številka 2. Letnik 2011 (.pdf) - Bolnišnica Golnik

uvodnik
1
Spoštovane golničanke,
spoštovani golničani!
Obsijani s soncem – člani Uredniškega odbora Pljučnika
(od leve proti desni): nova članica uredniškega odbora Katja
Sušnik, Katja Vrankar, Anja Blažun, Anja Simonič, Judita
Žalik, Mitja Košnik, Romana Martinčič, Nina Karakaš in Jernej
Sitar. Manjkajo Renato Eržen, Janez Toni in Simon Papler.
Foto: J. Ribnikar.
Nedavno smo se v manjši družbi
spraševali o tem, kaj ali kdo nam je v navdih.
Ko smo po razmisleku položili karte,
se je na mizi znašlo marsikaj. Od druženja
z našimi najbližjimi in prijatelji, športa,
potepanj po naravi, branja knjig in najrazličnejših
drugih aktivnosti, celo lastne
intuicije, do tega, da je nekdo ostal brez
besed in povedal, da mu trenutno nič
ali nihče ni v navdih. Kasneje sem razmišljala,
kako pogosto se dnevi odvijejo,
ne da bi nas nekaj toliko navdihnilo, da
bi se vsaj za malo časa ustavili in obstali
sami s seboj, v zavedanju, da preprosto
živimo. Tempo in zahteve vsakdana nam
nehote narekujejo, da zares štejejo samo
velike stvari. Drobnih, majhnih pozornosti,
ki nam jih življenje prinese pod nos,
mnogokrat niti opazimo ne. Da ga ni čez
babičin vaniljev puding s svežimi jagodami
z vrta in njenega veselja ob tem, ko si
vzameš še drugo porcijo. Da se ti gospa,
ki si jo spustil v vrsti pred blagajno, ker
ima v roki samo kruh in mleko, ti pa cel
voziček hrane, res prijazno zahvali. Da na
enem od golniških hodnikov srečaš težko
bolnega gospoda, ki ga nisi videl že
več kot leto dni, kar razveseli tako tebe
kot njega. Da te solze v očeh gospe, ki
si jo na pokopališču zaprosil za vžigalnik,
spomnijo na tvojo lastno žalost ob
tem, ko si izgubil nekoga, ki ga imaš še
vedno rad. Da se šopek cvetlic, ki si jih
nabral na bližnjem travniku, po tednu dni
še kar drži in lepša dom … Če sem čisto
iskrena, so to moji navdihi, včasih žalostni,
drugič veseli. Vabim vas, da ste tudi
vi pozorni na svoje, pa naj bodo še tako
drobni, in da jim dovolite, da vas vsaj za
trenutek ustavijo. Mogoče, samo mogoče,
se ustavite tudi ob kakšni zgodbici iz
Pljučnika …
Prijetno branje in sončno poletje vam
želim,
} Anja Simonič
Zgodba z naslovnice:
Zdravljenje s soncem
Osrednji terapevtski metodi tuberkuloze
klimatoterapiji sta se postopno
pridružili še zdravljenji s soncem in vodo.
Vzhodno od glavnega kompleksa golniških
stavb so sredi 30. let zgradili kopališče,
v lesenih ležalnicah pa so se poleti
bolniki sončili. Doc. dr. Ivan Matko v protituberkulozni
knjižici iz leta 1926 takole
piše o pomenu svetlobe za ohranitev
zdravja:
»…mnogovrsten je vpliv svetlobe na
človeški organizem … dihanje v svetlobi
postane globokejše in izdatnejše, kar
povzroča zvišano izločanje ogljikove kisline,
s čemer se posredno stopnjuje tudi
količina vdihanega kisika … Svetloba
zniža pritisk v krvnem obtoku in v krvi nastopajo
važne izpremembe … Znoj, ki ga
izvabljajo pekoči solnčni žarki iz telesa, je
mnogo gostejši in izdatnejši nego pri kateremkoli
drugem, umetno povzročenem
potenju … Potenje čisti in presnavlja kri
… Svetloba koristi človeškemu rodu tudi
neposredno s tem, da razkužuje zrak, zemljo
in vodo ter uničuje v njih raznovrstne
strupene kali. Svetloba umori bacila jetika
šele po 24-30 urah vsled njegovih posebnih
maščobnih sestavin … Svetloba
nam je koristna tudi s tem, da razkužuje
vodo in nas tako očuva pred boleznijo.
Slednjič ima svetloba čudovit učinek na
naše celo telesno in duševno razpoloženje.
Kolikšen razloček je med našo energijo
v solnčnatem, kipečem spomladanskem
dnevu in ono v hladnem, mračnem
in neprijaznem jesenskem vremenu ...
Kako razigrani smo lepega solnčnega
pomladanskega dne, ki nas vabi v naravo,
da se s prirodo veselimo in radujemo
življenja.«