številka 2. Letnik 2011 (.pdf) - Bolnišnica Golnik

po svetu
35
po raku (»Mindfulness – Based Stress
Reduction and Cancer Recovery«).
Gre za način dela, kjer se z zavestnim
in pozornim osredotočanjem na sedanji
trenutek učiš umirjati in sprejemati
lastne misli in čustva. To je še posebej
pomembno predvsem za delo s tistimi
bolniki z rakom, ki svoje situacije ne morejo
spremeniti, temveč jo lahko samo
sprejmejo, seveda pa tudi za naše osebno
vsakodnevno življenje. Udeležila sem
se tudi tečaja psihosocialne onkologije,
enega redkih tovrstnih tečajev po svetu,
kjer nas je sodelovalo 8 študentov – poleg
štirih Kanadčank tudi postdoktorski
študentki psihologije Rie iz Japonske in
Amy iz Avstralije ter Admasu iz Etiopije.
Čeprav je tečaj izključno akademskega
značaja, so imeli vsi predavatelji izkušnje
iz prakse, njihova predavanja pa so bila
vsa po vrsti naravnost izjemna. V t. i.
laboratoriju za kodiranje čustev sem se
pod vodstvom klinične psihologinje dr.
Janine Giese-Davis, dolgoletne sodelavke
stanfordske univerze, udeležila tečaja
za kodiranje neverbalnih izrazov čustev.
S tem, ko opazuješ ton glasu, vsebino
izgovorjenega, neverbalne izraze obraza
in drugo gibanje telesa, poskušaš razbirati
izražena čustva, za kar je potrebno
ogromno prakse. Sodelovala sem pri
majhni pilotski študiji z bolniki s pljučnim
rakom in njihovimi partnerji – s podiplomsko
študentko psihologije Dale Dirkse, ki
sem ji med drugim pomagala pri pridobivanju
udeležencev v študiji. To sem izkoristila
za poznanstva z nekaj zdravniki,
ki obravnavajo bolnike s pljučnim rakom,
in jih poprosila za spremljanje njihovih
pogovorov z bolniki. Opazila sem, da so
pri pogovorih z zdravnikom skoraj vedno
prisotni tudi bolnikovi bližnji. Zdravniki so
zelo prijazni in odkrito spregovorijo o ciljih
oskrbe in tudi o dolgoročni prognozi bolezni,
če bolnik povpraša po tem. Vendar
tudi oni, podobno kot zdravniki pri nas,
večinoma ne naslovijo samoiniciativno
duševne stiske pri bolnikih. Zelo veliko
mi je pomenilo, da sem imela priložnost
spremljati suportivno skupino za bolnike
s pljučnim rakom in njihove bližnje, saj je
to populacija, s katero se pri svojem delu
srečujem . Gre za skupino odprtega tipa,
ki se srečuje enkrat na mesec, vodita
pa jo Lisa Lamont, klinična socialna delavka,
in medicinska sestra Helen Jung.
Udeležencev je običajno 8 do 12. Najpogosteje
bolnike ali bolnice spremljajo njihovi
partnerji, občasno pa se jim pridruži
tudi kateri od njihovih odraslih otrok ali
bližnji prijatelj. Nekako me je presenetilo,
kako odprti so bili člani skupine do
pogovora o težkih temah, kot sta poslavljanje
in umiranje, zlasti npr. začenjanje
pogovorov z bližnjimi o tem. Po drugi
strani so člani skupine izražali veliko optimizma,
borbenosti in v tem kontekstu
veliko govorili tudi o spremembah, ki so
jih ob svoji bolezni vnesli v vsakodnevno
življenje ipd. Čutila sem, kako je skupina
izjemno pomembno mesto za bolnike in
njihove bližnje, da izrazijo svoje izkušnje,
doživetja, tako v smislu svojih skrbi kot v
smislu pomoči in nasvetov drugim.
Veliko je še izkušenj iz Calgaryja, ki
tukaj niso našle prostora, a niso zato
nič manj dragocene in poučne. Žal med
vrsticami tudi ni več prostora za to, da
bi ujela toplino, prijaznost in spodbude
pravzaprav vseh, ki so me tam spremljali.
Zahvalila se jim bom lahko le s
pogumnim in uspešnim delom pri razvoju
psihosocialne onkologije in paliativne
oskrbe pri nas.
} Anja Simonič
Celotni tim v Calgaryju na poslovilnem srečanju pred mojim odhodom domov. Foto: osebni arhiv.