z_ljudmi/#letna_porocila (dostop 12. julij
2007).
77 Gl. poglavje Analiza sodnih spisov s področja trgovanja z ljudmi in prostitucije v Sloveniji.
78 Gl. http://www.state.gov/g/tip/rls/tiprpt/2007/82807.htm (dostop 12. junij 2007).
37

V drugo skupino umeščamo države, kjer je za kaznivo dejanje trgovanja z ljudmi
zagrožena enkrat višja kazen, tj. do 20 let zapora. Sem med drugimi sodijo naslednje
države: Švica (do 20 let), Ciper (do 20 let), Italija (od 8 do 20 let) in Gruzija (od 7 do
20 let). V primeru Gruzije je potrebno poudariti, da so za kaznivo dejanje trgovanja z
ljudmi odpravili pogojno kazen, kar pomeni, da gre vsaka oseba, ki je obsojena, v zapor.
Po podatkih gruzijskega urada generalnega tožilca je bilo v letu 2006 izrečenih 22
obsodb, in sicer osemnajst ženskam in štirim moškim. 79 Gruzijska vlada je ustanovila tudi
posebno skupino za odkrivanje kaznivih dejanj, povezanih s prisilnim delom, in trenutno
je na sodišču sedem takšnih primerov. V Veliki Britaniji je zagrožena zaporna kazen za
kaznivo dejanje trgovanja z ljudmi do 14 let zapora, kar je v primerjavi z nekaterimi
drugimi evropskimi državami dokaj visoka kazen. Pri tem velja poudariti, da višina te
kazni ni sorazmerna z drugimi kaznimi v kazenskem zakoniku, saj je na primer za
kaznivo dejanje posilstva zagrožena veliko višja kazen.
Omeniti je treba, da večina nacionalnih zakonodaj takrat, ko je kaznivo dejanje
storjeno zoper mladoletno ali posebej ranljivo osebo, predvideva strožje kazni, ki
povečini primerov niso milejše od dveh let zapora. Kazni se zvišajo tudi, če je kaznivo
dejanje storjeno v posebnih okoliščinah, na primer s pomočjo sile ali groženj, če je bila s
storitvijo kaznivega dejanja pridobljena velika denarna korist ali če je kaznivo dejanje
storila hudodelska združba.
Nekatere države pod določenimi pogoji predpisujejo še strožjo zakonodajo in tako
predvidevajo tudi možnost doživljenjskega zapora. V Bosni in Hercegovini zakonodaja
sicer predvideva za kaznivo dejanje trgovanja z ljudmi zaporno kazen od enega do deset
let zapora. Ta kazen pa se lahko takrat, ko oseba organizira skupino ljudi za trgovanje z
ljudmi, zviša na najmanj deset let ali na doživljenjski zapor. 80 V Franciji je tako kazen
možno dobiti, če je kaznivo dejanje »trgovine z ljudmi« storjeno z mučenjem ali hudimi
oblikami nasilja. 81 Kazenski zakonik za to kaznivo dejanje predvideva še denarno kazen
v višini do 4,5 milijonov evrov. V letu 2007 je bil v Franciji odmeven primer, ko je bilo
79 Gl. http://www.stopvaw.org/Georgia.html (dostop 24. avgust 2007).
80 Kazenski zakonik Bosne in Hercegovine, 186. člen, 3. odstavek.
81 Kazenski zakonik Francije, 225. člen, 3. in 4. odstavek.
38

pet oseb obsojenih na najmanj štiri leta zapora in na plačilo 1,5 milijonov evrov zaradi
nehumanega izkoriščanja brezdomcev. 82
Glede zakonodaje v Bosni in Hercegovini omenimo še, da kaznovalna politika v
določenih primerih predvideva tudi odvzem vsega premoženja, ki ga je storilec pridobil s
pomočjo kaznivega dejanja. Prva takšna obsodba se je odvila leta 2006, ko je bil storilec
kaznivega dejanja obsojen na zaporno kazen zaradi trgovanja z ljudmi (8 let zapora) in
pranja denarja (6 let zapora). Dodatno je bil obsojen tudi na odvzem premoženja in
plačilo odškodnine žrtvi v višini 46.000 evrov. 83
2.8. Preiskave kaznivih dejanj, povezanih s trgovanjem z ljudmi: primerjava med
Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Nizozemsko
V tem delu študije smo se posvetili analizi in primerjavi podatkov o preiskavi in pregonu
kaznivih dejanj, ki se nanašajo na trgovanje z ljudmi ali so z njim povezana. Na ta način
bi lahko ocenili položaj v državah glede na prakse pri pregonu storilcev kaznivih dejanj,
kar bi nam obenem omogočilo še medsebojno primerjavo izbranih držav. Analizo smo
predvideli za naslednje tri države: Slovenijo, Nizozemsko ter Bosno in Hercegovino. Pri
izboru držav smo upoštevali možnosti za primerljivost obstoječih podatkov, za kriterij
smo določili tudi geografski in geopolitični položaj držav: poleg Slovenije smo izbrali
Nizozemsko kot članico EU in državo, ki je poznana po bolj »liberalni« zakonodaji na
področju prostitucije, med državami Balkana in nečlanicami EU pa smo izbrali BIH. Za
vir informacij za razmere v Sloveniji smo uporabili letna poročila Medresorske delovne
skupine za boj proti trgovini z ljudmi, 84 v primeru Bosne in Hercegovine pa letna
poročila nacionalnega koordinatorja za preprečevanje trgovanja z ljudmi. 85 Za
Nizozemsko smo uporabili podatke, ki so na voljo v zadnjem dostopnem letnem poročilu
82 Gl. http://www.state.gov/g/tip/rls/tiprpt/2007/82807.htm (dostop 12. junij 2007).
83 Ibid.
84 Gl. letna poročila Medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi za leta 2002, 2003, 2004,
2005 in 2006, http://www.vlada.si/delo_vlade/projekti/boj_trgovina_z_ljudmi/#letna_porocila (dostop 25.
maj 2007).
85
Gl. Izveštaj Državnog koordinatora za leta 2003, 2004, 2005 in 2006, http://www.antitrafficking.gov.ba/?otvori=dokumenti&kat=1
(dostop 20. junij 2007).
39

nacionalnega poročevalca. 86 Ob pregledu dostopnih podatkov smo se soočili s
problemom neenotne metodologije in različnih metod evalvacije praks pri pregonu
storilcev kaznivih dejanj, kar je omejilo možnost natančne primerjave podatkov. Poročilo
za Nizozemsko, denimo, še ne vključuje podatkov za obdobje 2004–2006. Manjkajoče
podatke bi sicer lahko nadomestili s podatki iz drugih maloštevilnih dostopnih virov, na
primer s podatki, ki jih v letnih poročilih objavlja State Department, vendar dvomimo o
popolni ustreznosti metodologije. 87 Zaradi sicer obsežnih in sistematično zbranih
informacij, ki jih zbira in ureja urad nizozemskega poročevalca, smo se kljub nekaterim
manjkajočim podatkom odločili, da to državo vključimo v analizo.
Po pregledu dokumentov smo še ugotovili, da zaradi neurejenih in pomanjkljivih
podatkov o preiskavi in pregonu za Bosno in Hercegovino držav na letni ravni ne bomo
mogli primerjati. Za BIH smo uspeli zbrati podatke o vseh kaznivih dejanjih, povezanih s
trgovanjem z ljudmi, ki so veljavna po kazenskih zakonikih BIH, za leto 2005 in 2006. 88
Za Nizozemsko smo uspeli zbrati zanesljive podatke do leta 2003, za Slovenijo pa smo se
odločili uporabiti podatke, ki so na voljo od leta 2004, ko je bil v kazenski zakonik
vpeljan člen trgovine z ljudmi. V nekaterih izračunih spodaj bomo pri Sloveniji navedli
tudi podatke za prvo polovico leta 2007, ki smo jih pridobili od policije.
Pri poskusu primerjanja držav smo morali upoštevati tudi dejstvo, da se kazniva
dejanja, za katera smo pridobili podatke, po državah razlikujejo. V primeru Nizozemske
letno poročilo omenja izključno člen 250a KZ, ki se nanaša na trgovanje z ljudmi. V
primeru Bosne in Hercegovine to ni bilo mogoče, saj KZ Federacije BiH in KZ okrožja
Brčko v svoji zakonodaji tega kaznivega dejanja ne poznata. Tako se podatki, ki jih
predstavljamo v spodnjih tabelah (tabele 1–4), za Nizozemsko nanašajo izključno na
trgovanje z ljudmi, medtem ko za Bosno in Hercegovino in Slovenijo podatki zajemajo
tudi kazniva dejanja, ki so povezana s trgovanjem z ljudmi (na primer spravljanje v
suženjsko razmerje, zavajanje v prostitucijo ipd.).
86
Gl. Fourth Report of the Dutch National Rapporteur za leto 2005, http://rechten.uvt.nl
/victimology/national/NL-NRMEngles4.pdf (dostop 20. september 2007).
87 Prim. poglavje Kaznovalna politika evropskih držav, primer Slovenije.
88 V Bosni in Hercegovini so v veljavi štirje kazenski zakoniki: KZ Bosne in Hercegovine, KZ Federacije
Bosne in Hercegovine, KZ Republike Srbske in KZ okrožja Brčko.
40

Tabela 1: Število kaznivih dejanj glede na člen kazenskega zakonika v Sloveniji
Kaznivo dejanje 89 2004 2005 2006 2007
Člen 387a 0 3 3 3
Člen 387 2 4 2 2
Člen 185
7 0 18 2
(zloraba
prostitucije)
Člen 185
3 Ne velja več Ne velja več Ne velja več
(zvodništvo)
Člen 186 2 Ne velja več Ne velja več Ne velja več
Skupaj 14 7 23 7
Tabela 2: Število kaznivih dejanj glede na člene kazenskih zakonikov v BIH
Kaznivo dejanje 90 2005 2006
Člen 185 KZ BIH 0 2
Člen 186 KZ BIH 15 17
Člen 187 KZ BIH 0 3
Člen 188 KZ BIH 3 2
Člen 210 KZ FBIH 10 8
Člen 198 KZ Rep. Srbske 6 1
Člen 207 KZ Okr. Brčko 1 1
Člen 208 KZ Okr. Brčko 1 0
Skupaj 36 34
Tabela 3: Število kaznivih dejanj glede na člen kazenskega zakonika na Nizozemskem
Kaznivo dejanje 91 2003
Člen 250a KZ, odstavek 1 32
Člen 250a KZ, odstavek 2 125
Člen 250a. KZ, odstavek 3 0
Skupaj 157
89 V tabeli so predstavljena naslednja kazniva dejanja: trgovina z ljudmi (člen 378a), spravljanje v
suženjsko razmerje (378. člen), zloraba prostitucije (185. člen), zvodništvo (185. člen KZ, ki je veljal do
leta 2004) in posredovanje pri prostituciji (186. člen KZ, ki je veljal do leta 2004).
90 V tabeli so predstavljena naslednja kazniva dejanja: vzpostavitev suženjstva in prevoz sužnjev (185. člen
KZ Bosne in Hercegovine), trgovina z ljudmi (186. člen KZ Bosne in Hercegovine), mednarodno
zvodništvo za namene prostitucije (187. člen KZ Bosne in Hercegovine), nedovoljen odvzem
identifikacijskih dokumentov (188. člen KZ Bosne in Hercegovine), zavajanje v prostitucijo (210. člen KZ
Federacije Bosne in Hercegovine), trgovina z ljudmi za namene prostitucije (198. člen KZ Republike
Srbske), zavajanje v prostitucijo (207. člen KZ Brčko) in zloraba mladoletne osebe za pornografske
namene (208. člen KZ Brčko).
91 Člen 250a KZ se navezuje na trgovanje z ljudmi za namene prostitucije, in sicer: 1. odstavek: »kdor s
silo, grožnjo, zlorabo položaja ali zavajanjem povzroči, da se druga oseba začne prostituirati, kdor pridobi
ali ugrabi drugo osebo z namenom, da se bo ta prostituirala v tuji državi, ali kdor povzroči, da se
mladoletna oseba začne ukvarjati s prostitucijo«. 2. odstavek se nanaša na omenjeno kaznivo dejanje, če
storilec stori kaznivo dejanje v sodelovanju z drugo osebo, če je storjeno kaznivo dejanje proti osebi, ki še
ni dopolnila 16 let, ali če pri tem nastanejo hude telesne poškodbe kot posledica kaznivega dejanja. 3.
odstavek pa se nanaša na kaznivo dejanje, ki je storjeno v okviru organizirane kriminalne združbe.
41

Iz tabel je razvidno, da je bilo na Nizozemskem odkritih največ kaznivih dejanj, kljub
temu da so tu vezana izključno na trgovanje z ljudmi. Slovenija je med državami, ki smo
jih primerjali, vsako leto odkrila najmanj kaznivih dejanj, povezanih s trgovanjem z
ljudmi. Zaradi omejenosti podatkov, ki smo jih lahko primerjali, ugotovitev ne smemo
posploševati; podatki, denimo, ne dajejo informacij o razsežnosti kaznivih dejanj po
državah. Če se osredotočimo zgolj na člen, ki se nanaša izključno na trgovanje z ljudmi,
ugotovimo, da so v Sloveniji od vpeljave tega kaznivega dejanja letno odkriti največ trije
takšni primeri. Po mnenju nekaterih sogovornikov iz nevladnih organizacij, s katerimi
smo se pogovarjali za namene te raziskave, se utegnejo razmere do konca leta 2007 in
prvi polovici leta 2008 poslabšati. Ocene so, da bo delo policije v tem času skoraj
izključno usmerjeno na predsedovanje Slovenije Evropski uniji.
Zaradi nesistematičnega poročanja policije oziroma tožilstva tudi podatkov o
storilcih oziroma osumljencih posameznih kaznivih dejanj tako na nacionalnih ravneh kot
tudi skupno nismo mogli primerjati. Medtem ko v slovenskem letnem poročilu za leto
2004 na primer policija še poroča o državljanstvu, spolu in starosti storilcev kaznivih
dejanj, podatke v naslednjih poročilih omeji zgolj na število osumljencev po kaznivem
dejanju. Pri Bosni in Hercegovini pa se drugi podatki, z izjemo števila osumljencev, ne
pojavijo v nobenem od poročil. Glede na dostopne podatke v spodnji tabeli (tabela 4)
prikazujemo skupno število storilcev, ki so bili v določeni državi vpleteni v kazniva
dejanja trgovanja z ljudmi oziroma v dejanja, ki so s tem povezana. Glede na nizko
število odkritih kaznivih dejanj, povezanih s trgovanjem z ljudmi, ne preseneča dejstvo,
da je bilo v Sloveniji v vseh letih – glede na dostopne podatke – zabeleženih tudi najmanj
storilcev kaznivih dejanj.
Tabela 4: Število storilcev kaznivih dejanj po državah in letih
2003 2004 2005 2006 2007
Slovenija 34 12 12 76 7
BIH * * 59 77 *
Nizozemska 157 * * * *
* Podatek ni na voljo.
42

V letnih poročilih vseh treh držav lahko zasledimo podatke tožilstva o številu uvedenih
preiskav, številu podanih obtožnih predlogov in izdaji pravnomočnih sodb na prvi stopnji
(grafi 1–3). V primeru Slovenije lahko v poročilu za leto 2006 zasledimo le podatek o
izrečenih sodbah, kar pa ne pomeni, da gre za pravnomočne sodbe. Nekatera poročila
vsebujejo še dodatne informacije, kot na primer število nerešenih zadev iz prejšnjega
obdobja in natančne podatke o izrečenih sodbah: ali gre za oprostilno sodbo ali ne,
kakšna je vrsta kazni, kako visoka je kazen in ali je bila na sodbo podana pritožba. Ker
različna poročila vsebujejo drugačne podatke tožilstva, bomo v spodnjih grafih prikazali
le razmerje med številom uvedenih preiskav, številom podanih obtožnih predlogov in
številom pravnomočnih obsodb na sodiščih prve stopnje.
Graf 1: Število preiskav, obtožb in obsodb na prvi stopnji v Sloveniji v obdobju 2004–
2006
SLOVENIJA
3
2
2
2
2
2
1
1
1
1
0
0 0 0 0
št. preiskav št. obtožb št. obsodb (1. st.)
opazovano obdobje
2004 2005 2006
43

Graf 2: Število preiskav, obtožb in obsodb na prvi stopnji v Bosni in Hercegovini v
obdobju 2005–2006
BOSNA IN HERCEGOVINA
100
90
80
70
60
50
40
30
20
10
0
90
68
31
24
16
23
št. preiskav št. obtožb št. obsodb (1. st.)
opazovano obdobje
2005 2006
Graf 3: Število preiskav, obtožb in obsodb na prvi stopnji na Nizozemskem v obdobju
2002–2003
NIZOZEMSKA
200
180
160
140
120
100
80
60
40
20
0
187
165
117
97
55
42
št. preiskav št. obtožb št. obsodb (1. st.)
opazovano obdobje
2002 2003
Iz grafa 1, ki prikazuje podatke za Slovenijo, je razvidno, da je bilo v obdobju 2004–2006
uvedenih šest preiskav, dve v vsakem letu; številka pa je nizka v primerjavi s številom
preiskav v Bosni in Hercegovini (90) (graf 2) ali na Nizozemskem (55) (graf 3). Ena od
možnih interpretacij je, da je nizko število preiskav posledica malo številnih odkritih
44

primerov kaznivih dejanj. V primeru Nizozemske (graf 3) lahko za razliko od Slovenije
ter Bosne in Hercegovine opazimo veliko razliko med številom uvedenih preiskav in
številom vloženih obtožb. Razlika v prid obtožnic je posledica dejstva, da so mednje
vključili tudi nerešene primere iz prejšnjih let. Iz grafa 1 je razvidno, da v zadnjih treh
letih v Sloveniji ni bilo izrečene pravnomočne sodbe, ki bi se nanašala na kazniva
dejanja, povezana s trgovanjem z ljudmi. V primeru Bosne in Hercegovine (graf 2) pa
lahko vidimo, da je razmerje med številom obtožb in številom izdanih obsodb dokaj
visoko, v letu 2005 je ta delež 66 %, v letu 2006 pa je še višji, in sicer 74 %. Na
Nizozemskem (graf 3) je ta delež v opazovanem obdobju v povprečju znašal 60 %.
Kljub pomanjkljivim in neusklajenim podatkom med državami analiza pokaže, da
je bilo v Sloveniji v primerjavi z drugima dvema izbranima državama najmanj odkritih
primerov kaznivih dejanj, povezanih s trgovanjem z ljudmi. Vzroka za to sta lahko vsaj
dva. Možna je interpretacija, da je glede na velikost Slovenije v primerjavi z drugima
državama primerov trgovanja z ljudmi v Sloveniji proporcionalno manj (pri čemer je
treba izpostaviti, da je primere ne glede na okoliščine potrebno obravnavati z vso
pozornostjo). Druga verjetna interpretacija pa napeljuje na dejstvo, da si bo Slovenija v
prihodnje morala prizadevati za večjo aktivnost na tem področju. Omeniti velja, da se
posledice majhnega števila odkritih kaznivih dejanj kažejo tudi v delu tožilstva. Vendar
pa že samo dejstvo, da od uvedbe člena o trgovanju z ljudmi v slovensko zakonodajo še
ni bilo pravnomočne sodbe, kaže, da bi tožilstvo na tem področju moralo biti bolj
aktivno.
2.9. Mehanizmi za ocenjevanje pravne ureditve trgovanja z ljudmi in mehanizmi za
spremljanje izvajanja zakonodaje
Analiza kazenske zakonodaje s področja trgovanja z ljudmi v posameznih državah je
pokazala, da se zakonska določila razlikujejo. Tako na eni strani obstajajo države, ki z
zakonom o trgovanju z ljudmi obravnavajo tako trgovanje z ljudmi kot tihotapljenje. Na
drugi strani so nekatere države zakonsko predvidele zgolj eno od oblik trgovanja z
ljudmi, tj. za namene seksualnega izkoriščanja. Nekatere druge države tega kaznivega
dejanja ne poznajo in ga urejajo v okviru pregona drugih kaznivih dejanj. Sprejetje
45

zakonodaje, ki je usmerjena k preprečevanju trgovanja z ljudmi, še ne pomeni dejanske
aktivnosti določene države na področju preprečevanja trgovanja z ljudmi in ščitenja žrtev.
To smo pokazali zgoraj s prikazom statističnih podatkov o razmerju med preiskavami,
obtožbami in dejanskimi obsodbami. Vzroki za to so različni in se razlikujejo od države
do države, med njimi omenimo, denimo, nejasnost zakonov, neustreznost zakona glede
na dejansko situacijo trgovanja z ljudmi v državi, nepravilno ali pomanjkljivo
razumevanje zakona v sodstvu, kar v praksi pomeni, da se zakoni redko uporabljajo.
Naša analiza pokaže, da se zakoni, ki se specifično nanašajo na trgovanje z
ljudmi, v praksi zelo redko uporabljajo. Za pregon trgovcev z ljudmi se v praksi veliko
bolj pogosto uporabljajo zakoni, ki se nanašajo na kaznovanje zlorabe prostitucije,
zvodništvo ali posredovanje pri prostituciji. Trgovanje z ljudmi se lahko nanaša na
prostitucijo, prav tako lahko posameznice in posamezniki, ki delajo v prostituciji,
postanejo žrtve kaznivih dejanj. Pojava sta vsekakor povezana, pri čemer pa lahko
povezovanje in razdvajanje v praksi prinašata izključevanje. Nekatere države (npr.
Poljska, Ukrajina) poročajo o diskriminatornem odnosu policije in sodstva do žrtev
trgovanja z ljudmi, ki jih obravnavajo »zgolj« kot prostitutke, pri čemer ne upoštevajo
njihovega položaja žrtve kaznivega dejanja (Pearson 2002). Obravnave trgovanja z
ljudmi kot prostitucije lahko pomenijo, da žrtve trgovanja z ljudmi niso zaščitene,
obenem pa lahko pomenijo tudi marginalizacijo prostitucije – če se ta obravnava
izključno ločeno od trgovanja z ljudmi, se lahko spregledajo situacije, ko je prostitutka
žrtev trgovanja. Pri tem omenimo še, da so mogoče tudi situacije, ko se, denimo, ženska
ne prepoznava ne kot žrtev ne kot prostitutka. Izenačevanje in ločevanje obeh pojavov
lahko vpliva tudi na zapostavljanje drugih oblik trgovanja z ljudmi, na primer prisilnega
dela v terciarnem sektorju (Pajnik 2008).
Naša analiza je pokazala na potrebo, da bi države izoblikovale mehanizme za
ocenjevanje pravne ureditve trgovanja z ljudmi. Konkretni predlogi za vzpostavitev
takšnih mehanizmov bi morali nastajati na podlagi rednih raziskav, saj morajo upoštevati
posebnosti posamezne države v določenem časovnem obdobju. Spodaj v obliki vprašanj
navajamo nekatere indikatorje, ki bi jih veljalo upoštevati pri sprotnih analizah pravne
ureditve področja trgovanja z ljudmi v posamezni državi.
1. Kakšna je pravna ureditev v državi glede na zaščito žrtev trgovanja z ljudmi?
46

2. Ali je za zaščito žrtev država sprejela posebno zakonodajo, ki celovito ureja
področje pomoči žrtvam, in kakšne so značilnosti te zakonodaje?
3. Ali država nudi pomoč in zaščito žrtvam zgolj takrat, ko žrtev nastopi kot priča v
kazenskem postopku? Kakšne so posledice takšne ureditve in kakšne prakse
držav, ki zaščite ne pogojujejo?
4. Ali je država sprejela zakon o zaščiti prič in kakšna je stopnja zaščite v tem
zakonu?
5. Ali država nudi žrtvi zakonsko možnost, da pridobi odškodnino?
6. Ali je država na pravnem področju sprejela zakonodajo za pregon storilcev
kaznivih dejanj in kakšne so posebnosti zakonodaje?
7. Ali je za to kaznivo dejanje oblikovala poseben zakon ali ga ureja v okviru
pregona drugih kaznivih dejanj? Kakšne so posledice v praksi za oba primera?
8. Ali je zakon o trgovanju z ljudmi urejen tako, da predvideva pregon vseh oblik
trgovanja z ljudmi, ne le trgovanja za seksualno izkoriščanje? Kakšna je praksa na
področju trgovanja z ljudmi za druge oblike prisilnega dela?
9. Ali zakon o trgovanju z ljudmi urejen tako, da predvideva tudi trgovanje z ljudmi
znotraj države?
10. Ali in v kolikšni meri pravna ureditev trgovanja z ljudmi upošteva načelo
nediskriminacije na podlagi spola, vere, rase, politične pripadnosti, nacionalnosti,
etničnosti ipd.?
11. Ali je država oblikovala mehanizme za spremljanje učinkovitosti izvajanja
zakonodaje v praksi?
12. Ali je država sprejela ukrepe za izboljšanje socialno-ekonomskega položaja žrtev?
Ali je zakonodaja pretežno represivna, ali definira trgovanje z ljudmi tudi v
kontekstu socialnih in ekonomskih razlik? Kakšne so analize v obeh primerih?
Eden od pomembnih mehanizmov za ocenjevanje pravne ureditve področja trgovanja z
ljudmi v državi je ugotavljanje, ali in v kolikšni meri se zakonodaja izvaja v praksi. Tako
kot mehanizmi za učinkovito ocenjevanje pravne ureditve morajo tudi mehanizmi za
spremljanje izvajanja zakonodaje temeljiti na značilnostih posamezne države. Takšne
mehanizme je zato smiselno določati redno na podlagi raziskav. Spodaj bomo izpostavili
47

nekatere indikatorje, ki se ne osredinijo na značilnosti posamezne države, ampak jih je
mogoče uveljaviti v širšem smislu.
1. Ali ima zakonodaja na področju zaščite in pomoči žrtev dejanski učinek na žrtve
trgovanja z ljudmi, in kakšen je ta učinek?
2. Kako se zakonodaja izvaja v praksi? Ali je na državni ravni vzpostavljeno
sodelovanje med organizacijami, ki nudijo pomoč žrtvam (nevladne, medvladne
in vladne organizacije), in kakšne so razmere v praksi? Ali so vzpostavljeni in
določeni postopki, kako morajo odgovorne službe postopati, ko se soočijo z
žrtvijo trgovanja z ljudmi? Ali so vzpostavljeni in določeni postopki za
identificiranje in prepoznavanje žrtev in kako se uveljavljajo? Ali je za osebe, ki
nudijo pomoč žrtvam trgovanja z ljudmi, organizirano kontinuirano izobraževanje
na tem področju?
3. Ali je žrtvam v praksi zagotovljena ustrezna namestitev? Ali so na državni ravni
vzpostavljeni standardi za vodenje in upravljanje varnih hiš oziroma prostorov?
Ali ima osebje, ki je zaposleno v takšnih prostorih, ustrezno znanje in izkušnje?
Ali se ti prostori nahajajo na varnih lokacijah? Ali je država s finančnega stališča
poskrbela za nemoteno delo v teh prostorih?
4. Ali je žrtvam zagotovljena več kot le najnujnejša zdravstvena in druga oskrba?
Ali so žrtve vključene v integracijske programe? Ali ima žrtev pravico do šolanja
in zaposlitve?
5. Ali imajo žrtve trgovanja z ljudmi v praksi nemoten dostop do prevajalcev? Ali so
ti prevajalci istega spola kot žrtve?
6. Kako se v praksi izvaja zakon o zaščiti prič? Kolikokrat in kdaj se pristojni
odločijo za takšno zaščito?
7. Ali so v državi urejeni standardi za zaščito in pomoč otrokom, žrtvam trgovanja z
ljudmi? Kako se njihova zaščita izvaja v praksi? Ali so ustrezne službe
usposobljene za prepoznavanje otrok kot potencialnih žrtev trgovanja z ljudmi?
Ali je za otroke urejena ustrezna namestitev? Ali primere, ko gre za otroke, žrtve
trgovanja z ljudmi, rešujejo prednostno?
8. Kako učinkovita je zakonodaja na področju pregona storilcev kaznivih dejanj v
praksi? Ali je zakonodaja oblikovana tako, da je za uspešno kaznovanje storilca
48

kaznivega dejanja potrebno pričanje žrtve? Ali so službe, ki se ukvarjajo s
preiskavo in pregonom storilcev dovolj usposobljene in izobražene, da v
posameznem primeru lahko ocenijo, da gre za žrtev trgovanja z ljudmi? Kakšno je
razmerje med preiskavami, obtožbami in dejanskimi obsodbami?
9. Ali je država izoblikovala oziroma podpira programe in projekte, ki so namenjeni
spremljanju učinkovitosti izvajanja zakonodaje? Ali je država odprta za predloge
za spremembo nacionalne zakonodaje, če pobude pridejo s strani nevladnih
organizacij? Ali je zakonodajo pripravljena spreminjati zgolj pod vplivom
direktiv mednarodne skupnosti?
10. Ali država zagotavlja zadostna finančna sredstva za učinkovito izvajanje
zakonodaje v praksi?
11. Ali država poleg kaznovalnih politik predvideva socialno naravnane politike na
področju trgovanja z ljudmi?
3. Nacionalne zakonodaje o žrtvah trgovanja z ljudmi
Številni mednarodni in evropski pravni dokumenti in nacionalne zakonodaje trgovanje z
ljudmi označujejo kot posebej hudo kaznivo dejanje. Ob podrobnejši analizi lahko
opazimo, da so v številnih primerih ti dokumenti usmerjeni k preprečevanju »nelegalnih«
migracij in uspešnemu »boju proti kriminalnim združbam«. V večini primerov je
varovanje in zagotavljanje človekovih pravic žrtvam trgovanja z ljudmi omenjeno le na
papirju, v praksi pa se ne izvaja v skladu z mednarodnimi standardi. Vse prepogosto se
zdi, da zakonodaje izključujejo uspešnost preprečevanja trgovanja z ljudi s sočasnim
zagotavljanjem in zaščito človekovih pravic žrtvev trgovanja z ljudmi (oziroma oseb, ki
so bile vključene v trgovanje z ljudmi in se ne nujno prepoznavajo kot žrtve).
V zakonodajah evropskih držav so pravice žrtev trgovanja z ljudmi v večini
primerov pogojevane in zagotovljene le, če taka oseba pristane, da bo pričala na sodišču.
Večina evropskih držav tak pristop opravičuje z ratifikacijo Direktive o dovoljenju za
prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve nedovoljene trgovine z ljudmi
ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki sodelujejo s
pristojnimi organi. Ta v svojem 6. členu narekuje državam, da žrtvam trgovanja z ljudmi
49

zagotovijo rok za premislek, v katerem »se lahko odločijo, ali bodo sodelovali s
pristojnimi organi«. Nadalje pa v 8. členu njihovo podaljšanje bivanja in izdajo
dovoljenja za prebivanje (ter vseh pravic, ki jih žrtvam tako bivanje prinaša) pogojujejo s
presojo pristojnih organov o »prednostih«, ki bi jih podaljšanje bivanja na njihovem
območju pomenilo za preiskovanje ali sodni postopek.
V Nemčiji je bil na primer v skladu z zgoraj omenjeno direktivo dopolnjen Zakon
o bivanju, ki sedaj poleg možnosti izdaje začasnega dovoljenja za bivanje na humanitarni
osnovi ali iz osebnih razlogov predvideva tudi možnost izdaje takega dovoljenja, če to
služi »javnemu interesu«. Javni interes predstavlja zahtevo po pričanju žrtve na sodišču
ali pridobivanje dodatnih informacij za zaključek obstoječih sodnih procesov. Tako
dovoljenje je v Nemčiji mogoče dobiti za dobo šestih mesecev (8. člen direktive) in je
lahko podaljšano, če proces na sodišču še ni zaključen. Ker gre za dokument začasne
narave, to v praksi pomeni, da je žrtev brez vsake možnosti za vključitev v integracijske
programe. Direktiva sicer v svojem 11. členu predvideva dostop do trga dela ter
poklicnega in strokovnega izobraževanja, vendar odločitve o tem, kako se bo to izvajalo
v praksi, prepušča državam samim. Večina držav to ureja z zakoni o tujcih ali prosilcih za
azil, ki tudi niso socialno naravnani. V Nemčiji so socialne in ekonomske pravice žrtev
trgovanja z ljudmi, ki sodelujejo z oblastmi, urejene z Zakonom o ugodnostih prosilcev
za azil, 92 ki pa so minimalne zaradi začasnega statusa osebe. To je še posebej
zaskrbljujoče, če sodni postopki trajajo več let in osebe ostanejo v državi brez
kakršnihkoli možnosti za življenje in delo. Prav zato si v zadnjem času svetovalni centri
za žrtve trgovanja z ljudmi in društvo nemških policistov prizadevajo za nevezanost
dovoljenja za bivanje na trajanje sodnih procesov. V Nemčiji je praksa pokazala, da je
država veliko bolj kot zaščiti žrtev naklonjena njihovemu vračanju, in sicer ne glede na
to, kam se te osebe vračajo (Kontos et al. 2006).
Na Nizozemskem ureja zaščito in pomoč žrtvam trgovanja z ljudmi in njihovo
bivanje v državi t. i. regulativa B-9 Zakona o migracijah. Po tem zakonu je dejanskim in
domnevnim žrtvam zagotovljeno, da v času t. i. dobe okrevanja ne smejo biti deportirane
ali izgnane iz države. Regulativa B-9 nadalje omogoča zaščito oseb v obliki nastanitve v
92 Asylum Seekers Benefits Law.
50

varnih hišah, medicinsko, pravno in denarno pomoč, vendar to pogojuje s sodelovanjem
in pričanjem na sodišču. Po preteku bivanja, ki ga žrtev dobi na osnovi te regualtive, pa
ima oseba možnost, da zaprosi za dovoljenje za bivanje na osnovi humanitarnih razlogov
(Hopkins in Nijboer 2004).
Slovenija je z ratifikacijo zgoraj omenjene direktive spremenila oziroma
dopolnila Zakon o tujcih. 93 Bivanje žrtev trgovanja z ljudmi na ozemlju Slovenije sedaj
ureja v novem členu 38.a in ga v skladu z direktivo pogojuje s sodelovanjem v kazenskih
postopkih zoper trgovino z ljudmi. Dobo okrevanja, v kateri se oseba odloči, ali bo
sodelovala s pristojnimi institucijami ali ne, omejuje na dobo treh mesecev z možnostjo
podaljšanja za enako obdobje. V tem času oseba biva v državi na podlagi dovoljenja za
zadrževanje, država pa ji priznava pravico do brezplačnega prevajanja in tolmačenja. V
proces se vključijo tudi nevladne organizacije, ki žrtev seznanijo z možnostjo in pogoji za
pridobitev dovoljenja za bivanje. Čeprav se oseba odloči, da bo pričala, zakon določa
pogoje, pod katerimi ji možnost izdaje začasnega dovoljenja lahko zavrnejo. Ti pogoji so:
prebivanje žrtve trgovanja z ljudmi v Republiki Sloveniji bi pomenilo nevarnost za javni
red; obstaja sum, da bo njeno prebivanje v državi »povezano z izvajanjem terorističnih ali
drugih nasilnih dejanj«; žrtev »prihaja z območij, kjer razsajajo nalezljive bolezni z
možnostjo epidemije«; »v postopku izdaje dovoljenja se ugotovi, da ima žrtev
samovoljno stike z osumljencem, obdolžencem ali obtožencem kaznivega dejanja
trgovine z ljudmi«. 94 Če ne obstaja noben od zgoraj omenjenih razlogov in če se
posameznik ali posameznica odloči za pričanje ter pristojni organi kazenskega pregona
potrdi, da je njeno oziroma njegovo pričanje »pomembno za državo«, taka oseba dobi
dovoljenje za začasno bivanje za dobo od 6 mesecev do 1 leta z možnostjo podaljšanja,
vendar le za čas trajanja sodnega postopka. Država je v tem času po zakonu dolžna nuditi
žrtvi zdravstveno oskrbo, vendar jo nudi le tistim, ki lahko dokažejo, da nimajo sredstev
za preživljanje. Žrtvam zakon omogoča tudi možnost do dela, vendar v praksi žrtve, če že
pridejo do te priložnosti, opravljajo delo na črno ali se celo vrnejo k svojim prejšnjim
delodajalcem. Eden najpomembnejših razlogov za to je zagotovo pomanjkanje možnosti
za samorealizacijo in ustvarjanje socialnih mrež (Pajnik et al. 2006), sem pa bi lahko šteli
93 Ur. l. RS, 79/06.
94 Ibid., 5. odstavek, 3. in 4. alineja.
51

tudi nepripravljenost delodajalcev, da bi žrtev trgovanja z ljudmi sploh zaposlili. Omeniti
je treba, da do septembra 2007 Slovenija še ni izdala dovoljenja na osnovi zgoraj
omenjenega zakona. Razlogov za to je več. Prvi je ta, da je bila dopolnitev zakona
sprejeta šele leta 2006 in da v prvi polovici leta 2007 v državi ni bilo uradno registrirane
žrtve trgovanja z ljudmi. Pri odločanju za sodelovanje v sodnem procesu ima velik
pomen tudi osebna varnost in varnost družine posameznice, ki se odloči za pričanje. Če
takšna varnost ni primerno zagotovljena, je verjetnost za sodelovanje v sodnem postopku
veliko manjša. V Sloveniji sicer obstaja Zakon o zaščiti prič, 95 vendar je proces, da žrtev
pridobi status zaščitene osebe, zapleten in dolgotrajen. Razmere so v drugih evropskih
državah podobne, v nekaterih primerih pa s stališča pomoči in zaščite žrtev trgovanja z
ljudmi tudi slabše. Na Poljskem so po podatkih nevladne organizacije La Strada 96
migracijski zakoni bolj pisani v prid organizatorjem trgovanja z ljudmi kot zaščiti žrtev.
Inkriminacija storilcev kaznivih dejanj je zaradi deportacij, ki morajo biti opravljene v 48
urah, skoraj nemogoča. Poročajo, da v veliko primerih policisti migrantk, ki so
prostitutke in nimajo veljavnih dokumentov, ne obravnavajo kot potencialnih žrtev
trgovanja z ljudmi niti jih ne seznanijo s pravicami, ampak jih nemudoma deportirajo. Ko
posameznico ali posameznika prepoznajo ali ko izjavi, da je žrtev trgovanja z ljudmi,
mora pričati na sodišču, če želi ostati v državi. Ima še možnost, da poda pisno izjavo in se
vrne domov, vendar pisna pričanja na sodišču niso tako učinkovita kot osebno pričanje.
Če se odloči, da osebno priča, ji izdajo dovoljenje za začasno bivanje, ki pa je vezano na
čas trajanja sodnega procesa, pri čemer država ne zagotavlja niti osnovne oskrbe. Tako
oseba ni nastanjena v varnem prostoru ali varni hiši niti nima pravice do dela ali zaščite
pred morebitno ponovno zlorabo. Poljska vlada ne financira projektov za pomoč žrtvam,
ravno tako ne krije stroškov bivanja za migrantko, ki je pripravljena pričati pred
sodiščem. Zato ne preseneča podatek, da so bili skoraj vsi do sedaj obsojeni organizatorji
trgovanja z ljudmi na Poljskem obsojeni zaradi tega kaznivega dejanja v tujini (Slany et
al. 2006).
Omenili smo že, da Velika Britanija še ni podpisala ali ratificirala nekaterih
pomembnejših mednarodnih in evropskih pravnih dokumentov. Po mnenju nekaterih
95 Ur. l. RS, 81/06.
96 Gl. http://www.strada.org.pl/ (dostop 20. avgust 2007).
52

kritikov je glavni razlog v tem, da se državi avtomatično dodeljevanje t. i. dobe
okrevanja, do katere so upravičene žrtve trgovanja z ljudmi, zdi nesprejemljivo. Tako
dovoljenje je trenutno v državi urejeno na individualni ravni. V dokumentu Consultation
Paper on Human Trafficking iz leta 2006 pa država to kritiko postavlja v širši migracijski
proces. Navaja, da »ima resne pomisleke, da bi uvedba uredbe lahko delovala kot faktor
privlačevanja migrantov in migrantk« (ang. pull faktor). Bojijo se, da bi uredbo lahko
»zlorabljali« migranti, ki iščejo možnost za podaljšanje svojega statusa v državi in v
resnici niso žrtve trgovine z ljudmi (Anthias et al. 2006).
Zagotavljanje pravic žrtvam trgovanja z ljudmi zgolj na osnovi pripravljenosti za
sodelovanje pri odkrivanju in kaznovanju storilcev kaznivih dejanj lahko pomeni kršenje
njihovih človekovih pravic. Primeren čas okrevanja in čas bivanja bi morala biti
zagotovljena vsaki žrtvi ne glede na njeno odločitev. Zaščita pravic posameznika brez
pogojevanja bi lahko na dolgi rok spodbudila več posameznic in posameznikov, da
nastopijo na sodišču. Po mnenju in priporočilih evropske ekspertne skupine za trgovanje
z ljudmi, 97 bi morala biti doba okrevanja (ki daje žrtvi pravico do začasnega bivanja) brez
pogojevanja dodeljena vsem osebam, za katere domnevajo, da so bile izkoriščane. Ta čas
bi po mnenju ekspertne skupine moral biti v prvi vrsti namenjen identificiranju oseb kot
žrtev. Praksa evropskih držav pa je, da imajo pravico do obdobja okrevanja zgolj že
identificirane žrtve. Problem nastane tam, kjer nimajo »definicije žrtve«, pa tudi, ko se
posameznica nima za žrtev. Tako je identifikacija mnogokrat prepuščena organom
pregona, ki prvi pridejo v stik s posameznico in opravijo zaslišanje. V najboljšem
primeru se to zgodi, ko se žrtev sama prijavi pri ustreznih institucijah. Obdobje okrevanja
bi moralo biti namenjeno tudi rehabilitaciji in seznanjanju z možnostmi sodelovanja pri
pregonu in s posledicami, ki bi jih takšna odločitev prinesla. Evropska ekspertna skupina
predlaga, da ta doba ne bi smela biti krajša od treh mesecev. Če se oseba odloči, da bi se
rada »prostovoljno« vrnila domov, ji morajo v tem obdobju zagotoviti vse potrebne
dokumente za njeno varno vrnitev, pri čemer je treba opozoriti, da je v praksi
»prostovoljna vrnitev« lahko izvedena tudi kot »prisilna deportacija«. Po preteku dobe
okrevanja bi morala vsaka žrtev trgovanja z ljudmi dobiti dovoljenje za bivanje brez
97 Gl. http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/crime/trafficking/doc/opinion_experts_group_2004_en
.pdf (dostop 3. julij 2007).
53

kakršnegakoli pogojevanja, vezanega na zahtevo po sodelovanju z državo. Žrtve, ki so se
odločile, da ne bodo sodelovale, in tiste, ki za državo niso dovolj »zanimive«, saj ne
razpolagajo z relevantnimi informacijami, bi morale biti deležne enake oskrbe kot tiste, ki
so se za sodelovanje odločile. Že samo dejstvo, da so bile izkoriščane na ozemlju tuje
države, bi moral biti zadosten razlog za zaščito. V času začasnega bivanja morajo biti
žrtve varno nastanjene, imeti morajo dostop do zdravstvenih, socialnih in pravnih storitev
ter do finančne pomoči in/ali do dela. Iz predloga ekspertne skupine izhaja še, da bi po
preteku začasnega dovoljenja moralo biti žrtvi trgovanja z ljudmi dodeljeno dovoljenje za
bivanje iz humanitarnih razlogov (Ibid.).
Večina držav pomoč in zaščito žrtev trgovanja z ljudmi podeljuje po principu
»daj-dam«. Italija v tem izstopa, saj podeljuje tak status neodvisno od pričanja žrtve.
Italijanski migracijski zakon v 18. členu določa oblike pomoči in socialne vključenosti za
žrtve trgovanja z ljudmi, obenem pa služi tudi kot instrument za preiskovanje in
kaznovanje storilcev kaznivega dejanja. Dovoljenje za bivanje je na podlagi omenjenega
člena možno dobiti na dva načina: po t. i. pravni in po socialni poti. Prvi način
predvideva sodelovanje žrtve z oblastmi pri formalnem pregonu izkoriščevalcev. Drugi
način pa dovoljuje izdajo t .i. dovoljenja za bivanje za socialno zaščito, ki ga izda vodja
policije ali sodnik na predlog socialne službe ali centra, kamor je žrtev prišla po pomoč in
zaščito. V primeru, ko pristojna služba oceni, »da bi njeno pričanje pred sodiščem ali
njeni nameni, da zbeži iz obroča kriminalne združbe, lahko ogrožali njeno varnost«, ali
ko se odkrije, »da se je oseba znašla v situaciji nasilja ali izkoriščanja«, žrtev lahko
zaprosi za pridobitev dovoljenja za bivanje. Zakon torej žrtvi trgovanja z ljudmi
omogoča, da ostane v državi ne glede na pravni status in ne glede na odločitev, ali bo
pričala na sodišču. Oba načina pridobitve dovoljenja za bivanje zahtevata vključitev
osebe v programe »pomoči in socialne zaščite«, ki jih izvaja več kot 60 različnih
organizacij v državi. Poleg tega tako dovoljenje žrtvi omogoča dostop do socialnih in
zdravstvenih služb, javnega izobraževanja in registracije na zavodu za zaposlovanje
(Crowhurst 2006). Obe začasni dovoljenji izdajo za dobo šestih mesecev in ju je kasneje
mogoče obnoviti za obdobje enega leta, žrtev pa lahko zaprosi tudi za katero drugo
obliko dovoljenja za bivanje (npr. delovno dovoljenje ali dovoljenje za študij). Zakon
54

predvideva tudi odvzem takega dovoljenja, če se oseba ne udeležuje integracijskih in
socialnih programov. 98
Obstajajo poročila, ki govorijo o učinkovitosti italijanskega zakona, ki naj bi na
eni strani zaščitil žrtve, na drugi pa pomagal pri pregonu storilcev kaznivih dejanj.
Statistični podatki kažejo, da je od leta 1998 do avgusta 2004 tako dovoljenje dobilo
4.287 oseb (Orfano 2005). Poročilo navaja (Ibid., 116), da se je veliko žrtev, ki so na
začetku po »socialni poti« dobile dovoljenje za bivanje, po pridobitvi legalnega statusa
odločilo za pričanje proti izkoriščevalcem. Na drugi strani pa podatki kažejo, da je kar 80
odstotkov takih dovoljenj izdanih tistim osebam, ki so se odločile za pričanje na sodišču
(Freedman 2003). To bi lahko razložili z dejstvom – izpostavljajo ga predvsem nevladne
organizacije, ki izvajajo programe pomoči in zaščite – da je v praksi najhitrejša pot za
pridobitev začasnega bivanja sodelovanje v kazenskem postopku (Orfano 2006, 222,
226).
3.1. Nekateri statistični podatki o žrtvah trgovanja z ljudmi
V nadaljevanju bomo predstavili in analizirali izbrane statistične podatke o žrtvah
trgovanja z ljudmi, ki smo jih določili glede na indikatorje, kot na primer, kdo je osebo
prepoznal za žrtev trgovanja z ljudmi, država rojstva žrtve, starost žrtve in njen spol.
Podatke, ki so na voljo v Sloveniji, smo, podobno kot zgoraj, primerjali s podatki o
žrtvah za Bosno in Hercegovino in Nizozemsko. Pri tem smo za vir informacij uporabili
ista letna poročila, kot za poglavje o preiskavi in pregonu kaznivih dejanj, povezanih s
trgovanjem z ljudmi. Zaradi neskladnosti podatkov bo primerjava tudi v tem primeru
opisna in omejena na dostopne podatke. Po pregledu slovenskih in bosanskih poročil pa
smo nadalje ugotovili, da bo primerjava okrnjena zaradi neusklajenega sistema zbiranja
podatkov. V Sloveniji statistične podatke o žrtvah trgovanja z ljudmi zbirajo nevladne
organizacije, ki posameznikom in posameznicam nudijo pomoč, in policija. Primerjava
pokaže, da podatki med seboj niso usklajeni. Tako policija kot nevladne organizacije
98 Pomemben je tudi 12. člen zakona, ki govori o ustanovitvi posebnega finančnega sklada za »boj proti
trgovanju«; finančna sredstva prihajajo od prodaje stvari, zaseženih kriminalnim združbam (Campani et al.
2006a).
55

namreč ločeno posredujejo podatke medresorski delovni skupini in ta jih brez posebnega
usklajevanja objavi v letnih poročilih. Razen za leti 2003 in 2004 iz objavljenih podatkov
ni mogoče ugotoviti točnega števila žrtev. Iz razpoložljivih podatkov namreč ni razvidno,
v kolikšni meri se podatki policije in nevladnih organizacij podvajajo. Nadalje je
potrebno omeniti, da tudi nekateri drugi podatki, ki jih zbirajo omenjene organizacije,
niso usklajeni. Tako na primer v letu 2004 nevladna organizacija ni poročala o državi
rojstva in spolu žrtev, ki jim je nudila pomoč. Policija je te podatke še navajala, v
naslednjem poročilu pa na primer ne navaja več podatka o državi izvora. Ravno tako v
poročilu policije za leto 2006 ni več podatkov o starosti, spolu in državljanstvu žrtev, ki
so jih identificirali. Nadalje lahko ugotovimo, da tudi nevladni organizaciji (od leta 2005
sta v Sloveniji dve, Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi in Slovenska karitas)
zbirata podatke po različni metodologiji. Tako v poročilu za leto 2006 ena od organizacij
številčno navaja žrtve glede na državo izvora, medtem ko druga te podatke navaja opisno
in iz njih ni jasno, koliko žrtev prihaja iz določene države. Da bi pridobili natančne
podatke, bi bilo treba vzpostaviti enotno metodologijo. Predlagamo, da bi v prihodnje
morali bolj jasno določiti pristojnosti za zbiranje podatkov, metodologijo in tudi
korektive za morebitno usklajevanje različnih podatkov. Neusklajeno zbiranje podatkov,
kot smo pokazali zgoraj, lahko pripelje do napačne interpretacije.
Na podobno neusklajenost smo naleteli tudi pri pregledu informacij v poročilih
koordinatorja za Bosno in Hercegovino. Statistični podatki, ki jih o žrtvah zbirajo in
posredujejo nevladne organizacije in policija, so neusklajeni. Za obdobje do leta 2003
policija na letni ravni ni zbirala podatkov o številu žrtev trgovanja z ljudmi in je objavila
le skupno število potencialnih žrtev za obdobje od leta 2001 do 2003. V letu 2004 policija
ni posredovala nikakršnih informacij o žrtvah, v letu 2005 pa le njihovo število, ki pa ni
usklajeno s številom, o katerem poročajo nevladne organizacije. Ostalih podatkov, na
primer starost, spol in izvorna država žrtev, policija ni posredovala. Tako so podatke o
žrtvah za ta obdobja posredovale le nevladne organizacije. Te so sicer podatke zbirale
usklajeno, so pa delno pomanjkljivi – do leta 2006 tako niso poročale o spolu žrtve. Šele
v zadnjem letnem poročilu lahko opazimo, da so podatki, ki jih posredujejo policija in
nevladne organizacije, usklajeni in nazorno predstavljeni.
56

Pri pregledu podatkov za Nizozemsko nismo imeli podobnih težav; podatki, ki jih
posreduje poročevalec v svojih letnih poročilih, so zbrani in predstavljeni sistematično.
Uradu podatke o žrtvah trgovanja z ljudmi pošiljajo različne nevladne organizacije in
policija, urad pa je zadolžen, da jih uskladi in objavi.
Z upoštevanjem omenjenih razlik v načinu zbiranja in predstavljanja podatkov
bomo v nadaljevanju (tabela 1–3) predstavili nekatere primerjave med državami.
Tabela 1: Žrtve trgovanja z ljudmi glede na identifikatorja
SLO BIH NL
Identifikator 2003 2004 2005 2006 2007 2003 2004 2005 2006 2003
Policija 11 19 8 44 5 863 99 / 54 42 100 153
NVO 7 101 23 102 16 40 0 29 71 66 56 53
Posamezniki 23
Pravne/socialne
15 3
službe
Zdravstvene
4
organizacije
Žrtve same 3
Ostali 18
Skupaj 15 33 * * 3 * 71 * 71 257
* Iz razpoložljivih statističnih podatkov ni jasno razvidno, ali se število identificiranih žrtev podvaja ali ne,
zato dejanskega števila identificiranih žrtev nismo mogli navesti.
Tabela 1 prikazuje število identificiranih žrtev trgovanja z ljudmi v posamezni državi
glede na identifikatorja. Medtem ko v Sloveniji in Bosni in Hercegovini podatke o žrtvah
posredujejo policija in nevladne organizacije, je na Nizozemskem skupin identifikatorjev
veliko več. Visok odstotek predstavljajo posamezniki, med njimi podatke sporočajo
stranke, lastniki javnih hiš, prostitutke ter prijatelji in starši žrtev. Iz tabele je razvidno, da
podatke o žrtvah trgovanja z ljudmi posredujejo tudi ostale javnosti, med njimi različna
lokalna združenja in društva, ki niso neposredno povezana s trgovanjem z ljudmi. Vse to
kaže na visoko ozaveščenost širše javnosti o trgovanju z ljudmi in ne le tistih, ki so
vsakodnevno v stiku z žrtvami.
99 Razpoložljivi so le skupni podatki za obdobje 2000–2003.
100 Nekatere od žrtev so identificirale tudi nevladne organizacije in socialne službe.
101 Od 7 identificiranih primerov je 3 primere obravnavala tudi policija.
102 Od 23 identificiranih primerov je 9 primerov obravnavala tudi policija.
57

Tabela 2: Žrtve trgovanja z ljudmi glede na spol
SLO BIH NL
2003 2004 2005 2006 2003 2004 2005 2006 2003
Ž * 33 8 37 * * * 70 275
M * 0 0 3 * * * 1 0
* Podatki niso dostopni.
Kljub pomanjkljivim podatkom o spolu žrtev trgovanja z ljudmi je iz tabele 2 razvidno,
da je bila večina identificiranih žrtev v vseh treh državah ženskega spola. To kaže na
dejstvo, da gre najverjetneje v večini primerov za žrtve trgovanja z ljudmi za namene
seksualnega izkoriščanja. Za Nizozemsko to zagotovo lahko trdimo, saj je mandat
posebnega poročevalca omejen le na spremljanje te oblike trgovanja. Tudi podatki za
Slovenijo in Bosno in Hercegovino najverjetneje v veliki večini obsegajo zgolj te vrste
podatke, kljub temu da mandat obeh delovnih skupin ni omejen zgolj na to obliko
trgovanja. Na podlagi analize lahko za vse omenjene države izpostavimo, da bi v
prihodnje morale več pozornosti posvetiti tudi drugim oblikam trgovanja z ljudmi, na
primer drugim oblikam prisilnega dela žensk (gospodinjsko delo, prisilne poroke) in
otrok (beračenje) ter prisilno delo, ki je bolj značilno za moško populacijo (čeprav ne
izključno), na primer delo v gradbeništvu in sezonsko delo v poljedelstvu.
Tabela 3: Žrtve trgovanja z ljudmi glede na starost
SLO BIH NL
2003 2004 2005 2006 2003 2004 2005 2006 2003
* 5 Policija: 1 3 54 15 13 7 20
Do 18 let
NVO: 5
* 28 Policija: 7 37 803 54 43 64 198
Nad 18 let
NVO: 11
Neznano * 0 0 0 0 0 0 41
* Podatki niso dostopni.
V tabeli 3 predstavljamo starost identificiranih žrtev trgovanja z ljudmi. Zaradi lažje
preglednosti smo jih razdelili v dve skupini: na mladoletne (do 18. leta starosti) in
polnoletne žrtve trgovanja z ljudmi (nad 18 let). Bosna in Hercegovina in Nizozemska sta
za otroke, žrtve trgovanja z ljudmi, izdelali posebne smernice za njihovo obravnavo in/ali
58

akcijske načrte, ki zaščito urejajo na nacionalni ravni. Za Slovenijo bi lahko predlagali,
da v prihodnje več pozornosti nameni mladoletnim žrtvam in sprejme ustrezne programe
na tem področju.
4. Politike preprečevanja trgovanja z ljudmi
Večina evropskih držav se je obširneje in aktivneje začela ukvarjati s pojavom trgovanja
z ljudmi šele v zadnjih dveh desetletjih. Pred tem so se neusklajeno in nepovezano s tem
fenomenom ukvarjali posamezniki, večinoma nevladne organizacije, ki so začele odpirati
javne razprave in zahtevati od držav, da prevzamejo odgovornost. Reagirale so tudi
mednarodne organizacije in institucije, na primer Združeni narodi, Svet Evrope,
Evropska komisija in OVSE, ki so začele izdajati programske dokumente in pravne akte
za uravnavanje tega področja. Nacionalne države so tako morale začeti s političnim in
pravnim usklajevanjem na eni strani pod pritiski nevladnih organizacij in civilne družbe,
na drugi pa kot članice različnih mednarodnih in evropskih organizacij.
Namen tega poglavja je predstaviti in analizirali oblike medresorskega in
interdisciplinarnega sodelovanja ter strategije preprečevanja trgovanja z ljudmi, ki so jih
na sistemski ravni oblikovale posamezne države. Kot bomo videli v nadaljevanju, so bili
načini in pristopi držav različni. Nekatere evropske države so v ta namen imenovale
nacionalne koordinatorje in oblikovale posebne (medresorske) delovne skupine, ki so
odgovorne za oblikovanje nacionalnih strategij preprečevanja trgovanja z ljudmi. Spet
druge države takih skupin ne poznajo, prav tako obstajajo države, ki niso oblikovale in
sprejele nacionalnih programov preprečevanja, kar pa še ne pomeni, da trgovanja z
ljudmi ne uravnavajo. Ponekod so aktivni uradi za enake možnosti, drugod so edini
akterji na tem področju nevladne organizacije – ali pa države trgovanje z ljudmi urejajo
na podlagi medsebojnega sodelovanja med vladnimi in nevladnimi organizacijami, ki ne
temelji (zgolj) na deklarativni, temveč tudi na operativni ravni. Omeniti velja še t. i.
posebne poročevalce (ang. special rapporteur), ki kot neodvisni strokovnjaki ocenjujejo
razmere v državi in oblikujejo priporočila za vlade.
Kljub različnim pristopom, ki so jih države izbrale pri oblikovanju politik in
strategij za preprečevanje trgovanja z ljudmi, je vsem skupno, da gre v veliki večini za
59

epresivne politike, ki se pojavljajo kot strategije »boja in preprečevanja«. Pristopi držav
k »reševanju problema« trgovanja z ljudmi so v veliki večini usmerjeni k regulaciji
(delovnih) migracij in nadzoru državnih meja. Poleg tega je v politikah zaznati
predeterminiranost represivnih ukrepov, medtem ko so mehanizmi varovanja človekovih
pravic in mehanizmi varovanja pravic posameznika v širšem socialno-ekonomskem
pomenu zapostavljeni. To se na primer kaže tudi v nosilcih, ki so pristojni za oblikovanje
nacionalnih programov. Kot bomo videli, so ti v veliki večini držav v pristojnosti
varnostnih organov (na primer ministrstva za notranje zadeve). Nekatere države so za
nosilce politik na tem področju izbrale urade za enake možnosti, ki trgovanje z ljudmi
vključujejo v kontekst zagotavljanja enakih možnosti, preprečevanja diskriminacije in z
upoštevanjem razlik med spoloma (Pajnik 2008).
Tako kot za migracijske politike in politike uravnavanja prostitucije, lahko tudi za
politike preprečevanja trgovanja z ljudmi opazimo, da so namenjene ščitenju države in
niso usmerjene k ščitenju posameznikov in posameznic. Takšen primer je nudenje
pomoči in zaščita žrtev trgovanja z ljudmi, ki jih večina evropskih držav zagotavlja le, če
je taka oseba pripravljena pričati v kazenskem postopku. Tudi prepuščanje pomoči in
zaščite žrtev trgovanja z ljudmi nevladnim organizacijam – pri tem pa ne zagotavljati
sistematične finančne pomoči tem ustanovam – lahko kaže, da državam zaščita žrtev ni v
ospredju.
Na podlagi analize nacionalnih programov lahko izpostavimo še eno skupno
lastnost nacionalnih politik, tj. ozko obravnavanje pojava trgovanja z ljudmi. Medtem ko
so številne države sprejele zakonodajo, ki obravnava trgovanje z ljudmi širše in ne zgolj
kot obliko izkoriščanja za namene seksualnega dela, lahko na praktični ravni opazimo, da
države sprejemajo programe in podpirajo projekte, ki se osredinjajo zgolj na to – sicer
pomembno, ne pa edino – obliko trgovanja z ljudmi.
4.1. Multidisciplinarne delovne skupine za »boj« proti trgovanju z ljudmi v
jugovzhodni Evropi
Za države jugovzhodne Evrope je značilno, da so na pobudo in priporočila Pakta
stabilnosti za jugovzhodno Evropo za izvedbo nacionalnih politik preprečevanja
60

trgovanja z ljudmi izoblikovale t. i. multidisciplinarne delovne skupine. 103 Te skupine
poleg predstavnikov nevladnih organizacij sestavljajo predstavniki ministrstev. V večini
držav so to skupine v sestavi ministrstev za notranje in za zunanje zadeve, pravosodja in
ministrstva za delo. V nekaterih državah, kot na primer Bolgariji (Limanowska 2004a,
55), so delovne skupine sestavljene izključno iz različnih predstavnikov ministrstva za
notranje zadeve: oddelka za organiziran kriminal, policije, oddelka mejne policije,
varnostno obveščevalne službe in podobno. V nekaterih državah je organizacija skupine
zastavljena širše in vključuje še druga ministrstva, med drugim za socialne zadeve,
šolstvo, izobraževanje, mladino in kulturo, na primer v Albaniji (Limanowska 2004a,
131) ali Sloveniji. Moldavija izstopa po tem, da so predstavniki delovne skupine
namestniki različnih ministrov in člani parlamenta (Ibid., 29–30).
Skupine so bile večinoma ustanovljene med leti 2000 in 2003, ko so številni
mednarodni pravni dokumenti in priporočila narekovali, naj se države aktivneje in bolj
usklajeno lotijo »reševanja problematike trgovanja z ljudmi«. Dokumenti so tako na
nacionalni ravni predvidevali ustanovitev delovne skupine, katere naloga je izdelava
enotnega nacionalnega programa. Ta naj bi pripomogel k celoviti ureditvi področja
trgovanja z ljudmi. Poleg tega so nekatere vlade dodatno določile še nacionalne vladne
koordinatorje. Ti imajo v različnih državah različno vlogo, načeloma pa so odgovorni za
koordiniranje dela med vladnimi in nevladnimi organizacijami oziroma med izvajalci
posameznih programov, ki jih je država določila za prioritete na področju preprečevanja
trgovanja z ljudmi. Večinoma so tudi ti predstavniki ministrstev za notranje zadeve, v
Moldaviji pa je to namestnik predsednika vlade (Ibid., 30).
Ker je bila osnova za ustanovitev in oblikovanje delovnih skupin v državah
jugovzhodne Evrope ista, medresorske skupine delujejo podobno. V nadaljevanju se
bomo osredinili na analizo treh držav: Bosno in Hercegovino, Hrvaško in Slovenijo.
Opisno in analitično bomo predstavili njihovo delovanje ter opozorili na nekatere razlike
med njimi.
V Bosni in Hercegovini je Svet ministrov leta 2003 z Odlokom o postopkih in
načinih koordiniranja aktivnosti na področju trgovanja z ljudmi in ilegalnih migracij
103 Države so jih poimenovale različno, na primer: Nacionalni odbor za preprečevanje trgovanja z ljudmi,
Državna skupina za boj proti trgovanju z ljudmi ali Medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z
ljudmi.
61

vzpostavil funkcijo nacionalnega koordinatorja. Za razliko od drugih držav koordinator ni
predstavnik kakšnega ministrstva, ampak vodi svoj urad, ki sodi neposredno v okvir
Sveta ministrov. Urad vsebinsko pokriva tako področje trgovanja z ljudmi, kakor tudi
»nelegalnih« migracij.
Z istim odlokom je bila ustanovljena tudi t. i. državna skupina, ki jo sestavljajo
različni predstavniki ministrstev. Naloga te skupine je skrb za učinkovito izvedbo
akcijskega načrta, ki je del strategije preprečevanja trgovanja z ljudmi in »nelegalnih«
migracij v državi. Poleg podskupine za preprečevanje trgovanja z otroki na državni ravni
obstajajo še tri tematske delovne skupine: za preventivo, zaščito žrtev in pregon storilcev
kaznivih dejanj. V vseh treh tematskih skupinah so predstavniki različnih ministrstev kot
tudi nevladnih in medvladnih organizacij. Državna skupina se na sestankih dobiva redno
enkrat mesečno, podskupine pa vsak drugi mesec. Namen sestankov je mesečno oceniti
razmere na področju trgovanja z ljudmi v državi, spremljati najnovejše trende trgovanja z
ljudmi in migracij ter načrtovanje posameznih postopkov in aktivnosti za uveljavitev
akcijskega načrta. Delovna skupina se redno sestaja tudi s predstavniki policijskih služb v
državi, da izmenjajo informacije o konkretnih primerih trgovanja z ljudmi in potencialnih
problemih, ki ob tem nastanejo zaradi slabe koordinacije med odgovornimi službami ali
pri implementaciji zakonodaje. Za boljšo koordinacijo aktivnosti med uradom
nacionalnega koordinatorja ter nevladnimi (in medvladnimi) organizacijami so
organizirani tudi t. i. referalni sestanki, ki so vsake tri mesece. Ti so platforma za
izmenjavo informacij o implementaciji, načrtovanju, koordinaciji in usklajevanju
aktivnosti, ki jih izvajajo posamezne nevladne (ali medvladne) organizacije. 104
Od leta 2004 v državi v okviru generalnega tožilstva obstaja še posebna skupina
za preprečevanje trgovanja z ljudmi in »nelegalnih« migracij. 105 Skupino sestavljajo
predstavniki tožilstva, ministrstva za notranje zadeve, finančne policije, državne mejne
policije in davčne službe. Nacionalni koordinator je z njimi podpisal memorandum o
sodelovanju, ki določa odgovornosti obeh institucij v procesu zbiranja podatkov,
izmenjave in uporabe informacij in skupnih akcij na »področju preprečevanja in zatiranja
trgovanja z ljudmi in nedovoljenih migracij«. Sodelovanje vključuje aktivnosti za zaščito
104 Gl. http://www.anti-trafficking.gov.ba/?otvori=struktura (dostop 20. junij 2007).
105 Gl. http://www.tuzilastvobih.gov.ba/?opcija=sadrzaj&kat=3&id=8&jezik=e (dostop 2. september 2007).
62

žrtev trgovanja z ljudmi, razvoj baze podatkov o trgovanju z ljudmi ter uveljavitev
skupnih raziskovalnih projektov.
Način financiranja programov in projektov za preprečevanje trgovanja z ljudmi se
v BIH nekoliko razlikuje od drugih držav. Vlada je v državnem proračunu uvedla
posebno postavko za nacionalnega koordinatorja. Ta tako vsako leto dobi določena
denarna sredstva, ki jih potem razdeli med posamezne izvajalce programov. V drugih
državah pa projekte in programe v večini financirajo različna ministrstva.
Na Hrvaškem je bil nacionalni odbor za preprečevanje trgovanja z ljudmi
ustanovljen z odlokom vlade leta 2002, v letu 2004 pa je bila sprejeta dopolnitev odloka,
ki je vsebinsko prinesla ustanovitev dveh dodatnih skupin: operativne skupine za
preprečevanje trgovanja z ljudmi in skupino za preprečevanje trgovanja z otroki. 106
Nacionalni odbor na Hrvaškem tako kot v drugih državah iz regije sestavljajo
predstavniki različnih ministrstev in nevladnih organizacij ter tako kot v Sloveniji
predstavnik medijev, kar je posebnost. Glavna naloga nacionalnega odbora je priprava
nacionalnega programa za preprečevanje trgovanja z ljudmi v državi. Vodenje in
koordinacijo dela nacionalnega odbora opravlja predsednica nacionalnega odbora, ki je
sicer ministrica za družino in podpredsednica vlade. Poleg te funkcije je v državi še
nacionalni koordinator. Ta drugače od večine ostalih držav jugovzhodne Evrope sodi pod
okrilje Urada za človekove pravice, saj je direktor urada obenem tudi nacionalni
koordinator. Urad skrbi za informiranje o pojavu trgovanja z ljudmi in za organizacijo
pomembnejših dogodkov in konferenc.
Sestanki nacionalnega odbora so od leta 2005 redki, saj je bil nacionalni program
do leta 2008 že sprejet, zelo pogosti pa so sestanki operativne skupine za preprečevanje
trgovanja z ljudmi. Iz poročil, ki so na voljo, lahko razberemo, da je glavni namen
sestankov seznanitev članov z aktualnimi primeri in novo identificiranimi žrtvami
trgovanja z ljudmi. Poleg tega so sestanki namenjeni pripravi letnih operativnih načrtov
in predstavitvi programov in projektov, ki jih posamezne organizacije ali službe izvajajo
za preprečevanje trgovanja z ljudmi. O podskupini, ki je bila ustanovljena za
preprečevanje trgovanja z otroki, poročila niso dostopna, zasledili smo le podatek, da
106
Gl. http://www.ljudskaprava-vladarh.hr/default.asp?ru=88&sid=&akcija=&jezik= (dostop 21. junij
2007).
63

skupina pripravlja aktivnosti in predloge za zaščito otrok, ki bodo vključeni v nacionalni
program za preprečevanje trgovanja z ljudmi.
Kot obveza države do različnih mednarodnih dogovorov in sporazumov 107 je bila
v Sloveniji konec leta 2001 s sklepom ministra za zunanje zadeve ustanovljena
Medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi (MDS), ki pa je leta 2003 s
sklepom vlade 108 dobila novo vsebinsko in organizacijsko opredelitev medresorskega
sodelovanja. Z istim sklepom je vlada potrdila člane skupine, ki prihajajo iz različnih
ministrstev in vladnih služb, nevladnih organizacij in medijev. Članstvo skupine se je v
času njenega delovanja večkrat spremenilo. Vlada je ob imenovanju delovni skupini
določila tudi naloge: »izdelavo akcijskega načrta za boj proti trgovini z ljudmi, nadzor
nad izvajanjem akcijskega načrta in pripravo periodičnih poročil vladi Republike
Slovenije in predlogov za krepitev učinkovitosti politike in ukrepov za boj proti trgovini
z ljudmi«. 109
Vlada je imenovala nacionalnega koordinatorja, ki je tako kot v večini drugih
držav predstavnik Ministrstva za notranje zadeve. Obenem je vodja medresorske skupine
in je zadolžen za njeno koordinacijo. Koordinacijo med institucijami, ki v državi vodijo
aktivnosti za preprečevanje trgovanja z ljudmi, so dodelili Ministrstvu za notranje zadeve
iz vsebinskih razlogov. Med njenim ustanavljanjem so namreč mnogi mednarodni
dokumenti, ki so urejali to področje, trgovanje z ljudmi umeščali na področje
organiziranega kriminala. Vsebina dokumentov, ki jih je Slovenija podpisovala, se je tako
nanašala predvsem na pregon kaznivih dejanj in regijsko sodelovanje policije, zato je
Ministrstvo za zunanje zadeve, ki je bilo sicer pobudnik za ustanovitev delovne skupine,
presodilo, da delovno skupino vodijo znotraj Ministrstva za notranje zadeve (Čurin 2006,
24).
Delovna skupina se je v prvih letih delovanja sestajala štirikrat letno, od leta 2004
pa pogosteje. Razlog za to je bila priprava nacionalnega načrta pa tudi reševanje
nekaterih vsebinskih problemov, ki so nastali zaradi odsotnosti rednega financiranja
107 Na primer Ministrska deklaracija iz Haaga o učinkovitejših ukrepih na področju preventive in boja zoper
trgovino z ženskami, namenjeno spolni zlorabi, Priporočilo odbora ministrov Sveta Evrope državam
članicam o ukrepanju proti trgovini z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja (2000) 11, Konvencija
Združenih narodov o transnacionalnem organiziranem kriminalu s pripadajočim protokolom, Deklaracija o
boju proti trgovini z ljudmi v jugovzhodni Evropi, ki je bila predlagana v okviru PS JVE.
108 Sklep vlade RS št. 240-05/2003-1.
109 Sklep vlade RS št. 240-05/2003-1, 2. člen.
64

nevladnih organizacij. Formalno vlada, kot je to praksa v drugih državah, podskupin
delovne skupine ni ustanovila, vendar pa v različnih poročilih o njenem delu lahko
zasledimo skope informacije o tem. Tako na primer poročilo o delu MDS za leto 2002
navaja oblikovanje treh podskupin: skupino za formalizacijo postopkov v primerih
obravnave žrtev trgovanja z ljudmi, skupino za postavitev varnega prostora oziroma
varne hiše za žrtve trgovanja z ljudmi in podskupino za izdelavo nacionalne študije o
trgovanju z ljudmi. V nadaljnjih poročilih o delovanju MDS teh podskupin ne omenjajo
več. V akcijskem načrtu za obdobje 2008–2009 pa lahko preberemo, da v Sloveniji
obstaja še ožja delovna skupina, katere naloga je priprava predloga t. i. komunikacijskega
načrta. Cilj tega načrta je »senzibiliziranje javnosti in spodbujanje javne razprave o
problemu trgovanja z ljudmi v Sloveniji«. 110
V poročilu o delu MDS za leto 2004 pa je spotoma omenjen tudi obstoj
podskupine za preprečevanje trgovanja z otroki. V nobenem poročilu o delu MDS niti v
akcijskih načrtih ni zaslediti podatkov o ustanovitvi te skupine, o njenih članih, vlogi,
nalogah in sklepih, ki jih sprejema na sestankih; omenjeno je zgolj, kdo to skupino vodi.
Glede na priporočila in prakse mednarodnih ter drugih evropskih organizacij je
presenetljivo, da slovenska MDS posveča malo pozornosti trgovanju z otroki. Mnoge
druge države se s to obliko trgovanja z ljudmi ukvarjajo intenzivneje. Nekatere države so
poleg nacionalnega akcijskega načrta za preprečevanje trgovanja z ljudmi sprejele še
nacionalni načrt za preprečevanje trgovanja z otroki – tako v Albaniji, Bosni in
Hercegovini, Bolgariji, Makedoniji, Romuniji in Črni gori (Limanowska 2005).
Z analizo delovanja delovnih skupin lahko ugotovimo, da države v regiji
jugovzhodne Evrope stremijo predvsem k »organizacijski dovršenosti« in oblikovanju
nacionalnih strategij za »boj« proti trgovanju z ljudmi, manj pozornosti pa posvečajo
dejanskim razmeram. Tako so politike kot enega ključnih mehanizmov preprečevanja
trgovanja z ljudmi oblikovale državne delovne skupine in v mnogih državah tudi številne
podskupine, ki redno sestankujejo in oblikujejo strategije, ki bi zmanjšale oziroma
preprečile trgovanje z ljudmi v državi. Ob tem velja izpostaviti nujnost raziskav, saj je
110 Gl. akcijski načrt medresorske delovne skupine za obdobje 2008–2009, http://www.vlada.si/delo_
vlade/projekti/boj_trgovina_z_ljudmi/#akcijski_nacrti (dostop 5. avgust 2007).
65

možno, da pri uveljavitvi programov in projektov takšna organizacijska »dovršenost« ni
najbolj učinkovita.
4.2. Akterji na področju »boja« proti trgovanju z ljudmi v zahodni Evropi:
ministrstva, uradi za enake možnosti in posebni poročevalci
V primerjavi z državami, ki smo jih predstavili do sedaj, lahko za zahodnoevropske
države povzamemo, da področja trgovanja z ljudmi na nacionalni ravni v večini ne
rešujejo s sistemom delovnih skupin. V tistih zahodnoevropskih državah, ki delovne
skupine kljub vsemu poznajo, so te nastale pozneje kot v državah jugovzhodne Evrope;
Španija, Italija, Ciper, Švedska, Nizozemska in nekatere druge pa takih skupin nimajo
(Garosi in Salimbeni 2003, Salimbeni in Chiappelli 2007, Candappa 2003a). Ponekod v
zahodni Evropi so tako kot v državah jugovzhodne Evrope področje trgovanja z ljudmi
prevzele posamezne vladne službe ali ministrstva za notranje zadeve, ponekod tudi
predsedniki vlad. Nekatere države priznavajo, da trgovanje z ljudmi ni zgolj varnostni
problem oziroma posledica delovanja »zlonamernih« kriminalnih sil, ampak je posledica
ekonomske in socialne neenakosti. Te države so pristojnosti nad trgovanjem z ljudmi
prepustile ministrstvom oziroma uradom za enake možnosti in so ga s tem postavile tudi
izven področja organiziranega kriminala.
Italija je ena od tistih držav, v katerih je Urad za enake možnosti odgovoren za
izvajanje programov in projektov za pomoč žrtvam trgovanja z ljudmi in njihovo zaščito.
Več kot 60 različnih nevladnih organizacij v državi izvaja takšne programe in Urad za
enake možnosti sodeluje predvsem z zagotavljanjem finančnih sredstev. V letih med
2002 in 2006 je urad na tem področju financiral ali sofinanciral 448 projektov (Salimbeni
in Chiappelli 2007). Na Danskem medresorska delovna skupina pokriva trgovanje z
ljudmi in nasilje nad ženskami. Vodenje skupine je bilo dodeljeno Ministrstvu za enake
možnosti, ki koordinira delo skupine in je zadolženo za pripravo nacionalnega akcijskega
načrta za preprečevanje trgovanja z ljudmi. Kljub temu da v skupini ni predstavnikov
nevladnih organizacij, je bila izdelava akcijskega načrta pripravljena v sodelovanju z
njimi in s strokovnjaki. 111 Belgija je nacionalno delovno skupino ustanovila leta 2000,
111 Gl. http://www.emz-berlin.de/projekte_e/pj37_1pdf/Denmark.pdf (dostop 28. avgust 2007).
66

vendar ta deluje zgolj na deklarativni ravni. Center za enake možnosti in preprečevanje
rasizma je poleg informacijskega in analitičnega centra za trgovanje z ljudmi edina
ustanova, ki je aktivna na področju preprečevanja trgovanja z ljudmi oziroma zaščite
žrtev. S kraljevim dekretom je center dobil pooblastilo, da vodi, uravnava in vzpodbuja
sodelovanje med različnimi organizacijami, ki nudijo pomoč žrtvam. Poleg tega center
letno pripravi neodvisno poročilo, v katerem oceni uspešnost države na področju
preprečevanja trgovanja z ljudmi. Center je tudi koordinator in nadzornik varnih hiš,
lahko pa nastopa še na sodiščih, kjer je v svojem ali žrtvinem imenu tožitelj (Shlenzka
2003).
Nacionalne delovne skupine za preprečevanje trgovanja z ljudmi so v večini
nastale kot posledica mednarodnih obveznosti in dogovorov; pobuda za nastanek skupine
pa ni vedno prišla s strani države, temveč tudi s strani nevladnih organizacij. V Nemčiji
se je 35 nevladnih organizacij povezalo v Delovno skupino za preprečevanje trgovanja z
ljudmi in nasilja nad ženskami v migracijskem procesu. 112 Leta 1999 se je skupini
pridružilo Ministrstvo za družino, upokojence, ženske in mladino, pozneje pa so se s
skupino povezala še ostala zvezna ministrstva in kriminalistična policija (Kontos et al.
2006). Naloge tako nastale državne delovne skupine obsegajo: načrtovanje priporočil in
predlogov za skupno delovanje v procesu preprečevanja trgovanja z ljudmi, analiziranje
težav na tem področju ter izmenjava informacij o dejavnostih zveznih dežel (Šinkovec
2003).
Podobno je delovna skupina za preprečevanje trgovanja z ljudmi nastala tudi v
Veliki Britaniji. Skupina je bila oblikovana leta 2002 na pobudo nevladnih organizacij,
ki so javno izrazile zaskrbljenost nad izginotjem mladih deklet iz centrov za socialno
delo. Okoli 60 različnih organizacij s področja varovanja človekovih pravic (nevladne
organizacije, socialne službe, policija in migracijske službe) je zahtevalo odgovor na
vprašanje, kam so dekleta izginila. Najprej je nastala manjša skupina, v kateri so se
združili socialni delavci, predstavniki policije in nevladnih organizacij, pozneje pa so se
iskanju deklet pridružili še Ministrstvo za notranje zadeve, kriminalistična policija in
IOM. Policija in migracijske službe sestavljata eno, Ministrstvo za notranje zadeve in
112 Bundersweiter Koordinirungskreis gegen Frauenhendel und Gewalt an Frauen im Migrationsprozess –
KOK.
67

ostale vladne službe drugo, nevladne organizacije in socialni centri pa tretjo podskupino
nacionalne delovne skupine, ki se sestaja na ločenih mesečnih sestankih. Vodje
posameznih podskupin se nato ločeno mesečno sestajajo z vodjo celotne delovne
skupine; takrat si izmenjujejo informacije in načrtujejo nadaljnje skupne aktivnosti
(Candappa 2003b).
Nizozemska med zahodnoevropskimi državami izstopa po tem, da je kot
nacionalni mehanizem za preprečevanje trgovanja z ljudmi ustanovila poseben Urad
nacionalnega poročevalca za trgovanje z ljudmi 113 . Nizozemska vlada je sledila
mednarodnim priporočilom in aprila 2000 izbrala posebnega poročevalca za zbiranje
informacij o trgovanju z ljudmi na nacionalni in mednarodni ravni. Poročevalec tudi
analizira nacionalno politiko proti trgovanju z ljudmi in pripravlja priporočila vladi za
izboljšanje stanja na tem področju. Funkcija poročevalca se razlikuje od funkcije drugih
nacionalnih koordinatorjev. Gre namreč za neodvisnega strokovnjaka, ki ni uslužbenec
državne uprave in ni pripadnik politične stranke. Po priporočilih mnogih mednarodnih
organizacij je to zelo pomembno, saj edino popolna neodvisnost omogoča nepristranske
rezultate. 114 V vsakoletnem poročilu 115 posreduje poročevalec na podlagi opravljenih
raziskav informacije o naravi in obsegu fenomena, o storilcih kaznivih dejanj, njihovem
načinu dela in podatke o žrtvah. Poročilo vsebuje tudi pregled stanja v državi na področju
preventivnih programov, zakonodajnih sprememb, vladne politike ter pomembnejših
politik tako na nacionalni kot na mednarodni ravni. Urad zbira informacije preko
različnih nevladnih, medvladnih in tujih organizacij in posameznikov. Urad ima pravico
do vpogleda v policijske in sodne spise ter registre vladnih in nevladnih organizacij, prek
katerih pridobiva informacije, potrebne za izdelavo poročila. To je tudi mehanizem za
spremljanje postopkov pri ravnanju z žrtvami trgovanja z ljudmi. Poleg omenjenih
informacij poročilo vsebuje tudi priporočila vladi za izboljšanje situacije tako na ravni
113 Bureau of the Dutch National Rapporteur on Trafficking in Human Beings.
114 Gl. http://www.osce.org/documents/pdf_documents/2006/12/24550-1.pdf (dostop 30. avgust 2007).
115 Gre za zelo obsežna poročila, ki so vedno prevedena tudi v angleščino. Mandat nacionalnega
poročevalca je vezan na 250. člen kazenskega zakonika, ki obravnava kazniva dejanja, povezana s
trgovanjem z ljudmi za seksualno izkoriščanje.
68

sprejemanja politik kot tudi v praksi. Poročevalec preda poročilo vladi za parlamentarno
razpravo in v premislek, katere od priporočil bo vpeljala v akcijski načrt. 116
Podobno kot na Nizozemskem poznajo funkcijo nacionalnega poročevalca tudi na
Švedskem, 117 vendar je njegova vloga bolj podobna vlogi nacionalnih koordinatorjev.
Vlada je namreč vlogo nacionalnega poročevalca dodelila preiskovalno
kriminalističnemu oddelku policije. Ta je zadolžen, da letno pripravlja poročila, ki jih
vladi preda v obravnavo, večinoma pa se informacije v njem nanašajo zgolj na delo
preiskovalne in kriminalistične policije. 118 Posebni nacionalni poročevalci pa so bili
določeni tudi na nadnacionalni ravni: posebni predstavnik za trgovanje z ljudmi pri
OVSE, posebni poročevalec ZN za trgovaje z ljudmi in posebni poročevalec ZN, ki
pokriva področje prodaje otrok.
4.3. Nacionalni programi in projekti za preprečevanje trgovanja z ljudmi
4.3.1. Akcijski načrti kot strategije za preprečevanje trgovanja z ljudmi
Številne države so kot orodje proti trgovanju z ljudmi izoblikovale nacionalne
programe, 119 v katerih opredeljujejo temeljne aktivnosti in projekte. Trgovanje z ljudmi je
kompleksna tema in posebnosti se med državami razlikujejo in so odvisne od številnih
dejavnikov: socialnih in ekonomskih razmer v državi, politike upravljanja z migracijami
in mejami, geografskega položaja države ipd. V skladu s tem so različne tudi aktivnosti,
vključene v nacionalne akcijske programe. Tako na primer v državah, ki veljajo za
izvorne države trgovanja z ljudmi, nacionalni programi veliko pozornost namenjajo
preventivnim in reintegracijskim programom, medtem ko programi v t. i. ciljnih državah
vsebujejo predvsem programe za zaščito žrtev in pregon storilcev kaznivih dejanj.
Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo se je regijsko odzval z osnutkom oziroma
modelom akcijskega načrta, ki je mnogim državam služil za lažje oblikovanje aktivnosti.
116
Gl. Third Report of the Dutch National Rapporteur za leto 2005, http://rechten.uvt.nl/
victimology/national/NL-NRMEngels3.pdf (dostop 27. junij 2007).
117 Gl. Fourth Report of the Dutch National Rapporteur, 2005, http://rechten.uvt.nl/victimology/national/
NL-NRMEngels4.pdf (dostop 20. september 2007).
118 Gl. http://www.sweedn.gov.se/sb/d/7119;jsessionid=au-DpPU-IxGh (dostop 5. september 2007).
119 Države jih večinoma imenujejo akcijski načrti (ang. action plan).
69

Države jugovzhodne Evrope so ta model skoraj brez izjeme prevzele in ga prilagodile
nacionalnim razmeram. Nacionalni programi v nekaterih državah srednje in zahodne
Evrope pa se šele razvijajo (npr. Španija, Portugalska, Švedska) oziroma so jih vlade
sprejele in potrdile šele pred kratkim (npr. Velika Britanija). Poleg akcijskih načrtov, ki
predstavljajo nacionalno strategijo preprečevanja trgovanja z ljudmi, nekatere države
oblikujejo še t. i. operativne načrte za preprečevanje trgovanja z ljudmi (npr. Hrvaška,
Bosna in Hercegovina), ki se osredotočajo na izvedbo akcijskih načrtov. V njih so
določeni konkretni projekti in aktivnosti, ki se načrtujejo na nacionalni ravni največkrat
za obdobje enega leta. Zaradi lažjega spremljanja načrti določajo tudi roke za izvedbo
aktivnosti, določeno je tudi, kdo je za projekt odgovoren in kdo poskrbi za finančna
sredstva. Nekatere države (npr. Slovenija, 120 Danska in Velika Britanija) pa so vsebino
operativnega načrta vključile v nacionalni načrt.
V večini držav vsebino nacionalnega programa oblikujejo različna ministrstva ali
delovne skupine, katerih predstavniki so uslužbenci različnih vladnih služb. To se v veliki
večini primerov kaže tudi v vsebini programov. Programi so večinoma usmerjeni k
pregonu storilcev kaznivih dejanj, uravnavanju »nelegalnih« migracij ali urejanju
zakonodaje. Zaščita in pomoč žrtvam je v programe običajno vključena kot posledica
sodelovanja nevladnih organizacij. Če te pri oblikovanju nacionalnih strategij ne
sodelujejo, se programom, ki so namenjeni pomoči in zaščiti žrtev, posveča zelo malo
pozornosti. Največkrat ti programi pomoč in zaščito žrtev urejajo le s programi vračanja
v izvorno državo. Nevladne organizacije si prizadevajo za boljše nacionalne programe in
pripravljajo dopolnila, ki predvsem izostrijo perspektivo človekovih pravic. Tako je vlada
v Veliki Britaniji po objavi osnutka nacionalnega programa k sodelovanju pri
oblikovanju končne oblike programa povabila nevladne organizacije, raziskovalce in
širšo javnost, ki so imeli možnost, da v treh mesecih oddajo predloge in pripombe.
120 V Sloveniji je vlada naložila pripravo nacionalnega programa Medresorski delovni skupini za boj proti
trgovanju z ljudmi. Do sedaj so bili oblikovani in potrjeni trije akcijski načrti, in sicer prvi za obdobje
2004–2006, drugi za obdobje 2007 in zadnji, ki je bil potrjen julija 2007, za obdobje 2008–2009. Prvi
akcijski načrt je bil v letu 2005 nekoliko spremenjen in dopolnjen, ker prvotni program ni dovolj jasno
določal državnega financiranja nevladnih organizacij. Vsi akcijski načrti (zlasti pa prvi) so nadgradnja
aktivnosti vladnih in nevladnih organizacij, ki delajo na tem področju. Zasnovani so na podlagi že
oblikovanega programa dela pri preprečevanju trgovanja z ljudmi, ki je bil pripravljen v letu 2001; razlika
je, da kasnejši načrti konkretneje določajo financiranje programov in projektov. Gl.
http://www.vlada.si/delo_vlade/projekti/boj_trgovina_z_ljudmi/#akcijski_nacrti (dostop 5. avgust 2007).
70

Človekove pravice in aktivnosti za zaščito žrtev so v nacionalni program vnesli ravno
zaradi predlogov nevladnih organizacij in zainteresiranih posameznikov. 121
Nacionalne programe za preprečevanje trgovanja z ljudmi sestavlja več sklopov.
V splošnem so države identificirale več prioritetnih področij, znotraj katerih so same ali z
nevladnimi organizacijami razvile in oblikovale različne projekte. V nadaljevanju bomo
predstavili ta prioritetna področja in znotraj njih posamezne programe in projekte, ki
obenem predstavljajo tudi nacionalne mehanizme za preprečevanje trgovanja z ljudmi.
Tako bomo predstavili programe in projekte, ki jih države razvijajo na zakonodajnem
področju, in nekatere mehanizme za spremljanje učinkovitosti pri izvajanju zakonodaje.
Na preventivnem področju bomo opisno in analitično predstavili različne projekte, na
primer tiste, ki se nanašajo na ozaveščanje in informiranje o trgovanju z ljudmi,
izobraževanje različnih ciljnih skupin, na raziskovalne dejavnosti in vključevanje pojava
trgovanja z ljudmi v šolske izobraževalne programe. Predstavili bomo projekte, ki so jih
na področju pomoči žrtvam trgovanja z ljudmi izoblikovale države in ugotavljali, koliko
finančnih sredstev namenjajo države takim projektom. S tem bomo predstavili in
analizirali nekatere kazalce o trgovanju z ljudmi, ki so jih vzpostavile različne države, in
podali predloge za nove poudarke.
4.3.2. Zakonodaja
Nacionalni programi na področju zakonodaje večinoma težijo k harmonizaciji
nacionalnih zakonodaj z mednarodnimi standardi. Osredinjajo se na urejanje različnih
zakonodajnih politik, tj. kazenskega zakonika in zakonodaje, ki se nanaša na azilno
politiko, zdravstvo in socialno pomoč. Prizadevajo si doseči učinkovito kaznovalno
politiko oziroma skrbijo za to, da žrtve trgovanja z ljudmi ne bi bile (več) kaznovane.
V Operativnem načrtu za izvedbo državnega akcijskega načrta za preprečevanje
trgovanja z ljudmi v Bosni in Hercegovini za leto 2007 122 so na tem področju med
121 Več o razliki med osnutkom in sprejetim nacionalnim programom gl. http://www.homeoffice.gov.uk/
documents/cons-2006-tack-human-trafficking/cons-tackling-trafficking (dostop 3. september 2007) in
http://www.homeoffice.gov.uk/documents/human-traffick-action-plan?view=Binary (dostop 3. september
2007).
71

drugim predvidene naslednje aktivnosti: podpis in ratifikacija Konvencije Sveta Evrope o
preprečevanju trgovanja z ljudmi, ratifikacija opcijskega protokola ZN proti mučenju in
nehumanem ravnanju in kaznovanju, sprejem Pravilnika o zaščiti žrtev trgovanja z ljudmi
in žrtvami pričami, državljani Bosne in Hercegovine, sprejem zakonskih določil, ki
urejajo upravljanje, pogoje financiranja, zaščito, način delovanja in varovanje Centra za
nastanitev žrtev trgovanja z ljudmi in Centra za pridržanje »nelegalnih« migrantov.
Podobno tudi hrvaški nacionalni program za preprečevanje trgovanja z ljudmi od 2005 do
2008 in operativni plan za leto 2005 123 predvidevata spremembe na področju kazenske
zakonodaje, na primer oblikovanje in sprejem Zakona o zaščiti žrtev trgovanja z ljudmi in
spremembe Zakona o tujcih. Akcijski načrti v Sloveniji so bili usmerjeni v spremembo
kazenskega zakonika in vpeljavo novega člena trgovine z ljudmi, ratifikacijo nekaterih
mednarodnih pravnih aktov, oblikovanje Zakona o zaščiti prič ter uvedbo sprememb
nekaterih zakonov, ki so posledica harmonizacije z mednarodnimi standardi.
Naj poudarimo, da nam pregled akcijskih načrtov nekaterih zahodnoevropskih
držav pokaže, da te zakonodaji v primerjavi z nekaterimi državami srednje in
jugozahodne Evrope ne posvečajo tolikšne pozornosti. Velika Britanija na primer v
svojem Action Plan on Tackling Trafficking, 124 ki ga je izdala marca 2007, zakonodaje ne
uvršča med prioritetne vsebine. Prav tako tudi danski akcijski načrt za obdobje 2007–
2010 125 zakonodaji ne posveča nikakršne pozornosti in tako na tem področju ne
predvideva sprememb ali aktivnosti. Številne kritike predvsem nevladnih organizacij
izpostavljajo neurejenost zakonodajnega področja, predvsem neodzivanje vlad na pozive
k podpisom in ratifikaciji mednarodnih dokumentov, ki urejajo to področje. Kritiki v tem
vidijo izogibanje obveznostim (denimo v že omenjenem primeru Velike Britanije), ki bi
jih z ratifikacijo države morale zagotavljati predvsem žrtvam trgovanja z ljudmi.
Poudariti velja, kot kažejo primeri iz prakse, da sistemsko dobro urejeno zakonodajno
122 Gl. operativni plan aktivnosti za provedbu akcionog plana za borbu protiv trgovine ljudima i ilegalne
migracije u Bosni i Hercegovini za leto 2007, http://www.anti-trafficking.gov.ba/?otvori=dokumenti
&kat=1 (dostop 20. junij 2007).
123 Gl. nacionalni program za suzbijanje trgovanja ljudima od 2005 do 2008 in operativni plan za 2005,
http://www.ljudskaprava-vladarh.hr/default.asp?ru=88&sid=&akcija=&jezik=1 (dostop 21. junij 2007).
124 Gl. Action Plan on Tackling Trafficking, http://www.homeoffice.gov.uk/documents/human-traffickaction-plan?view=Binary
(dostop 3. september 2007).
125 Gl. Action Plan to Combat Trafficking in Human Beings, 2007–2010, http://www.legislationline.org/
legislation.php?tid=1&lid=7856 (dostop 2. september 2007).
72

področje še ni zagotovilo, da bo država v praksi ta določila tudi izvajala in spoštovala. Pri
nacionalnih načrtih dela za preprečevanje trgovanja z ljudmi lahko opazimo, da so
zakonodajne prioritete držav bolj usmerjene k sprejemanju novih zakonov in
podpisovanju ter ratificiranju mednarodnih konvencij, medtem ko ne podpirajo projektov
za proučevanje praks pri že sprejeti zakonodaji.
4.3.3 Raziskovanje in preventivni programi ozaveščanja, informiranja in
izobraževanja
Države v nacionalnih strategijah ugotavljajo, da je poznavanje trgovanja z ljudmi v
splošnem zelo slabo. Napačna ali pomanjkljiva predstava o pojavu in o žrtvah trgovanja z
ljudmi lahko vpliva na dodatno viktimizacijo posameznic in posameznikov z izkušnjo s
trgovanjem z ljudmi. Mnogi mednarodni programski dokumenti in priporočila zato
namenjajo veliko pozornosti raziskovanju in izpostavljajo, da je sistemska ureditev pri
raziskovanju različnih dimenzij trgovanja z ljudmi ključna.
Nekatere države vzpodbujajo raziskovanje, tako aplikativne kot teoretsko
zasnovane projekte, financiranje pa vključijo v nacionalne programe. Najbolj pogoste in
razširjene raziskave na tem področju so tiste, ki proučujejo trgovanje z ljudmi v
posamezni državi ali regijsko. Takšne raziskave so vsaj enkrat opravili v večini evropskih
držav. Nekatere države raziskave podpirajo kontinuirano, da bi lahko primerjale in
ocenile, kako se oblike trgovanja v državi spreminjajo. Na letni ravni takšna raziskovalna
poročila pripravljajo na primer v Bosni in Hercegovini in na Nizozemskem. Tudi Velika
Britanija v svojem nacionalnem programu poleg raziskave o trgovanju z otroki ponovno
načrtuje takšno primerjalno raziskavo. V zadnjih nekaj letih so države v nacionalnih
strategijah vedno bolj pozorne na raziskovanje novih, še ne dovolj raziskanih oblik
trgovanja z ljudmi. Trgovanje z ljudmi za seksualno izkoriščanje ni v ospredju v vseh
državah, ponekod tako podpirajo raziskave o prisilnem delu, otroškem delu in beračenju,
prisilnih porokah in trgovanju z ljudmi prek svetovnega spleta. Danska je v nacionalnem
načrtu med prioritete za obdobje naslednjih treh let vključila raziskave, ki se bodo
ukvarjale s »proučevanjem vseh oblik trgovanja z ljudmi, razen za seksualno
izkoriščanje«. Dodatno predvideva v tem obdobju še raziskavo, ki bo proučila, ali se
73

določila Zakona o tujcih kršijo z migracijo deklet in žensk na Dansko. Tudi v Bosni in
Hercegovini operativni načrt za leto 2007 predvideva raziskavo na področju prisilnega
dela, raziskavo o novejših trendih tihotapljenja in »nelegalnih« migracij ter pregled stanja
na področju trgovanja z ljudmi v državi.
Slovenija doslej raziskovanju ni posvečala veliko pozornosti. Poročilo o delu
medresorske skupine za leto 2002 sicer predvideva izdelavo celostne študije o stanju
trgovanja z ljudmi v Sloveniji, vendar država še ni zagotovila finančnih sredstev, kljub
oceni, da bi takšna raziskava lahko oziroma da bi morala služiti kot podlaga za
oblikovanje nacionalne strategije za preprečevanje trgovanja z ljudmi. Po podatkih
medresorske delovne skupine so v Sloveniji opravili splošni pregled stanja trgovanja z
ljudmi v državi 126 in trgovine z otroki. 127 Navajajo tudi poročilo, ki je med slovenskimi
delodajalci ugotavljalo, kakšne so možnosti za zaposlitev žrtev trgovanja z ljudmi. Razen
tega poročila 128 so raziskave v Sloveniji na temo trgovanja z ljudmi financirale druge
države ali Evropska unija. 129 Tudi v prihodnjem dvoletnem obdobju raziskovalna
dejavnost v akcijskem načrtu ni predvidena. Raziskave o trgovanju z ljudmi v določenih
državah (npr. Slovaška, Češka) ne služijo zgolj za oblikovanje nacionalnih programov,
izsledke raziskav države uporabijo tudi za oblikovanje programov in projektov,
namenjenih informiranju o trgovanju z ljudmi. Takšne raziskave analizirajo
ozaveščenost in informiranost o trgovanju z ljudmi. Tako je bila na Slovaškem na
podlagi rezultatov raziskave, ki je bila opravljena med različnimi ciljnimi skupinami, leta
2003 oblikovana in izvedena informacijska kampanja. Usmerjena je bila predvsem k
informiranju širše javnosti o trgovanju z ljudmi s posebnim poudarkom na ozaveščanju
potencialnih žrtev. Rezultati raziskave namreč kažejo slabo poznavanje trgovanja z
ljudmi, pomena trgovanja in njegovih oblik. Za izobraževanje in ozaveščanje predvsem
126 Na primer Zavratnik Zimic et al., 2003, Popov 2002.
127 Poročilo o delu Medresorske delovne skupine za boj proti trgovini z ljudmi za leto 2003 navaja, da je
Društvo Ključ v okviru regijskega projekta Save the Children pripravilo poročilo o trgovanju z otroki v
Sloveniji.
128 Finančna sredstva za izdelavo tega raziskovalnega poročila je v okviru akcijskega načrta za leto 2007
zagotovilo Ministrstvo za zunanje zadeve.
129 Še posebej to velja za obsežnejše in podrobnejše študije, ki k temi pristopajo analitično in problemsko.
Izjemo predstavlja nekaj primerov (so)financiranja v manjšem obsegu: Ministrstvo za notranje zadeve in
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve sta v letu 2005 sofinancirala izdajo publikacije o zaščiti
otrok pred spolno zlorabo in trgovanjem, Ministrstvo za zunanje zadeve pa je leta 2005 financiralo prevod
študije o trgovanju z ljudmi v Sloveniji.
74

srednješolske populacije so v okviru šolskih programov izvedli debatne krožke in izdelali
posebne izobraževalne brošure. Isti pristop so izbrali leta 2000 tudi na Češkem, kjer so
rezultati raziskave podobno kot na Slovaškem pokazali slabo poznavanje in
prepoznavanje trgovanja z ljudmi.
V Sloveniji do sedaj proučevanju ozaveščenosti in informiranosti (denimo na
podlagi javnomnenjske raziskave) o trgovanju z ljudmi ni bilo posvečeno veliko
pozornosti. Delno je bila tema vključena v nekatere projekte, ki so imeli širše vsebinske
cilje. V okviru raziskave o trgovanju z ljudmi v Sloveniji (Zavratnik Zimic et al. 2003) je
bila leta 2003 izvedena krajša kontrolna javnomnenjska raziskava o ozaveščenosti na
reprezentativnem vzorcu populacije. Rezultati so pokazali, da je termin trgovanje z
ljudmi poznalo 70 odstotkov anketirancev. Nepoznavanje teme je bilo zaznati zlasti med
populacijo oseb, mlajših od 27 let, med tistimi, ki se še šolajo, in tistimi z nižjo
izobrazbo. 130 V okviru mednarodnega projekta so leta 2007 izvedli obsežnejšo
javnomnenjsko raziskavo (Pajnik 2007, Pajnik in Kavčič 2006, prim. Bianchi et al. 2007)
o mnenjih anketirancev moškega spola o trgovanju z ljudmi in prostituciji. Anketni
vprašalnik je bil sestavljen iz več vsebinskih sklopov, s katerimi je raziskava ugotavljala
mnenja anketirancev o trgovanju z ljudmi in prostituciji in njuno povezavo z drugimi
sodobnimi fenomeni, na primer z migracijami, seksualno industrijo, položajem na trgu
dela in odnosi moči, javno moralo, pravnim normiranjem, človekovimi pravicami ter
povpraševanjem po seksualnih storitvah. Skoraj 85 odstotkov vprašanih je slišalo za
trgovanje z ljudmi, ki ga v večini povezujejo s prodajo ljudi ali siljenjem oseb v
prostitucijo. Manj je bilo respondentov, ki so pojav povezali širše v kontekst državnih in
mednarodnih migracijskih politik ali politik na trgu dela. Večina respondentov (62,7 %)
podpira legalizacijo prostitucije v Sloveniji, skoraj isti odstotek pa se strinja tudi z
obstoječo zakonsko ureditvijo, da je prostitucija na javnih mestih obravnavana kot
prekršek. V splošnem so anketiranci prepoznali, da je preprečevanje izkoriščanja in
nasilja kot mehanizma za zaščito in pomoč posameznicam v prostituciji, pomembno,
hkrati pa so odgovori pokazali tudi na zaščitniški odnos do države. Ta se je pokazal tako
pri visokem strinjanju s politikami strogega nadzora državnih meja, mobilnosti žensk in
pri podpori deportacijam ter v razmeroma visoki stopnji moraliziranja. Javnomnenjska
130 Več v Zavratnik Zimic et al. 2003 in raziskavi Politbarometer, ki je bila opravljena aprila 2003.
75

aziskava je bila v okviru istega projekta izvedena tudi na Madžarskem, kjer je vsebovala
manjši nabor vprašanj. Analiza pokaže na najbolj očitno razliko med skupinama
respondentov pri vprašanjih, ki zadevajo kaznovalno politiko. Medtem ko se v obeh
državah skoraj isti odstotek vprašanih ne strinja s trditvijo, da bi država morala kaznovati
prostitutke (na Madžarskem se s tem ne strinja 55 %, v Sloveniji pa 59 % vprašanih), pa
je odstotek strinjanja s trditvijo o smiselnosti kaznovanja strank precej različen. Na
Madžarskem se 56 % respondentov strinja, da stranke ne bi smele biti kaznovane,
medtem ko se s trditvijo strinja le 37 % respondentov v Sloveniji, kjer bi 46 % vprašanih
uporabnike seksualnih storitev kaznovalo. Respondenti v Sloveniji so povpraševalcem po
seksualnih storitvah pripisali večjo odgovornost kot respondenti na Madžarskem. 131
Pri pregledu nacionalnih programov za preprečevanje trgovanja z ljudmi opazimo,
da številne države na podlagi rezultatov javnomnenjskih raziskav veliko pozornost in
finančna sredstva posvečajo oblikovanju in izvajanju informacijskih kampanj. Države
pri tem izbirajo različne ciljne skupine, odvisno od ocene razmer v državi. T. i. ciljne
države se največkrat odločijo za informacijske kampanje, ki so namenjene uporabnikom
seksualnih storitev. Takšne kampanje so izvedli na primer na Danskem, v Veliki Britaniji
in ob zadnjem nogometnem prvenstvu tudi v Nemčiji. Zaradi vse hitrejšega naraščanja
seksualnega turizma so se zanje odločili tudi na Hrvaškem in Slovaškem. Cilj kampanj je
ozaveščanje uporabnikov seksualnih storitev, da so ženske in moški, ki nudijo storitve,
lahko žrtve trgovanja z ljudmi. Vedno pogostejše pa so tudi kampanje proti seksualnemu
turizmu. V Franciji je takšno kampanjo, ki je opozarjala predvsem na otroški seksualni
turizem, organiziralo Ministrstvo za turizem. Podobne kampanje so bile organizirane tudi
v Nemčiji in na Finskem.
Sicer se države v večini odločajo za obsežne informacijske kampanje za
ozaveščanje širše javnosti. Večinoma države načrtujejo vsaj enoletne kampanje, ki jih
vodijo pod določenim sloganom in v okviru katerih izdelujejo promocijsko ali
izobraževalno gradivo. Ozaveščanje poteka tudi prek televizijskih in radijskih postaj,
oglasnih desk in časopisnih člankov. Take kampanje so izvedli že v vseh t. i. izvornih
oziroma tranzitnih državah (npr. Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Slovaška, Češka,
Romunija, Bolgarija, Madžarska, Ukrajina in Moldavija). V Sloveniji pa manjšo
131 Več o primerjavi rezultatov med državama gl. Bianchi et al. 2007.
76

kampanjo načrtujejo v obdobju 2008–2009. V državah, v katerih so bile takšne
informacijske kampanje izpeljane že večkrat, kar lahko zasledimo v novejših nacionalnih
programih, v prihodnosti načrtujejo informiranje javnosti o novih oblikah trgovanja z
ljudmi, predvsem o različnih oblikah prisilnega in otroškega dela (npr. Švedska). V Bosni
in Hercegovini so se pri ozaveščanju širše populacije v informacijskih kampanjah že
lotevali beračenja kot oblike trgovanja z ljudmi in trgovanja z Romi.
Prikazovanje možnosti za legalno migriranje, za zaposlovanje »tujih« delavcev in
morebitne nevarnosti pri »nelegalnem« migriranju so tudi med vsebinami preventivnih
programov, ki jih v nacionalnih programih načrtujejo, denimo, Velika Britanija, Francija,
Bosna in Hercegovina ter Hrvaška. Za konec omenimo še informacijsko kampanjo Sveta
Evrope, h kateri so v lanskem letu pristopile številne evropske države, katere cilj je med
vladami, parlamentarci, nevladnimi organizacijami in civilno družbo krepiti zavedanje o
obsežnosti trgovanja z ljudmi in spodbuditi države k podpisu in ratifikaciji Konvencije
Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi. Tudi Slovenija se je temu odzvala in v
okviru kampanje organizirala posvet na to temo.
Številne države med preventivne programe štejejo tudi izobraževanje različnih
skupin, denimo izobraževanje oseb, ki poklicno pridejo v stik s (potencialnimi) žrtvami
trgovanja z ljudmi. Namen takšnih izobraževanj je ozaveščanje o pojavu, o
prepoznavanju potencialnih žrtev in o oblikah pomoči. V nacionalnem programu za
preprečevanje trgovanja z ljudmi na Hrvaškem za obdobje 2005–2007 zasledimo, da bo
država izobrazila carinike, policiste, socialne delavce, tožilce, konzularne predstavnike,
vojake in medije. Slovenija v akcijskih načrtih to področje posebej poudarja. V preteklih
letih je izobraževala medije, pedagoške delavce, policiste, tožilce, konzularne
predstavnike, nevladne organizacije in uslužbence tistih državnih institucij, ki se poklicno
srečujejo s trgovanjem z ljudmi. Nekaj izobraževanj, predvsem za policiste, je letnih.
Tudi za prihodnje dvoletno obdobje (2008–2009) ostaja izobraževanje ena od prioritet pri
preprečevanju trgovanja z ljudmi v Sloveniji. Izobraževanja bodo namenjena policistom,
tožilcem in sodnikom, konzularnemu osebju, pedagogom in svetovalnim delavcem,
77

pripadnikom slovenske vojske, ki sodelujejo v vojaških misijah v tujini, predstavnikom
cerkva in verskim delavcem. 132
Nekatere države so v nacionalnih programih pozorne na izobraževanje in
ozaveščanje pedagoških delavcev. S takšnim vključevanjem trgovanja z ljudmi v
šolski izobraževalni sistem države želijo na sistemski ravni poskrbeti tudi za
izobraževanje in ozaveščanje potencialnih žrtev trgovanja z ljudmi. Zgoraj smo že
omenili primera Slovaške in Češke, v katerih so na podlagi naročenih raziskav ugotovili,
da je poznavanje trgovanja z ljudmi med mladimi slabo. Za izobraževanje in ozaveščanje
predvsem srednješolske populacije mladih so tako v okviru šolskih programov izvedli
debatne krožke in izdelali posebne izobraževalne brošure, ki so jih na eni strani namenili
mladim, na drugi pa so priročniki za učitelje. Ker so bili v obeh državah debatni krožki in
izdelano gradivo dobro sprejeti tako med pedagogi kot med mladimi, so bile aktivnosti
vključene v šolski izobraževalni sistem.
V Sloveniji je bila leta 2003 v okviru raziskave o trgovanju z ljudmi v Sloveniji
na različnih srednjih šolah izvedena raziskava, katere namen je bil oceniti izpostavljenost
mladih trgovanju z ljudmi (gl. Zavratnik Zimic et al. 2003). Rezultati so pokazali na
slabo poznavanje trgovanja z ljudmi med mladimi. Mladi so bolj izpostavljeni tveganju,
da bi lahko postali žrtve trgovanja z ljudmi, Slovenija pa na sistemski ravni do sedaj na
tem področju ni storila dovolj. Šele v zadnjih dveh akcijskih načrtih za obdobje 2007 in
2008–2009 med prioritetami izpostavljajo tudi izobraževanje pedagoškega in
svetovalnega kadra ter vključevanje informacij o trgovanju z ljudmi v učne programe
osnovnih in srednjih šol. Podrobnosti o načinu, in pri katerih predmetih se bodo mladi
seznanjali s trgovanjem z ljudmi, pa v programu ni. Za izobraževanje pedagoškega kadra,
osnovnošolcev in srednješolcev so v Sloveniji skrbele nevladne organizacije. Društvo
Ključ je pripravilo projekta Vijolica in CAP, ki sta namenjena izobraževanju
osnovnošolcev, dijakov, šolskega osebja in staršev. Vsebine programov so sicer
prilagojene ciljni skupini slušateljev, vendar temeljijo na pojasnitvi osnovnih pojmov,
povezanih s trgovanjem z ljudmi. Na področju izobraževanja so med aktivnimi nekatere
države jugovzhodne Evrope, na primer Albanija, Hrvaška, Makedonija, Bosna in
132 Gl. akcijski načrt medresorske delovne skupine za obdobje 2008–2009, http://www.vlada.si/delo_
vlade/projekti/boj_trgovina_z_ljudmi/#akcijski_nacrti (5. avgust 2007).
78

Hercegovina in Srbija. Mednarodne in nevladne organizacije sodelujejo z ministrstvi za
šolstvo, ki so s podpisi memorandumov o sodelovanju ali z umestitvijo teme v nacionalne
programe preprečevanja trgovanja z ljudmi zagotovila sistemsko vključevanje teme
trgovanje z ljudmi v šolski sistem. Nekatere države so to vsebino vnesle v osnovnošolski
sistem (npr. Hrvaška), medtem ko se je večina drugih odločila za srednje šole. Ponekod
so trgovanje z ljudmi predstavili na predavanjih po končanem pouku, medtem ko so
drugod vsebine obravnavali pri posameznih predmetih (npr. državljanska vzgoja,
sociologija, geografija) ali v okviru obveznih izbirnih vsebin. V vseh državah so za
pomoč pri učenju izdelali posebne brošure in posterje za mlade, ki so bili prilagojeni
starostnim skupinam (v obliki slikanic oziroma stripov). Nadalje so v okviru projekta
izdelali učbenike za učitelje in v nekaterih državah še učbenike za osnovnošolce in
srednješolce. Poleg izobraževanja predavateljev so pripravili še izobraževanje učiteljev,
pri čemer so k sodelovanju povabili predvsem tiste, ki so prihajali iz šol na t. i. rizičnih
območjih (Bengtsson et al. 2006, Sizani et al. 2003).
4.3.4. Programi, namenjeni urejanju položaja žrtev trgovanja z ljudmi
Ena prednostnih nalog, ki si jih države postavljajo v nacionalnih programih, so programi
za urejanje položaja žrtev. Analiza teh programov pa kaže, da večina držav organizira
programe pomoči samo za žrtve, ki so pripravljene sodelovati z organi pregona ali kot
priče. V vseh ostalih primerih države načrtujejo oblikovanje posebnih programov za
vračanje žrtev bodisi v izvorne ali tretje države. Za vračanje države podpisujejo
bilateralne ali večstranske dogovore. Predvsem v nacionalnih programih držav zahodne
Evrope (npr. Velika Britanija, Danska) lahko zasledimo, da sicer številne načrtovane
aktivnosti za pomoč in zaščito žrtev v praksi preusmerjajo k izpopolnjevanju programov,
ki so namenjeni vračanju.
Oblike pomoči se med seboj razlikujejo, zlasti glede ločevanja žrtev na »domače«
in »tuje«. V Ukrajini, Moldaviji, Romuniji, Bolgariji, državah jugovzhodne Evrope in
nekaterih drugih državah se aktivnosti nanašajo predvsem na pomoč in zaščito
državljank po vrnitvi domov. Večinoma gre za aktivnosti za reintegracijo, psihosocialno
pomoč in izobraževanje. Hrvaški nacionalni program na primer predvideva ustanovitev
79

posebnega prostora oziroma hiše za državljanke Hrvaške, ki nimajo možnosti, da bi se
vrnile na svoje domove. Spet druge države se odločajo za pomoč, ki je namenjena
predvsem »tujim« državljankam pri okrevanju. Sem umeščajo namestitev žrtev v varni
prostor ter medicinsko in psihosocialno pomoč. Programi pomoči so časovno omejeni in
večinoma trajajo od enega do treh mesecev. Po tem mora posameznica, ki se ne odloči za
pričanje, zapustiti državo ne glede na svoj položaj, stanje ali morebitno življenjsko
ogroženost. Če se posameznica odloči za pričanje, nekatere države predvidevajo še druge
oblike pomoči, na primer pomoč pri urejanju statusa, pravno svetovanje ali spremljanje
osebe na sodišče.
Nekatere države imajo tudi programe za informiranje žrtev o njihovih pravicah
in dostopnih oblikah pomoči. Na Danskem, kot izhaja iz nacionalnega programa, na
primer pripravljajo projekt, kjer bodo informiranje izvedli prek lokalne organizacije
prostitutk. Poleg tega načrtujejo ustanovitev posebnih prostorov, v katerih bi se osebe, ki
delajo v prostituciji, lahko zbirale in si izmenjale informacije. Tudi Slovenija je izvedla
nekaj projektov za informiranje žrtev trgovanja z ljudmi. Šlo je za projekte, pri katerih so
različne organizacije, med njimi policija, nevladne in mednarodne organizacije, izdelale
brošure za žrtve z informacijami o dostopnih oblikah pomoči in napotkih, kako ravnati.
Podobne aktivnosti so predvidene tudi v aktualnem nacionalnem programu za obdobje
2008–2009. Med načrti je pobuda, da bi moral vsak nočni lokal na vidnem mestu
izobesiti številko nevladnih organizacij, ki nudijo pomoč in zaščito žrtev.
Nacionalne strategije kot pomemben dejavnik za pomoč žrtvam omenjajo tudi
kontinuirano izobraževanje oseb v programih za pomoč žrtvam. Hrvaški in bosanski
nacionalni program predvidevata na tem področju izoblikovanje enotnih kriterijev, ki
bodo določali, pod katerimi pogoji lahko nevladne organizacije izvajajo programe
pomoči. V Veliki Britaniji aktivnosti, ki so namenjene pomoči žrtvam, vključujejo tudi
izdajanje posebnih priročnikov za delo z žrtvami in izobraževanje zdravstvenih delavcev
in delavcev v azilih domovih.
Tudi identifikacija žrtev se v nacionalnih programih pogosto pojavlja kot
element za pomoč in zaščito žrtev trgovanja z ljudmi. Kot primer v Sloveniji omenimo
projekt PATS, v katerem sodelujejo vladne, medvladne in nevladne organizacije in
80

katerega cilj je uvajanje mehanizmov za prepoznavanje, pomoč in zaščito žrtev trgovanja
z ljudmi in/ali seksualnega nasilja v azilnih postopkih.
Enega od mehanizmov za spremljanje aktivnosti države na področju
preprečevanja trgovanja z ljudmi je tudi podatek, koliko finančnih sredstev država
zagotovi v ta namen. 133 Podatke o konkretnih številkah je težko pridobiti, saj večina
držav v nacionalnih načrtih objavlja le informacije o tem, h katerim projektom se je
država finančno obvezala, ne pa tudi v kolikšni vrednosti. V spodnji tabeli (tabela 1)
predstavljamo podatke za nekatere države, ki smo jih pridobili v nacionalnih akcijskih
načrtih ali v poročilih mednarodnih ali nevladnih organizacij.
Tabela 1: Finančna sredstva za programe in projekte na področju preprečevanja trgovanja
z ljudmi po državi
Država Višina sredstev 134
Danska 9,4 milijona EUR za obdobje 2007–2010
Gruzija
40.300 EUR za pomoč žrtvam ter 70 % vseh
stroškov za delovanje varne hiše
Grčija
707.000 EUR za pomoč žrtvam in preventivne
dejavnosti v državi ter 424.200 EUR za preventivne
programe v Albaniji
Hrvaška
Okoli 70.000 EUR
Italija
4,3 milijona EUR za financiranje nevladnih
organizacij, ki nudijo pomoč in zaščito žrtvam
Litva
120.200 EUR za nevladne organizacije, ki nudijo
pomoč in rehabilitacijo žrtvam
Madžarska
35.300 EUR za nevladne organizacije
Poljska 1,4 milijona EUR za izvedbo nacionalnega
akcijskega načrta
Romunija
176.700 EUR za delo nevladnih organizacij v letu
2007
Švedska
1,4 milijona EUR za programe preventive v državah
jugovzhodne Evrope
Švica
707.000 EUR za pomoč žrtvam in preventivne
programe v Moldaviji, Črni gori, Rusiji, Libanonu
in Iranu ter 159.000 EUR za telefonsko pomoč v
Rusiji
Velika Britanija
3,4 milijone EUR za dvoletni projekt oskrbe
odraslih žrtev trgovanja z ljudmi v državi
Slovenija
154.400 EUR za podporo programom za oskrbo
žrtev in preventivno dejavnost
133 Podatki o višini sredstev za raziskave žal niso dostopni.
134
Višina sredstev je preračunana v evre po aktualnem uradnem tečaju. Gl.
http://www.xe.com/ucc/convert.cgi (dostop 20. september 2007). Podatki se povsod, razen če je navedeno
drugače, nanašajo na višino sredstev v letu 2006.
81

5. Namesto sklepa: Kazalci za spremljanje aktivnosti na področju
preprečevanja trgovanja z ljudmi
V zgornjih poglavjih smo pokazali, da države uspešnost državnih politik preprečevanja
trgovanja z ljudmi merijo z različnimi indikatorji. Večina držav učinkovitost državnih
politik »boja« proti trgovanju z ljudmi meri po številu sodelujočih akterjev na podlagi
podatkov o njihovem organiziranju in dostopni infrastrukturi (npr. prostori za varne hiše,
medicinske ordinacije). Redke so države, kjer indikator uspešnosti predstavlja dejanski
vpliv politike in programov na žrtve trgovanja z ljudmi, predvsem na pomoč, zaščito in
integracijo. Zgoraj smo obravnavali trenutne modele zaščite žrtev, ki dajejo prioriteto
pregonu storilcev kaznivih dejanj in puščajo v ozadju pravice posameznikov in
posameznic, ki so imeli izkušnjo s trgovanjem. Iz obstoječih sistemov pomoči je
razvidno, da politike nimajo interesa, da bi žrtve trgovanja z ljudmi ostale v državi, in
zapostavljanje socialnih programov je ena od posledic. Pomoč žrtvam priznajo le, če
imajo zakonsko pravico za bivanje (v t. i. času okrevanja). Tudi v tem času država nudi
zgolj minimalne pravice, ki se nanašajo na primer na osnovno zdravstveno oskrbo. Tudi
minimalne pravice pa žrtev izgubi, ko se zaključi sodni proces. Ob tem omenimo še, da
posameznice in posamezniki, ki so imeli izkušnjo trgovanja, nimajo pravice do
izobraževanja, šolanja ali dostopa do trga dela.
Videli smo, da večina držav med prioritetami na področju preprečevanja
trgovanja z ljudmi navaja izobraževanje oseb, ki so lahko v stiku z žrtvami trgovanja z
ljudmi. V praksi to pomeni, da se programi usmerjajo zgolj na izobraževanje tistih, ki so
v neposrednem stiku z žrtvami, na primer policistov, sodnikov, carinikov in osebja
nevladnih organizacij. Premalo pozornosti pa je namenjeno izobraževanju tudi drugih
oseb, ki lahko pridejo v stik s potencialnimi žrtvami, na primer delavci v azilnih
domovih, centrih za tujce, socialni delavci, medicinsko osebje, ginekologi, učitelji, starši.
Obenem je potrebno opozoriti, da tudi izobraževanje oseb, ki so v stiku z žrtvami, ni
vedno dovolj učinkovito. Na to nas na primer opozarja razmerje med številom žrtev
trgovanja z ljudmi, ki jih identificira policija, in številom tistih posameznikov in
posameznic, s katerimi so v stiku nevladne organizacije; to razmerje lahko znaša tudi 1 :
70 (Limanowska 2004b, 27).
82

Ozaveščanje različnih ciljnih skupin državam predstavlja prioriteto na področju
preprečevanja trgovanja z ljudmi. Videli smo, da so nekatere države izoblikovale
mehanizme (glede na predhodne raziskave), katerim ciljnim skupinam morajo posvetiti
največ pozornosti. Projekti na tem področju so različni, najbolj pogoste so informacijske
kampanje ali izobraževanja. Ob pregledu nacionalnih programov pa je kljub množici
različnih projektov opaziti pomanjkanje aktivnosti, ki bi bile na primer namenjene
novinarjem, ki poročajo o trgovanju z ljudmi. Projekti bi se lahko osredotočili na
strategije razbijanja stereotipov, povezanih s trgovanjem z ljudmi. Opazili smo tudi
pomanjkanje aktivnosti, ki bi bile namenjene delodajalcem ali sindikatom.
Glede same zakonodaje na področju trgovanja z ljudmi so države pozorne zlasti
na harmonizacijo nacionalnih zakonodaj z mednarodnimi standardi. Pri tem je opaziti, da
premalo pozornosti namenjajo proučevanju učinkovitosti sprejete zakonodaje v praksi.
Na to nas opozarjajo tudi statistični podatki o razmerjih med preiskavo, obtožbami in
obsodbami: V številnih državah so ti podatki pokazali, da je kljub visokemu številu
odkritih primerov kaznivih dejanj, povezanih s trgovanjem z ljudmi, število obtožb in
obsodb nizko.
Kljub številnim priporočilom in direktivam, ki smo jih omenili v prvem poglavju ,
lahko na podlagi analize nacionalnih programov trdimo, da je v nekaterih državah
popolnoma prezrto raziskovanje trgovanja z ljudmi. Projekti nekaterih držav, ki
izpostavljajo pomen znanstvenih in strokovnih raziskav, so pokazali, da so imele
aktivnosti, ki so pripravljene na podlagi rezultatov raziskav, veliko večji učinek na ciljne
skupine.
Na področju pravne ureditve in izvajanja zakonodaje smo nekaj kazalcev za
analizo aktivnosti, povezanih s trgovanjem z ljudmi, že omenili. V nadaljevanju bomo
kazalce izpostavili v obliki vprašanj in jih razvrstili po posameznih področjih.
1. Definicija trgovanja z ljudmi. Ali država skrbi, da zakonodaja na področju
trgovanja z ljudmi zajema vse oblike? Ali je trgovanje z ljudmi definirano kot
kompleksen pojav kršenja pravic posameznika oziroma posameznice? Ali
zakonodaja predvideva primere trgovanja z ljudmi tudi znotraj države in ne
obravnava zgolj primerov, povezanih z vpletenostjo kriminalnih združb?
83

2. Človekove pravice. Ali je varovanje človekovih pravic izhodiščno načelo pri
oblikovanju zakonodaje na področju preprečevanja trgovanja z ljudmi? Ali je
država izdelala mehanizme, s katerimi spremlja izvajanje zakonskih določil? Ali
se pravice posameznikov in posameznic, ki so imeli izkušnjo žrtve, upoštevajo ali
kršijo in kakšne so posledice?
3. Trgovanje z ljudmi in migracije. Ali država predvideva možnosti legalnih
(delovnih) migracij in ali je sprejela mehanizme za zaščito pravic migrantov? Ali
je država sprejela mehanizme, s katerimi spremlja te pravice v praksi?
4. Preventiva.
a. Raziskovanje. Ali država spodbuja raziskovalno dejavnost, ki proučuje
različne dimenzije trgovanja z ljudmi? Ali spodbuja raziskovanje različnih
oblik trgovanja z ljudmi? Ali država spodbuja raziskave, ki bi sistematično
spremljale in ocenile politike in programe preprečevanja trgovanja z
ljudmi tako na mednarodni kot na nacionalni ravni? Ali država spodbuja
raziskave, ki na letni ravni ocenjujejo delo države na področju
preprečevanja trgovanja z ljudmi? Ali spodbuja raziskave, ki analizirajo
vpliv politik preprečevanja trgovanja z ljudmi na različne ciljne skupine,
na primer ženske, žrtve trgovanja z ljudmi, migrante brez legalnega
statusa? Ali država spodbuja raziskave, ki proučujejo odnos med
regulacijami migracij in trgovanjem z ljudmi? Ali država spodbuja
raziskave, ki se osredinjajo na otroke? Koliko finančnih sredstev je
namenjenih za izvedbo raziskav?
b. Ozaveščanje. Ali obstajajo programi in projekti za ozaveščanje različnih
ciljnih skupin? Kakšni so mehanizmi za določanje ciljne skupine? Kdo in
na kakšen način oblikuje projekte in programe za ozaveščanje? Ali je
trgovanje z ljudmi na sistemski ravni vključeno kot učna vsebina v šolski
izobraževalni sistem? Kdo in na kakšen način je razvil šolske
izobraževalne modele, ali obstajajo učbeniki? Ali je država oblikovala
mehanizme za spremljanje učinkov, ki jih imajo ti projekti? Na kakšen
način država spodbuja takšne programe in projekte? Koliko finančnih
sredstev država nameni za ozaveščanje?
84

c. Izobraževanje. Ali so v državi oblikovani programi in projekti za
izobraževanje tistih, ki delajo z žrtvami trgovanja z ljudmi? Ali obstajajo
programi in projekti za tiste, ki lahko pridejo v stik s potencialnimi
žrtvami trgovanja z ljudmi (npr. delavci v azilnih domovih, centrih za
tujce, konzularni delavci, vojaki, inšpektorji dela, medicinsko osebje,
starši)? Kdo oblikuje vsebine za takšno izobraževanje? Ali so programi
namenjeni identifikaciji žrtev trgovanja z ljudmi? Kdo izobraževanje
izvaja? Ali je država razvila mehanizme za spremljanje učinkov
izobraževanja? Koliko finančnih sredstev država nameni za
izobraževanje?
5. Pomoč in zaščita žrtev. Ali je država razvila mehanizme za pomoč in zaščito
žrtev trgovanja z ljudmi? Ali so žrtve v nacionalnih politikah postavljene v
središče; če niso, kakšne so posledice? Kdo in na kakšen način oblikuje programe
in projekte za pomoč žrtvam trgovanja? Ali so oblikovani standardi za delo s
posamezniki in posameznicami, ki so imeli izkušnjo s trgovanjem z ljudmi? Ali je
država oblikovala mehanizme za spremljanje dela z žrtvami trgovanja z ljudmi?
Koliko finančnih sredstev država nameni projektom za pomoč in zaščito žrtev
trgovanja z ljudmi?
a. Zaščita neodvisno od pričanja: Ali država zaščiti žrtve neodvisno od
njihovega pričanja v kazenskem postopku?
b. Identifikacija. Ali je država razvila mehanizme za identificiranje žrtev
trgovanja z ljudmi? Ali so z njimi seznanjeni tisti, ki lahko pridejo v stik z
žrtvam ? Ali obstajajo mehanizmi in standardi za ravnanje z žrtvami
trgovanja z ljudmi? Ali ima žrtev pravico do brezplačnega pravnega
zastopnika, in če, pod kakšnimi pogoji? Ali ima žrtev pravico do
prevajalca in kako je v praksi?
c. Bivanje žrtve v državi. Kako in kdaj država žrtvam trgovanja z ljudmi
priskrbi bivanje in pod kakšnimi pogoji? Ali je žrtev vključena v
integracijske programe? Ali ima žrtev pravico do brezplačne oskrbe,
nastanitve, šolanja in ali ima pravico do dela? Kakšen je dovoljen čas za
bivanje in kaj pomenijo časovne omejitve?
85

d. Reintegracijski programi. Ali je država razvila reintegracijske programe
za žrtve trgovanja z ljudmi? Ali obstajajo posebni programi za žrtve
trgovanja z ljudmi po njihovi vrnitvi?
6. Otroci, žrtve trgovanja z ljudmi. Ali so urejeni standardi za zaščito in pomoč
otrok, žrtev trgovanja z ljudmi in kakšna je njihova izvedba? Ali so oblikovani
projekti in programi za izključno otroke, žrtve trgovanja z ljudmi? Kdo te
programe oblikuje in izvaja? Ali in kdo je izoblikoval standarde za delo z otroki,
žrtvami trgovanja z ljudmi? Ali država vodi podatke o številu otrok? Ali država
spodbuja raziskave, ki proučujejo trgovanje z otroki? Kako se njihova zaščita
izvaja v praksi? Ali so ustrezne službe usposobljene za prepoznavanje otrok kot
potencialnih žrtev trgovanja z ljudmi? Ali je za otroke urejena ustrezna
namestitev? Ali se primeri, ko gre za otroke, žrtve trgovanja z ljudmi, rešujejo
prednostno? Ali je država izdelala mehanizme, s katerimi spremlja otrokove
pravice, če so otroci vključeni v proces trgovanja z ljudmi?
7. Medresorsko delovanje pri preprečevanju trgovanja z ljudmi. Ali je država
na nacionalni ravni uskladila delovanje vseh služb, ki delujejo na področju
preprečevanja trgovanja z ljudmi? Kako se te službe združujejo in povezujejo?
Ali na nacionalni ravni obstaja skupina, ki spremlja delo države pri preprečevanju
trgovanja z ljudmi, in kakšna je njena vloga? Kdo usklajuje in kdo nadzira njeno
delo? Ali je v državi posebni poročevalec oziroma nacionalni koordinator? Kaj ta
funkcija obsega? Ali gre za neodvisno funkcijo? Kdo nadzoruje in spremlja delo
poročevalca?
8. Pregon storilcev kaznivih dejanj. Ali je država razvila mehanizme za pregon
storilcev kaznivih dejanj, povezanih s trgovanjem z ljudmi? Kako učinkovita je
zakonodaja na področju pregona storilcev kaznivih dejanj v praksi? Ali je
zakonodaja oblikovana tako, da je za kaznovanje storilca kaznivega dejanja
potrebno pričanje žrtve? Kakšna je sodna praksa? Ali so službe, ki se ukvarjajo s
preiskavo in pregonom storilcev, dovolj usposobljene in izobražene, da v
posameznem primeru lahko ugotovijo, da gre za žrtev trgovanja z ljudmi? Kakšno
je razmerje med preiskavami, obtožbami in dejanskimi obsodbami? Ali obstajajo
mehanizmi za odpravljanje socialno-ekonomskih neenakosti kot strategija za
86

zmanjševanje trgovanja ali se nasprotno država usmerja izključno v pregon
storilcev?
9. Statistični podatki. Ali je urejeno zbiranje podatkov o trgovanju z ljudmi?
Katerim podatkom država namenja največ pozornosti? Ali je izdelana enotna
metodologija za zbiranje podatkov? Kdo je odgovoren za zbiranje podatkov, kdo
za njihovo usklajevanje in evalvacijo? Kdo ima dostop do podatkov? Kateri
podatki so javno dostopni? Ali je sistem zbiranja podatkov na nacionalni ravni
vzpostavljen tako, da je mogoče podatke primerjati z drugimi državami?
5.1. Priporočila za Slovenijo
V nadaljevanju predlagamo nekatere izboljšave za posamezna področja trgovanja z
ljudmi v Sloveniji.
1. Pomoč in zaščita žrtev naj bosta v središču politik.
a. Žrtvam je treba zagotoviti pomoč in zaščito neodvisno od njihovega
pričanja v kazenskem postopku.
b. Žrtve trgovanja z ljudmi morajo imeti pravico, da se vključijo v
integracijske in reintegracijske programe.
c. Država naj omogoči žrtvam trgovanja z ljudmi realno možnost do dela in
zaposlitve s spodbujanjem delodajalcev, da bodo pripravljeni zaposliti
žrtev trgovanja z ljudmi.
d. Potrebno je oblikovati standarde za delo z žrtvami trgovanja z ljudmi.
e. Potrebno je oblikovati mehanizme za spremljanje dela z žrtvami trgovanja
z ljudmi.
f. Država naj zagotovi finančna sredstva za projekte, ki so namenjeni
pomoči in zaščiti žrtev trgovanja z ljudmi.
g. Država naj prouči možnosti, kako bo žrtvi zakonsko zagotovila pravico do
odškodnine. Sedanji predlog, ki predvideva to možnost v okviru Zakona o
odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, je neprimeren in diskriminatoren, saj
ne vključuje vseh žrtev trgovanja z ljudmi.
87

2. Raziskovanje
a. Država naj aktivno spodbuja raziskovalno dejavnost, ki se nanaša na
proučevanje različnih dimenzij trgovanja z ljudmi.
b. Pri tem naj se ne omejuje zgolj na proučevanje najpogostejše oblike
trgovanja z ljudmi, ampak naj spodbuja raziskovanje vseh oblik; preverja
naj tudi javno mnenje.
c. Država naj spodbuja redne raziskave, ki bi na letni ravni ocenjevale delo
na področju preprečevanja trgovanja z ljudmi.
d. Država naj spodbuja raziskave, ki bi analizirale dejanski vpliv politik za
preprečevanje trgovanja z ljudmi na različne ciljne skupine, na primer
ženske, žrtve trgovanja z ljudmi, migrante brez legalnega statusa idr.
e. Država naj za te raziskave finančno poskrbi, vendar naj obenem omogoči,
da se ne izvajajo zgolj kratkotrajne raziskave.
f. Javne kampanje, programi ozaveščanja in izobraževalni programi naj bodo
načrtovani na podlagi raziskav.
3. Ozaveščanje in izobraževanje
a. Država naj izdela mehanizme in/ali poskrbi za potrebne raziskave, na
podlagi katerih bo lahko ocenila, katere so najbolj rizične skupine v
državi. Temu naj prilagodi kampanje ozaveščanja.
b. Kampanje ozaveščanja naj temeljijo na varovanju človekovih pravic in
deviktimizaciji žrtev trgovanja z ljudmi.
c. Ozaveščanje medijev je ključno, saj imajo ti pomembno vlogo pri
oblikovanju mnenja javnosti.
d. Država naj spodbuja programe in projekte, ki so namenjeni izobraževanju
najrazličnejših skupin. Predvsem naj spodbuja izobraževanje tistih oseb, ki
lahko pridejo v stik s potencialnimi žrtvami trgovanja z ljudmi (delavci v
azilnih domovih, centrih za tujce, konzularni delavci, inšpektorji za delo,
medicinsko osebje, starši itd).
e. Država naj razvije mehanizme za spremljanje učinkov takih izobraževanj.
f. Trgovanje z ljudmi naj bo na sistemski ravni čim prej vključeno v šolski
izobraževalni sistem na podlagi ustreznega učnega modela.
88

4. Otroci, žrtve trgovanja z ljudmi
a. Država naj začne posvečati več pozornosti trgovanju z otroki.
b. Potrebno je izvesti raziskavo o otrocih, žrtvah trgovanja z ljudmi, da bi
lahko na osnovi njenih rezultatov ocenili obseg in razsežnost pojava.
c. Oblikovati je treba projekte in programe izključno za otroke, žrtve
trgovanja z ljudmi.
d. Ustrezne službe morajo biti usposobljene za prepoznavanje otrok kot
potencialnih žrtev trgovanja z ljudmi.
e. Izdelati je treba mehanizme za spremljanje otrokovih pravic, ko so ti
vključeni v proces trgovanja z ljudmi.
5. Izvajanje pravnih instrumentov
a. Raziskava je pokazala na potrebo po izboljšanju pravnih instrumentov, kar
bi lahko pripomoglo k boljšemu prepoznavanju trgovanja z ljudmi med
odgovornimi službami. To bi lahko vplivalo na večje število odkritih
primerov trgovanja in več uspešno zaključenih sodnih procesov.
b. Oblikovati je treba mehanizme za spremljanje učinkovitosti pri izvajanju
zakonodaje v praksi.
c. Potrebno je razviti mehanizme za spremljanje uspešnosti pri pregonu
kaznivih dejanj.
d. Oblikovati je treba mehanizme za spremljanje varovanja človekovih
pravic, če gre za osebe, ki so bile vključene v trgovanje z ljudmi.
e. Treba je oblikovati mehanizme za ugotavljanje, ali so pravice delavcev
spoštovane ali kršene.
6. Statistični podatki
a. Treba je določiti metodologijo za zbiranje različnih podatkov o trgovanju
z ljudmi. Ti podatki naj vsebujejo vsaj naslednja področja:
– žrtve: identifikator, država rojstva in/ali država oz. kraj, kjer so
nazadnje živele, starost, spol, skupno število žrtev v državi na letni
ravni;
– preiskava: vzrok za preiskavo, metoda preiskave, število
osumljencev, koliko osumljencev je bilo v priporu, koliko jih je
89

ilo vključenih v nadaljnji postopek, zakaj ni prišlo do obtožbe,
spol, starost, državljanstvo, predkaznovanost in po katerih členih
kazenskega zakonika;
– pregon: število oseb, spol, starost, državljanstvo, predkaznovanost
in po katerih členih kazenskega zakonika, po katerem členu
kazenskega zakonika je oseba obtožena sedaj, postopek tožilstva
(koliko primerov so zavrgli in zakaj, v koliko primerih je šlo za
združitev spisa, v koliko primerih so vložili obtožnico in zakaj, v
koliko primerih je prišlo do poravnave in zakaj, število izrečenih
sodb, v koliko primerih je prišlo do pritožbe na sodbo, število
potrjenih pravnomočnih sodb, vrsta sodbe, vrsta in višina kazni);
– rekrutiranje: metode rekrutiranja, ali je šlo za delo kriminalne
združbe ali ne – upoštevati možnost, da je šlo za prostovoljno
migracijo, način vstopa v državo, kraj rekrutiranja;
– oblike trgovanja z ljudmi: za katero obliko trgovanja z ljudmi gre
(seksualno izkoriščanje, izkoriščanje v gradbeništvu, otroško delo,
delo v poljedelstvu, delo v restavracijah ipd.);
– metode prisile: za kakšno vrsto prisile je šlo (zaklepanje, grožnje,
odvzem dokumentov, brez zaslužka itd.);
– mobilnost žrtev.
b. Država naj določi standarde, kdo v državi je odgovoren zbirati in
posredovati take podatke.
c. Tako pridobljeni podatki naj bodo med seboj usklajeni, ocenjeni in
predstavljeni v obliki letnega poročila.
d. Sistem zbiranja podatkov naj bo vzpostavljen tudi tako, da bo omogočal
primerjavo teh podatkov z drugimi državami.
90

6. Dodatek: Analiza sodnih spisov s področja trgovanja z ljudmi in
prostitucije v Sloveniji
6.1. Uvod in metodologija
Preiskovanje kaznivih dejanj, povezanih s trgovanjem z ljudmi, in pregon storilcev sta v
številnih mednarodnih dokumentih in priporočilih označena za pomembna mehanizma za
preprečevanje trgovanja z ljudmi. Kot smo predstavili, mnoge države v nacionalnih
programih veliko pozornosti namenjajo programom in projektom, ki vključujejo organe
pregona, mednarodno sodelovanje policije, sodnikov in tožilcev in predvidevajo
izobraževanje. Eden od mehanizmov za spremljanje aktivnosti na tem področju je
ugotavljanje števila uvedenih preiskav, vloženih obtožb in potrjenih pravnomočnih
obsodb, ki jih posamezna država izda v določenem časovnem obdobju.
Delo na projektu, ki je sicer imelo poudarek na umeščanju trgovanja z ljudmi v
mednarodni kontekst, nas je spodbudilo k dodatni analizi, ki se osredinja na sodne prakse,
povezane s kaznivimi dejanji pri trgovanju z ljudmi v Sloveniji. Na Statističnem uradu
RS so nam posredovali podatke o številu polnoletnih oseb, ki so bile pravnomočno
obsojene za kazniva dejanja, povezana s trgovanjem z ljudmi (členi 185, 186 in 387 KZ).
Za časovni okvir analize smo izbrali obdobje zadnjih petih let. Statistične podatke za leto
2006 smo prepozno in jih zaradi časovne omejenosti projekta nismo vključili v analizo.
Raziskovano obdobje se torej nanaša na obdobje od januarja 2001 do decembra 2005.
Urad nam je posredoval tudi seznam tistih sodišč, ki so izdala sodbe. Na podlagi teh
podatkov smo opravili terensko delo, ki je vključevalo pregled sodnih spisov na okrožnih
sodiščih v Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Kopru, Novem mestu in Kranju ter
okrajnih sodiščih v Ljubljani in Krškem. Odzivi sodišč na našo prošnjo za vpogled v
omenjene spise so bili različni: ponekod je bila prošnja, v kateri smo se zavezali etičnim
standardom v raziskovanju, dovolj za vpogled, drugod pa so nam vpogled omogočili po
daljšem dopisovanju. Težave pri pridobivanju spisov so nastale, ker vsa sodišča še nimajo
vzpostavljene računalniške baze vodenja podatkov. Do spisov smo v večini primerov
prišli s pomočjo vpisničark, ki so ročno pregledovale vpisnike, saj nismo poznali vpisnih
številk sodnega spisa ali osebnih podatkov obsojenih oseb. Problem je bil nekoliko lažje
91

ešljiv pri manjših sodiščih, kjer so zaposleni primere večinoma poznali. Tudi pri
pregledu sodnih spisov smo imeli različne izkušnje. Večinoma smo imeli prost dostop do
spisov, v nekaterih primerih pa smo gradivo pregledali celo v spremstvu varnostnikov
oziroma pripravnikov. Ravno tako so sodišča imela različne zahteve glede (ne)možnosti
fotokopiranja sodne dokumentacije. Ponekod so to možnost zavrnili ali pa so sami
poskrbeli za izbris osebnih podatkov obsojencev. Skupno smo na sodiščih pregledali 17
sodnih spisov, terensko delo je potekalo med majem in julijem 2007.
V prvem, primerjalnem poglavju smo se usmerili v analizo statističnega zbiranja
podatkov. Zanimalo nas je, kako statistični urad zbira podatke o kaznivih dejanjih,
povezanih s trgovanjem z ljudmi. Preverili smo tudi, ali so ti podatki usklajeni s tistimi,
ki jih zbira Medresorska delovna skupina za boj proti trgovini z ljudmi. Obenem smo
ugotavljali tudi (ne)skladnost med podatki, ki nam jih je posredoval statistični urad, in
podatki, ki smo jih pridobili iz analize pridobljenega gradiva na sodiščih.
V opisnem oziroma vsebinskem delu te raziskave smo se osredinili na analizo
naslednjih podatkov:
1. Sodni proces: Kako je do njega prišlo, kako se je odvijal, koliko časa je trajal in
kakšen je bil rezultat? Kakšno je razmerje med preiskavami, obtožbami in
obsodbami in kakšni so razlogi za majhno število pravnomočnih obsodb?
2. Obtoženci in obsojenci: Kdo so in koliko jih je, kakšni so bili njihovi motivi, da
so storili kaznivo dejanje? Kakšno je njihovo razmerje do posameznikov oziroma
posameznic v prostituciji?
3. Osebe v prostituciji: Kdo so, od kod prihajajo in kakšna je njihova zgodba?
4. Stranke: Kdo so, kako pogosto se pojavljajo v sodnih procesih in kakšna je
njihova vloga?
6.2. Predstavitev podatkov
Statistični urad zbira podatke o kriminaliteti s posebnimi vprašalniki, ki jih izpolnjujejo
okrožna državna tožilstva in okrožna ter okrajna sodišča in jih enkrat mesečno pošiljajo
statističnemu uradu. Ta jih ureja in objavlja na letni ravni. Vprašalniki so različni in so
namenjeni polnoletnim, mladoletnim in pravnim osebam. V našem primeru smo uporabili
92

podatke, ki so bili posredovani na t. i. obrazcu SK-SP in zajemajo podatke o obtoženih
polnoletnih osebah, zoper katere je bil kazenski postopek pravnomočno končan. Ta
vprašalnik izpolnijo okrožna ali okrajna sodišča, takoj ko sodnik (predsednik senata) v
spisu ugotovi formalno pravnomočnost sodne odločbe, s katero je obtožni akt zavržen,
postopek ustavljen, oproščen obtožbe, obtožba zavrnjena, izrečen varnostni ukrep brez
izreka kazni, spoznan za krivega ali pa je zadeva odstopljena drugi državi. Iz vprašalnika
urad pridobi različne podatke o storilcu kaznivega dejanja, kot so spol, starost, občina
stalnega prebivališča, izobrazba, soudeležba pri kaznivem dejanju, prejšnje obsodbe,
trajanje pripora, podatke o kaznivem dejanju, kraju kaznivega dejanja, sodni odločbi,
izrečenih kazenskih sankcijah in trajanju postopkov. Tako urad dobi tudi podatke o vseh
storilcih kaznivih dejanj v Sloveniji, slovenskih državljanih, ki storijo določena kazniva
dejanja v tujini, in tujcih, ki storijo določena kazniva dejanja v tujini, vendar postopek
vodijo pristojni organi v Sloveniji.
Statistični urad nam je posredoval informacije o številu polnoletnih oseb, ki so
bile obsojene za kazniva dejanja, povezana s trgovanjem z ljudmi v obdobju od leta 2001
do 2005, in podatke o tem, na katerem sodišču se je sodni proces odvijal (tabela 1).
Tabela 1: Število obsojenih polnoletnih oseb glede na kaznivo dejanje, sodišče in leto
Člen 185 Člen 186 Člen 387
Sodišče 2002 2004 2001 2002 2003 2004 2005 2001
Okrožno sodišče v Ljubljani – – 5 6 2 1 – –
Okrožno sodišče v Mariboru – – 3 – 1 1 – –
Okrožno sodišče v Murski Soboti – – 2 – – 1 – –
Okrožno sodišče v Novem mestu – – 2 – – – – –
Okrožno sodišče v Kopru – – – 1 1 – – –
Okrožno sodišče v Kranju – 2 – – – – – –
Okrajno sodišče v Ljubljani 1 – – – – – – –
Okrajno sodišče v Krškem – – – – – – – 1
Pri pregledu sodnih spisov na sodiščih smo ugotovili, da nekatera sodišča ne razpolagajo
z vsemi zgoraj omenjenimi sodnimi spisi obsojenih oseb. Tako smo ugotovili, da se v kar
šestih od osmih sodišč podatki statističnega urada razlikujejo od tistih, ki smo jih
pridobili s terenskim delom na sodiščih. Eden od vzrokov za nastalo razliko je v načinu
zbiranja podatkov statističnega urada. Če je oseba obsojena hkrati za dve kaznivi dejanji
93

ali več, statistični urad v svojih evidencah vodi le podatke o glavnem kaznivem dejanju.
Glavno kaznivo dejanje je tisto, za katero je v zakonu zagrožena najhujša kazen. Če je za
dve kaznivi dejanji predpisana ista kazen, pa se za glavno kaznivo dejanje šteje tisto, za
katero je sodišče izreklo najvišjo kazen, oziroma tisto, ki ga državni tožilec ali sodnik
štejeta za najhujše. Pri analizi podatkov smo tako ugotovili, da je bila na enem sodišču
oseba obsojena za kaznivi dejanji posredovanja po prostituciji (186. člen KZ) in
spravljanja v suženjsko razmerje (387. člen KZ), vendar je bila oseba evidentirana le pri
186. členu, saj je za to kaznivo dejanje obsojenec dobil višjo kazen. Podobno je bilo na
drugem sodišču, ko je bila oseba obsojena zaradi spravljanja v suženjsko razmerje in
poskusa umora. V tem primeru je statistični urad za glavno kaznivo dejanje štel umor in
tako podatkov o posameznici, ki je bila ravno tako pravnomočno obsojena zaradi
spravljanja v suženjsko razmerje, v evidencah ni bilo.
Drugi vzrok za odstopanja med podatki je vodenje podatkov na sodiščih. Sodišča,
ki še nimajo urejenega računalniškega evidentiranja, vse podatke v vpisne knjige
vpisujejo ročno. Podatek o letu obsodbe za iskanje podatkov v vpisni knjigi ni relevanten,
saj zadeve vodijo po vpisnih številkah, ki vsebujejo letnico začetka postopka in ne
obsodbe. Tako je mogoče, da so v primerih, ko so vpisničarke ročno iskale sodne spise po
vpisnih knjigah, kakšno zadevo spregledale, še posebej, ker je v veliki večini šlo za
dolgotrajne procese. 135 Obstaja tudi tretja možnost: do napak je prišlo že pri samem
izpolnjevanju obrazcev, lahko pa so se razlike pojavile zaradi napak pri obdelavi
podatkov statističnega urada.
Poleg zgoraj omenjenih dveh primerov sodišča niso našla sodnih spisov za 15
oseb, o katerih smo pridobili podatke prek statističnega urada. V spodnji tabeli (tabela 2)
tako prikazujemo razlike v podatkih, ki jih je posredoval statistični urad, s tistimi, ki smo
jih pridobili s terenskim delom.
135 V praksi to pomeni, da bi morale vpisničarke pregledati vpisne knjige do leta 1996 za sodbo, ki je bila
izrečena leta 2001, saj sodni procesi, povezani s trgovanjem z ljudmi, po naših ugotovitvah v povprečju
trajajo pet let in pol.
94

Tabela 2: Število polnoletnih oseb glede na kaznivo dejanje, leto in vir informacij
Člen KZ Leto Statistični urad Terensko delo
Člen 185 2001
2002 1 (LJ)
2003
2004 2 (KR) 2 (KR), 1 (MS)**
2005
Člen 185 (KZ
iz leta 2004) 2005 2 (KP)
Člen 186 2001
5 (LJ), 3 (MB), 2 (MS), 2
(NM)
2 (LJ), 3 (MB), 2 (NM), 2
(MS)*
2002 6 (LJ), 1 (KP) 1 (KP)
2003 2 (LJ), 1 (MB), 1 (KP)
2004 1 (LJ), 1 (MB), 1 (MS) 1 (LJ), 1 (MS)**
2005
Člen 387 2001 1 (KK) 2 (KK), 1 (MS)*
2002
2003
2004
2005
*/** Ista oseba, ki je obsojena za različna kazniva dejanja.
Način zbiranja podatkov o trgovanju z ljudmi pri Medresorski delovni skupini za boj
proti trgovini z ljudmi smo podrobno opisali že v poglavjih zgoraj. Kljub ugotovitvi, da
podatki policije, tožilstva in nevladnih organizacij med seboj niso usklajeni in se ne
zbirajo na enoten način, smo, da bi pokazali na (ne)usklajenost podatkov, posredovanih s
strani statističnega urada in medresorske delovne skupine (oziroma tožilstev, ki podatke
pošiljajo skupini), te med seboj primerjali. Iz tabele 3 je razvidno, da tožilstva do leta
2004 medresorski delovni skupini niso posredovala nikakršnih podatkov. Za leti 2004 in
2005 pa ima skupina podatek, da ni bila izrečena nobena pravnomočna sodba, čeprav
lahko na podlagi podatkov statističnega urada ugotovimo, da ni tako. Iz tabele je
razvidno, da so uradu sporočili, da sta bili v letu 2004 dve osebi pravnomočno obsojeni
zaradi zvodništva in tri zaradi posredovanja pri prostituciji. Če podatka primerjamo z
informacijami s terena, ugotovimo, da je bila dodatno obsojena še ena oseba po 185. in
186. členu in dve osebi po novem 185. členu, ki se nanaša na posredovanje pri
prostituciji. Tako lahko ugotovimo, da je med podatki precejšnja razlika in da
medresorska delovna skupina ter statistični urad podatkov ne usklajujeta.
95

Tabela 3: Število polnoletnih oseb glede na kaznivo dejanje, leto in vir informacij
Člen KZ Leto Statistični urad MDS Terensko delo
Člen 185 2001 Ni podatka
2002 1 Ni podatka
2003 Ni podatka
2004 2 / 2 + 1**
2005 /
Člen 185 (KZ
iz leta 2004) 2005 / 2
Člen 186 2001 12 Ni podatka 8 + 1*
2002 7 Ni podatka 1
2003 4 Ni podatka
2004 3 / 1 + 1**
2005 /
Člen 387 2001 1 Ni podatka 2 + 1*
2002 Ni podatka
2003 Ni podatka
2004 /
2005 /
*/** Ista oseba, ki je obsojena za različna kazniva dejanja.
6.3. Sodni procesi
V nadaljevanju bomo podrobneje predstavili sodne procese, pri čemer se bomo osredinili
na dejavnike, ki so pripeljali do obtožb in pozneje do sodnih procesov, in na vprašanja,
kako in koliko časa so procesi potekali ter kakšen je bil rezultat. Predstavili bomo tudi,
zakaj do sodb ni prišlo ali zakaj niso bile pravnomočno potrjene, razmerja med
preiskavami, obtožbami in pravnomočnimi obsodbami ter podrobneje pogledali, kakšne
so bile višine kazni.
Ob pregledu dokumentacije sodnih spisov lahko najdemo različne vzroke, ki so
pripeljali do kazenskih ovadb policije proti posameznikom in posameznicam. Pogost
razlog, da je policija primer začela proučevati in zbirati dokaze, je bilo obvestilo občanov
in občank policiji, »da se v njihovem naselju nekaj dogaja«. Večina prijaviteljev je želela
ostati anonimna zaradi bojazni pred maščevanjem. Tako so bila v več primerih anonimne
prijave podane telefonsko, v enem primeru pa s pismom, v katerem je »bližnji sosed«, kot
se je poimenoval, podrobno opisal dogajanje v nočnem lokalu in opozoril policiste, na kaj
naj bodo pri preiskavi pozorni; zapisal je tudi kam lastniki skrijejo dekleta, če v lokal
96

pride policija ali inšpekcija. Če ne gre za anonimne prijavitelje, v sodnih spisih najdemo
tudi zapisnike o razgovorih s prijavitelji, v nekaj primerih ti nastopajo tudi kot priče na
glavnih obravnavah. Policija je začela zbirati dokaze tudi zaradi obvestila družine o
izginotju družinskega člana. Zaskrbljeni starši tako prijavijo izginotje svojih otrok,
pojavljajo pa se tudi prijave zakonskih partnerjev. V enem primeru je policija začela s
proučevanjem primera na podlagi več različnih prijav proti isti osebi, ki je posredovala
delo v tujini. Vse posameznice, ki so prek te osebe odšle na delo v tujino, so bile
pogrešane oziroma se kljub temu, da je minilo več časa od odhoda, še vedno niso javile
družini. Policija je z zbiranjem podatkov in dokazov proti posameznikom pričela tudi na
podlagi prijav oškodovancev oziroma oškodovank. Takšnih prijav sicer ni veliko,
večinoma gre za primere, ko so se na policijo obrnile državljanke drugih držav. Te so
večinoma prijavile svoje delodajalce zaradi neplačevanja, siljenja v prostitucijo, v enem
primeru pa tudi zaradi omejevanja svobode. Nekaj je bilo primerov, ko so oškodovanke
prijavile kaznivo dejanje, ki ni bilo neposredno povezano s trgovanjem z ljudmi (na
primer posilstvo), vendar pa je bilo pozneje v procesu zbiranja dokazov ugotovljeno, da
je osumljenec storil tudi takšna kazniva dejanja. Enkrat je policija ukrepala tudi zaradi
poročila o sumu kršitev predpisov s področja zaposlovanja tujcev, ki je prispelo na
inšpektorat za delo. Večinoma pa neposredni vzrok ni naveden. V policijskih poročilih
tako zasledimo zgolj informacijo, da »so na podlagi zbranih dokazov podani elementi
kaznivega dejanja«, in ni podrobneje navedeno, zakaj je policija začela z zbiranjem
dokazov.
Zbiranje dokazov je večinoma rezultat tajnega policijskega delovanja. Policija je
zbirala dokaze s tajnim opazovanjem stanovanj, sledenjem osumljencem,
prisluškovanjem ali hišnimi preiskavami. Policija je zbirala dokaze tudi s policisti, ki so
se izdajali za stranke. Ti so najpogosteje obiskali lokal ali stanovanje, kjer so preverili, ali
so se seksualne storitve dejansko dale dobiti in kako sam postopek poteka. Redkeje pa se
policija loteva postopka, v katerem so pod krinko prostitutk, bodočih maserk, telefonistk
in hostes nastopale policistke.
Sodni procesi so običajno zelo dolgi tako pri dejanjih, povezanih s trgovanjem z
ljudmi, kot pri drugih kaznivih dejanjih. Ugotovili smo, da je v analiziranem obdobju od
kazenske ovadbe do izdaje pravnomočne sodbe povprečno preteklo pet let in pol. Pri tem
97

navedimo, da je skoraj polovica sodnih procesov trajala šest oziroma sedem let, največ
osem oziroma najmanj dve leti. Med najpogostejšimi vzroki za dolgotrajnost postopkov
je bilo iskanje obtožencev, saj so se ti v mnogih primerih izmikali pričanju na sodišču, da
bi postopek zastaral. Številni procesi so bili med glavno obravnavo »prestavljeni na
nedoločen čas«, ki je včasih trajal tudi več let, preden je odgovornim institucijam (včasih
tudi s pomočjo tiralice) obtoženca uspelo najti. Drugi najpogostejši vzrok za
dolgotrajnost postopkov je bilo iskanje prič oziroma posameznikov in posameznic, na
katerih je temeljilo tožilčevo dokazovanje krivde. V nekaj primerih je šlo za tuje
državljanke, in ker so bile v proces iskanja prič vključene tako institucije v Sloveniji kot
v tujini, je bilo iskanje še toliko dolgotrajnejše. Proces je bil dolgotrajen tudi zaradi
velikega števila vpletenih oseb v primer – tako na strani obtoženih kot na strani
oškodovanih. Veliko pritožb tožilstva ali obsojenih na sodiščih prve stopnje je še
podaljšalo čas, ko je bila izrečena pravnomočna sodba. V teh primerih je v povprečju
trajalo najmanj eno leto preden je sodišče druge stopnje ponovno razsodilo o določenem
primeru. V nekaterih primerih pa je ravno dolgotrajnost postopkov povzročila, da je
kaznivo dejanje zastaralo in so bile obtožbe proti obtožencem umaknjene.
V spodnji tabeli (tabela 4) prikazujemo nekatere podatke o sodnih procesih:
ugotavljamo razmerje med številom oseb, zoper katere so bile uvedene preiskave,
številom obtoženih oseb in številom pravnomočno obsojenih oseb.
98

Tabela 4: Število oseb, zoper katere je bila uvedena preiskava, število obtoženih oseb,
število oseb, katerim je bila izrečena sodba in število pravnomočno obsojenih oseb
Člen KZ Preiskava Obtožba Št. obsojenih / izrečena sodba na 1. Pravnomočne obsodbe
stopnji
Člen 185 2 (KR), 2 (KR), 2 (KR), 1 (MS)** 2 (KR), 1 (MS)**
1 (MS),** 2
(LJ), 2 (LJ), 1
(MB)***
1 (MS),** 1
(LJ),
2 (LJ),
1 (MB)***
Člen 185
(KZ iz leta
2 (KP)
2004)
Člen 186
Člen 387
3 (NM),
2 (KP),
3 (MS),*
2 (MS),**
5 (KP),
2 (LJ),
2 (LJ),
1 (LJ),
2 (LJ),
3 (LJ),
2 (LJ),
2 (LJ),
2 (MB),
1 (MB)***
1 (MS),*
2 (KK),
1 (KP)
2 (NM),
1 (KP),
3 (MS),*
2 (MS),**
5 (KP),
2 (LJ),
2 (LJ),
1 (LJ),
1 (LJ),
3 (LJ),
2 (LJ),
2 (LJ),
2 (MB),
1 (MB)***
1 (MS),*
2 (KK),
1 (KP)
2 (NM), 1 (KP), 2 (MS),* 2
(MS),** 3 (KP), 2 (LJ), 1 (LJ), 3
(LJ), 2 (LJ), 2 (MB), 1 (MB)***
2 (NM), 1 (KP), 2
(MS),* 1 (MS),** 1
(LJ), 2 (LJ), 2 (MB), 1
(MB)***
1 (MS),* 2 (KK) 1 (MS),* 2 (KK)
Skupaj 41 37 25 18
*/**/*** Ista oseba, ki je obtožena za več kaznivih dejanj.
Zgornja tabela prikazuje celotni sodni postopek od uvedbe preiskave do izreka
pravnomočne sodbe. Ker so podatki posredovani tudi glede na kraj sojenja oziroma
sodišče, lahko sledimo, kaj se je z določeno osebo v samem procesu dogajalo. Razberemo
lahko, da je bila proti 41 osebam uvedena preiskava zaradi suma kaznivih dejanj
zvodništva, posredovanja pri prostituciji ali spravljanja v suženjsko razmerje. Za 37 oseb
je tožilstvo nadalje podalo obtožnico in za 25 oseb izreklo sodbo. Med temi so bile sodbe
pravnomočno potrjene zgolj za 18 oseb. Podatki kažejo tudi, da tožilstvo ni podalo
kazenske ovadbe za zvodništvo zoper eno osebo in zoper tri osebe za posredovanje pri
prostituciji. V primeru štirih oseb, ki so bile obtožene za zvodništvo, do obsodbe ni prišlo
ali pa je bila izrečena oprostilna sodba; za osem oseb to velja za posredovanje pri
prostituciji, za eno pa za spravljanje v suženjsko razmerje. V štirih primerih (sedem oseb)
99

je bila po pritožbi na sodbo prvostopenjskega sodišča izrečena oprostilna sodba. Kar 22
od 25 oseb se je pritožilo na sodbo prve stopnje. Sodišče druge stopnje je le v štirih
primerih (sedem oseb) v celoti potrdilo sodbo na prvi stopnji, v vseh ostalih primerih je
bil rezultat pritožbe zmanjšanje kazni (osem oseb) ali oprostitev obsojenca (sedem oseb).
Razlogi, zakaj v času sodnega procesa ni bilo obsodbe ali pa ta ni bila
pravnomočno potrjena, so različni. Analiza je pokazala, da so med najpogostejšimi
naslednji:
– premalo dokazov zoper obdolženca in umik obtožnice tožilstva,
– zastaranje,
– sprememba izjave priče med glavno obravnavo,
– nepravilnosti pri pridobivanju dokazov in dokaznega materiala,
– sprememba kazenskega zakonika leta 2004: po ukinitvi kaznivih dejanj
posredovanje pri prostituciji in zvodništvo v nekaterih primerih tožilstvo dejanja
ni spremenilo v novo kaznivo dejanje zlorabe prostitucije. Samo v enem primeru
je sodišče po pritožbi obsojencev na sodbo prve stopnje to razveljavilo v tistem
delu, ki se je nanašal na kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji, in jim v
nadaljevanju izreklo novo sodbo na podlagi novega kazenskega člena zlorabe
prostitucije.
– smrt obdolžencev ali obsojencev.
V spodnji tabeli (tabela 5) predstavljamo še podatke o vrsti kazenske sankcije in višini
izrečenih kazni, če je prišlo do pravnomočne sodbe.
100

Tabela 5: Višina izrečenih kazni glede na kaznivo dejanje
Člen KZ Zapor Pogojna kazen
Člen 185 10 mesecev na 4 leta (KR), 8
mesecev na 3 leta (KR), 3
mesece na 2 leti (MS)**
Člen 185 (KZ iz leta 1 leto in 6 mesecev (KP),
2004)
Člen 186
8 mesecev (KP)
1 leto in 6 mesecev
(NM), 2 leti in 6 mesecev
(MB), 1 leto in 6
mesecev (MS)*
Člen 387 2 leti (MS),* 3 leta in 6
mesecev (KK), 4 leta
(KK)
*/** Ista oseba, ki je obsojena za različna kazniva dejanja.
6 mesecev na 2 leti (NM), 11
mesecev na 2 leti (KP), 6
mesecev na 2 leti (MS), 10
mesecev na 2 leti (MS),** 1 leto
na 3 leta (LJ), 1 leto na 2 leti
(LJ), 1 leto na 2 leti (LJ), 1 leto
na 3 leta (MB), 1 leto na 3 leta
(MB)
Iz tabele lahko razberemo, da je sodišče povečini izreklo pravnomočne sodbe za kazniva
dejanja, povezana s posredovanjem pri prostituciji. V treh primerih je izreklo sodbe tudi
za spravljanje v suženjsko razmerje, vendar je šlo zgolj v enem primeru za samostojno
kaznivo dejanje, v ostalih dveh primerih je bilo to povezano še z drugimi kaznivimi
dejanji. Iz podatkov v tabeli je razvidno, da v Sloveniji sodišča za kazniva dejanja,
povezana s trgovanjem z ljudmi, najpogosteje izrekajo pogojne obsodbe. Tako imajo
obsojenci možnost, da se zaporni kazni izognejo, če v določeni preizkusni dobi ne bodo
storili kaznivega dejanja. V 18 primerih obsodb so sedmim obsojencem izrekli zaporno
kazen, od tega največ za štiri leta v primeru kaznivega dejanja spravljanja v suženjsko
razmerje.
6.4. Obtoženci in obsojenci
V nadaljevanju bomo predstavili podatke o obtožencih in obsojencih kaznivih dejanj,
povezanih s trgovanjem z ljudmi. Z izrazom obtožena oseba razumemo polnoletno osebo,
proti kateri je bil vložen obtožni akt, vendar kazenski postopek pravnomočno še ni
zaključen. Obsojenci pa so polnoletne osebe, ki so jim očitano kaznivo dejanje dokazali,
so bile obsojene in so jim določili kazen. Podatke, ki jih posredujemo v nadaljevanju,
101

smo večinoma pridobili iz zapisnikov o zaslišanju obdolženca, zapisnikov o glavni
obravnavi ali iz sodb samih. Spodnje tabele (tabele 6–8) prikazujejo podatke o
obtožencih kaznivih dejanj, povezanih s trgovanjem z ljudmi; v njih predstavljamo
število obtožencev, proti katerim so v obdobju od 2001 do 2005 na različnih sodiščih v
Sloveniji potekali sodni procesi, katerega spola so in njihovo državo rojstva.
Tabela 6: Število obtožencev po kaznivem dejanju in sodišču
Člen KZ Število / sodišče Skupaj
Člen 185
2 (KR), 1 (MS),**,1 (LJ), 2 (LJ), 5
1 (MB)***
Člen 186 2 (NM), 1 (KP), 3 (MS),* 2 29
(MS),** 5 (KP), 2 (LJ), 2 (LJ), 1
(LJ), 1 (LJ), 3 (LJ), 2 (LJ), 2 (LJ),
2 (MB), 1 (MB)***
Člen 387 1 (MS),* 2 (KK), 1(KP) 3
Skupaj 37
*/**/*** Ista oseba, ki je obtožena različnih kaznivih dejanj.
Tabela 7: Število obtožencev po spolu in sodišču
Spol Število / sodišče Skupaj
Moški 1 (KR), 1 (NM), 1 (KP), 2 (MS), 2 (MS), 1 (KK), 5 24
(KP), 1 (LJ), 2 (LJ), 1 (LJ), 1 (LJ), 3 (LJ),1 (LJ), 1
(LJ), 1 (MB)
Ženske 1 (KR), 1 (NM), 1 (MS), 1 (KK), 1 (KP), 1 (LJ), 1 13
(LJ), 3 (LJ), 1 (LJ), 2 (MB)
Skupaj 37
Tabela 8: Število obtožencev glede na državo rojstva
Država rojstva Število / sodišče Skupaj
Slovenija 2 (KR), 2 (NM), 1 (KP), 3 (MS), 2 (MS), 1 27
(KP), 1 (LJ), 2 (LJ), 3 (LJ), 4 (LJ), 1 (LJ), 2
(MB), 1 (MB), 1 (KP), 1 (LJ)
Druge države
1 Hrvaška (KK), 1 Bosna in Hercegovina 10
(KK), 3 Srbija (KP), 1 Hrvaška (KP), 1
Srbija (LJ), 1 Hrvaška (LJ), 1 Bosna in
Hercegovina (LJ), 1 Makedonija (LJ)
Skupaj 37
V analiziranem obdobju je bilo vseh obtožencev 37 in večina je bila obtožena za kaznivo
dejanje posredovanja pri prostituciji (29). Podatki kažejo, da je bila večina obtožencev
102

moškega spola in rojenih v Sloveniji. Med drugimi državami rojstva obtožencev je na
prvem mestu Srbija (4), sledijo Hrvaška (3), Bosna in Hercegovina (2) in Makedonija (1).
Analiza pokaže, da je večina obtožencev zaključila (poklicno) srednjo šolo, med
poklici izstopata gostinski tehnik in natakar, medtem ko ima šest obtožencev
osnovnošolsko izobrazbo. Veliko obtožencev je v socialni in ekonomski stiski, pretežno
so brezposelni. Več kot tretjina obtožencev je navedla, da nima zaposlitve in da živi zgolj
od podpore socialnih služb ali staršev. Nekateri obtoženci pa so tudi premožni in imajo
lastna podjetja. Večinoma gre za lastnike nočnih lokalov, masažnih salonov, ženitnih
posredovalnic in taksi služb, medtem ko so brezposelne osebe večinoma (neprijavljene)
delale v teh podjetjih.
Zanimali so nas tudi motivi obtožencev, da so storili kaznivo dejanje, oziroma kaj
so navajali v svoj zagovor. V večini primerov so obtoženci zanikali, da bi storili kaznivo
dejanje. Dva sta kaznivo dejanje priznala in v zagovoru pojasnila, da sta dekletom pri
prostituciji »pomagala«. Eden od njiju je bil nekdanji uporabnik seksualnih storitev, ki je
iz pogovora s posameznicami, ki delajo v prostituciji, ugotovil, »kako oderuški so
nekateri zvodniki«, in se zato odločil, da bo ženskam »posredoval stike strank brezplačno
oziroma zgolj za nekaj tisoč tolarjev«. Tudi drugi obtoženec je zanikal, da bi bil zvodnik;
poimenoval se je za »menedžerja, ki skrbi, da so stanovanja čista, da je vedno na zalogi
dovolj kondomov, da nekdo dviguje telefone, ko kličejo stranke, ker punce nimajo časa,
da bi skrbele še za to«.
Obtoženci so se večinoma zagovarjali, da so v lokalih ponujali zgolj artistični
program, da so »dekleta« »samo plesala topless« in so bila tam le, da bi privabila čim več
strank, ki bi kupovale drage alkoholne pijače. Večina je zanikala, bi se pri njih nudila
prostitucija, navedli pa so, da so bile ženske »svobodne« in so v prostem času lahko
delale karkoli, tudi to, da so se dobile s kakšno od strank, ki je zahajala v lokal. Nekateri
so krivdo prenesli na druge, najpogosteje na ženske, ki so delale v prostituciji, in se
zagovarjali, da so sami izrecno prepovedali druženje s strankami izven delovnega časa,
vendar jih »dekleta verjetno niso poslušala«. Ali pa so navajali, da so objavljali oglase,
kjer so izrecno poudarili, da gre zgolj za »erotično masažo brez seksualnih storitev«,
vendar pa »sumijo, da so šla dekleta včasih tudi do konca«.
103

Tudi nekateri soobtoženci, ki so bili v večini primerov zaposleni v teh lokalih
oziroma podjetjih, so zanikali prostitucijo, v večini so »zgolj prodajali šampanjec«,
»oddali sobo gostu, ki je nameraval pri njih prespati« ali so domnevali, da gre za
»klasično oddajo stanovanj«. Nekaj jih je tudi priznalo slutnje, da se je pri njih »dalo
dobiti še kaj več«, vendar službe niso pustili, ker je bila to edina zaposlitev, ki so jo lahko
dobili.
Če so v procesu kot soobtoženke nastopale ženske, so pogosto prevzele vlogo
prostitutke, da bi se izognile obsodbi za posredovanje pri prostituciji. Tako se jih je
večina zagovarjala, da so same nudile seksualne storitve, drugih pa v to niso silile. Nekaj
obtožencev je za to, da so bili obdolženi, krivilo druge, predvsem ženske, ki so pri njih
delale, ali oškodovanke, ki so jih označili za »zmešane«, »problematična dekleta, ki
imajo polno težav doma«, »bivše narkomanke«, ženske, »ki se jim maščujejo, ker jim gre
dobro«, ali da gre »verjetno za stare zamere«. Nekateri obdolženci za nastale razmere
krivijo policijo. Navajajo, da gre za zaroto policije, saj »policaji pri meni ne dobijo
[seksualnih storitev] zastonj«.
Posamezni obtoženci so za posredovanje seksualnih storitev odprli in registrirali
podjetja za posredovanje avtomobilov, posredovanje stikov za osamljene ali take, ki si
želijo resno zvezo, masažni in kozmetični salon, posredovanje delovnih mest v Nemčiji,
agencijo za delo hostes na sejmih, erotični masažni salon, nepremičninsko agencijo in
vedeževanje na komercialni telefonski liniji 090.
Razmerja med obtoženci in soobtoženci so v veliki večini razmerja med
delodajalcem in delavcem, pri čemer so soobtoženi delali, denimo, kot natakarji, delavke
na komercialni liniji, kozmetičarke in maserke ter delavke v agenciji. Nekateri obtoženi
in soobtoženi so sorodniki; v sodnih procesih so tako obravnavali očeta in sina, dva brata,
moža in ženo, teto in nečakinjo, izvenzakonska partnerja ali ljubimca, kakor tudi
prijateljice oziroma znanke in znance.
Razmerja med obtoženci in posameznicami, ki so delale v prostituciji, so v
glavnem razmerja med delodajalcem in delavko. Obstajajo tudi razlike v razmerjih med
slovenskimi državljani in delavci ter delavkami, ki prihajajo iz tujine. Medtem ko so
slovenski delavci oziroma delavke večinoma zaposleni na črno, iz dokumentacije
razberemo, da so delodajalci za migrantke pogosto priskrbeli vso potrebno
104

dokumentacijo in delovna dovoljenja. Obdolženci so pogosto poleg kaznivih dejanj,
povezanih s trgovanjem z ljudmi, istočasno obtoženi še drugih kaznivih dejanj. V enem
primeru je bila ista oseba poleg zvodništva in posredovanja pri prostituciji obtožena še
prikazovanja in izdelave pornografskega gradiva (187. člen), prepovedanega prehoda čez
državno mejo (311. člen) in posilstva (180. člen). Posilstvo smo zaslediti tudi v drugem
primeru, ko je bila oseba dodatno obtožena še posredovanja pri prostituciji (186. člen),
spravljanja v suženjsko razmerje (387. člen), prisiljenja (142. člen), kršitve spolne
nedotakljivosti z zlorabo položaja (184. člen) in izsiljevanja (218. člen). V tretjem
primeru je bilo posredovanje pri prostituciji povezano s protipravnim odvzemom
prostosti po 143. členu KZ. Vse to na eni strani potrjuje povezanost trgovanja z ljudmi z
izkoriščanjem in siljenjem posameznikov in posameznic v prisilne spolne odnose, na
drugi pa je razvidna tudi povezava trgovanja z ljudmi s posredovanjem pri migracijah.
V spodnjih tabelah (tabele 9–11) predstavljamo nekatere podatke za obsojence
kaznivih dejanj, povezanih s trgovanjem z ljudmi. Tako lahko razberemo, da je bilo od 37
obtoženih zgolj 18 oseb pravnomočno obsojenih, od tega največ za kaznivo dejanje
posredovanja pri prostituciji. Večina obsojencev je moškega spola in rojenih v Sloveniji.
Največ jih ima srednješolsko izobrazbo in so bili zaposleni v svojem podjetju. Če je bilo
v primer vključenih več obtožencev, so bili večinoma obsojeni vsi.
Tabela 9: Število pravnomočno obsojenih po sodišču glede na kaznivo dejanje
Člen KZ
Število obsojenih / sodišče
Člen 185
2 (KR), 1 (MS)**
Člen 185 (KZ iz leta 2004) 2 (KP)
Člen 186 2 (NM), 1 (KP), 2 (MS),* 1 (MS),** 1
(LJ), 2 (LJ), 2 (MB), 1(MB)
Člen 387
1 (MS),* 2 (KK)
Skupaj 18
*/** Ista oseba, ki je obsojena za različna kazniva dejanja
105

Tabela 10: Število pravnomočno obsojenih oseb glede na spol in sodišče
Spol Število obsojenih / sodišče Skupaj
Moški
1 (KR), 1 (NM), 1 (KP), 2 (KP), 12
2 (MS), 1(MS), 1 (KK), 1 (LJ), 1
(LJ), 1 (MB)
Ženske 1 (KR), 1 (NM), 1(KK), 1 (LJ), 2 6
(MB)
Skupaj 18
Tabela 11: Število pravnomočno obsojenih oseb glede na državo rojstva in sodišče
Država rojstva Število obsojenih / sodišče Skupaj
Slovenija
2 (KR), 2 (NM), 1(KP), 2 (MS), 14
1 (MS), 2 (LJ), 2 (MB), 1 (MB),
1 (KP)
Druge države
1 Srbija (KP), 1 Bosna in 4
Hercegovina (KK), 1 Hrvaška
(KK), 1 Makedonija (LJ)
Skupaj 18 18
6.5. Posameznice v prostituciji
V tem poglavju bomo podrobneje predstavili nekatere podatke o posameznicah, ki se
ukvarjajo s prostitucijo. Ob pregledu sodne dokumentacije za analizirano obdobje smo
ugotovili, da gre (v naših primerih) izključno za osebe ženskega spola. Napačno bi bilo
zaključiti, da v Sloveniji ni moških posameznikov, ki se ukvarjajo s prostitucijo. Čeprav
se v sodnih procesih niso pojavljali, smo v dveh sodnih primerih med dokaznim
gradivom našli tudi zapise o tem, da sta agencija za masažo in agencija z nepremičninami
ponujali tudi moško prostitucijo.
V dokumentaciji iz sodnih spisov lahko za posameznice, ki se ali so se ukvarjale s
prostitucijo, najdemo več različnih poimenovanj. V nekaterih primerih so označene za
oškodovanke (kadar se same označijo za take), v večini primerov pa se v sodnih zapisih
pojavljajo kot priče. V šestih primerih pa so posameznice nastopale tudi kot
(so)obtoženke. V spodnjih tabelah (tabele 12–14) predstavljamo nekatere njihove
podatke, kot so država rojstva, starost in vloga, ki so jo imele v sodnem procesu.
106

Tabela 12: Število posameznic v prostituciji glede na državo rojstva
Država rojstva
Število
Slovenija 33
Druge države 16 Ukrajina, 9 Romunija, 3
Madžarska, 3 Češka, 1 Poljska, 1
Hrvaška, 1 Slovaška, 1 Bolgarija
Skupaj 68
Tabela 13: Število posameznic v prostituciji glede na starost
Mladoletne 5
Polnoletne 63
Skupaj 68
Tabela 14: Število posameznic v prostituciji glede na vlogo v sodnem procesu
Oškodovanke 6
Priče 56
(So)obtoženke 6
Skupaj 68
Iz zgornjih tabel je razvidno, da je v sodnih procesih med leti 2001 in 2005 aktivno
sodelovalo 68 posameznic, od katerih je bila približno polovica rojenih v Sloveniji,
največ migrantk pa se je rodilo v Ukrajini (največ v enem mestu) in Romuniji. V
različnih dokumentih sodnih spisov smo tudi zasledili informacije o drugih
posameznicah, vendar te v sodnih procesih niso nastopale (gre za več kot 40
posameznic). Zato sklepamo, da je skupna številka žensk v prostituciji mnogo večja.
Policija je pri pregledu poslovanja neke »nepremičninske agencije« na primer ugotovila,
da je bilo »v opazovanem obdobju v agenciji zaposlenih vsaj še 20 drugih deklet«.
Podobno se je »ženitni posredovalnici« na objavljeni oglas »javilo več deklet slovenske
narodnosti«, »kozmetični in masažni salon« pa je večinoma »zaposloval dekleta iz bivše
Sovjetske zveze, med njimi tudi mladoletne«. Inšpekcija za delo je v enem od primerov
ugotovila, da je obtoženi brez dovoljenj zaposlil 16 posameznic madžarske, romunske,
češke, ukrajinske, moldavske in bolgarske narodnosti. V drugem primeru obdolženka
sama poroča, da že dalj časa zaposluje »več deklet iz Ukrajine, Rusije in Češke kot
plesalke, čistilke in sobarice«. V zapisnikih o zaslišanju prič dekleta omenjajo na primer:
»Koliko nas tam dela vseh deklet, ne vem, mogoče 20. Iz Ukrajine nas je 12.«
107

Analiza pokaže, da je bilo v sodne procese vključenih pet mladoletnih oseb, od
tega dve oškodovanki. V večini so bile posameznice stare med 22 in 25 let, v kar nekaj
primerih pa so ravno dopolnile 18 let. Večina (41) jih ima srednješolsko izobrazbo, 18 jih
je navedlo, da imajo nedokončano srednješolsko izobrazbo. Sedem jih ima dokončano
osnovno šolo, dve pa imata univerzitetno izobrazbo. Med poklici so najpogostejši
trgovka, frizerka, natakarica in šivilja, deset pa jih je trdilo, da so poklicne plesalke.
Skoraj vse so za razlog, da so se začele ukvarjati s prostitucijo, navedle lastno
brezposelnost ali brezposelnost v družini, migrantke pa so omenjale tudi širše družbene
razmere v državi rojstva. Poudarjale so: »doma nimam nobene prihodnosti«, »tudi če
dobiš delo, ne dobiš plače« ali »doma bi morala za tak denar, ki ga dobim tu, delati eno
ali dve leti«. Delo v prostituciji vidijo zgolj kot rešitev v sili in ga nameravajo opravljati
zgolj določen čas, dokler ne zaslužijo dovolj denarja. Povečini (23 primerov) gre za
posameznice, ki so ločenke z otroki ali matere samohranilke. Te so tako zaradi
brezposelnosti, neplačevanja preživnine za otroke ali pomanjkanja denarja prisiljene
opravljati delo, »ki ga lahko dobijo takoj in ki je dobro plačano«. Pri študentkah (5
primerov) pa opazimo, da prostitucijo razumejo zgolj kot eno od oblik (študentskega)
dela, le da ta nudi hiter zaslužek. Nekatera dekleta trdijo, da so v prostituciji »zgolj
slučajno«, da so za seksualno storitev denar prejele »zgolj enkrat« in da je to bilo »prvič
in zadnjič«. Dekleta kot vzroke za enkratno dejanje navajajo radovednost, željo, da bi
videle, ali bi lahko takšno delo sploh opravljale, oziroma »da bi lahko plačala visok račun
za mobitel«. Poleg mater samohranilk in ločenk je veliko tudi samskih oseb (38),
predvsem migrantke pa se odločajo za delo v tujini, da bi lahko finančno pomagale
svojim družinam. Tako navajajo: »doma imam bolno mamo« ali »v družini nas je osem
otrok in nihče nima zaposlitve«. Redkeje (7 primerov) najdemo med prostitutkami
poročene osebe. V štirih primerih so bile iskalke sezonskega dela v tujini, kjer so zgolj
med poletjem nameravale opravljati delo natakaric ali kuharic, ne da bi vedele, da se za
oglasi lahko skriva prostitucija. V treh primerih pa smo opazili, da gre za poročene
ženske, ki so delale za svoje zakonske partnerje ali ljubimce. Omenimo še, da sta v dveh
primerih posameznici med razloge za prostituiranje navedli potrebo po drogah. Tudi sicer
so droge pogosto omenjene v spisih, dekleta so trdila, da je prostitucija pogosto povezana
z drogami, ali pa so drogo uporabljale občasno, da so lažje delale v prostituciji.
108

Iz tabele 14 vidimo, da se je šest posameznic prepoznalo za žrtve oziroma
oškodovanke. Te so same javile policiji, da so bile izkoriščane. V enem od teh primerov
so oškodovanko odkrili policisti med posredovanjem v nočnem lokalu. V zapisnikih o
zaslišanju prič lahko preberemo, da so delodajalci posameznicam obljubljali dela
natakaric ali plesalk, ko pa so prišla v lokal, so lastniki od njih zahtevali, da se tudi
prostitutirajo. V dveh primerih dekleta poročajo tudi o pretepanju, posiljevanju,
zaklepanju v sobe in odvzemu potnih listov. V ostalih primerih se ženske niso označile za
žrtve, izkušnje pa so opisovale različno. Nekatere poudarjajo, da so seksualne storitve
nudile prostovoljno in so jih vnaprej seznanili, da gre za prostitucijo ter jih ni nihče silil:
»Nihče me ni silil, da bi gostom nudila spolne usluge, pač pa so me do tega pripeljale
okoliščine, v katerih sem se znašla«. Nekatere posameznice tudi odločno zanikajo
kakršnokoli prostituiranje in svoje delo opisujejo kot »topless plesalka«, »konzumdama«,
»barska plesalka« ali »osebje, ki je skrbelo, da gost popije čim več dragih alkoholnih
pijač«. V zagovorih je moč opaziti, da pogosto ščitijo svoje delodajalce, ko poudarjajo,
da so »šefi izrecno prepovedali spolne odnose s strankami« ali ko »šefica ni dovolila, da
bi se izven delovnega časa družile s strankami«. Zanikanje prostitucije lahko na eni strani
razumemo kot ščitenje delodajalcev. Da so obstajali tudi primeri ustrahovanja, je mogoče
razbrati iz zapisnikov o glavnih obravnavah, v katerih je na primer omenjeno, »naj se v
zapisnik navede, da se je priča pri zaslišanju tresla in je stalno pogledovala proti
obtožencema« ali »je priča ob pogledu na obtoženca začela glasno jokati«. Pri
migrantkah lahko na drugi strani zanikanje razumemo kot bojazen pred kaznovanjem in
deportacijo iz države, saj je bilo prostituiranje v obdobju, ko je bila opravljena velika
večina zaslišanj, še prekršek. Če jih je policija odkrila pri nudenju seksualnih storitev, so
posameznice trdile, da se niso prostituirale, ampak so »bile osamljene«, so si »zaželele
moškega«, so mislile, da »gre za resno zvezo« ali so »imele spolni odnos, pa saj to ni
prepovedano.«
Iz zapisnikov o zaslišanju prič lahko razberemo tudi informacije o prihodu
migrantk v Slovenijo. Te so za delo v Sloveniji največkrat izvedele od prijateljic,
sorodnic ali znank v domačem kraju, ki so v Sloveniji že delale ali so bile poročene. V
teh primerih so ženske vedele, kakšno delo bodo opravljale v Sloveniji. Nekaj jih je prišlo
v Slovenijo prek prijav na oglase za delo (natakaric ali plesalk) v tujini. V veliki večini so
109

za vstop v državo imele urejene vse dokumente, ki so si jih uredile same ali pa so za to
poskrbeli delodajalci.
V zvezi s prihodom v Slovenijo posameznice navajajo različne informacije, na
primer število prevoznikov, lastnike hotelov ali prenočišč in voznike taksijev. Omenjen je
tudi »nelegalni« vstop v Slovenijo, ko so nekaj žensk iz Hrvaške ter Bosne in
Hercegovine s čolni prepeljali v Slovenijo, že v pristanišču pa so jih izročili
delodajalcem.
Posameznice največkrat povejo, da so v Sloveniji delale legalno in so jim
delodajalci priskrbeli delovna dovoljenja ali delovne vize. Kljub temu se v dokumentaciji
nahajajo tudi podatki, ki kažejo, da vsi delodajalci posameznic, ki so prišle iz drugih
držav, niso prijavljali in so bile prisiljene delati nezakonito. Nekatere omenjajo, da jim
delodajalci niso želeli urediti dokumentov, so pa od njih na primer zahtevali, da pred
začetkom dela opravijo zdravniški pregled, za katerega so pozneje tudi redno plačevali.
Druge navajajo, da so bile zaposlene in so za ples dobivale redno plačilo. Nekatere trdijo,
da so sicer pogodbo o delu imele in jo tudi podpisale, ni pa jim bilo razloženo, kaj točno
je v pogodbi zapisano.
6.6. Stranke
Stranke so se v obravnavanih sodnih procesih pojavile zelo redko. Zgolj v štirih primerih
so bile zaslišane kot priče v sodnih procesih. Preiskovalni organi in tožilstvo so jih
zaslišali in vključili v sodni proces, če je policija med preiskavo odkrila, da so uporabljali
ali nameravali plačati za seksualne storitve. V vseh primerih gre za moške osebe, trije od
njih so bili slovenski državljani, v enem primeru pa je šlo za italijanskega. Njihova starost
je zelo različna: 17, 35, 40 in 48 let. Različna je tudi njihova izobrazba; eden od njih je
bil v času, ko je uporabil seksualne storitve, še dijak, eden je imel osnovnošolsko
izobrazbo in je opravljal poklic avtoprevoznika, tretji je imel srednješolsko in četrti
univerzitetno izobrazbo.
Na glavnih obravnavah stranke najpogosteje vprašajo, zakaj so se odločile za
uporabo seksualnih storitev in kakšen je bil sam potek dogovarjanja. Razlogi za obisk
prostitutk so bili različni. Medtem ko eden ni zanikal svojega dejanja in je povedal, da se
110

je za to odločil iz »radovednosti in malo zaradi razgovora s prijatelji«, so ostali trije
zanikali uporabo prostitucije. Eden med njimi sicer ne navaja vzroka, zakaj se je za obisk
prostitutke odločil, in v zagovoru pove, da do spolnega odnosa ni prišlo: »Sva samo
debatirala, med nama ni prišlo do spolnega odnosa oz. drugih telesnih stikov, ker sem
rekel, da se s ceno ne strinjam in potem sem odšel po isti poti, kot sem prišel«. Tudi drugi
je zanikal, da bi se zanimal za seksualne storitve. Povedal je, da se je v agencijo odpravil,
ker ga je zanimala erotična masaža, ni bil pa »zainteresiran za spolne usluge«. Tretji je v
svojem zagovoru povedal, da seksualnih storitev nikoli ne uporablja, v lokal pa je prišel
zgolj na željo prijatelja. V zagovoru je zavzel pozicijo žrtve in navedel, da ga je dekle
zapeljalo. Sam potek dogovarjanja za storitve z eno izjemo opisujejo skoraj identično.
Večina uporabnikov se je dogovorila z dekleti, ki so delala sama v najetih stanovanjih, v
enem primeru pa je šlo za storitev v nočnem lokalu. Stranke so začetne informacije
dobile v časopisih (Salomonov oglasnik), kjer so imela dekleta objavljene oglase. Po
klicu so od njih dobili podatke o ponudbi in ceni ter približen opis lokacije, kjer se je
stanovanje nahajalo. Če so bile stranke zainteresirane, so morale poklicati ponovno in
takrat so dobile podrobnejša navodila o lokaciji. Le v enem primeru je dejansko prišlo do
plačila seksualne storitve v nočnem lokalu pod pretvezo, da je stranka plačala za
šampanjec. V ostalih primerih je šlo za poskuse uporabe. V dveh primerih je dejanje
preprečila policija, v enem pa si je stranka zaradi previsoke cene premislila. Zapisniki o
zaslišanju prič strank so običajno zelo kratki. Poleg informacij, ki smo jih navedli,
stranke navajajo še opise posameznic, s katerimi so prišli v stik.
6.7. Sklep
Za konec povzemamo glavne ugotovitve iz analize sodnih spisov, povezanih s
trgovanjem z ljudmi in prostitucijo v Sloveniji. V obdobju od leta 2001 do 2005 so bile v
Sloveniji za kaznivo dejanje spravljanja v suženjsko razmerje pravnomočno obsojene tri
osebe (od tega ena hkrati še za posredovanje pri prostituciji). Trije so bili pravnomočno
obsojeni za kaznivo dejanje zvodništva (od tega ena oseba hkrati še za kaznivo dejanje
posredovanja pri prostituciji) in dva za zlorabo prostitucije. Ostalih deset je bilo
pravnomočno obsojenih za kaznivo dejanje posredovanja pri prostituciji. Pravnomočno
111

obsojenim osebam so bile v večini primerov izrečene pogojne kazni, v sedmih primerih je
bila izrečena zaporna kazen, in sicer največ za štiri leta za kaznivo dejanje spravljanja v
suženjsko razmerje. Iz pregledanih sodnih spisov smo ugotovili, da je bilo vseh oseb, ki
so bile obtožene za kazniva dejanja, povezana s trgovanjem z ljudmi in prostitucijo, 37.
Od tega jih je bilo 24 moškega spola in 13 ženskega. Iz vsebine sodnih spisov je
razvidno, da se na eni strani veliko obtožencev sooča s socialno in ekonomsko stisko ter
da so pogosto brezposelni, na drugi strani pa lahko opazimo premožne obtožence z
lastnimi podjetji. Večina jih je kaznivo dejanje zanikala in se zagovarjala, da so v lokalih
ponujali zgolj artistični program, da so dekleta »samo plesala topless« ali so bila tam
zgolj, da bi privabila čim več strank, dva sta kaznivo dejanje priznala in pri tem navedla,
da ni šlo za izkoriščanje, temveč za pomoč dekletom. Kar se tiče oseb v prostituciji, so v
pregledanih sodnih spisih izključno osebe ženskega spola, vendar pa smo med dokaznim
gradivom našli tudi zapise o storitvah moške prostitucije. Posameznice so bile v večini
primerov rojene v Sloveniji, med migrantkami jih je največ prišlo iz Ukrajine, za katere
smo opazili tudi, da so skoraj vse prihajale iz istega mesta. Večinoma je šlo za samske
osebe, 23 pa je bilo ločenk ali mater samohranilk. Skoraj vse trdile, da so se začele
ukvarjati s prostitucijo zaradi lastne brezposelnosti ali brezposelnosti v družini, migrantke
pa so navajale tudi širše družbene razmere v državi rojstva. Na podlagi pregledanih
sodnih spisov smo ugotovili, da so stranke zgolj v štirih primerih nastopali kot priče na
sodišču. V vseh primerih gre za moške, med njimi so bili trije slovenski državljani, eden
pa italijanski. Ugotovili smo njihovo različno starost, izobrazbo in tudi vzroke za uporabo
seksualnih storitev.
112

Literatura
Anthias, F., M. Cederberg in A. Raluca Torre. 2006. Mapping of Policies and Policy
Analysis: The UK Case. Oxford: Oxford Brooks University. Dostopno na
http://www.femipol.uni-frankfurt.de/docs/working_papers/wp1/UK.pdf (dostop 20. maj
2007).
Antunes M. M. 2006. Mapping of Policies Affecting Female Migrants and Policy
Analysis: The Portuguese Case. Nanterre: Universite de Paris X. Dostopno na
http://www.femipol.uni-frankfurt.de/docs/working_papers/wp1/Portugal.pdf (dostop 20.
maj 2007).
Bengtsson, A., A. Bllaca, R. Boucault, N. Demiri, A. Efendić, I. Gedeshi, A. Guthmiller,
S. Haxhiaj, L. Marinović, A. Merdanovic, M. Milivoj, I. Paunovic, A. E. Radicetti, R.
Rosenberg, H. Shanaj, S. Skupnjak- Kapic, L. Sokoli, S. Stojković in T. Taleska. 2006.
Best Parctices for Designing Trafficking Prevention Programmes in Schools. Tirana:
IOM.
Bianchi, G., M. Popper in I. Lukšik. 2007. Between Demand and Supply: A Regional
Analysis of Four Country Studies on the Supply and Demand for Sex Services and
Trafficking in Hungary, Poland, Slovakia and Slovenia. Geneva: IOM.
Brussa, L., ur. 2004. Transnational AIDS/STD Prevention among Migrant Prostitutes in
Europe/ Project. Final Report. Amsterdam: TAMPEP International Foundation.
Dostopno na http://www.tampep.com/documents/report_tampep_6.pdf (dostop 12. maj
2007).
Campani, G., T. Chiappelli, I. Cabral in A. Manetti. 2006a. Mapping of Policies Affecting
Female Migrants and Policy Analysis: The Italian Case. Firenze: Universitá degli Studi
di Firenze. Dostopno na http://www.femipol.uni-frankfurt.de/docs/working_papers/wp1
/Italy.pdf (dostop 20. maj 2007).
113

Campani, G., O. Salimbeni in I. Cabral. 2006b. Mapping of Policies Affecting Female
Migrants and Policy Analysis: The Spanish Case. Firenze: Universitá degli Studi di
Firenze. Dostopno na http://www.femipol.uni-frankfurt.de/docs/working_papers/wp1/
Spain.pdf (dostop 20. maj 2007).
Candappa, M. 2003a. Prevention and Fight against Trafficking: Institutional
Developments in Europe. Overview Reports on Finland, Ireland and Sweden. Centre for
Research in Ethnic Relations, University of Warwick. Dostopno na http://www.emzberlin.de/projekte_e/pj37_1pdf/FIS.pdf
(dostop 28. avgust 2007).
Candappa, M. 2003b. Prevention and Fight against Trafficking: Institutional
Developments in Europe. UK Report. Centre for Research in Ethnic Relations University
of Warwick. Dostopno na: http://www.emz-berlin.de/projekte_e/pj37_1pdf/UK.pdf
(dostop 28. avgust 2007).
Crowhurst, I. 2006. The Provision of Protection and Settlement Services for Migrant
Women Trafficked for Sexual Purposes: The Case of Italy. V Trafficking and the Global
Sex Industry, ur. K. Beeks in D. Amir, 217–228. Lanham: Lexington Books.
Čurin, S. 2006. Trgovina z ljudmi – mednarodne aktivnosti in umeščenost problematike v
slovenskem prostoru. V Uveljavljanje mednarodnopravnih dokumentov s področja boja
proti trgovini z ljudmi, ur. S. Čurin, 9–34. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS.
Di Nicola, A., I. Orfano, A. Cauduro, in N. Conci. 2005. Study on National Legislation
on Prostitution and the Trafficking in Women and Children. Brussels: TRANSCRIME
for European Parliament.
European Expert Group on Trafficking in Human Beings. 2004a. Opinion on Reflection
Period and Residence Period for Victims of Trafficking in Human Beings. Brussels:
European Commission. Dostopno na http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre
/crime/trafficking/doc/opinion_experts_group_2004_en.pdf (dostop 3. julij 2007).
114

European Expert Group on Trafficking in Human Beings, 2004b. Report of the Expert
Group on Trafficking in Human Beings. Brussels: European Commission. Dostopno na
http://ec.europa.eu/justice_home/doc_centre/crime/trafficking/doc/report_expert_group_1
204_en.pdf (dostop 5. maj 2007).
Fehér, L. 1999. “Bűnözés és prostitúció [Kriminal in prostitucija]”. V Szerepváltozások.
Jelentés a nők helyzetéről. Budimpešta: Tárki. Cit. v Bianchi, G., M. Popper in I. Lukšik.
Between Demand and Supply: A Regional Analysis of Four Country Studies on the
Supply and Demand for Sex Services and Trafficking in Hungary, Poland, Slovakia and
Slovenia (Geneva: IOM, 2007), 24, 25.
Freedman, J. 2003. Selling Sex: Trafficking, Prostitution and Sex Work amongst Migrant
Women in Europe. V Gender and Insecurity: Migrant Women in Europe, ur. J.
Freedmann, 120–136. Aldershot: Ashgate.
Gall, G. 2006. Sex Worker Union Organising: An International Study. Houndmilles:
Palgrave MacMillan.
Garosi, E. in O. Salimbeni. 2003. Prevention and Fight against Trafficking: Institutional
Developments in Europe. Overview – Spain. Firenze: Universitá degli Studi di Firenze.
Dostopno na http://www.emz-berlin.de/projekte_e/pj37_1pdf/Spain.pdf (dostop 28.
avgust 2007).
Hopkins, R. in J. Nijboer. 2004. Human Trafficking and Human Rights: Research, Policy
and Practice in the Netherlands. V Women and Trafficking, ur. S. Zavratnik Zimic, 85–
97. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Hughes, D. 2004. Best Practices to Address the Demand Side of Sex Trafficking.
Dostopno na http:// www.uri.edu/artsci/wms/hughes/demand_sex_trafficking.pdf. (dostop
13. avgust 2006).
115

Jacobson, M. 2002. Why do Men buy Sex? Nordic Institute for Women’s Studies and
Gender Research 1: 22–25.
Kempadoo, K., J. Sanghera in B. Pattanaik, ur. 2005. Trafficking and Prostitution
Reconsidered: New Perspectives on Migration, Sex Work, and Human Rights. Boulder,
London: Paradigm Publishers.
Kontos, M., U. Haferburg in A. V. Sacaliuc. 2006. Mapping of Policies Affecting Female
Migrants and Policy Analysis: The German Case. Frankfurt am Main: Institut für
Socialforschung an der J. W. Goethe Universität. Dostopno na http://www.femipol.unifrankfurt.de/docs/working_papers/wp1/Germany.pdf
(dostop 20.maj 2007).
Lang, A. 2006. Spremembe kazenske zakonodaje, ki bodo potrebne zaradi določb
Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovanju z ljudmi. V Uveljavljanje
mednarodnopravnih dokumentov s področja boja proti trgovini z ljudmi, ur. S. Čurin, 35–
42. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS.
Limanowska, B. 2004a. Trafficking in Human Beings in Southeastern Europe. Dostopno
na http://www.freetheslaves.net/files/09trafficking_see.pdf-ne (dostop 2. avgust 2007).
Limanowska, B. 2004b. The Victim perspective – A Neglected Dimension. V
Challenging Trafficking in Persons, Theoretical Debate & Practical Approaches, 27–31.
Baden-Baden: Nomos Verlagsgesellschaft.
Limanowska, B. 2005. Trafficking in Human Beings in Southeastern Europe: 2004 –
Focus on Prevention in Albania, Bosnia and Herzegovina, Bulgaria, Croatia, the Former
Yugoslav Republic of Macedonia, Moldova, Romania, Serbia and Montenegro and the
UN Administrated Province of Kosovo. Beograd: UNICEF / UNOHCHR / OSCE
ODIHR. Dostopno na http://www.unicef.org/ceecis/Trafficking.Report.2005.pdf (dostop
13. maj 2007).
116

Morokvasic, M. in C. Catarino. 2006. Mapping of Policies Affecting Female Migrants
and Policy Analysis: The French Case. Nanterre: Universite de Paris X. Dostopno na
http://www.femipol.uni-frankfurt.de/docs/working_papers/wp1/France.pdf (dostop 20.
maj 2007).
Nautz, J. 2005. Trafficking in Women in Europe 1918–1938 with an Outlook to the
Years of the Habsburg Monarchy. Besedilo, predstavljeno na delavnici Gendered
Migration, Sex Work and Exploitation: Trafficking in Women and Prostitution. Zagreb,
18.–20. november.
Orfano, I. 2005. A Victim-Centred Approach – The Italian Model. V Challenging
Trafficking in Persons, Theoretical Debate & Practical Approaches, 114–118. Baden-
Baden: Nomos Verlagsgesellschaft.
Pajnik, M. 2007. Mnenja o trgovanju z ljudmi in prostituciji v Sloveniji. Neobjavljeno
besedilo.
Pajnik, M. 2008. Prostitucija in trgovanje z ljudmi: perspektive spola, dela in migracij.
Ljubljana: Mirovni inštitut. V tisku.
Pajnik, M. in U. Kavčič. 2006. The Demand Side of Sex: Perspectives on Trafficking and
Prostitution: The Case of Slovenia. Poročilo o raziskavi. Ljubljana: Mirovni inštitut.
Pajnik, M., N. Kogovšek in S. Zupanc. 2006. Mapping of Policies Affecting Female
Migrants and Policy Analysis: The Slovenian Case. Ljubljana: Mirovni inštitut. Dostopno
na http://www.femipol.uni-frankfurt.de/docs/working_papers/wp1/Slovenia.pdf (dostop
20. maj 2007).
Pearson, E. 2002. Human Traffic, Human Rights: Redefining Victim Protection. London:
Anti-Slavery International. Dostopno na http://www.antislavery.org/homepage/resources
117

humantraffic/Hum%20Traff%20Hum%20Rights,%20redef%20vic%20protec%20final%
20full.pdf (dostop 20. september 2007).
Popov, J. 2002. Trgovina z ljudmi: somrak civilizacije ali kaos globalizacije. Ljubljana:
Društvo Ključ – Center za boj proti trgovini z ljudmi.
Pullen, K. 2005. Actresses and Whores: On Stage and in Society. Cambridge: Cambridge
University Press. Cit. v Bianchi, G., M. Popper in I. Lukšik, Between Demand and
Supply: A Regional Analysis of Four Country Studies on the Supply and Demand for Sex
Services and Trafficking in Hungary, Poland, Slovakia and Slovenia (Geneva: IOM,
2007), 9.
Pureber, S. 2006. Ali so policija, tožilstvo in sodstvo dovolj učinkoviti pri odkrivanju,
pregonu in kaznovanju storilcev kaznivih dejanj, povezanih s trgovino z ljudmi? V
Uveljavljanje mednarodnopravnih dokumentov s področja boja proti trgovini z ljudmi,
ur. S. Čurin, 42–46. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS.
Salimbeni, O. in T. Chiappelli. 2007. Traffico, tratta e sfruttamento. Firenze: Università
degli Studi di Firenze. Neobjavljeno gradivo.
Shlenzka, N. 2003. Prevention and Fight against Trafficking: Institutional Developments
in Europe. Belgium Report. Berliner Institut für Vergleichende Sozialforschung (BIVS).
Dostopno na http://www.emz-berlin.de/projekte_e/pj37_1pdf/Belgium.pdf (dostop 28.
avgust 2007).
Sizani, M., M. Hamza, F. Zenelaj, S. Ziu, V. Lanja, H. Shanaj, A. Sebes in P. Bryant.
2003. Trafficking in Human Beings and The Role of the School in its Prevention: Manual
for Teachers. Tirana: IOM.
Slany, K., M. Ślusarczyk, B. Kowalska, W. Burek, K. Zielińska in K. Krzystek. 2006.
Mapping of Policies Affecting Female Migrants and Policy Analysis: The Polish Case.
118

Krakow: Jagiellonian University Krakow. Dostopno na http://www.femipol.unifrankfurt.de/docs/working_papers/wp1/Poland.pdf
(dostop 20. maj 2007).
Šinkovec, J. 2003. Trgovina z ljudmi. V Zbornik referatov, 251–265. Ljubljana: DZ,
Raziskovalni sektor.
Šribar, R. 2006. O pornografiji: porno konstrukcija in feministična rekonstrukcija
seksualnosti. Ljubljana: Sophia.
Trimikliniotis, N. in M. Fulias-Souroulla. 2006. Mapping of Policies Affecting Female
Migrants and Policy Analysis: The Cyprus Case. Nicosia: Intercollege Cyprus. Dostopno
na http://www.femipol.uni-frankfurt.de/docs/working_papers/wp1/Cyprus.pdf (dostop
20. maj 2007).
Wijers, M. 1998. Women, Labour and Migration: The position of Trafficked Women and
Strategies for Support. V Global Sex Workers, ur. K. Kempadoo in J. Doezema, 69–78.
New York, London: Routledge.
Zavratnik Zimic, S., U. Kavčič, M. Pajnik in P. Lesjak Tušek. 2003. Kje v sestavljanki:
Trgovanje z ljudmi v Sloveniji, iz in preko nje. Ljubljana: IOM, Mirovni inštitut.
Zavratnik Zimic, S. in M. Pajnik. 2005. Trgovanje z ženskami: perspektiva žrtve. Teorija
in praksa 42(1): 113–135.
Zeis, T. in M. Liapi. 2006. Mapping of Policies Affecting Female Migrants and Policy
Analysis: The Greek Case. Atene: Center for Research in Women Studies. Dostopno na
http://www.femipol.uni-frankfurt.de/docs/working_papers/wp1/Greece.pdf (dostop 20.
maj 2007).
119