Letnik XIII/13 - Ministrstvo za obrambo

Informativno vojaškostrokovno glasilo Ministrstva za obrambo RS 

SLOVENSKA 

VOJSKA 

12. avgust 2005 Leto XIII/13 

O izkušnjah v MLF in Isafu 

Prvo leto agencije EDA 

Intervju z vojaškim predstavnikom za EU

Minister Erjavec na Ogenjci 

S p re m l j a m o 

V nedeljo, 31. julija, je bila na Ogenjci pri 

Loškem Potoku spominska slovesnost ob 

obletnici poboja v partizanski bolnišnici 

Ogenjca, pripravila pa sta jo Društvo za 

ohranitev spomina na partizansko bolnišnico 

Ogenjca in občina Loški Potok. Glavni 

govornik je bil minister za obrambo Karl 

Erjavec. Na prireditvi, ki je potekala v partizanskem 

duhu in ob obujanju partizanskih 

pesmi, se je poleg domačinov zbralo veliko 

bork in borcev, udeležencev NOB. 

Minister Erjavec je v govoru obudil spomin na 

dogodke med roško ofenzivo leta 1942. Poudaril 

je pomen partizanskega zdravstva in dejal, da 

noben narod v okupirani Evropi med drugo svetovno 

vojno ni imel sanitetne službe na tako visoki 

ravni kot naša, partizanska vojska. Opozoril je še 

na razvrednotenje partizanskega odpora in boja. 

Poudaril je, da ima sodobna slovenska vojska korenine 

v partizanski vojski in tudi današnja sodobna 

in v svetu prepoznavna slovenska medicina 

izhaja iz tradicije partizanske sanitete. 

Bolnišnica Ogenjca v globoki kraški vrtači je bila 

ena od mnogih bolnišnic, v kateri se je plemenitilo 

poslanstvo partizanskih zdravnikov, ki so se pridružili 

silam odpora in hkrati uresničevali Hipokratovo 

prisego zdraviti ter vračati zdravje, in to ne le borcem, 

temveč tudi civilnemu prebivalstvu. Resnico 

o tragičnih dogodkih, ki so se zgodili na Ogenjci, 

so odkrili šele čez štirideset let. Bolnišnica je bila v 

gozdu zelo skrita, dostop vanjo je bil otežen in edino 

izdaja je bila vzrok, da so jo odkrili. Ranjenci so se s 

pogumno bolničarko Mimico Čepon raje odločili za 

smrt, kot da bi prišli v roke okupatorjem. Umrlo je trinajst 

ranjencev, le trije so kljub ranam preživeli. Tako 

je zgodovinske dogodke predstavil minister Erjavec, 

ki se je nato tudi spustil v jamo in si ogledal prostor, 

kjer je delovala bolnišnica. 

Jerica Pavšič 

Največji kontingent 

SV bo v Heratu sredi 

avgusta 

Na šestmesečno mirovno operacijo Isafa v 

afganistanski Herat je konec julija prispela 

skupina 16 pripadnikov 20. MOTB iz Celja. 

23 pripadnikov četrtega in hkrati največjega 

kontingenta SV na tej mirovni operaciji bo 

na misijo odšlo med 9. in 15. avgustom 

skladno z zmogljivostmi držav, ki silam Isaf 

zagotavljajo prevoz iz Evrope v Afganistan. 

Pripadniki kontingenta SV bodo naloge v 

Heratu začeli opravljati v načrtovanem roku, 

to je konec avgusta. S pripadniki italijanskih 

in španskih mednarodnih sil bodo v zahodni 

provinci Afganistana v bližini Herata varovali 

vojaški kamp Arena, patruljirali v okolici in 

spremljali vozila na ožjem območju Herata. 

V Afganistan je SV poslala tudi več kot 40 

ton vojaške opreme, ki je že prispela tja. Med 

opremo so tri lahka oklepna vozila valuk, pripadniki 

SV pa so od prejšnjega kontingenta 

prevzeli lahko oklepno vozilo valuk, tovorni 

vozili in tri hummerje. Pripadnike 20. MOTB 

sta v četrtek, 21. julija, pred odhodom v 

Afganistan v celjski vojašnici obiskala 

obrambni minister Karl Erjavec in načelnik 

GŠSV generalmajor Ladislav Lipič. 

Delo slovenskih vojakov 

v Isafu se nadaljuje 

V torek, 5. julija, ob 18.30 po afganistanskem 

času je prvi od treh hummerjev, s 

katerimi so pripadniki Slovenske vojske 

patruljirali v okolici Kabula, zapeljal na eksplozivno 

telo. V vozilu so bili štirje pripadniki 

Slovenske vojske, od katerih je bil eden laže 

ranjen, vozilo pa je bilo zelo poškodovano. 

Ob tej nesreči se zavedamo, da miru ni mogoče 

zagotavljati le znotraj nacionalnih meja. Mir 

je mogoče ohranjati samo na globalni ravni s 

sodelovanjem vseh, ki so se opredelili za mir. 

Najpomembnejši grožnji svetovnemu miru sta 

terorizem in širjenje orožja za množično uničevanje. 

Pri zagotavljanju miru in stabilnosti na kriznih 

območjih sodelujejo tudi pripadniki Slovenske 

vojske. Pri tem je seveda treba računati na nesreče 

in teroristične napade, saj so slovenski 

pripadniki tam zato, ker se to dogaja. Vendar nas 

te nesreče, naj bodo še tako hude, ne smejo odvr- 

niti od našega sodelovanja v boju proti terorizmu. 

Vojaki SV so usposobljeni, motivirani in dobro 

opremljeni, predvsem pa se zavedajo svojih nalog. 

Slovenski vojaki in mi smo lahko ponosni, da 

sodelujemo v zelo pomembnem boju najbolj razvitih 

držav sveta. Terorizem hoče s takimi in drugačnimi 

napadi ta boj preprečiti. Prav zato, ker je 

tudi Evropa tarča terorističnih napadov, je še kako 

pomembno, da smo del koalicije, in sicer Nata ter 

EU, ki je med svojimi najpomembnejšimi nalogami 

opredelila boj proti terorizmu, in da se z njim 

spopadamo tam, od koder izvira. Krizna območja 

so največji izvor terorizma in teroristov, ki delujejo 

povsod po svetu. Slovenija se je zavezala, da bo 

s pripadniki SV pripomogla k vzdrževanju miru 

na svetu, hkrati pa to marsikje pomeni boj proti 

terorizmu. Pripadamo mednarodni skupnosti, ki 

se je odločno opredelila za ohranjanje miru in 

stabilnosti v svetu. 

2 S LOV E N S K A VO J S K A

SPREMLJAMO 2 

Minister Erjavec na Ogenjci 

Največji kontingent SV bo v Heratu sredi avgusta 

Opredeljeno sodelovanje SV z Letalsko zvezo Slovenije 4 

SV obiskal načelnik avstrijske vojske 

Ladja Ankaran tudi letos vabila na svoj krov 5 

Kronika 

AKTUALNA TEMA 6 

Predsedovanje Svetu EU bo največja operacija MO in SV doslej 

INTERVJU 9 

Z Italijani in Madžari v bojni skupini EU 

MIROVNE OPERACIJE 12 

Skrbeli za zdravje ljudi in živali na misiji Isafa 

Slovenski gasilci na kabulskem letališču usposabljajo domačine 14 

IZ VOJAŠKEGA ŽIVLJENJA 16 

Najboljši belgijski kadeti na usposabljanju v Sloveniji 

Z Avtošolo SV do vozniškega izpita 22 

CIVILNO-VOJAŠKO SODELOVANJE 24 

Inženirci povezali vaščane Ortnice s svetom 

ZAŠČITA IN REŠEVANJE 25 

Gasilci uspešni na olimpijadi 

STROKOVNE TEME 26 

Moč za varno Evropo 

ŠPORT V VOJSKI 28 

Po olimpijadi je zanimanje za judo precej večje 

RAZVEDRILO 31 

Devet in ena (bolj ali manj posvetna) zapoved pred odhodom na služenje v tujino 

OBRAZI 34 

Edina iz Vipave predlagana za častniško šolo 

OBJAVE 17 

PLAKAT 

Foto: Bruno Toič 

Slovenija, ki bo kot prva med novimi članicami EU v prvi polovici 

leta 2008 predsedovala Svetu EU, je priprave na to začela 

januarja letos, že jeseni pa naj bi bil pripravljen okviren 

načrt vsebine slovenskega predsedovanja. Analiza in definiranje 

ciljev že potekata po ministrstvih, tudi na obrambnem, 

na katerem delovna skupina za pripravo na predsedovanje 

deluje v okviru Direktorata za obrambno politiko. V procesu 

sodeluje tudi vojaško predstavništvo pri Natu in EU v Bruslju, 

ki zdaj v domovino predvsem posreduje izkušnje držav, ki so 

že predsedovale EU, in sicer glede organiziranosti, vsebinskih 

področij in ciljev med predsedovanjem. Čeprav je napovedovanje 

prednostnih nalog predsedovanja zdaj še težko in jih 

bo treba tudi sproti dopolnjevati, bo eden od političnih ciljev 

slovenskega predsedovanja zagotovo širitev EU na Balkan. 

Po neformalni oceni vojaškega predstavnika za EU brigadirja 

Janeza Kavarja naj bi bil eden od vojaških ciljev povečevanje 

komplementarnosti EU in Nata. V projekt predsedovanja EU, 

ki bo skupaj vreden do 15 milijard tolarjev, se bo postopoma 

vključilo 1500 zaposlenih v javni upravi, posredno pa bo v 

najpomembnejšo nalogo javne uprave vključenih precej več 

uslužbencev z ministrstev. 

Na obrambnem področju v EU poteka vse več aktivnosti, ena 

od njih pa je oblikovanje 13 taktičnih bojnih skupin. Slovenija 

je z Italijo in Madžarsko v bojno skupino, ki bo na voljo za 

delovanje v drugi polovici leta 2007, predlagala trilateralno 

enoto MLF. Takšna naloga bi v razvoju MLF, kot je prepričan 

dosedanji nacionalni vojaški predstavnik SV v poveljstvu enote, 

pomenila novo obdobje. 20. MOTB, ki deluje v MLF, zdaj 

pridobiva izkušnje tudi v zahodni provinci Afganistana v bližini 

Herata. Konec junija sta se iz Afganistana vrnila pripadnika 

veterinarske enote SV, ki sta v vojaški bazi v Kabulu skrbela 

predvsem za zdravstveno ustreznost hrane in pitne vode ter 

zdravstveno varstvo službenih psov. Izkušnje iz tujine z bralci 

revije tokrat delijo tudi slovenski gasilci. 

Povsem drugače pa o življenju in delu v tujini razmišlja častnica 

SV v desetih zapovedih. Zanašaj se na svoje moči, je ena 

od njih, ki jo upoštevata tudi Urška Žolnir in Raša Sraka, ki sta 

na 31. svetovnem vojaškem prvenstvu v judu v ruskem Sankt 

Peterburgu osvojili zlati kolajni. Iz športne enote SV prihaja 

novica o še enem uspehu. Svetovna prvakinja v taekwandoju 

je v nemškem Dortmundu namreč postala Nuša Rajher. 

Meta Grmek 

V s e b i n a 

Naslednja številka revije Slovenska vojska izide 9. septembra 2005. Nenaročenega gradiva ne vračamo. 

Informativno vojaškostrokovno glasilo Ministrstva za obrambo 

Naslov uredništva: Kardeljeva ploščad 24, 1000 Ljubljana, telefon: +386 1/471 26 62, faks: +386 1/471 27 70, elektronska pošta: urednistvo.sv@mors.si, 

http://www.mors.si. Številko uredila: Meta Grmek, novinarja: Marko Pišlar, Valerija Šket Jarm, fotograf: Bruno Toič, lektorica: Barbara Nežič, prevodi: Mateja 

Perpar, tajnica uredništva: Milena Topolovec, priprava in tisk: Schwarz, d. o. o., naklada: 10.500 izvodov. 

Revija Slovenska vojska je prvič izšla 14. maja 1993. Izhaja dvakrat na mesec, julija in avgusta ena številka. 

Novinarski prispevki, objavljeni v reviji, niso uradno stališče Ministrstva za obrambo. 

S LOV E N S K A VO J S K A 3


Opredeljeno sodelovanje SV z 

Letalsko zvezo Slovenije 

Načelnik GŠSV generalmajor Ladislav Lipič je v sredo, 27. julija, s sednikom Letalske zveze Slovenije Zmagom Jelinčičem na Generalštabu 

pred- 

SV podpisal pogodbo in načrt o medsebojnem sodelovanju leta 2005. 

Dokumenta sta bila podpisana na podlagi Direktive o sodelovanju 

Slovenske vojske s civilnimi organizacijami, zvezami in društvi, pomembnimi 

za obrambni sistem Republike Slovenije, opredeljujeta pa način in 

obseg sodelovanja med Slovensko vojsko in Letalsko zvezo Slovenije. 

Foto: Jani Krošl Foto: Jani Krošl 

SV obiskal 

načelnik avstrijske vojske 

Načelnik GŠSV generalmajor Ladislav Lipič se je v ponedeljek, 

25. julija, v Mariboru na rednem letnem srečanju sestal z načelnikom 

obrambnega štaba oboroženih sil Republike Avstrije 

generalom Rolandom Ertlom. 

Sogovornika sta poudarila, 

da je sodelovanje Avstrije 

in Slovenije na obrambnem 

ter vojaškem področju tradicionalno 

dobro in poteka 

v znamenju vzajemnega 

spoštovanja. Ob tem je generalmajor 

Lipič dejal, da 

je sodelovanje obmejnih 

vojaških enot izrazito praktično 

in vključuje predvsem 

sodelovanje oklepnih, protioklepnih, 

izvidniških, pehot- 

nih, logističnih in artilerijskih enot ter enot zračne obrambe. Obrambno 

sodelovanje obsega predvsem področje vojaškega izobraževanja in 

usposabljanja, vključno z usposabljanji na avstrijskih tečajih za sodelovanje 

v mirovnih operacijah, na področju logistike, vojaške strategije, 

psihologije, terminologije in zgodovine, vojaškega zdravstva, duhovne 

oskrbe in pedagogike ter tudi skupno udeležbo na vajah. 

Generalmajor Lipič je avstrijskemu kolegu predstavil Slovensko vojsko 

in njen nadaljnji razvoj, sogovornika pa sta tudi izmenjala izkušnje o 

uporabi oklepnih enot in njihovem prehodu na lahek oklep. General 

Ertl si je v Sistemski tehniki v Ravnah z gostiteljem ogledal proizvodnjo 

lahkega oklepnega vozila valuk. 

Na prvenstvu Akro 2005 

uspešen pripadnik SV 

Na letališču v Slovenj Gradcu je med 21. in 24. julijem potekalo 11. 

odprto državno prvenstvo Slovenije v akrobatskem letenju Akro 2005 

Open. Prvenstvo je skupaj s Koroškim aeroklubom KAS organiziral 

Aerodrom Slovenj Gradec. Tekmovanje je potekalo v kategorijah 

advanced – motorne akrobacije, sportsman – motorne akrobacije in 

advanced – jadralne akrobacije. Poročnik Jago Stemberger iz Letalske 

šole SV iz Cerkelj ob Krki je z ruskim akrobatskim letalom jakovljev jak 

55M na prvenstvu dosegel tretje mesto. Tako si je zagotovil obstoj v 

državni reprezentanci v kategoriji advanced za leto 2005. 

SV pomagala ob 110. obletnici 

Aljaževega stolpa 

Slovenska vojska že več let sodeluje pri aktivnostih Planinske zveze venije. Pripadniki gorske enote in helikopterskega bataljona so pomagali 

Slopri 

markiranju planinskih poti, oskrbovanju meteorološke postaje na Kredarici 

in pri prevozih ponesrečencev v gorah s helikopterjem. Skladno z 

dogovorom o sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije so vojaki iz 15. 

helikopterskega bataljona od 5. do 7. avgusta s helikopterjem cougar 

poskrbeli za prevoz na Kredarico, kjer je potekala proslava ob 110. obletnici 

postavitve Aljaževega stolpa. Vsak dan so opravili do dva poleta, 

in sicer kot trenažna urjenja, načrtovana z urnikom šolskih urjenj. 

Pomoč Romuniji 

Zaradi katastrofalnih poplav, ki so nedavno prizadele Romunijo, je 

vlada RS na prošnjo Evropske komisije, Centra za opazovanje in obveščanje 

ter veleposlanika Republike Romunije tej državi odobrila 

enkratno pomoč v skupni vrednosti 20 milijonov tolarjev. Pomoč obsega 

sredstva za odpravljanje posledic poplav in začasno nastanitev 

ogroženih prebivalcev, in sicer črpalke za vodo, agregate za elektriko, 

šotore, odeje in zložljive postelje z ustrezno opremo. Pomoč so na prizadeto 

območje iz državnega logističnega centra v Rojah odpeljali v 

ponedeljek, 25. julija. 


Ladja Ankaran tudi letos vabila na svoj krov 

V zadnjih dneh julija in prvih dneh avgusta 

pripadniki 430. mornariškega diviziona 

Slovenske vojske iz Ankarana že tradicionalno 

v slovenskih obmorskih mestih 

Kopru, Piranu in Izoli organizirajo dan 

odprtih vrat na hitri patruljni ladji Ankaran 

HPL 21. Obisk tujih in domačih turistov 

ter domačinov, torej vseh, ki jih na krov 

privabi zanimanje za slovensko vojaško 

mornarico in njeno delo, je vedno dober. 

Tako je bilo tudi letos, ko so praznovali 

deveto obletnico krsta ladje. 

Hitra patruljna ladja HPL 21 je dolga 25,4 

metra, široka 5,7 metra, ugrezne se en meter 

in izpodrine od 42 do 52 ton. 9600 litrov 

dizelskega goriva zadošča za delovanje do 

600 navtičnih milj s polno hitrostjo. Ladja je sodobno 

opremljena z opazovalnimi sredstvi, ker 

je namenjena nadziranju akvatorija in obale v 

vseh vremenskih, nočnih ter dnevnih razmerah. 

Oborožena je z lažjo oborožitvijo, in sicer 

s protiletalskima topovoma ter mitraljezoma. 

Odred patruljnih plovil (hitra patruljna ladja 

HPL 21 Ankaran) je ena od treh podenot 430. 

mornariškega divizona. 

»V treh, štirih urah, ko smo tukaj, pride več sto 

ljudi, največ v Izoli in Piranu, ker sta najbolj 

turistična kraja na naši obali. Zanimajo jih 

različne stvari, starejše obiskovalce, predvsem 

moške, ki so povečini služili vojaški rok, nekateri 

tudi v vojaški mornarici, predvsem značilnosti 

ladje, orožja, kdaj je bila ladja narejena in naše 

delo, mladino pa bolj zanimajo radarji, kamere in 

druga elektronska oprema,« je povedal poveljnik 

ladje poročnik fregate Bogomir Tomažič. 

O različnem zanimanju in željah, ki so jih privabili 

na ladjo, so nam pripovedovali tudi obiskovalka in 

obiskovalca, ki smo jih srečali v Piranu, kjer se je 

ladja Ankaran ustavila v četrtek, 4. avgusta. Tako 

je bilo Andreju Rajšpu iz Lenarta, ki je bil na dnevu 

odprtih vrat že prejšnja leta, na ladji zelo všeč, saj 

ga zanimajo vojska in plovila, najbolj pa ga je 

navdušila oprema za vožnje. Povedal je tudi, 

da se zanima za poklic vojaka. Saši Šoba iz 

Ljubljane se je zdel obisk ladje dobra možnost 

za popestritev dopusta. Zadovoljna je bila s 

predstavitvijo ladje, ki se ji zdi zelo izpopolnjena. 

Gerhard Pfreisl iz Avstrije, ki je z družino preživljal 

počitnice na naši obali, je povedal, da je 

zanj in za njegovo družino obisk vojaške ladje 

zanimiv, saj v Avstriji nimajo mornarice. »Tudi 

predstavniki Slovenske vojske na ladji so zelo 

prijazni,« je še dejal. 

Jerica Pavšič 

Foto: Jani Krošl 


Brnik, 30. junij 

Tridnevni obisk v 16. BNZP in Centru za nadzor 

in kontrolo zračnega prostora je končala 

delegacija iz podobnega madžarskega 

centra Veszprem. Namen obiska je bila izmenjava 

izkušenj pri integraciji v NATINADS, pri 

čemer so gostje predstavili izkušnje pri vzpostavitvi 

svojega sistema nadzora in kontrole 

zračnega prostora, pri vključevanju v Nato in 

pri pripravi dokumentacije. 

Logatec, 6. julij 

Kronika 

V tamkajšnji vojašnici so pripravili slovesnost 

ob dnevu 11. bataljona za zveze. 6. julija 1992 

je bila namreč na usposabljanje v takratno 104. 

četo za telekomunikacije sprejeta prva generacija 

vojakov vezistov. Pripadnike bataljona 

je nagovoril poveljnik major Boris Cimprič in 

zaslužnim podelil priznanja, nato pa so vezisti 

tekmovali v različnih športnih disciplinah. 

Piran, 8. julij 

V Fiesi je potekal vsakoletni seminar ju-jitsa, ki 

se ga je udeležilo šest podčastnikov inštruktorjev 

iz 17. bataljona VP. Poleg podčastnikov 

vojaške policije so na seminarju Ju-jitsu zveze 

Slovenije sodelovali pripadniki generalne 

policijske uprave, specialne enote policije in 

policijske akademije. Inštruktorja iz 17. BVP sta 

vodila del treningov o uporabi orodja in orožja 

pri izvedbi praktičnega postopka, obenem pa 

so pripadniki SV izmenjali izkušnje s policisti. 

Seminar sta si ogledala tudi poveljnik 17. BVP 

major Vojko Adamič in bataljonski podčastnik 

štabni vodnik Janez Šmid. Major Adamič 

je izrazil namero o ustanovitvi vojaškega 

kluba borilnih veščin, v katerem bi vzgajali 

inštruktorje, hkrati pa k sodelovanju privabili 

druge pripadnike SV in njihove družinske 

člane. 

Murska Sobota, 23. julij 

V okviru praznovanj letošnje 60. obletnice 

osvoboditve Prekmurja in ustanovitve 1. prekmurske 

partizanske čete ter Prekmurske 

brigade je Območno združenje borcev in 

udeležencev narodnoosvobodilnega boja iz 

Murske Sobote na Vaneči organiziralo slovesnost. 

Glavni govornik je bil načelnik GŠSV generalmajor 

Ladislav Lipič. V okviru prireditve 

je potekala skupščina Domicilnega odbora 1. 

prekmurske partizanske čete in brigade, Zvezi 

Slovencev na Madžarskem pa so podelili srebrno 

plaketo Zveze združenj borcev NOB. 


Predsedovanje Svetu EU bo 

največja operacija MO in SV doslej 

A k t u a l n a te m a 

Slovenija ima v Bruslju enotno vojaško 

predstavništvo pri Natu in EU, ki deluje 

v okviru stalne misije RS pri Natu in 

stalnega predstavništva RS pri EU. 

Vojaško predstavništvo vodi brigadir 

Alojz Jehart, njegov namestnik za EU 

pa je od 1. aprila letos postal brigadir 

Janez Kavar. Po študiju na šoli ameriške 

kopenske vojske US Army War 

College je brigadir Kavar opravljal dolžnost 

načelnika oddelka za mednarodno 

vojaško sodelovanje na GŠSV. Od leta 

1999 do 2003 je bil kot slovenski vojaški 

predstavnik v Washingtonu pristojen 

za obrambno in vojaško sodelovanje z 

ZDA, Kanado in Argentino. Po vrnitvi v 

domovino je vodil oblikovanje Poveljstva 

za doktrino, razvoj, izobraževanje 

in usposabljanje. Dolžnost vojaškega 

predstavnika za EU bo opravljal do junija 

2008, to je do konca predsedovanja 

Slovenije Svetu EU. Zato smo se z njim 

med drugim pogovarjali o pripravah na 

predsedovanje na vojaškem področju 

ter o oblikovanju skupne evropske 

obrambne in varnostne politike. 

Kakšne so vaše dolžnosti? 

V delu vojaškega predstavništva (VOPRE), ki je 

pristojen za sodelovanje z EU, smo trije častniki. 

Sam svetujem vodji stalnega predstavništva RS 

pri EU, kot vojaški predstavnik RS sodelujem v 

vojaškem odboru EU (EUMC) in vodim del VOPRE 

pri stalnem predstavništvu RS pri EU. Moja sodelavca 

sodelujeta v vojaški delovni skupini 

(MCWG), ki deluje v okviru vojaškega odbora EU, 

in posameznih delovnih skupinah z različnih področij, 

sta pristojna za operacije in vaje EU, razvoj 

obrambnih možnosti, izobraževanje in sodelovanje 

z Evropsko obrambno agencijo EDA. Naša 

naloga je zastopanje interesov države na vojaškem 

področju in njihovo uveljavljanje v okviru 

pristojnosti vojaškega odbora, po drugi strani 

pa v domovino prenašamo odločitve oziroma 

stališča v vojaškem odboru EU. 

Je Slovenija dovolj prepoznavna v organih EU? 

Vključevanje Slovenije v Nato in EU sem aktivno 

spremljal kot vojaški ataše v Washingtonu. Ena 

od utemeljitev za članstvo v EU in Nato je bila, da 

bomo z drugimi narodi sedeli za skupno veliko 

mizo. Zdaj za to mizo sedimo in smo popolnoma 

enakopravni z vsemi državami članicami 

EU. Seveda so glede na politične, ekonomske, 

gospodarske, vojaške in druge značilnosti med 

državami razlike. Vrednote, ki si jih delimo, so povezane 

s skupnimi cilji. Slovenija je prepoznavna, 

še bolj pa bo leta 2008, ko bomo sedeli na čelu 

velike mize EU. Takrat bomo imeli priložnost, da 

mogoče še bolj kot doslej uveljavimo svoje interese, 

vendar predvsem tiste, ki bodo skladni z 

interesi organizacije. 

Ste kdaj čutili pritiske, na primer ob naboru za 

bojne skupine? 

O nikakršnih pritiskih ne morem govoriti, temveč o 

pobudah, ki nastajajo, da lahko EU uresniči svoje 

skupne cilje. Sklepe v EU oblikujemo na podlagi 

skupnega dogovora, pri čemer pa se moramo 

zavedati, da članstvo v organizaciji prinaša tudi 

obveznosti. Države, ki so večje od nas, lahko na 

vojaškem področju prispevajo količinsko več kot 

Slovenija, vendar lahko majhna država predvsem 

z vojaško-političnega vidika včasih prispeva več 

od drugih. Na primer pri operaciji Afriške unije v 

sudanskem Darfurju, ki jo EU podpira, je iz zgodovinskih 

razlogov pomembno, da sodeluje 

čim več držav, ki nimajo nekdanjih 

kolonialnih vezi z Afriko. 

Kako glede na sedež pri stalnem 

predstavništvu RS pri EU usklajujete 

delo z VOPRE in obrambnim oddelkom 

stalne misije RS pri Natu? 

Vodja VOPRE je predvsem sinhronizator 

dejavnosti med delom vojaškega 

predstavništva pri Natu in delom 

vojaškega predstavništva 

pri EU. Sodeluje tudi z 

nacionalnim vojaškim 

predstavnikom 

v SHAPE. 

Usklajenost 

dela je zelo 

pomembna, saj je Slovenija majhna država, zato 

je naš nacionalni interes velika komplementarnost 

in dopolnjevanje Nata ter EU. Če nastopamo 

z enotnimi cilji in sledimo nacionalnim interesom 

v obeh organizacijah, lahko storimo zelo veliko. 

Menim, da vsi trije deli delujejo usklajeno in 

dobro, kljub temu pa lahko način in učinkovitost 

delovanja še izboljšamo in prepričan sem, da bo 

predsedovanje Svetu EU spodbuda k temu. Glede 

na zunanjepolitično usmeritev Slovenije bi rad 

opozoril, da smo z vojaškega vidika prikrajšani, 

ker Slovenija od leta 2002 v stalni misiji RS pri 

ZN nima vojaškega predstavnika. Kompleksne 

operacije, kot je AMIS II v Sudanu, kjer sodelujejo 

ZN, Afriška unija in Evropska unija, zahtevajo koordinacijo. 

Brez vojaškega predstavnika RS pri ZN 

nacionalnih interesov ne moremo uveljavljati tako 

učinkovito, kot bi jih lahko. 

Menite torej, da je enovita organiziranost VOPRE 

ustrezna? 

Odločitev, ali bomo imeli samostojni vojaški 

predstavništvi za Nato in EU ali skupno predstavništvo, 

bo morala biti zelo kmalu sprejeta. Ta 

odločitev bo imela pomemben politični predznak. 

Menim, da je enotno predstavništvo učinkovitejše, 

saj imamo lahko nekatera področja, kot so 

logistika, finance in drugo, organizirana skupaj. 

Prav tako je interes oziroma stališče 

Slo ve nije komplementarnost obeh 

orga ni zacij, kar izraža tudi z enotnim 

predstavništvom. Vsekakor bo 

to politična odločitev. 

Kako se v vašem delu VOPRE že 

pripravljate na predsedovanje 

Svetu EU? 

Svetu EU bo predsedovala Republika 

Slovenija in ne stalno 

predstavništvo RS pri 

EU. Glavne priprave 

na predsedovanje 

ne potekajo v 

stalnem predstavništvu 

RS 

pri EU ali v 

VOPRE, 

temveč 

v okviru 

vlade in 

6 S LOV E N S K A VO J S K A 

Foto: Bruno Toič

posameznih ministrstev, med njimi tudi na MO in 

GŠSV. Po zdajšnjih ocenah priprave na MO potekajo 

zelo dobro. VOPRE je vključen v posamezne 

aktivnosti, kot je posredovanje izkušenj držav, ki 

so že predsedovale EU, glede njihove organiziranosti, 

vsebinskih področij in ciljev med njihovim 

predsedovanjem ter konkretnih izkušenj, ki so jih 

pridobile. Tako sodelujemo z luksemburškim vojaškim 

predstavništvom in spremljamo začetek 

predsedovanja Velike Britanije. 

Sodelujete pri določitvi možnih ciljev Slovenije 

med njenim predsedovanjem? 

To je političen proces, ki že poteka. VOPRE je 

vključen v analizo in definiranje ciljev na GŠSV 

in MO. Vojaškoobrambno področje bo le eno od 

področij, na katerih bo Slovenija dejavna, zato 

bodo nujna usklajevanja med ministrstvi. Če naj 

povsem neformalno ocenim vojaške cilje, ki naj bi 

jih zastopali med predsedovanjem, bi rad opozoril 

na komplementarnost Nata in EU. Slovenija je 

majhna država, ki ima na vojaškem področju na 

voljo enovite sile za obe organizaciji, in če tu dosežemo 

napredek oziroma boljše dopolnjevanje, 

kot se že uveljavlja, se bodo pozitivne posledice 

kazale dolgoročno. Zelo pomembno področje 

bo oblikovanje skupne vojaške vizije EU, ki že nastaja. 

Predvsem si moramo z vidika kredibilnosti 

postaviti cilje, za katere imamo sredstva in ki jih 

zmoremo ter znamo uresničiti. 

Bi lahko omenili kakšno konkretno možno nalogo, 

kot je za Veliko Britanijo organiziranje 

skupne vojaške vaje? 

V okviru priprav na predsedovanje poskuša Slovenija 

postati aktivnejša na strokovnem področju. 

Pri nas si tako zahtevnih nalog, kot je organiziranje 

skupne vojaške vaje, realno težko privoščimo, 

lahko pa organiziramo manjše strokovne aktivnosti. 

Tu so že nekatere pobude. Slovenija bo predvidoma 

januarja 2006 gostila zasedanje ene od 

strokovnih podskupin vojaškega dela EU. Takšnih 

korakov lahko naredimo še veliko. Lahko smo in 

moramo biti vse bolj aktivni na vajah, in sicer kot 

aktivni udeleženci ali vsaj kot opazovalci. Tako 

smo bolj prepoznavni in uresničujemo svoje interese. 

Na aktivnosti ne smemo pristajati instinktivno, 

temveč mora biti naš prispevek podkrepljen z 

našim interesom in zmožnostmi. 

Ali že lahko govorite o stroških predsedovanja? 

Zunanji minister je med stroški že omenil nakup 

prostorov za stalno predstavništvo RS pri EU, 

kjer imate tudi vi prostore? 

Vojaški del predstavništva pri EU ni pristojen za 

definiranje proračuna med predsedovanjem, 

razen glede ocene stroškov za aktivnosti, ki jih 

predlagamo. Lahko zagotovim, da je v načrtih 

GŠSV predviden denar za predsedovanje EU in 

tudi za priprave za leti 2006 in 2007. Vodilno 

Foto: Marko Pišlar 

vlogo pri načrtovanju stroškov na MO ima 

Direktorat za obrambno politiko. Glede predstavništva, 

v katerem delujemo tudi mi, je treba 

zelo odločno povedati, da so naši zdajšnji delovni 

prostori, predvsem glede velikosti, neustrezni. Pomembno 

merilo glede prostorov je tudi varnostni 

vidik, saj moramo spoštovati določila s področja 

varovanja podatkov. Poleg tega bo za Slovenijo 

predsedovanje enkratna priložnost za lastno promocijo 

in uveljavitev nekaterih ciljev, za to pa so 

ustrezni prostori nujni. O podrobnostih nakupa bo 

odločila vlada, o njih pa se bodo dogovarjali tudi 

med MZZ in MO. 

Je zdajšnji kadrovski obseg v delu VOPRE za EU 

ustrezen in kako bo med predsedovanjem? 

Glede na zdajšnji obseg zadolžitev smo trije 

častniki v VOPRE, ki smo pristojni za področje 

EU, minimum za izpolnjevanje nalog. V temu delu 

predstavništva bi morali zagotoviti ustreznejšo 

tehnično-administrativno podporo in boljše komunikacijske 

možnosti. Med predsedovanjem 

Svetu EU bo predstavništvo pri EU zagotovo treba 

okrepiti, vendar glede na realne možnosti, ki jih 

ima Slovenija. Prav tako se moramo zavedati, da 

bo morala večina aktivnosti na vojaškoobrambnem 

področju potekati v prestolnici, na MO in 

GŠSV. Nekaj nalog bo prevzel tudi vojaški del 

predstavništva, ki se bo moral po mojem mnenju 

povečati za osem do deset sodelavcev. Na MO in 

GŠSV je že potekalo veliko priprav, od osnovnega 

posveta o predsedovanju do stažiranja prvih 

sodelavcev MO in častnikov SV v stalnem predstavništvu 

v Bruslju ter obveščanja kandidatov za 

delo v predstavništvu med predsedovanjem. 

Je torej narejena evidenca, na katerih delovnih 

mestih na MO bodo zaposleni delali predvsem 

za področje EU? 

Delovna skupina na MO, ki se v okviru Direktorata 

za obrambno politiko ukvarja s pripravo na predsedovanje, 

je že natančno ocenila dolžnosti, ki 

jih bo Slovenija med predsedovanjem pokrivala. 

Pripravljen je terminski načrt tako stažiranja kot 

priprav na dolžnosti v Bruslju in natančen terminski 

načrt prihodov posameznih sodelavcev 

v predstavništvo pred predsedovanjem. Koliko 

zaposlenih na MO se bo ukvarjalo s tem področjem, 

je težko napovedati. Med predsedovanjem 

bo glavna naloga MO prav to, zato bodo v takšne 

aktivnosti posredno vključeni vsi. Predsedovanje 

EU bo zagotovo najtežja operacija doslej na MO, 

GŠSV in v SV. 

Ali že lahko napovemo glavne poudarke predsedovanja 

na vojaškoobrambnem področju, poleg 

tistih, ki si jih bo Slovenija sama postavila? Bo 

to terorizem? 

V veliko pomoč pri opredelitvi glavnih poudarkov 

bo definiranje vojaške vizije EU po letu 2010. Prihodnost 

je težko napovedati, zagotovo pa je že 

zdaj boj proti terorizmu ena od najpomembnejših 

nalog na obrambno-varnostnem področju. EU 

ima v boju proti terorizmu prednost, saj deluje na 

širšem, ne le predvsem vojaškem področju, pri 

čemer je zelo pomembna koordinacijska vloga 

EU. Njena pomanjkljivost je, da nima čezatlantske 

razsežnosti, kar jo omejuje pri pridobivanju 

in izmenjavi informacij, ključnem področju boja 

proti terorizmu. Glede na zadnje dogodke bo zdaj 

predsedujoča Velika Britanija aktivnosti na tem 

področju zagotovo še bolj intenzivirala, kar bo 

vplivalo tudi na države, ki bodo sprejele nadaljnje 

predsedovanje Svetu EU. 

Kako bi na vlogo EU na obrambno-varnostnem 

področju lahko vplivala kriza organizacije? 

Zdajšnjega stanja v EU predvsem zaradi neuspe- 

Pripadniki SV so od januarja letos delovali v sklopu mednarodne mirovne operacije EU Althea v BiH. 




Slovenski vojaki so za potrebe Euforja opravljali izvidniške naloge po terenu. 

lih referendumov v Franciji in na Nizozemskem ne bi označil kot krizo EU, 

temveč bolj kot krizo evropeizma v obeh državah. Prepričan sem, da bomo 

zdajšnje stanje presegli zaradi interesov večine držav, ki so pogojeni tudi z 

razvojem razmer v svetu. Da bi bila Evropa konkurenčna drugim hitro razvijajočim 

se delom sveta, je temeljna vzpodbuda. Glede odnosa z obema organizacijama, 

Natom in EU, menim, da ne moremo govoriti o idealni simbiozi, 

kot tudi ne o tekmovalnosti, pač pa o sodelovanju, ki se izboljšuje. Tipičen 

primer je operacija Althea. Tu je bil storjen velik napredek in mislim, da je sodelovanje 

preraslo v dejansko dopolnjevanje obeh organizacij. Gotovo ima 

Nato večje vojaške zmogljivosti v primerjavi z EU in je lahko zato učinkovitejši 

v operacijah, ki zahtevajo globalni pristop. Po drugi strani je EU lahko učinkovita 

na primer v operacijah, kot je Althea. Seveda je dolgoročen cilj EU, da 

vojaške zmogljivosti razvije za opravljanje zelo različnih nalog. Večina držav 

je članic v obeh organizacijah in neracionalno je podvajanje zmogljivosti, s 

skupnim definiranjem dolgoročne prihodnosti in nalog pa lahko dosežemo 

dopolnjevanje. 

Kako poteka oblikovaje kataloga zahtev 2005, ki bo podlaga za razvoj 

vojaških zmogljivosti? 

Priprava kataloga zahtev je prednostna naloga zdaj predsedujoče Velike 

Britanije in poteka intenzivno, vendar je treba na pripravo kataloga gledati 

predvsem kot na del širšega procesa. Skladno s katalogom zahtev potekajo 

tudi druge aktivnosti, kot sta oblikovanje taktičnih bojnih skupin in najpomembnejših 

ciljev sil ter uveljavljanje Evropske obrambne agencije. 

Večina od načrtovanih 13 taktičnih bojnih skupin je že definirana, vendar bi 

se lahko, na primer v Avstriji, zaradi nacionalnih omejitev pojavili zapleti … 

Oblikovanje bojnih skupin poteka dobro in časovno usklajeno, saj je od 13 

deklariranih taktičnih bojnih skupin v celoti definiranih enajst, za dve pa dogovori 

potekajo. Nekatere države, ki imajo večje zmogljivosti, bodo imele 

svoje ali ad hoc bojne skupine, druge pa stalne bojne skupine. Slovenija je z 

Italijo in Madžarsko v bojno skupino, ki bo na voljo v drugi polovici leta 2007, 

predlagala trilateralno enoto MLF. Države, ki bodo oblikovale ad hoc bojne 

skupine, se bodo dogovorile, kdo bo poveljnik posamezne bojne skupine. 

V našem primeru je delitev vodilnih dolžnosti opredeljena v temeljnih aktih 

oblikovanja MLF. Menim, da je še prezgodaj govoriti, ali bomo v bojno skupino 

prispevali prav to enoto ali kakšno drugo iz sestave SV, prepričan pa 

sem, da bomo nalogo izpolnili. Za Avstrijo nacionalne omejitve niso težava 

oziroma so lahko celo prednost, saj je bila ta država med hladno vojno ena 

Foto: Marko Pišlar 

od najaktivnejših držav pri zagotavljanju pripadnikov mednarodnih mirovnih 

sil v okviru ZN. Ima zelo širok nabor kadra, zato je lahko v posamezni 

operaciji izjemno učinkovita. Na podlagi izkušenj EU so lahko težava predvsem 

kulturne razlike. V operaciji Althea na primer so pripadniki mirovnih sil 

posameznih držav najprej težko prepoznavali ilegalno trgovanje z nafto ali 

ilegalno sečnjo, izvoz in prodajo lesa. Pri angažiranju bojnih skupin bo zelo 

pomembna vrsta operacije. Zagotovo se bodo pojavile posamezne težave, 

zato je pomembno, da vnaprej identificiramo morebitne težave in se nanje 

pripravimo. 

Bi lahko EU med predsedovanjem Slovenije prevzela operacijo na Kosovu? 

Možnost, da EU prevzame operacijo na Kosovu, obstaja, vendar to še ni določeno. 

Prav tako še ne moremo govoriti, kje bo delovala slovenska bojna 

skupina. 

Katera so najpomembnejša spoznanja EU z njene največje vojaške operacije 

Althea? 

Najpomembnejša pozitivna izkušnja operacije je sodelovanje Nata in EU. 

Veliko spoznanj je EU pridobila že med odločanjem glede operacije in med 

pripravami na njen prevzem. Za naslednje operacije so zdaj znani nekateri 

postopki in pripravljeni dokumenti ter načela, zato bo angažiranje v naslednjih 

operacijah lahko hitrejše. EU je pridobila izkušnje tudi glede sestave sil, 

prispevka posameznih držav, specializacije in delitve dolžnosti, kažejo pa se 

še pomanjkljivosti, na primer pri logistiki. 

Minister za obrambo je napovedal, da bi lahko Slovenija v okviru EU sodelovala 

v Darfurju. Kako ocenjujete pomen takšnega prispevka? 

Minister je možnost ponudil na zadnjem zasedanju obrambnih ministrov 

EU, pri čemer je predlagal sodelovanje največ petih pripadnikov SV v okviru 

prispevka večje sponzorske države. Vojaški inštruktorji iz SV bi lahko pomagali 

pri usposabljanju enot držav Afriške unije za sodelovanje v operaciji. 

Operacijo AMIS II v okviru mandata ZN izvaja Afriška unija, EU pa pri njej 

sodeluje. Operacije v Afriki imajo neokolonialen zgodovinski predznak, zato 

je navzočnost držav, kot je Slovenija, zelo pozitivna. Slovenija za zdaj še ni 

dobila konkretne zahteve. 

V delu VOPRE, za katerega ste pristojni, sodelujete z Evropsko obrambno 

agencijo. Kako ocenjujete njen napredek po letu dni delovanja in ali se dovolj 

zavedamo njenega pomena? 

Evropska obrambna agencija sodi na obrambno področje in upam, da bo za 

to področje tudi znotraj stalnega predstavništva RS pri EU čim prej pristojen 

obrambni svetovalec. Naš del VOPRE je pri zdajšnjih aktivnostih agencije vključen 

predvsem v neposredno vojaško sodelovanje, sicer pa je za to področje 

zadolžen sodelavec iz obrambnega dela stalne misije RS pri Natu. Mislim, da 

bi lahko na tem področju naredili več, kot smo, čeprav formalno večjih zaostankov 

ni. Glede na kadrovsko rast agencije in povečevanje njenih aktivnosti pa je 

nujno, da področje bolje pokrijemo. 

Meta Grmek 

In Brussels, Slovenia has a joint military representation to NATO and the 

European Union, which operates within the framework of the permanent 

mission of the Republic of Slovenia to the EU. Head of the military 

representation is Brigadier Alojz Jehart, whereas Brigadier Janez Kavar 

was made his EU deputy on 1st April 2005. He will be carrying our 

the military representative duties for NATO and the EU until June 2008, 

which is also the end of Slovenian chairmanship of the EU Council. He 

talked to us about his work, the involvement of Slovenia in the EU working 

bodies, about the preparations for the chairmanship in the military 

field as well as about the formation of a common European defence 

and security policy. 


I n te r v j u 

Z Italijani in Madžari 

v bojni skupini EU 

Avgusta je dolžnost nacionalnega 

vojaškega predstavnika SV v poveljstvu 

večnacionalnih sil kopenske vojske 

(Multinational Land Force – MLF), 

katerih ustanoviteljice so Italija, Madžarska 

in Slovenija, v Vidmu prevzel 

major Ivan Zore. Major Dean Groff, ki je 

to dolžnost opravljal skoraj štiri leta, je 

razvoj in vzpostavitev MLF označil kot 

uspešen projekt, ki se je iz zamisli razvil 

v dobro organizacijo tako po vojaški 

moči kot tudi po sodelovanju in zaupanju. 

Pred MLF so nove naloge, kot so 

sodelovanje pri vzpostavitvi bojnih 

skupin EU, ponovna napotitev MLF na 

Kosovo in morebitna širitev, saj se za 

članstvo v MLF zanimata tudi Avstrija 

in Hrvaška. 

Po nekaj manj kot štirih letih se vračate iz Vidma, 

kjer še naprej ostajata častnik za logistiko stotnik 

Dragan Pavkovič in podčastnik za administrativne 

zadeve višji vodnik Franko Suljkanovič. Kako 

ocenjujete napredek, ki ga je MLF dosegel v tem 

obdobju? 

MLF je projekt, o katerem so se začeli prvi pogovori 

že pred desetimi leti, prvi dokument, in 

sicer pismo o nameri za ustanovitev MLF, 

pa so ministri za obrambo podpisali leta 

1997. Tako je MLF v svojem razvoju prešel vse faze, 

od zamisli do operativno sposobne večnacionalne 

brigade, ki se je že dokazala, med drugim tudi v mirovni 

operaciji. V projekt sem se vključil leta 2000, 

ko smo začeli pripravljati Memorandum o soglasju, 

ki je glavni dokument, na podlagi katerega deluje 

MLF. Več kot pol leta ga je pripravljala večnacionalna 

delovna skupina, ki se je srečevala vsak mesec 

in dopolnjevala dokument. MLF na podlagi tega 

dokumenta uspešno deluje, zato vsi ocenjujemo, 

da je dokument dober. V Videm sva 

septembra 2001 odšla s častnikom za 

logistiko s stotnikom Draganom Pavkovičem. 

Ob prihodu so naju zelo 

lepo sprejeli. Kmalu sva ugotovila, 

da tudi brigada Julija po nacionalni 

liniji ni imela veliko usmeritev svojega 

generalštaba, saj so za 

najin prihod izvedeli 

šele en dan 

prej. Moram priznati, da je bilo nekaj negotovosti, 

glede na to, da nisva prišla v visoko poveljstvo 

Nata ali druge organizacije, temveč v poveljstvo 

večnacionalne brigade, ki deluje po načelu vodilne 

države. To pomeni, da Italija prispeva večino podpore, 

v poveljstvu pa opravlja tudi večino funkcij 

poveljevanja. Na žalost so se teden dni po najinem 

prihodu zgodili teroristični napadi na ZDA, tako da 

MLF ni bil prednost Italije oziroma Nata. Po mesecu 

dni dela v Vidmu nas je zapustil tudi vodja 

projekta, ki se je upokojil. Veliko smo 

razmišljali, kaj naj naredimo. Začeli 

smo pripravljati podrobnejši letni 

načrt dela, standardne operativne 

postopke, srečanja med 

enotami in dokumente za vaje, 

kar ni bilo preprosto. Treba je bilo 

upoštevati različne nacionalne 

pristope in 

interese, sklepe 

pa definirati 

na podlagi 

s k u p n e - 



ga konsenza. Zdi se mi, da je do prve štabne vaje 

Flying Arrow 2002 le malokdo obravnaval stvar 

resno. Največja sprememba se je zgodila na drugi 

vaji Zvita podlasica 2002 v Italiji, ko je poveljstvo 

MLF doseglo oceno polne operativne sposobnosti, 

na podlagi katere so se začeli pogovori o prvem 

operativnem sodelovanju. Takrat še nismo vedeli, 

da bo to že zelo kmalu in da bomo šli na Kosovo. 

Pripravili smo tudi ocenjevanje poveljstva in enot 

MLF na vaji Zvita podlasica 2003 na Madžarskem, 

pred tem pa organizirali in izvedli načrtovalne 

konference, izvidovanja, srečanja, sestanke in 

usposabljanja poveljstva MLF. Za vse to je bilo 

odgovorno mirnodobno poveljstvo MLF, kar je bilo 

večkrat zelo naporno. Na podlagi pozitivne ocene 

operativne sposobnosti MLF je bila sprejeta odločitev, 

da se jeseni 2003 poveljstvo MLF napoti na 

mirovno operacijo na Kosovo. 

Kakšne so bile torej vaše izkušnje z misijo na 

Kosovu? 

Poveljstvo MLF na Kosovu je po načelu letne 

rotacije prevzelo italijanske položaje v večnacionalni 

brigadi Jugozahod (Multinational Brigade 

Southwest - MNB SW), v kateri sta vodilni državi 

Italija in Nemčija. V poveljstvu brigade smo bili 

pripadniki slovenskega kontingenta razporejeni na 

pomembnih dolžnostih. Napotitev na Kosovo je bil 

pomemben mejnik v razvoju MLF, ko je bilo treba 

pokazati, kaj zmoremo, saj smo doživeli ognjeni 

krst ob izbruhu nemirov in spopadov marca 2004, 

ko smo nekaj dni delali v bojnih razmerah. Po nekaj 

tednih je bilo treba vzpostaviti takšne razmere 

kot pred začetkom nemirov. Sodelovanje na misiji 

je bilo za nas neprecenljiva izkušnja za nadaljnje 

delo. Tu smo dočakali tudi vključitev Slovenije v 

Nato in EU, zato smo dobili veliko čestitk, odobravanj 

in podpore pripadnikov drugih oboroženih sil. 

Zagotovo ste pri delu na misiji odkrili težave oziroma 

pomanjkljivosti, ki otežujejo opravljanje nalog 

in ki jih bo treba odpraviti. 

S stališča MLF nismo imeli posebnih vsebinskih težav, 

saj smo do misije opravili vaje in druge oblike 

usposabljanja. Poveljstvo MLF je bilo pred misijo 

dvakrat pozitivno ocenjeno, kar je bil pogoj za napotitev. 

Ljudje so bili napoteni na misijo po dolžnostih, 

ki jih imajo v poveljstvu MLF. Za delovanje v 

Kforju so bile glavna težava nacionalne omejitve, 

ki so povezane z nacionalno zakonodajo, na podlagi 

katere je enota pri svojem delovanju omejena 

in nekaterih nalog ne sme opravljati. V nekaterih državah 

na primer velja prepoved streljanja v mirovnih 

operacijah, v drugih prepoved delovanja zunaj 

območja odgovornosti, v tretjih pa je prepovedano 

posredovanje v demonstracijah. S tem bomo imeli 

težave tudi pri naslednjih napotitvah na mirovne 

misije, za katere je značilno, da klasične vojaške 

naloge, pri katerih je najbolj pomembna vojaška 

moč, vse bolj dobivajo obliko policijskih, ki potekajo 

z manjšimi in bolj specializiranimi enotami. 

Takšni primeri so demonstracije, nadzor državnih 

mej in preprečevanje različnih oblik migracij, premične 

kontrolne točke, patruljiranje in zbiranje informacij, 

preiskave vozil, ljudi in stanovanj, zasegi 

lastnine, pridržanje in aretacije ter druge podobne 

»tradicionalno« policijske naloge. 

Novembra bo MLF spet odšel na Kosovo. SV naj 

bi svoje pripadnike prispevala v poveljstvo, poleg 

tega pa tudi motorizirani vod iz sestave 20. MOTB. 

Ali je že znano, kje bodo pripadniki SV delovali in 

kako bodo vključeni v strukturo Kforja? 

MLF bo sodeloval na Kosovu podobno kot ob prvi 

napotitvi, pri čemer gre tudi tokrat za napredek, saj 

MLF prevzema poveljstvo večnacionalne brigade 

Jugozahod v Prizrenu in sodeluje s svojimi enotami. 

MLF bo v poveljstvu brigade prevzel dolžnosti, 

ki so po sporazumu med Italijo in Nemčijo 

predvidene za italijansko vojsko. Glede na to, da 

se je formacija brigade nekoliko zmanjšala, se bo 

sorazmerno temu zmanjšal tudi prispevek MLF. 

Podrobnejšo sestavo je treba sicer še potrditi, 

vendar naj bi SV sodelovala z osmimi pripadniki, 

in sicer štirimi častniki ter štirimi podčastniki. Tudi 

tokrat so dolžnosti zahtevne, kar kaže na zaupanje 

MLF v Slovensko vojsko. Poleg poveljstva bodo 

tokrat vse tri države prispevale tudi svoje enote, 

in sicer Italija, ki že prispeva svoje pripadnike v sestavo 

namenskih sil Aquila (Task Force Aquila – TF 

Aquila), bataljona, Madžarska motorizirano četo in 

Slovenija motorizirani vod. Poleg 35 pripadnikov 

motoriziranega voda bo v poveljstvu TF Aquila še 

en slovenski častnik, ki bo skrbel za koordinacijo 

in povezavo s poveljstvom večnacionalne brigade 

Jugozahod. Skupno bo SV za zdaj prispevala 44 

pripadnikov. Poveljevanje TF Aquila bo prevzelo poveljstvo 

italijanskega bataljona iz 5. polka brigade 

Julija, saj je Italija vodilna država v MLF. Šele po 

izvidovanju in pripravi tehničnega sporazuma bo 

znano, kakšne naloge bo opravljal slovenski vod. 

MLF s podrejenimi enotami je tudi za odhod na 

tokratno misijo ocenila skupina za ocenjevanje 

med vajo Zvita podlasica 2005 v Sloveniji, ki je bila 

za SV zahtevna glede organizacije, vendar smo bili 

kljub temu dobri organizatorji in gostitelji. 

Tudi EU oblikuje svoje vojaške zmogljivosti. Voditelji 

članic EU so se odločili oblikovati 13 bojnih 

skupin s po 1500 pripadniki. Italija, Madžarska 

in Slovenija bodo v okviru MLF prispevale svoje 

zmogljivosti v bojno skupino EU. Kolikšen bo ta 

prispevek? 

Takoj po vrnitvi s Kosova se je začela razvijati zamisel 

o delegiranju MLF v eno od bojnih skupin 

EU. S tem se je začelo novo obdobje v razvoju 

MLF. Določeni postopki za vključitev v bojne skupine 

EU so že opravljen. Ministri vseh treh držav so 

podpisali pismo o nameri, da se na podlagi MLF 

oblikuje bojna skupina EU. Bilo je že nekaj sestankov, 

pripravljen je bil koncept delovanja in osnutek 

tehničnega sporazuma. Junija je v Budimpešti potekalo 

srečanje skupine strokovnjakov, na katerem 

so se udeleženci iz vseh treh vojsk po posameznih 

strokovnih področjih začeli dogovarjati o strukturi 

in relacijah glede na nove naloge, ki jih bo moral 

MLF opravljati v okviru sil EU. Vsaka skupina strokovnjakov 

je ugotovila določene stvari in rezultat 

tega sestanka je bil predlog osnutka koncepta 

za delovanje in tehničnega sporazuma za oblikovanje 

bojne skupine, ki predstavlja dodatek k 

obstoječemu Memorandumu o soglasju MLF. V 

sestavi bojne skupine EU bodo poveljstvo brigadne 

ravni, ki bo po sestavi manjše kot aktualno poveljstvo 

MLF, bojni del z močjo bataljona in podpora. 

Slovenija bo v jedro bojne skupine EU prispevala 

motorizirano četo iz kontingenta MLF, po eno 

četo pa tudi Madžarska, Italija kot vodilna država 

pa poleg čete tudi elemente logistične podpore in 

podpore delovanja. Italija bo zagotovila še elemente 

zračnih in pomorskih sil, zaradi česar bo imela 

bojna skupina status mednarodne združene enote. 

Prav tako bo poveljstvo MLF v poveljstvo bojne 


skupine EU in njen bojni del prispevalo določeno 

število pripadnikov, kar je treba na naslednjih srečanjih 

še konkretizirati. V bojni skupini bodo združene 

kopenske, zračne in pomorske sile, ki bodo 

lahko sodelovale v operacijah EU in tudi v začetnih 

fazah večjih operacij na kriznih območjih. Bojna 

skupina se bo popolnjevala modularno in glede na 

konkretne razmere. V nadaljnjih pogajanjih zato ne 

bi smeli pozabiti na možnosti za sodelovanje SV 

tudi z drugimi, bolj specializiranimi enotami, kot so 

vojaška policija, izvidniške enote, skupine CIMIC 

in podobno, kar predstavlja majhen prispevek in 

lahko prinaša veliko koristi. Pripravljenost za delovanje 

te bojne skupine bo morala biti ocenjena v 

prvi polovici leta 2007, zato nimamo veliko časa, 

še posebno, ker bo poveljstvo MLF do sredine leta 

2006 na Kosovu. Glede na to, da ima poveljstvo 

MLF že precej izkušenj, ocenjujem, da pri tem ne 

bi smeli imeti velikih težav. Večji izziv vidim na 

bataljonski ravni. To je novo področje, zato bo 

treba pripraviti koncepte in predpise za delovanje 

mednarodnega poveljstva bataljona. Nekatere 

stvari je poveljstvo MLF že storilo tudi v to smer. Trikrat 

na leto namreč potekajo vaje vodov MLF, na 

katerih se oblikuje četa, sestavljena iz vodov vseh 

treh držav. Potekajo še različne aktivnosti, s čimer 

se ugotavljajo težave pri skupnem delovanju na tej 

ravni, predvsem pa je ta oblika skupnih aktivnosti 

pomembna zaradi seznanjanja in vzpostavljanja 

zaupanja med vojaki. Glede na to, da tokrat govorimo 

o doseganju kompatibilnosti na ravni čet, bo 

med drugim treba določiti tudi taktične standardne 

operativne postopke za podrejene čete. Poleg 

dokumentov bo treba organizirati in izvesti usposabljanja 

ter vaje za poveljstvo bataljona, ki mora 

biti oblikovano in pripravljeno do jeseni 2006, ko 

bodo potekale prve vaje skupne bojne skupine. Za 

raven polka bo med odsotnostjo poveljstva MLF 

oblikovana mednarodna delovna skupina, ki bo 

delovala na poveljstvu 14. polka v Italiji. Člani se 

bodo občasno srečevali in usklajevali ter dopolnjevali 

dokumente za pripravo bataljona. 

Za članstvo v MLF se zanimata tudi Avstrija in 

Hrvaška, ki imata trenutno status polnopravnih 

opazovalk. Kaj to pomeni in kdaj bosta lahko ti 

državi postali polnopravni članici MLF? 

Avstrija in Hrvaška sta status polnopravnih opazovalk 

pridobili leta 2002 na srečanju politično-vojaške 

vodstvene skupine (Political-Military Steering 

Group – PMSG), saj sta izrazili željo po sodelovanju 

v MLF. Od takrat je bil pripravljen dokument, 

ki ga je na nedavnem srečanju v Budimpešti potrdil 

PMSG in v katerem so opredeljeni postopki, ki jih 

mora posamezna država izpolniti, da postane 

polnopravna članica. Kot polnopravni opazovalki 

imata pravico do vpogleda v ustanovitvene dokumente 

MLF, vključujemo pa jih tudi v nekatere 

aktivnosti MLF, ki so zanju zanimive, na primer 

usposabljanja, srečanja in konference, štabne in 

taktične vaje, kot je to predvideno z letnim načrtom 

dela. Poveljstvo MLF si želi, da bi se ti državi čim 

prej vključili v MLF in pridobili status polnopravne 

članice, vendar je to zdaj stvar njihove političnovojaške 

odločitve. Državi morata začeti pogovore 

o tem, kaj bosta prispevali, treba pa bo spremeniti 

tudi glavne dokumente MLF. Če bo prišlo do širitve 

MLF, bo treba spremeniti medvladni sporazum, 

tehnični sporazum in memorandum o soglasju, s 

katerimi bodo spremenjena formacija ter opredeljene 

dolžnosti, ki jih bodo v strukturi MLF zasedali 

pripadniki novih članic. 

Kaj vam pomenijo izkušnje, ki ste jih pridobili 

med delom v večnacionalnem poveljstvu MLF v 

Vidmu? 

Mislim, da so redke priložnosti, ko lahko sodeluješ 

pri projektu, kot je MLF. Ponosen in srečen sem, 

da sem imel možnost, da sem lahko sodeloval 

pri nastanku in razvoju trilateralne brigade. Ob 

tej priložnosti bi rad poudaril zelo dobro sodelovanje 

med italijanskim, madžarskim in slovenskim 

kontingentom na vseh ravneh. Zelo so nas podpirali 

MO, SV in MZZ. Rad bi se zahvalil vsem, ki 

so s svojim delom in prizadevnostjo pripomogli k 

razvoju MLF, mojemu nasledniku in vsem pripadnikom 

MLF pa želim veliko uspehov na nadaljnji poti. 

Mislim, da bom izkušnje, ki sem jih pridobil, lahko 

uporabil tudi na enoletnem tečaju za visoke štabne 

častnike v Rimu, na katerega odhajam septembra. 

Marko Pišlar 


In Videm (Udine), the duties of the national 

military representative of the SAF to the Multinational 

Force Command, whose founders 

are Italy, Hungary and Slovenia, were taken 

over by Major Ivan Zore. His predecessor, 

Major Dean Groff, who had been carrying out 

these duties for almost four years, said that 

the establishing and development of the MLF 

had been a successful project, which began 

as an idea and evolved into a smooth-running 

organisation considering its current military 

capabilities as well as mutual trust and cooperation. 

At present, MLF is facing new tasks 

such as participation in the establishment 

of the EU battle groups, possible expansion, 

since Austria and Croatia have expressed 

their interest to become MLF members, and 

the next deployment to Kosovo in November 

this year. Besides eight servicemembers from 

the MLF command, the SAF are also going to 

send to Kosovo one motorised platoon of the 

20th SAF Motorised Battalion from Celje. 

Major Ivan Zore, 

novi nacionalni vojaški 

predstavnik SV v poveljstvu MLF 

V SV se je zaposlil leta 1992. Delal je na 

različnih štabnih dolžnostih na področju 

operative in usposabljanja v takratnem 8. 

pokrajinskem štabu za TO. Po ustanovitvi 

celjskega bataljona je dve leti opravljal 

dolžnost pomočnika za operativno učne 

zadeve v poveljstvu, potem pa nadaljeval 

delo na štabnih dolžnostih v takratnem 8. 

pokrajinskem poveljstvu SV, v katerem je 

bil pristojen za usposabljanje. Leta 1996 je 

postal poveljnik 1./82. brigade SV in končal 

generalštabni program. Leta 2000 je postal 

samostojni pomočnik za operativne zadeve 

v 3. OPPSV, pred koncem reorganizacije pa 

so ga napotili v poveljstvo 1. brigade SV, v 

kateri je opravljal nalogo načelnika odseka 

za operativne zadeve do leta 2003, ko je bil 

premeščen na GŠSV za pomočnika za operativne 

zadeve za področje mednarodnih 

operacij. V delovanje MLF se je vključeval od 

leta 2002, v tem času pa opravljal dve pomembni 

dolžnosti v poveljstvu MLF, in sicer 

je bil izvršilni častnik pri načelniku štaba in 

nazadnje načelnik operativnega centra. V 

okviru MLF je leta 2003 šest mesecev sodeloval 

v mirovni operaciji na Kosovu. Od 

nove dolžnosti pričakuje, da bo nadaljeval 

dosedanje uspešno delo nacionalnega vojaškega 

predstavnika v poveljstvu MLF in da 

bo vključen v projekt skupne bojne skupine 

EU, ki se bo oblikovala na podlagi MLF. 



M i ro v n e o p e ra c i j e 

Skrbeli za zdravje 

ljudi in živali na misiji Isafa 

Konec junija se je po štirih mesecih 

delovanja na misiji Isafa iz Afganistana 

v Slovenijo vrnil prvi kontingent veterinarske 

enote (VETE) SV, v katerem 

sta bila višji vojaški uslužbenec XII. 

razreda Branko Dolenc, dr. vet. med., 

in veterinarski tehnik, štabni vodnik 

Robert Čanadi. Pripadnika VETE SV 

sta v sklopu nemškega kontingenta v 

bazi Warehouse v Kabulu skrbela predvsem 

za zdravstveno ustreznost hrane 

in pitne vode ter zdravstveno varstvo 

službenih psov. V Afganistanu deluje 

od julija drugi kontingent VETE SV, v 

katerem sta višji vojaški uslužbenec 

XIV. razreda mag. Peter Levstek, dr. vet. 

med., in nižja vojaška uslužbenka V. 

razreda Tanja Kremžar. 


Slovenska veterinarja delovala v 

sklopu nemške vojske 

Slovenska veterinarja sta delovala v veterinarski 

enoti, ki je del poljske bolnišnice nemške vojske 

role 3, v kateri delujejo tri enote, in sicer enota za 

podporo, enota za medicinsko evakuacijo in osebje 

poljske bolnišnice. V bolnišnici, ki zagotavlja popolno 

oskrbo pripadnikov, dela 92 specialistov za 

posamezna področja, od teh je 21 zdravnikov, 56 

tehnikov in 14 bolničarjev iz sedmih držav. V njej 

delajo štiri kirurške ekipe, ambulanta za interno 

medicino, oftalmolog, dermatolog, otorinolaringolog 

in nevrolog, imajo pa 30 postelj in 50 v rezervi 

ter pet postelj v intenzivni negi, rentgen, ultrazvok, 

laboratorij, krvno banko in lekarno. »Opremljenost 

z napravami je na zavidljivi ravni,« je pojasnil višji 

vojaški uslužbenec XII. razreda Branko Dolenc. 

Dodal je, da je vojak lahko ob takšni zdravstveni 

oskrbi precej bolj umirjen in osredotočen na 

opravljanje svojih rednih nalog, saj se zaveda, da 

bodo za njegovo zdravje poskrbeli vrhunski strokovnjaki 

z najsodobnejšo opremo. »Dodatni enoti 

sta v Kunduzu in Termezu v Uzbekistanu, nemška 

poljska bolnišnica role 3 pa jima zagotavlja le tehnično 

pomoč. Vsaka dva meseca nemški veterinar 

obišče omenjeni lokaciji, odvzame vzorce površin 

in vode ter opravi nadzor kuhinj. Vzorce pregleda v 

laboratoriju v Kabulu. Kunduz je zunaj pristojnosti 

našega delovanja, za Termes pa je treba imeti 

vizum, zato s sodelavcem nisva sodelovala pri 

omenjenih nadzorih,« je dejal Dolenc. Ko je bilo 

treba vzeti vzorce pitne vode in hrane na terenu, so 

šli v konvoju v spremstvu dveh ali treh vozil, včasih 

tudi z oklepniki, odvisno od stopnje nevarnosti in 

vrste naloge. »Vedno smo imeli pri sebi orožje, neprebojni 

jopič in čelado, v suhem vremenu pa tudi 

zaščitna očala ter ruto zaradi nevarnega prahu. Po 

Kabulu smo se večinoma vozili z neoklepljenimi 

vozili nemške vojske,« je pojasnil štabni vodnik 

Robert Čanadi.

Opravljali sanitarne preglede vojaških kuhinj 

Pripadnika VETE SV sta skrbela predvsem za zagotavljanje zdravstvene 

ustreznosti pitne vode in higiene živil, kar je pomenilo jemanje vzorcev in 

opravljanje sanitarnega nadzora vojaških kuhinj ter dobaviteljev hrane, 

s čimer sta ugotavljala čistost in oporečnost oziroma neoporečnost živil 

živalskega izvora. Svetovala sta tudi pri uvajanju standardov sistema varne 

prehrane HACCP v nekaterih vojaških kuhinjah. »Moja naloga je bila vodenje 

veterinarske ambulante in zdravstveno varstvo službenih psov, med katerimi 

so bili tudi štirje hrvaški in osem nemških. Skrbel sem za nadzor in usmerjanje 

mikrobiološke diferenciacije v laboratoriju, to je usmerjanje preiskav, ter 

postavitev diagnoze, opravljal sem veterinarski sanitarni nadzor po kuhinjah, 

restavracijah in lokalih v bazi ter odvzem vzorcev hrane, vode in površin. 

Poleg tega sem nadziral dobavitelje živil in skladišč za ta živila v kampu 

Warehouse, opravljal nadzor nad potepuškimi psi v vojaških objektih in pisal 

priporočila za izboljšanje stanja v kuhinjah,« je povedal Dolenc, dr. vet. med. 

»Kot veterinarski tehnik sem skrbel za odvzem vzorcev vode in brisov s površin 

ter rok, za pripravo laboratorijskih vzorcev in nasajanje teh na gojišča, za 

izvajanje koproloških preiskav blata psov in pomagal pri delu v veterinarski 

ambulanti,« je dejal štabni vodnik Čanadi. Veterinarja sta največ časa preživela 

v laboratoriju, ki je sestavljen iz šestih zabojnikov in povezovalnega šotorskega 

dela. Prvi del sestavlja laboratorij za mikrobiološke in parazitološke 

raziskave humanih vzorcev ter laboratorij za preiskave krvi, v katerem je tudi 

krvna banka s 70 enotami. V sredini sta veterinarski mikrobiološki laboratorij 

in hladilnik zabojnik za gojišča, reagente in drug laboratorijski material, ki 

mora biti na hladnem. Zadnji del obsega kemijski laboratorij, v katerem lahko 

izvajajo fizikalno-kemične analize vode, ugotavljajo vrsto eksploziva, npr. po 

eksploziji, čistočo kisika v medicinskih jeklenkah in prisotnost prepovedanih 

drog. Zdravstveno oskrbo službenih psov sta opravljala v veterinarski ambulanti, 

ki je na drugem koncu baze, saj ne sme biti v bližini bolnišnice. »Ob najinem 

prihodu je bilo stanje v ambulanti slabo, saj ni bilo opreme in sredstev, 

zdravilom pa je pretekel rok. Nemški veterinarji so prihajali v ambulanto iz 

Delo v laboratoriju 

Jemanje vzorcev na terenu je potekalo ob spremstvu konvoja oklepnih 

vozil. 

vojaških veterinarskih inštitutov oziroma laboratorijev in se niso toliko ukvarjali 

z zdravstvenim varstvom živali,« je pojasnil Dolenc. 

Pred misijo na usposabljanju v Nemčiji 

Dober mesec pred misijo sta v Kielu v Nemčiji opravila usposabljanje. »V 

dveh tednih sva dobila veliko novega znanja, saj je bil tečaj zelo intenziven. 

V Nemčiji sva se usposabljala za delo v takem laboratoriju, kot je bil v Afganistanu, 

in se seznanila z njihovo metodologijo opravljanja laboratorijskih 

preiskav vzorcev. To znanje in delo sva s pomočjo nemških kolegov v Kabulu 

le še dopolnjevala in utrjevala,« je poudaril Dolenc. Tako kot vsaka vojaška 

baza je tudi kamp Warehouse urejen kot majhno mesto. V njem so pripadnikom 

na voljo pošta, banka, menjalnica, trgovine, kuhinja, fitnes, picerija, restavracija 

in nekaj barov. Pripadnika VETE SV sta bivala v tričlenskem šotoru, 

ki je bil ogrevan in klimatiziran, s trdnim dnom in vrati, ki jih lahko zakleneš. 

Vsi pripadniki nemške vojske, ki delajo v sestavi poljske bolnišnice role 3, so 

nastanjeni v urejenih in dobro opremljenih montažnih objektih, vendar so v 

majhnih sobah po štirje skupaj. Večina objektov v bazi je zabojnikov oziroma 

montažnega tipa in opremljenih z gretjem in klimatskimi napravami. »Dnevna 

temperaturna nihanja so zelo velika, tudi do 20 stopinj Celzija, zato sva 

morala šotor podnevi ohlajati, ponoči pa segrevati. Poleg minskih polj so 

dodatna nevarnost na misiji tudi komarji, ki prenašajo malarijo, ob toplejšem 

vremenu pa je veliko strupenih kač in škorpijonov,« je dejal Dolenc, dr. vet. 

med. »Najin delavnik je trajal vsak dan od jutra do večera, razen ob nedeljah 

in praznikih, ko smo začeli delati ob 13. uri. V Kabulu nismo imeli možnosti, 

da bi lahko šli v mesto, zato smo večino časa preživeli v bazi. Dvakrat smo 

imeli tudi koncert dveh nemških glasbenih skupin,« je dopolnil štabni vodnik 

Čanadi. Čeprav sta imela veliko dela, sta našla tudi nekaj prostega časa. 

»Glede na to, da je Kabul na nadmorski višini več kot 1800 metrov, se mora 

organizem najprej prilagoditi tem razmeram, šele nato se lahko začneš rekreirati,« 

je poudaril Dolenc. Med pripadniki mirovnih sil je zelo priljubljen tek 

okrog baze po notranji strani ograje. 

Marko Pišlar 

Foto: Branko Dolenc 


After a four-month ISAF mission in Afghanistan, at the end of June, the 

1st contingent of the SAF veterinary unit (VETE) returned to Slovenia. 

The members od the unit were among others also Slovenian veterinarians 

Branko Dolenc, XII class high military employee, D. V. M., and 

veterinary technician, Staff Sergeant Robert Čanadi. The veterinarians 

carried out their duties within the framework of the German contingent 

at the Warehouse base in Kabul. Their job was to supervise the quality 

of food and drinking water as well as to care for the working dogs. 

S LOV E N S K A VO J S K A 13


Slovenski gasilci na kabulskem 

letališču usposabljajo domačine 

Dodatna usposabljanja za 

letališkega gasilca 

Pobuda, da bi v Afganistan poslali desetino 

gasilcev, je na gasilsko brigado 

Ljubljana prišla z Uprave RS za zaščito 

in reševanje. »Najprej smo se neuradno 

in neformalno pogovarjali, kdo 

bi šel, in bilo nas je približno dvanajst, 

ki nas je to zanimalo. Iz brigade nas je 

odšlo na misijo šest, se pa že pripravljajo 

za naslednjo rotacijo. Sam sem 

se odločil, da grem, ker sem želel poskusiti novo in drugačno delo, da bi dobil 

mednarodne izkušnje, poleg tega je delo na misiji tudi precej dobro plačano,« 

je pojasnil Aleš Finžgar. Za delo na misiji v Afganistanu so se dodatno usposobili, 

tako da so opravili vojaška usposabljanja in usposabljanja za letališkega 

gasilca. »Glede vojaškega usposabljanja smo nekoliko razočarani, ker ni bilo 

prilagojeno delu na misiji, saj bi moralo biti bolj namensko, na primer več 

streljanja s pištolo. Zdaj fantje pravijo, da so že upoštevali pripombe, tako da 

se gasilci usposabljajo tudi skupaj z vojaki. Hkrati bi rad pohvalil izvidnike 10. 

Tomaž Ažbe, Aleš Finžgar in Andrej Marolt so kot poklicni gasilci 

zaposleni v gasilski brigadi Ljubljana, zdaj pa so na šestmesečni 

misiji v Afganistanu. Tam na letališču v Kabulu še s štirimi slovenskimi 

gasilci opravljajo delo letaliških gasilcev skupaj s 40 gasilci 

iz različnih držav, 20 od teh pa je domačinov. Med poletnim dopustom 

smo se z njimi pogovarjali o delu, ki ga opravljajo v Afganistanu, 

kjer bodo ostali do 25. avgusta. Dejali so, da je zanimivo in 

drugačno kot v gasilski brigadi, pridobili pa so si tudi dragocene 

izkušnje, ki jim bodo pomagale pri nadaljnji gasilski karieri. 

MOTB, ki so za nas pripravili urjenje 

streljanja s pištolo v Afganistanu in od 

katerih smo se veliko naučili,« je dejal 

Andrej Marolt. Licenco za letališkega 

gasilca, ki je nujna za delo na letališču, 

so pridobili na Brniku, dodatno pa 

so se usposabljali še v ameriški bazi v 

Avianu v Italiji. Pridobitev licence za letališkega 

gasilca obsega poznavanje 

tipov letal in prometnega režima, reševanje, 

razumevanje komuniciranja 

med letališkim stolpom, letališčem in preostalimi udeleženci ter druga pravila. 

Z letališkimi gasilci na Brniku so opravili tudi vaje gašenja, v Avianu pa so jim 

njihovi gasilci pokazali na primer nevarnosti pri bojnih letalih. »Tako smo bolje 

vedeli, kaj nas čaka na kabulskem letališču, saj na Brniku ne pristajajo letala s 

tako oborožitvijo. Na tem tridnevnem usposabljanju smo veliko pridobili. Dali 

so nam tudi zgoščenko, na kateri lahko najdemo podatke za vsako vojaško 

letalo, kje so na primer nevarna območja, kje lahko hitro zagori in podobno,« 

je pojasnil Andrej Marolt. 

Aleš Finžgar Andrej Marolt Tomaž Ažbe 

Zadovoljni z opremo 

Ko so se pripravljali za odhod, so sestavili seznam, kaj bi potrebovali, Uprava 

RS za zaščito in reševanje pa jim je vse priskrbela. »S seboj smo vzeli dihalne 

aparate, kompresor za polnjenje dihalnih aparatov, kompletno zaščitno obleko, 

zaščitno obleko za nevarne snovi, obleko za zaščito pred visoko temperaturo, 

tako imenovano mizo za testiranje aparatov, testno mizo za maske in 

drugo. Opreme imamo kar veliko, vendar vso uporabljamo. Ni kosa opreme, ki 

bi ležal v kotu. Uprava RS za zaščito in reševanje je poskrbela za to, da imamo 

vse, kar potrebujemo. S seboj nismo vzeli na primer gasilskih vozil, čeprav 

smo takrat, ko smo zbirali informacije, bili pripravljeni tudi na to. Prva generacija, 

ki je končala delo na misiji, nam je bolj težko pomagala z informacijami, 


saj so bile zveze slabe. Nekaj skopih informacij 

smo dobili prek interneta. Ko smo prišli v Afganistan, 

smo videli, kaj bi še potrebovali. Na splošno 

smo dobro opremljeni, kakšne malenkosti pa bi 

še potrebovali, kot na primer dodatni zmogljiv prenosni 

računalnik. Za sedem gasilcev imamo le en 

računalnik, kar je premalo, poleg tega ga je treba 

priklopiti z žico, potrebovali pa bi brezžično internetno 

povezavo. Telefon je zelo drag, za gasilce 

in veterinarja ni brezplačen, za izvidnike pa. To bi 

morali poenotiti,« je dejal Tomaž Ažbe. 

24-urne izmene 

»Ko smo prišli v Afganistan, smo takoj občutili, da 

je tu drugačen svet. To je zelo težko opisati, saj 

je vsak, ki pride tja, presenečen. Ne glede na to, 

da ti drugi povedo, kakšne so razmere, in da vidiš 

fotografije, je realnost drugačna in vsak jo doživi 

po svoje. Resnično stanje je slabše, ko je videti na 

fotografijah. Kanalizacija in vodovod nista urejena, 

hiše so večinoma iz blata, redke imajo strehe, 

elektriko imajo le nekatere premožnejše hiše dve 

uri na dan. Afganistanci imajo svoje navade in 

način življenja, ki je drugačen od našega. Dolgo 

so živeli v izolaciji, predvsem verski, in talibanski 

način razmišljanja je še vedno opazen, vendar so 

ljudje kljub revščini zadovoljni. Precej časa bo še 

trajalo, da se bodo razmere izboljšale,« je opisal 

občutke o deželi, v kateri delajo, Aleš Finžgar. 

V gasilski brigadi Ljubljana imajo gasilci največ 

dela s tehničnim reševanjem. Tako posredujejo v 

požarih, prometnih in ekoloških nesrečah itn. Na letališču 

v Kabulu gasilci opravljajo delo letališkega 

gasilca in preventivne naloge ter urijo domačine v 

gasilstvu. Veliko imajo tudi vaj, saj so pri vsakem 

letalu nekoliko drugačni postopki reševanja. 40 

gasilcev iz različnih držav skrbi tudi za kamp Kaia, 

torej Kabul International Airport, in opravlja vso požarno 

preventivo. Za brezhibnost opreme skrbijo z 

rednim vzdrževanjem in opravljajo druge tehnične 

naloge, kot na primer čiščenje letališke steze ali 

pobiranje padal letal F-16. »Z 20 Afganistanci, 

ki delajo v kampu Kaia, imamo dobre odnose in 

jih učimo o gasilstvu. Z njimi ni nobenih težav in 

radi sprejemajo novo znanje,« je dejal Marolt. Delo 

poteka v 24-urnih izmenah, gasilci so razdeljeni v 

dve skupini, v vsaki pa dela deset Evropejcev in 

prav toliko Afganistancev. Od februarja do julija 

so bili gasilci iz šestih evropskih držav, in sicer 

iz Švedske, Norveške, Islandije, Finske, Danske 

in Slovenije. Po juliju so ostali Slovenci, Norvežani, 

Danci in Finci. Šest slovenskih gasilcev dela v 

izmeni s Finci, en slovenski gasilec pa skrbi za 

preventivo na letališču. Tomaž Ažbe je namestnik 

vodje izmene, kar je veliko priznanje za slovenske 

gasilce, vodja izmene je Finec. Sporazumevajo 

se v angleščini in ker so pred odhodom opravili 

intenzivni tečaj angleščine na Ajševici, dobro komunicirajo 

v tujem jeziku. »Bilo bi veliko težav, če 

ne bi razumeli, kaj nam sporočajo iz stolpa. Lahko 

bi na primer povedali, da bo pristalo letalo, mi pa 

bi se vozili po stezi. Tako bi prišlo do nesreče,« je 

dejal Finžgar. Ves čas so v pripravljenosti, letališče 

je odprto od zore do mraka. Ponoči letala ne letijo 

več, čeprav so nekaj časa poskusno vzletala in 

pristajala tudi ponoči. Vsak dan prileti oziroma 

odleti do 150 letal, lahko pa tudi več kot 200. 

Večinoma priletijo velika letala, ki oskrbujejo Isaf. 

Veliko jih vozi nevaren tovor, zato je navzočnost 

gasilcev nujna že iz preventivnih razlogov. »Prednost 

je skrb za delo na letališču, zato moramo 

biti ob morebitnih težavah z letali v dveh minutah 

na kateremkoli delu letališča. Večja nesreča se je 

zgodila konec aprila, ko je letalo antonov-12 pristalo 

na letališki stezi, vendar je zapeljalo z nje in 

se vžgalo. V kontrolnem stolpu so že med pristajanjem 

opazili težave, zato smo bili pripravljeni in 40 

sekund po tem, ko je bilo letalo na tleh, smo začeli 

gasiti. Šestčlanska posadka ni bila poškodovana, 

tovor pa je zgorel. Uspelo nam je obvarovati veliki 

letali z vso posadko in tovorom, ki sta bila v bližini. 

Letalo antonov je imelo gorivo v krilih in če bi to zagorelo, 

bi nastale velike težave,« je povedal Ažbe. 

Hitre intervencije so najpomembnejše, so dodali 

sogovorniki, za uspešno opravljeno delo pa jih 

je pohvalil tudi vodja letališča. »Mislim, da smo 

dobro usposobljeni za svoje naloge, ker delamo 

v poklicnih enotah in imamo veliko prakse, kar 

pripomore k učinkovitemu ter uspešnemu delu. 

Svojo prakso in poznavanje dela gasilca smo dopolnili 

z letališkim delom,« je dodal Ažbe. 

Prosti čas za pranje perila 

Delo je naporno, zato dan, ko so prosti, mine, 

kot bi mignil, so se vsi strinjali. V prostem času 

se rekreirajo, gredo na fitnes, igrajo odbojko, 

pospravijo, operejo perilo, se pogovarjajo z 

domačimi ali deskajo po medmrežju. Glavni 

kuharji v restavraciji so Nepalci. Surovine za 

obroke dobivajo iz EU, zdaj pa so postali že nekoliko 

enolični, so potarnali sogovorniki. V kampu 

si lahko izposodijo avto, večkrat pa so tudi obiskali 

veterinarja, ki nista imela možnosti, da bi šla 

iz kampa Warehouse. »Ves čas smo dosegljivi 

po prenosnem telefonu. Če nas potrebujejo, nas 

z gasilske postaje pokličejo. Tudi ko gremo ven, 

povemo, da gremo, in vzamemo s seboj prenosni 

telefon. Povemo približno uro odhoda in vrnitve, 

ne pa vseh podatkov zaradi varnostnih razlogov, 

ugrabitve na primer,« je pojasnil Ažbe. Tudi vojake 

SV so obiskali, vendar se do njih vozi eno uro. »Želeli 

smo videti vsaj delček dežele, ne moreš pa se 

kar voziti okrog. Razmere še vedno niso varne,« je 

dodal Marolt. Preden so se za mesec dni vrnili v 

Afganistan, so še dejali, da zdaj vedo, kaj jih čaka, 

zato niso negotovi. »Vsakemu, ki je pripravljen na 

tako misijo in ki ima dovolj gasilskih izkušenj, priporočam 

delo na misiji,« je končal Ažbe. 

Valerija Šket Jarm 

Foto: osebni arhiv gasilcev na misiji 


Gasilec na dolžnosti radiooperaterja v gasilskem stolpu 

Tomaž Ažbe, Aleš Finžgar and Andrej Marolt 

are professional firefighters, employed in the 

Ljubljana Fire Brigade. At present, they are 

on a six-month mission in Afghanistan. Together 

with four other Slovenian firefighters 

and 40 firefighters from other countries, 

20 of them locals, they are carrying out the 

duties of airport firefighters at the airport in 

Kabul. During their summer holidays we talked 

to them about their work in Afghanistan 

which is going to end on 25th August. They 

told us that their tasks were interesting and 

rather different from those at home. They 

have also acquired valuable experience to 

help them in their future firefighting career. 


I z v o j a š ke g a ž i v l j e n j a 

Najboljši belgijski kadeti na 

usposabljanju v Sloveniji 

Šola za častnike je od 18. do 29. julija peto leto zapored gostila 

belgijske kadete, ki so se v Sloveniji urili predvsem v gorništvu. Ob 

pomoči inštruktorjev Gorske šole je 15 belgijskih kadetov skupaj 

z 11 kandidati Šole za častnike na širšem območju Pokljuke, 

Jelovice, Bohinjske Bele, Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alp spoznavalo 

tehniko in taktiko bojevanja v gorskem svetu, jamarstvo 

in premagovanje vodnih ovir. Poleg izmenjave izkušenj in krepitve 

odnosov med vojskama je takšno sodelovanje namenjeno tudi 

spoznavanju kulture, navad in ljudi, saj je bilo namreč hkrati v 

Belgiji na usposabljanju 15 kandidatov Šole za častnike. 

Več belgijskih turistov v Sloveniji 

Izmenjava belgijskih kadetov Kraljeve vojaške akademije 

in kandidatov Šole za častnike poteka na podlagi letnega 

načrta o dvostranskem sodelovanju med belgijskimi in 

slovenskimi oboroženimi silami že peto leto. »Vsebine 

programa v Sloveniji so predvsem iz letnega 

gorništva, hkrati pa belgijskim kadetom 

predstavimo Slovensko vojsko, opremo in 

oborožitev. Program vsako leto sestavimo 

na podlagi izvidovanja, saj se dogovorimo, kaj bomo delali in kje bodo te 

vsebine potekale. Letos smo program nekoliko spremenili, tako da je več poudarka 

na plezanju, uvedli pa smo soteskanje v dolini Soče, kar je zanimivo 

tudi za kandidate Šole za častnike. Poleg tega se bomo odpravili v Julijske 

Alpe, in sicer čez Komno do Sedmerih jezer, za konec pa tudi na Triglav. Konci 

tedna so bolj turistični, saj jim poleg gorskega sveta predstavimo še druge 

dele Slovenije, kot na primer Ljubljano, Postojnsko jamo in druge turistične 

znamenitosti. Zanimivo je, da se obisk Belgijcev v Sloveniji, predvsem na Bledu 

in v Bohinju povečuje, saj belgijski kadeti priporočajo obisk Slovenije,« je 

dejal vodja usposabljanja nadporočnik Marjan Zupančič. Kandidati Šole za 

častnike v Belgiji obravnavajo vsebine, ki so v Sloveniji teže izvedljive. Tako se 

na primer urijo v preživetju v naravi, kot poteka v belgijski vojski, in v bojnem 

plavanju. Prav tako se tam usposabljajo tudi njihovi kadeti, tako da so v Belgiji 

mešane skupine. »Kandidati Šole za častnike so se sami odločili, kdo gre 

v Belgijo oziroma kdo ostane v Sloveniji glede na to, kateri program je bil za 

koga bolj zanimiv,« je dejal nadporočnik Zupančič. Dodal je, da so taka usposabljanja 

koristna za vse, saj delo z mešanimi enotami v tujini postaja ustaljeno, 

poleg tega belgijski kadeti in slovenski kandidati postanejo bolj samozavestni 

pri sporazumevanju v angleškem jeziku, pridobijo nova poznanstva 

itn. Vodja belgijskih kadetov nadporočnik Christoph Mouzelard je pojasnil, 

da so ti kadeti v četrtem letniku akademije, kar je za večino zadnji letnik, zato 

je to zadnje terensko usposabljanje, lahko pa so izbrali med Slovenijo, Irsko 

in Belgijo. »Večinoma si kadeti želijo na usposabljanje v tujino, torej v Irsko ali 

Slovenijo. Za vse skupaj je na voljo le 40 mest, zato gredo na usposabljanje v 

tujino najboljši. Menim, da je pomembno, da gredo že študentje na tako prakso 

v tujino, kjer spoznajo vojske držav Nata in tudi druge kulture, saj moramo 

v okviru Nata sodelovati drug z drugim. Program je dobro pripravljen, pa tudi 

inštruktorji Gorske šole so zelo usposobljeni, tako da bodo belgijski kadeti na 

tem usposabljanju veliko pridobili.« 


Postopno spoznavajo gorništvo 

Na usposabljanju so ves čas navzoči štirje inštruktorji Gorske šole, ki kandidate 

in kadete spremljajo na pohodih, poučujejo o opremi, plezanju in 

hoji v hribovitem ter skalnem svetu. Letos je skupina manjša kot običajno, 

zato je delo lažje, je pojasnil štabni vodnik Tomaž Perše, inštruktor v Gorski 

šoli. Tako namreč laže nadzirajo vsakega posameznika, kaj dela in kako 

napreduje v gorništvu. V Gorski šoli imajo veliko izkušenj z usposabljanjem 

pripadnikov tujih oboroženih sil, zato se sporazumevajo brez težav. »Znanje 

gorništva je različno, saj nekateri belgijski kadeti kar obvladajo alpinistične 

in jamarske tehnike. Kondicijsko so dobro pripravljeni, nekateri pa imajo 

slabše tehnično znanje, tako da se opazi, da niso navajeni hoje po skalnem 

terenu. Začeli so z osnovani, torej z zavezovanjem vozlov, potem so plezali s 

pomočjo vrvne ograje, se vzpenjali s pomočjo prižeme, premagovali reko ali 

sotesko s pomočjo samozateznega napenjalnega sistema in tako naprej.« 

Med usposabljanjem so se odpravili na enodnevno turo od Savice v Bohinju 

čez Komarčo do Sedmerih jezer in nazaj čez Komno. Zahtevnejša pot je bila 

na Vršiču in čez Mojstrovko, kjer so se razdelili v dve skupini, glede na težavnost 

ture. Za konec je sledil še pohod na Triglav. 

Nadaljevanje na strani 21.




2 0 S LOV E N S K A VO J S K A

Nadaljevanje s strani 16. 

Na 600 metrih - na najvišjem 

belgijskem hribu 

Prvi dve leti se kadeti ne usposabljajo v tujini, potem 

pa gredo v tretjem in četrtem letniku v Benin, Francijo, 

Maroko, Irsko ali Slovenijo. V vseh teh državah 

se urijo v posebnih vsebinah, tako na primer v Maroku 

za delovanje v puščavskem okolju, v Beninu v 

džungli, v Sloveniji v gorskem svetu in na Irskem v 

navtiki. Poročnik Rodolphe Cardon de Lichtbuer je 

pojasnil, da se je za Slovenijo odločil, ker »je bil program 

zanimiv, poleg tega sem slišal, da je dežela 

zelo lepa, o čemer sem se tudi prepričal. Večinoma 

se urimo v alpinizmu, tako da je to zame verjetno 

enkratna priložnost, da preizkusim te tehnike, saj 

lahko pri nas plezamo le na umetnih stenah«. 

Poročnik Lamine el Karous prihaja iz Tunizije in 

se bo po končanem šolanju vrnil v svojo državo 

in delal za tunizijske oborožene sile. »Vsako leto je 

za tunizijske kadete nekaj prostih mest v evropskih 

državah in zelo sem zadovoljen, da študiram v 

Belgiji. Vesel sem, da sem tu, saj se s slovenskimi 

kadeti dobro razumemo in tudi program je zanimiv. 

V Belgiji smo sicer že plezali, vendar tukaj poteka 

razširjen in poglobljen tečaj, poleg tega smo obiskali 

še jame. Hrana je dobra, zelo mi je všeč tudi 

Bled.« Poročnica Jessica Vandendriessche je 

dejala, da se na Irskem urijo več v navtičnih vsebinah, 

na primer v bojnem plavanju, potapljanju 

itn. »Plezanje je bolj zahtevno, vendar mi je všeč. 

Nadporočnik 

Marjan Zupančič 

Štabni vodnik 

Tomaž Perše 

Šolanje bom končala novembra z zaključno nalogo, 

zaposlila pa sem bom v administraciji letalskih 

sil. To delo bo bolj umirjeno, zato sem zadovoljna, 

da sem zdaj na takem dinamičnem usposabljanju. 

Ko končamo akademijo, moramo sedem let delati 

v vojski, kar si večina tudi želi, nekaj pa jih potem 

vseeno dela na civilnem področju.« Desetnica 

Mojca Ivanc je končala študij obramboslovja, od 

februarja pa je na Šoli za častnike. »Tako sodelovanje 

je zelo koristno, saj izmenjamo izkušnje in 

pridobimo nova poznanstva. Odločila sem se, da 

se bom udeležila programa v Sloveniji, ker sem 

iz Štajerske in ne poznam najbolje plezanja ter 

alpinističnih vsebin. Poleg tega so inštruktorji zelo 

dobri. Glede na to, da v Belgiji nimajo visokih gora, 

sem presenečena, da imajo belgijski kadeti kar 

veliko tehničnega znanja, pa tudi kondicije jim ne 

manjka.« Vodnik Gorazd Sagadin se je prav tako 

odločil, da se udeleži usposabljanja iz alpinističnih 

vsebin. »Inštruktorji nam zelo pomagajo, tako da 

znanje pridobivamo postopoma. Najprej smo dobili 

opremo in smo se naučili, kako si jo nadeneš, 

potem smo delali vozle in se sčasoma vzpeli na 

steno. Veselim se pohodov v hribe, še posebno na 

Triglav. Zanimivo je bilo, ko smo imeli orientacijski 

tek in smo se povzpeli na 600 metrov. Takrat so 

Belgijci rekli, da so zdaj na taki višini, kot če bi bili 

na najvišjem hribu v Belgiji.« 



Poročnik Rodolphe 

Cardon de Lichtbuer 

Poročnik 

Lamine el Karous 

Kandidati Šole za 

častnike že petič v Belgiji 

Od 18. do 29. julija, ko so se v Sloveniji 

usposabljali kadeti belgijske Kraljeve 

vojaške akademije iz Bruslja, je 15 kandidatov 

Šole za častnike SV pridobivalo 

znanje v Leopoldsburgu in Marche-les- 

Damesu v Belgiji. 

Kandidati ŠČ so na vojaškem vadišču v 

Leopoldsburgu preizkusili avtomatsko puško 

FNC in pištolo GP ter se usposabljali v 

premikanju vojaka na strelišču med opravljanjem 

naloge, in sicer v tako imenovanem 

ratten pasu. Premikanje je del nove tehnike 

bojnega streljanja, ki so jo v belgijski vojski 

uvedli leta 2003. Inštruktorji letalskih sil so 

predstavili postopke preživetja v naravi. V 

Marche-les-Damesu so pripadniki centra 

za usposabljanje Para-commando izvedli 

gorniško usposabljanje, osvojeno znanje pa 

so nato preverili v kampu Beverlo v Leopoldsburgu. 

Po besedah poročnika Saenena so 

se kandidati ŠČ SV v Belgiji odlično izkazali, 

in sicer tudi na zaključni celodnevni taktični 

vaji, ki je vključevala premik na nasprotnikovo 

ozemlje, izvidovanje, zasedo, postavitev patruljne 

baze in vrnitev na izhodiščno ozemlje. 

Kandidati ŠČ SV so si na povabilo brigadirja 

Antona Turka ogledali Shape v Monsu. 


Poročnica Jessica 

Vandendriessche 

Desetnica 

Mojca Ivanc 

Vodnik 

Gorazd Sagadin 

From 18th to 29th June, 18 cadets attending the fourth year of the Belgian 

Royal Military Academy were visiting Slovenia. Belgian cadets were 

staying at Bohinjska Bela barracks. Together with 11 students of the SAF 

Commissioned Officers School, under the expert supervision of SAF Mountaineering 

School instructors, the cadets were acquiring the skills needed 

for mountaineering, caving, mountain combat tactics and overcoming of 

water obstacles. Their visit in Slovenia was also a good oportunity to see 

the natural and cultural sights, learn about the people and their lifestyle 

as well as exchange experience and strengthen the relations between the 

two armed forces. At the same time, 12 candidates of the SAF Commissioned 

Officers School conducted their training in Belgium. 



Z Avtošolo SV do vozniškega izpita 

V sredo, 27. julija, je usposabljanje za 

VED 12707 voznik vojaških vozil kategorije 

C uspešno končala druga skupina 

desetih kandidatov iz transportne 

čete (TRAČ) 670. poveljniško-logističnega 

bataljona SV (670. POVLOGB). 

Kandidati, ki niso imeli vozniškega izpita 

kategorije C, so morali prej končati 

usposabljanje v Avtošoli SV v Slovenski 

Bistrici. Med pettedenskim specialističnim 

usposabljanjem največ pozornosti 

namenijo poznavanju civilnih in 

vojaških cestnoprometnih predpisov, 

vzdrževanju vozil ter praktični vožnji v 

različnih terenskih in vremenskih razmerah, 

nadaljnje znanje in izkušnje pa 

bodo pridobili med praktičnim delom 

na različnih tipih vojaških vozil in njihovih 

sistemih v enotah SV. 

Avtošolo SV ustanovili zaradi 

zmanjšanja stroškov in večjih potreb po 

voznikih 

Projekt avtošole SV se je začel leta 2004, saj so 

se v SV zelo povečale potrebe po vojaških voznikih, 

obenem pa so tako želeli zmanjšati stroške 

usposabljanja voznikov SV v civilnih avtošolah 

predvsem za izpit kategorije C. V ta namen je 

bila oblikovana delovna skupina avtošole SV, ki 

je začela delovati konec leta 2004, njena naloga 

pa je bila zagotoviti pogoje za začetek delovanja 

in registracijo prve Avtošole SV. Po ogledu prostorov 

in pogojev za delo je Ministrstvo za šolstvo in 

šport Avtošoli SV izdalo odločbo o vpisu v register 

avtošol za usposabljanje kandidatov za vožnjo 

motornih vozil kategorije C in E. »Januarja smo 

začeli skupinsko usposabljanje in priprave članov 

delovne skupine Avtošole SV za poučevanje 

teoretičnega in praktičnega dela za vozniški izpit 

kategorije C. Odločili smo se, da bomo v začetku 

največ pozornosti namenili usposabljanju voznikov 

za pridobitev kategorije C, saj je bila potreba 

SV po takšnem kadru največja. Pri tem najbolj izstopa 

Slovenska Bistrica, kjer je nastanjena transportna 

četa, ki jo v SV prednostno opremljamo in 

popolnjujemo z novimi poklicnimi pripadniki,« je 

pojasnil vodja Avtošole SV višji vojaški uslužbenec 

XIII. razreda Cvetko Perc. Inštruktorji vožnje 

v Avtošoli SV so izkušnje in znanje dopolnjevali v 

avtošolah na območju izpitnega centra Maribor. 

Aprila so začeli teoretični del usposabljanja za 

prvo skupino kandidatov skladno s predpisi. 

»Kandidati, ki nimajo vozniškega izpita kategorije 

C, morajo najprej končati teoretično in praktično 

usposabljanje v Avtošoli SV, nato pa pred komisijo 

izpitnega centra Maribor opraviti teoretični in 

praktični del vozniškega izpita, ki je priznan tudi 

v nevojaškem okolju,« je dejal namestnik vodje 

Avtošole SV poročnik Boris Škodnik. Poudaril je, 

da usposabljanje v Avtošoli SV poteka skladno s 

predpisanim Zakonom o varnosti cestnega prometa. 

»Kandidat, ki pride v Avtošolo SV, podobno 

Višji vojaški uslužbenec 

XIII. razreda Cvetko Perc 

Poročnik 

Boris Škodnik 

Stotnik 

Dušan Žnidaršič 

Poddesetnik 

Danijel Žuran 

Vojak 

Peter Simon Knezovič 


Kandidati za voznike morajo pokazati tudi znanje iz osnov 

vzdrževanja motornih vozil. 

kot v civilni avtošoli najprej opravi zdravniški pregled za ustrezno kategorijo, 

nato pa začne 40-urne teoretične priprave o cestnoprometnih predpisih. Po 

predavanjih opravi društveni preizkus, nato pa preverjanje iz poznavanja 

cestnoprometnih predpisov pred komisijo izpitnega centra Maribor. Teoretični 

del usposabljanja dopolnimo s praktično vožnjo na dveh vozilih iveco, 

ki sta prirejeni za potrebe avtošole. Vozilo ima dodatna ogledala in ustrezne 

oznake z napisom Avtošola SV ter v kabini pomožne komande za inštruktorja 

vožnje. Ob koncu praktičnega dela preverimo usposobljenost voznika in 

ga na podlagi ocene napotimo na preverjanje pred komisijo izpitnega centra 

Maribor. Če ga uspešno opravi, dobi izpit kategorije C,« je dopolnil poročnik 

Škodnik. Usposabljanje v Avtošoli SV so do zdaj opravile tri skupine, v katerih 

je bilo 43 kandidatov, od teh jih je izpit že pridobilo 24. »Septembra načrtujemo 

usposabljanje za četrto skupino, s katero naj bi popolnili vsa delovna 

mesta v 670. POVLOGB. Potem bomo usposabljali kandidate za vojaške voznike 

iz drugih enot SV,« je povedal višji vojaški uslužbenec XIII. razreda Perc. 

Dodal je, da pričakujejo, da bodo prihodnje leto dobili dodatna vozila in prikolici, 

s čimer bi lahko usposabljali tudi kandidate za voznike kategorije E. 

o prometnih standardih in vzdrževanju motornih vozil. Po uspešnem pisnem 

preverjanju kandidati začnejo voziti vojaška motorna vozila v cestnem prometu 

in po terenu na območju poligonov Črešnjevec, Vrhloga in Apače na vozilih 

iveco eurocargo, mercedes 270 CDI, puch 230 GE, mercedes unimog in TAM 

150 T-11 in TAM 110 T-7. Tu kandidati spoznajo pravilno uporabo vseh sistemov 

vozila med vožnjo, terenska vožnja pa prav tako vključuje tudi taktične 

postopke pri vožnji ponoči z bojnimi lučmi, tehnike obrambe kolone, vožnjo po 

brezpotjih in podobno. »Vsak kandidat mora za pridobitev VED 12707 opraviti 

15 ur praktične vožnje, za pridobitev dovoljenja za vožnjo določenega tipa 

vojaškega motornega vozila pa deset ur vožnje,« je pojasnil poveljnik učne 

skupine promet stotnik Dušan Žnidaršič iz CU Vipava. Po opravljeni vožnji 

kandidati opravijo še zadnjo izpitno vožnjo, s katero dokazujejo obvladovanje 

vožnje v cestnem prometu kot tudi terenske vožnje. V učni skupini promet so 

doslej v dveh generacijah usposobili že 25 kandidatov, večinoma iz transportne 

čete, v prvi pa je bilo tudi pet pripadnikov iz 10. MOTB. 

Več poudarka na praktični vožnji 

Poddesetnik Danijel Žuran, ki se je v SV zaposlil pred štirimi leti, je povedal: 

»V TRAČ sem bil razporejen iz 10. MOTB. Ob prihodu sem v Avtošoli SV najprej 

opravil vozniški izpit za kategorijo C. Pričakoval sem večji poudarek na 

praktičnem delu z vozili in na praktični vožnji na terenu in ponoči z bojnimi 

lučmi, teoretični del pa je dovolj obsežen.« Vojak Peter Simon Knezovič je 

pojasnil, da je bil v TRAČ na svojo željo premeščen iz poveljniško-logistične 

čete 74. OKMB, saj ga delo voznika zanima, ker je deset let delal kot poklicni 

voznik v mednarodni špediciji. »Za zaposlitev v SV sem se odločil, saj me 

mednarodni prevozi niso več zanimali, poleg tega pa sem želel več časa preživeti 

z družino, saj imam majhno hčerko. Čeprav imam kot poklicni voznik 

v civilnem okolju veliko izkušenj, je bilo specialistično usposabljanje zame 

zelo koristno, saj sem dopolnil znanje in spretnosti v terenski vožnji, s katero 

nisem imel veliko izkušenj.« 

Marko Pišlar 


Usposabljanje kandidatov za vožnjo v težjih terenskih razmerah 


S specialističnim usposabljanjem do dodatnega vojaškega 

vozniškega znanja 

Ko kandidat pridobi vozniški izpit kategorije C, se napoti v učno skupino promet, 

ki deluje od aprila v Vojašnici Slovenska Bistrica pod poveljstvom Centra 

za usposabljanje SV in v kateri se kandidati usposobijo za poklicne voznike 

oziroma vojaško evidenčno dolžnost 12707 voznik vojaških vozil kategorije 

C. Med pettedenskim specialističnim programom kandidati največ pozornosti 

namenijo poznavanju civilnih in vojaških predpisov o varnosti v cestnem prometu, 

načelom varne vožnje, taktiki premikov vojaških vozil, praktični vožnji z 

vojaškimi vozili in vzdrževanju motornih vozil. Kandidati morajo pred začetkom 

praktične vožnje na vojaških vozilih opraviti pisno preverjanje o cestnoprometnih 

predpisih, pravilniku o udeležbi vojaških vozil v cestnem prometu, 

S LOV E N S K A VO J S K A 2 3

C i v i l n o - v o j a š ko s o d e l o v a n j e 

Uničen most po neurju v Kozjem 

Inženirci povezali 

vaščane Ortnice s svetom 

Pri odpravljanju posledic neurja, ki se je razbesnelo v petek, 

22. julija, v občinah Podčetrtek in Kozje je sodelovalo deset pripadnikov 

14. inženirskega bataljona iz Novega mesta. Porušen 

most čez potok Buča pri vasi Ortnica so nadomestili s 15 metrov 

dolgim montažnim mostom compact 200. Postavitev mostu so 

končali v večernih urah v nedeljo, 24. julija. Kot je dejal namestnik 

poveljnika 14. inženirskega bataljona stotnik Marjan Povšič, 

so most prvič postavili tako hitro, saj običajno priprave potekajo 

dalj časa. »Hitrost je bila tokrat pomembna, saj smo krajanom 

Ortnice omogočili povezavo s svetom in hkrati tudi pokazali, da 

smo dobro usposobljeni.« 

Montažni most so inženirci postavili v enem dnevu. 

Slovenska vojska ima pripravljene 

načrte za ukrepanje ob naravnih nesrečah. 

V te načrte je vključen tudi 14. 

inženirski bataljon, predvsem z mostovi 

compact in gradbeno mehanizacijo, 

v izjemnih primerih pa lahko postavijo 

tudi most eurobridge, in sicer ko sta 

pomembna reševanje življenj in preprečevanje 

nastanka večje škode. 

Mostove compact običajno postavijo 

za dalj časa, eurobridge pa v nekaj 

dneh nadomestijo z mostom compact. 

En komplet mostu compact 200 

imajo v vojašnici v Novem mestu, sicer 

pa ima Civilna zaščita več kompletov 

mostov v Rojah pri Ljubljani. Solastnik 

mostov je namreč Direkcija za ceste in 

jih uporablja kot začasne mostove ob 

rekonstrukciji oziroma podiranju starih, 

pripadniki inženirskega bataljona 

pa takrat nadzorujejo postavljanje. 

»V soboto, 23. julija, so nas obvestili o 

posledicah neurja v Kozjem in o tem, 

da je treba postaviti most. S poveljnikom 

mostnega voda sva odšla na 

kraj, kjer je bil prej most, in ugotovila, 

kakšen bi bil najprimernejši. V soboto 

smo poklicali ekipo, naslednji dan pa 

je deset pripadnikov začelo nalagati 

15-metrski most v Novem mestu, ga 

prepeljalo v Kozje in ga tam tudi postavilo,« 

je pojasnil stotnik Povšič. 

Poveljnik mostnega voda poročnik 

Alojz Zupančič je povedal, da so 

se pripadniki inženirskega bataljona 

zbrali ob 6. uri v vojašnici 

v Novem mestu, kjer so nekaj ur 

nakladali dele mostu, prevoz pa je 

trajal uro in pol. Most so v Kozjem 

začeli postavljati približno ob 12. 

uri, delo pa so končali zvečer. V 

vojašnico so se vrnili ob 24. uri. 

»Prvič smo neposredno sodelovali 

pri odpravljanju takih posledic. 

Običajno smo namreč delali v sklopu 

civilnih podjetij, in sicer tako, da 

smo bili nadzorniki pri postavljanju 

mostu. Tokrat smo bili organizatorji, 

izvajalci in nadzorniki, saj je 

bilo treba most čim hitreje postaviti. 

Tako smo dokazali, da smo dobro 

usposobljeni. Delo je bilo zahtevno 

zaradi omejenega prostora in razmočenih 

brežin. Predstavnikom 

lokalne oblasti smo tudi povedali, da 

morajo čim prej postaviti nov most, 

saj so brežine narejene iz nanosov 

in so zato šibke.« Veliko pripadnikov 

mostnega voda je bilo na dopustu, 

zato so v akciji sodelovali tudi pripadniki 

drugih vodov oziroma čet 

iz 14. inženirskega bataljona, in 

sicer štirje iz pionirskega voda, dva 

iz inženirske čete, dva iz mostne 

čete ter poveljnika. »Ko smo zjutraj 

prišli v vojašnico, samo v nekaj urah 

naložili most, ga ustrezno zavarovali 

in odpeljali. Prevoz je bil običajen, saj 

to ni tovor večjih dimenzij. Čeprav so 

v tokratni akciji sodelovali pripadniki 

iz različnih enot 14. inženirskega bataljona, 

ki ne delajo z mostovi, smo 

vseeno uspešno opravili nalogo,« je 

dejal voznik poddesetnik Andrej Potrbin. 

Višji vodnik Dušan Valentinc 

je operater na mostu eurobridge 

in je povedal, da je bilo delo precej 

zahtevno, saj imajo običajno dovolj 

časa za pripravo za postavitev mostu. 

»Gradbeno podjetje, ki prevzame 

posel, najprej utrdi brežine in pripravi vse drugo, mi pa smo pristojni, da delo 

poteka, kot je treba. V Kozjem smo vse delali sami. Dodatno smo morali zravnati 

teren, sicer pa most ni bil zelo dolg, saj smo vajeni postavljati tudi precej 

daljše mostove.« Inženircem so zelo pomagali predstavniki občine Kozje, ki 

so zagotovili gradbene stroje, brez katerih mostu ne bi mogli postaviti. Poddesetnik 

Matija Andrejaš dela v pionirski četi in je prvič pomagal pri sestavljanju 

mostu. »Čeprav se ne urim na mostovih, smo se z ekipo dobro ujeli. 

Zjutraj smo pomagali nalagati, potem pa sestavljati dele mostu. Manjše dele 

smo lahko sami nesli in jih nato privili k drugemu delu konstrukcije mostu. To 

je bila zame izkušnja več, čeprav mislim, da bom ostal v svoji četi. Vaščani 

so bili zelo zadovoljni in kar niso mogli verjeti, da smo se tako hitro odzvali in 

most postavili v enem dnevu.« 

Pripadniki 14. inženirskega bataljona so sicer sodelovali pri popravilu škode 

po vseh večjih neurjih ali plazovih. Več mostov je bilo postavljenih v Savinjski 

dolini, ena najzahtevnejših nalog pa je bila postavitev mostov v Logu pod 

Mangartom in na Predelu. 


Foto: 14. inženirski bataljon 


Gasilci uspešni na olimpijadi 

Olimpijade se je skupaj z vodstvom udeležilo 163 

gasilcev, dosegli pa so tri prva in dve drugi mesti. 

Minister je čestital gasilcem in poudaril pomen 

gasilstva, ki ga v Sloveniji poznamo že 135 let, 

in vsem štirinajstim ekipam izročil priznanja ter 

priložnostna darila. »Tekmovanje, kot je bila olimpijada, 

je dobra priložnost, saj lahko primerjamo, 

kakšna sta naša usposobljenost in znanje. Vedno 

poudarjam, da brez usposobljenosti tudi dobra 

oprema ne pripomore k temu, da smo učinkoviti 

pri varstvu pred požari in pri drugih nalogah, ki 

jih opravljajo gasilci.« Na olimpijadi je sodelovalo 

deset članskih, dve ženski in dve mladinski tekmovalni 

enoti, pomerili pa so se z drugimi enotami iz 

31 držav. Vse slovenske enote so se uvrstile med 

tretjino najboljših. »Priprave na gasilsko olimpijado 

so se začele takoj po olimpijadi v Kuopiu na 

Finskem, ki je bila pred štirimi leti, bolj intenzivno 

pa po državnem gasilskem tekmovanju v Kočevju 

in Celju. Z dobrimi pripravami smo presegli rezultate 

v Kuopiu. Menim, da je slovenska gasilska 

reprezentanca dostojno zastopala slovensko gasilstvo 

in promovirala Slovenijo,« je dejal poveljnik 

Gasilske zveze Slovenije Matjaž Klarič. Predsednik 

Gasilske zveze Slovenije Ernest Eöry se je ministru 

zahvalil za njegovo podporo. 

Adrijana Cividini, strokovna 

sodelavka na GZS za 

organizacijsko področje: 

Temelj za olimpijado je 

bilo državno tekmovanje 

in na podlagi rezultatov 

sta poveljstvo in predsedstvo 

zbrala določeno 

število enot, ki so izpolnjevale 

pogoje za izbirno tekmovanje, ki je bilo 

16. aprila v Slovenski Bistrici. Na olimpijadi se 

tekmuje v standardnih disciplinah, v katerih tekmujemo 

tudi na državnih tekmovanjih, to pa so za 

mladino vaja z ovirami in štafetni tek, za člane in 

članice pa vaja z motorno brizgalno in štafetni tek 

Minister za obrambo Karl Erjavec je 

v četrtek, 28. julija, na Ministrstvu za 

obrambo sprejel udeležence 14 slovenskih 

gasilskih enot, ki so od 17. do 24. 

julija uspešno sodelovale na gasilski 

olimpijadi v Varaždinu. 

z ovirami. S slovenskimi enotami smo zelo zadovoljni, 

saj so ponovile uspeh iz Kuopia. Naslednja 

olimpijada bo leta 2009 na Češkem, Slovenija pa 

je že načelno izbrana za mladinsko olimpijado, ki 

bo leta 2011. Tekmovanja so pomemben del strokovne 

vzgoje, hkrati pa se enote urijo, da dosežejo 

usposobljenost. 

David Krk, mentor mladinske 

desetine iz PGD 

Andraž: Gasilec sem že 

20 let, kot mentor pa sodelujem 

na drugi olimpijadi, 

tako da imam na tem 

področju veliko izkušenj. 

V Andražu imamo precej 

mladih članov in navada 

je, da se mladi glede na to, da nimajo veliko nosti za športne aktivnosti, vključujejo med gasilce. 

mož- 

Tako je v društvu 60 mladih, starih od 7 do 18 let, na 

olimpijadi pa jih je sodelovalo deset. Trenirati smo 

začeli oktobra lani in smo se urili dva- do trikrat na 

teden, zadnji mesec pred olimpijado pa vsak dan. 

Dosegli smo četrto mesto. Glede na to, da smo 

na tekmovanju pred olimpijado v Avstriji zmagali, 

smo bili malo razočarani, vendar se zavedamo, 

da je bila konkurenca huda. Mladinci in mladinke 

opravljajo vajo z ovirami in štafetni tek z ovirami, 

pri čemer je vaja z ovirami sestavljena iz različnih 

delov. Pomembno je predvsem to, da bodo sodelujoči 

mogoče kdaj postali operativni gasilci, poleg 

tega si na takšnih tekmovanjih izmenjamo izkušnje 

in se družimo. Leta 2011 bomo pripravili mladinsko 

olimpijado. Menim, da smo na tekmovanjih prido- 

bili že veliko izkušenj, ki jih bomo koristno uporabili 

pri organizaciji mladinske olimpijade. 

Vinko Jelenko, PGD 

Šmartno na Pohorju: 

Olimpijade se udeležujemo 

že tradicionalno, saj 

smo branili zlato kolajno 

iz Kuopia, kar nam je tudi 

uspelo. Priprave so potekale 

tako, da smo se člani 

dobivali približno dva- do 

trikrat na teden. Iz našega društva je sodelovala 

desetina, kar pomeni devet članov, eden pa je bil 

za rezervo za morebitne poškodbe ali bolezen. 

Na olimpijadi je tekmovalna vaja podobna pravi 

gasilski vaji z motorno brizgalno, ki je primerna 

tudi za prave gasilske naloge. Taka tekmovanja so 

pomembna iz več razlogov, saj prihaja mladina, ki 

jo vabimo med gasilce, pa še družimo se. 

Gregor Majcen, Gasilsko 

društvo Nova Cerkev: Pri 

gasilcih delam sedem let, 

vključil pa sem se zaradi 

druženja z vrstniki, poleg 

tega me gasilstvo zanima. 

Na olimpijadi je iz 

našega društva sodelovalo 

deset mladincev, 

na tekmovanje pa smo se pripravljali enkrat na 

teden, poleg tega smo vadili še doma. Imeli smo 

tudi intenzivne priprave na Rogli dva konca tedna, 

potem pa v Varaždinu tik pred olimpijado. Na tekmovanju 

smo imeli nekaj treme, kar se je poznalo 

pri rezultatu, saj smo zasedli 19 mesto, tekmovalo 

pa je 40 ekip. Najprej je potekala vaja z ovirami, 

potem pa še štafeta z ovirami. Pričakovali smo 

boljše rezultate, toda dobili smo nekaj kazenskih 

točk. O tem, da bi postal poklicni gasilec, še ne 

razmišljam, saj bi najprej rad končal srednjo šolo. 



Z a š č i ta i n re š e v a n j e 


S t ro ko v n e te m e 

Moč za varno Evropo 

Evropska obrambna agencija 

Julija letos je svoj prvi rojstni dan 

praznovala Evropska obrambna agencija 

(European Defence Agency – EDA). 

Pomen in moč EDE tudi po letu dni od 

ustanovitve še nista povsem jasna. 

Doslej se je agencija ukvarjala predvsem 

s formalnim ustanavljanjem, 

določanjem področja delovanja in 

konceptom poslovanja, izborom kadra 

ter selitvijo v nove pisarne. Celo izvršni 

direktor EDE Nick Witney poudarja, 

da koncepta delovanja agencije ne 

poznajo dovolj niti njene lastnice, torej 

24 držav Evropske unije. 

Namen EDE 

Evropska obrambna agencija je bila ustanovljena 

za razvoj obrambnih zmogljivosti na področju 

kriznega upravljanja in vodenja, spodbujanje 

evropskega sodelovanja pri razvoju vojaške opreme 

in oborožitve, za krepitev evropske obrambne 

industrijske ter tehnološke baze, oblikovanje 

konkurenčnega evropskega trga vojaške opreme 

in oborožitve ter spodbujanje raziskav, ki so 

usmerjene v krepitev prihodnjih obrambnih in 

varnostnih zmogljivosti. Poenostavljeno povedano, 

bi EDA morala evropsko vlado spodbuditi, 

2 6 S LOV E N S K A VO J S K A 

da bo obrambni proračun porabljen za »jutrišnje 

izzive« in ne za »včerajšnje grožnje«, pomagati bi 

morala pri določanju skupnih potreb na področju 

evropske obrambe in zagotavljati skupne rešitve. 

Ko bo EDA te naloge sposobna opraviti, bo imela 

Evropa večje vojaške zmogljivosti, močnejšo in 

vplivnejšo evropsko vojaško industrijo, evropski 

davkoplačevalci pa bomo lahko bolj zadovoljni, 

saj bo naš denar smotrno porabljen. 

Struktura EDE 

Agencija ima kljub svoji majhnosti zelo različne 

odgovornosti. Vodi jo Javier Solana, v usmerjevalnem 

odboru, najvišjem organu odločanja, 

pa so obrambni ministri držav članic. Izvršni 

direktor agencije je Nick Witney, Britanec z mnogo 

izkušnjami v mednarodni obrambni politiki. 

Delovanje EDE nadzira Evropski svet. Srečanja 

so oziroma bodo različna, in sicer včasih na ravni 

nacionalnih direktorjev za oborožitev, direktorjev 

za ra ziskave in razvoj ali posameznikov, odgovornih 

za obrambni razvoj. Ko bo agencija 

resnično začela delovati, bodo takšna srečanja 

potekala vsaj vsakih šest tednov. EDA je v svoj 

raziskovalni oddelek vključila tudi Zahodno evropsko 

oborožitveno agencijo (West European 

Armaments Organisation – WEAQ), pri čemer je 

bilo treba urediti poseben status za Norveško in 

Turčijo, ki sta članici WEAQ, nista pa članici EU. 

Pri svojem delovanju bo morala EDA tesno sodelovati 

z Organizacijo za skupno oborožitveno 

sodelovanje (Organisation Conjouinte de Coopetation 

en natiere d Armament – OCCAR). To 

je medvladna agencija šestih držav, namenjena 

pridobivanju programov za oborožitev. Primer delovanja 

OCCAR-ja je vodenje programa A4000M 

Airlifter, da bodo pogodbene stranke letalo dobile 

v predvidenem času in v okviru predvidenih stroškov. 

Naloga EDE bo, da pogodbenikom pove, ali

je letalo res prioriteta, in da predstavi svoje rešitve 

ter v prihodnosti mogoče sodeluje pri njegovi dopolnitvi 

oziroma razvoju. Za uspešno delovanje 

EDE so pomembne tudi članice Nata in države, ki 

niso članice Evropske unije. 

Kader in proračun EDE 

Vse države Evropske unije, razen Danske, prispevajo 

za delovanje EDE, in sicer tako denar, kot naj 

bi tudi kader. V EDI naj bi bilo zaposlenih približno 

80 ljudi, strokovnjakov z različnih področij iz vseh 

držav članic EU. Doslej so države v Bruselj, kjer 

je sedež EDE, poslale nekaj manj kot 40 ljudi, do 

konca leta se jim bodo pridružili še drugi. Med njimi 

v prvem obdobju štirih let ne bo predstavnika 

Slovenije, saj Ministrstvo za obrambo RS ni našlo 

primernega kandidata, ki bi dobil nacionalno 

podporo. Proračun agencije za leto 2005, ki je 

namenjen zgolj za ustanovitev, zaposlene in nekaj 

neobsežnih raziskav (npr. poizvedbo o oklepnem 

bojnem vozilu), znaša 20 milijonov evrov. 

Delež Slovenije je 0,18 odstotka, kar je približno 

36.000 evrov. Denar države članice vsako leto 

prispevajo v treh delih. Slovenija namerava pri 

delu EDE aktivno sodelovati prek usmerjevalnega 

odbora (Steering Board), kako pa bomo izkoristili 

možnost vključevanja nacionalnih gospodarskih 

subjektov v evropsko oboroževalno industrijo, pa 

še ni znano. 

Priložnost za slovensko gospodarstvo 

in raziskovalne ustanove 

Slovensko gospodarstvo oziroma slovenska 

obrambna industrija bo imela možnost sodelovanja 

v projektih evropske obrambne industrije, 

toda le, če se bo država odločila za nekatere 

razvojne in proizvodne projekte, kar pomeni, da 

si bomo delili razvoj, proizvodnjo in nabavo, torej 

stroške in dobiček. Odločitev o sodelovanji v določenih 

projektih je v pristojnosti države, predvsem 

stroke, in sicer Slovenske vojske ter v nekaterih 

primerih civilne obrambe ter zaščite in reševanja. 

Odločitev je strateška, saj gre za razvoj in proizvodnjo 

od idejne zasnove do uporabe končnega 

izdelka, medtem pa lahko minejo desetletja. 

Industrija lahko sodeluje s končnim izdelkom, kar 

je za slovensko gospodarstvo glede na razvitost 

manj verjetno, in tudi s komponentami, kot so na 

primer čipi ali vijaki. Pri tem bi bilo seveda dobro 

prodati izdelke, ki imajo visoko ali čim višjo dodano 

vrednost. Seveda bodo morala biti podjetja 

konkurenčna, kar pomeni visoko tehnološko razvita 

in ekonomsko zanesljiva, pred tem pa bodo 

morala biti tudi sposobna opraviti vse birokratske 

postopke pri prijavah in kandidaturah za projekte. 

Enako velja tudi za raziskovalne ustanove, saj bo 

EDA v okviru ene njenih glavnih funkcij, in sicer 

raziskav in razvoja na obrambnem področju, razpisala 

več projektov. 

Pomanjkljivosti EDE 

Poskus ustanovitve evropskega instituta, ki 

bi združeval evropsko obrambno industrijo (z 

razvojem in raziskavami), bil uspešen in hkrati 

konkurenčen na primer ameriški obrambni industriji, 

je v Evropi že nekajkrat propadel. Evropsko 

obrambno gospodarstvo namreč ne deluje tako 

kot ameriško, ko združene države delujejo kot 

ena. V Evropi države na obrambnem in vojaškem 

področju še vedno večinoma delujejo posamično, 

kljub vključevanju v skupne varnostne strukture. 

Pomanjkljivost so javni razpisi za obrambne 

nabave. Večina držav, med njimi tudi Slovenija, 

imajo legalno podlago, da obrambnih nabav ne 

razpišejo, temveč preprosto izberejo proizvajalca, 

raziskovalno ali razvojno ustanovo. Tudi predlog 

nove evropske ustave vsebuje dosedanji 296. 

člen, ki državam omogoča izvajanje obrambnih 

nabav brez javnih razpisov, države pa si same 

določajo, kaj sploh so obrambne nabave. Tako 

so na seznamu izdelkov, ki jih je mogoče obravnavati 

pod nacionalno pristojnostjo, tudi taki, ki 

so z obrambno industrijo povezani le posredno. 

Zadrževanje obrambne proizvodnje na »lastnem 

dvorišču« in »ščitenje« lastne obrambne industrije 

nista združljiva z odprtim trgom znotraj evropske 

obrambne industrije. Odprt in transparenten trg je 

za uspešnost EDE in oživitev njene zamisli nujen. 

Druga pomanjkljivost EDE so protidobave, ki jih 

uporabljajo predvsem manjše države, med njimi 

tudi Slovenija. V teh državah so protidobave določene 

z zakoni. Gre za sistem, mi kupimo od vas 

puške, vi pa pri nas kupite zobno pasto. Takšno 

razmišljanje ne podpira delovanja skupne obrambne 

agencije oziroma ga onemogoča. Tretja 

pomanjkljivost EDE so neurejene pristojnosti nacionalnih 

direktorjev za oborožitev na področjih 

delovanja agencije. V Sloveniji področje nacionalnega 

direktorja za oborožitev pokriva direktor 

Direktorata za logistiko na MO. On in tudi direktorji 

za oborožitev drugih članic niso člani strokovnih 

teles EDE. V mnogih primerih so na zasedanjih 

pripravljalnih odborov predstavniki ministrstev za 

zunanje zadeve. Vojaškoobrambni predstavniki 

tako pri načrtovanju nimajo formalne vloge. Zato 

morajo biti države sposobne »doma« uskladiti politično 

in vojaško raven ter odločitve posredovati 

prek politične ravni. 

Zdaj ali pa zamudimo 

Najpomembnejše naloge EDE so poleg dejanskega 

začetka delovanja agencije oblikovanje 

dokumenta Dolgoročna vizija potreb po evropskih 

zmogljivostih, oblikovanje srednjeročnega načrta 

delovanja agencije in oblikovanje strateških ciljev, 

oblikovanje predlogov konsolidacije evropskega 

trga oborožitve in predlogov skupnih pravil izvajanja 

nabav v okviru Evropske unije. Ti dokumenti 

bodo vplivali na evropsko obrambno strukturo in 

industrijo v prihodnjih desetletjih. In prav je, da se 

na Ministrstvu za obrambo in na Ministrstvu za zunanje 

zadeve zavedamo, da moramo zdaj aktivno 

sodelovati in prispevati svoj vidik k oblikovanju naštetih 

dokumentov, sicer bomo zamudili priložnost 

za razvoj obrambe Slovenije, sodobno opremljeno 

vojsko, zaslužek v slovenski industriji in za sodelovanje 

v raziskovalni in razvojni dejavnosti. 

Mag. Tanja Perko 


Izvršni direktor EDE 

na obisku v Sloveniji 

V okviru turneje po članicah EU je v petek, 

29. julija, Slovenijo obiskal izvršni direktor 

Evropske obrambne agencije (EDA) Nick 

Witney. Namen obiska je bil predstaviti delo 

pred letom dni ustanovljene agencije in se 

pogovoriti o možnostih sodelovanja Slovenije 

pri njenih projektih. Na MO se je srečal z 

gostiteljem vršilcem dolžnosti generalnega 

direktorja Direktorata za logistiko MO Damijanom 

Dolinarjem in z načelnikom Generalštaba 

SV generalmajorjem Ladislavom 

Lipičem, obiskal pa je tudi Gospodarsko 

zbornico Slovenije. 

MP/BT 

S t ro ko v n e te m e 


Po olimpijadi je zanimanje 

za judo precej večje 

Š p o r t v v o j s k i 

Raša 

Sraka 

Kakšen šport je judo in kako je razvit 

v Sloveniji? 

Žolnir: To je japonska borilna veščina, 

ki jo je leta 1882 ustanovil Jigoro Kano. Nasprotnika moraš čim prej vreči na 

hrbet, bok ali zadnjico in tako dobiš točke. Borba traja pet minut s prekinitvami. 

Menim, da se je prepoznavnost juda povečala v zadnjem letu, čeprav smo bili 

dobri že od leta 1996. Tudi judoisti, ki so zdaj trenerji, so pred leti dosegali dobre 

rezultate. Na lanske olimpijske igre nas je v Grčijo odšlo kar pet, na prejšnji 

dve olimpijadi pa nihče. K večji prepoznavnosti je prispevala tudi bronasta 

kolajna. V judu ni polovičarstva. Ves čas moraš biti skoncentriran, saj je to 

kontaktni šport in se lahko hitro poškoduješ. Poleg tega odločajo najmanjše 

napake. Izjemno pomembni sta koncentracija in psihofizična pripravljenost. 

Zakaj ste se odločili za ta šport? 

Žolnir: Ko sem leta 1992 začela trenirati, nisem vedela, kakšna borilna veščina 

je to. Po televiziji sem gledala filme o karateju, v katerih je nastopal Bruce 

Reprezentanca Slovenske vojske se je z 31. svetovnega vojaškega 

prvenstva v judu, ki je potekalo od 16. do 24. julija v Sankt 

Pe terburgu v Rusiji, vrnila z zlatima kolajnama. Bronasta olimpijka 

Urška Žolnir, ki je branila naslov svetovne vojaške prvakinje v 

kategoriji do 63 kilogramov z lanskega prvenstva v Azerbajdžanu, 

je ponovila uspeh in spet stopila na najvišjo stopničko. Raša 

Sraka je nastopila v kategoriji do 70 kilogramov in ponovila 

uspeh izpred petih let, ko je zmagala v nizozemskem Den Helderju. 

Judoist Klemen Ferjan je bil na koncu sedmi. Z Rašo Sraka 

in Urško Žolnir smo se pogovarjali o tem, kakšna borilna veščina 

je judo in kakšne cilje imata v športni karieri. 

Urška 

Žolnir 

Lee, in sem želela trenirati karate za 

samoobrambo. Sestra me je potem 

vpisala v klub in začela sem trenirati. 

Vmes so sicer bile manjše krize, ko za nekaj mesecev opustiš treninge oziroma 

ne treniraš tako intenzivno. To se dogaja predvsem v pubertetniških letih 

in če ti to uspe prebroditi, greš naprej. 

Sraka: Judo treniram od dvanajstega leta. Na začetku nobeden otrok ne 

ve, kakšen je ta šport, saj je treba precej let trenirati, da ga dobro spoznaš. 

Najprej sem rekla, da bom dosegla črn pas. Potem so me zelo pritegnila 

tekmovanja, in sicer najprej državno prvenstvo, sledila so evropska in svetovna 

tekmovanja v tujini, potem pa si kar naenkrat nenehno aktiven. 

Dosegli ste že zelo dobre rezultate. Na katere ste najbolj ponosni? 

Žolnir: Zagotovo na lansko bronasto olimpijsko kolajno, potem še na zmago 

na turnirju grand prix v Španiji leta 2001. Za to tekmovanje izberejo glede 

na točke osem najboljših z vsega sveta. Poleg tega je bil denarni nagradni 


sklad 100.000 dolarjev, kar je za judo zelo veliko. Ponosna sem tudi na 

peto mesto leta 2001 na svetovnem prvenstvu in dvakratni naslov svetovne 

vojaške prvakinje. 

Sraka: Leta 2003 sem bila evropska prvakinja. To je bil zelo nepričakovan 

rezultat, saj sem bila nekoliko poškodovana in zato na tekmovanju toliko bolj 

neobremenjena. Žreb nasprotnic je bil zelo ugoden, poleg tega sem imela 

dober dan in sem prišla v finale. Dosegla sem tudi naslov sredozemske prvakinje 

leta 2001 v Tunisu in dvakratni naslov svetovne vojaške prvakinje. 

Kako močna je konkurenca na svetovnih vojaških prvenstvih? 

Žolnir: Na letošnjem svetovnem vojaškem so bile skoraj vse tekmice, ki jih 

redno srečujem na tekmovanjih, kar pomeni, da je večina judoistov zaposlena 

v vojskah. Poznala nisem le Španke, druge pa, saj smo pogosto skupaj 

na pripravah in večjih tekmovanjih. Konkurenca je tako na vojaških tekmovanjih 

precej močna, čeprav je v moji kategoriji tekmovalo deset tekmovalk, kar 

je nekoliko manj kot običajno. 

Kaj vam pomeni zaposlitev v Slovenski vojski? 

Sraka: Z judom se ukvarjam profesionalno, odkar sem zaposlena v SV, to je 

od leta 1998. Zaradi zaposlitve sem vztrajala. Ko sem imela krizo, sem želela 

nehati, vendar sem si rekla, da sem dobila zaposlitev, zato ne morem kar 

obupati. Pomembno je tudi to, da mi teče delovna doba, saj ob treningih ne 

morem študirati tako, kot si želim. Treninge imam dopoldan in popoldan, ko 

so izpiti, pa ponavadi potekajo najpomembnejše tekme, zato sem že štiri leta 

v prvem letniku Fakultete za šport. Študij je eden od ciljev, saj se zavedam, da 

se od juda ne da živeti, ker je v tem športu premalo denarja. 

Žolnir: Zaposlena sem dve leti in pol in sem zelo vesela, da sem dobila to 

zaposlitev, saj bi težko usklajevala redno delo in treninge, po katerih sem 

tudi precej utrujena. V okviru SV se udeležujemo športnih aktivnosti in promoviramo 

Slovensko vojsko ter šport v vojski. 

Pri judu je zelo pomemben žreb nasprotnika. 

Sraka: V judu še ni dobrega sistema žreba, saj se lahko zgodi, da se v prvem 

boju pomerita evropski prvak in podprvak. Enemu se lahko zgodi, da izpade 

iz nadaljnjega tekmovanja, če njegov nasprotnik ne pride do polfinala in 

mu omogoči tako imenovani repassage. Prav bi bilo, da bi naredili lestvico 

najboljših glede na točkovanje v pokalih A, kar bi pomenilo, da se štirje najmočnejši 

ne bi pomerili že v prvih borbah. Za to je zadolžena Mednarodna 

judoistična organizacija, ki poskuša določiti čim bolj pravična pravila. Na 

olimpijskih igrah sem v prvi borbi tekmovala z dvakratno svetovno prvakinjo. 

Borbo sem izgubila, poleg tega pa tudi precej energije. Naslednjo borbo sem 

zmagala, potem mi je žreb določil Belgijko, ki sem jo sicer že premagala na 

prejšnjih tekmovanjih, vendar je zaradi pomanjkanja energije na olimpijadi 

nisem. Če bi bil žreb za prvo borbo drugačen, kdo ve, kako bi bilo. Zato je 

pomembno, da imaš srečo pri žrebu. 

Je težko ostati med najboljšimi? 

Sraka: V vsaki kategoriji je približno deset vrhunskih tekmovalcev. Vsak sicer 

lahko preseneti, zato je težko napovedati, kdo bo zmagal. Lahko rečemo, da 

bodo trije od sedmih najboljših dobili kolajno, drugega pa ne. Vsako leto je 

nekdo drug evropski prvak. Zelo pomembno je, da imaš svoj dan, precej pa 

je odvisno tudi od žreba in sreče. 

Pogosto se udeležujete mednarodnih priprav. Zakaj so tako pomembne? 

Žolnir: Pred svetovnim vojaškim prvenstvom sem bila na pripravah v Barceloni 

in Parizu, po mednarodnih pripravah v Izoli pa grem v Nemčijo na tekmo in 

priprave. To je zadnja tekma pred svetovnim prvenstvom in hkrati priložnost, 

da preverimo formo. Na pripravah spoznamo tekmovalke, na tekmovanjih 

tudi snemamo svoje borbe in borbe nasprotnic. Tako lahko opaziš napake, ki 

jih poskušaš odpraviti, in vidiš, kako bi lahko premagal nasprotnico. 

Sraka: Boriti se moramo s čim več različnimi tekmovalkami, z levičarkami in 

desničarkami, ki uporabljajo tako in drugačno tehniko borbe. V mojem klubu 

je premalo deklet, zato je pomembno, da gremo večkrat na mednarodne priprave 

in si tako pridobimo borbeno kondicijo. 

In cilji? 

Žolnir: Za letošnje svetovno prvenstvo v Egiptu se želim čim bolje pripraviti. 

Tudi kot ekipa se želimo izkazati, ker nam na članskem svetovnem prvenstvu 

manjka še ta kolajna. 

Sraka: Čim boljša uvrstitev na svetovnem prvenstvu, sicer pa se letos želim 

predvsem spočiti, da dobim motivacijo za naprej. Valerija Šket Jarm 


Š p o r t v v o j s k i 

The SAF judo team returned 

from 31st World Military 

Judo Championship, which 

took place from 16th to 24th 

July in Russia, with two 

gold medals. The winner of 

the Olympic bronze medal, 

Urška Žolnir, successfully 

defended the title of the 

world military champion in 

the category -63 kilograms, 

which she won last year in 

Azerbaian, and was yet again 

awarded the gold medal. 

Raša Sraka competed in 

the category -70 kilograms 

and managed to prove her 

abilities which brought her 

the victory five years ago in 

the Netherlands, were still 

unmatched. Judoist Klemen 

Ferjan finished the competition 

in the seventh place.

Vabljeni na mednarodni strelski 

turnir Crngrob 2005 

Strelsko društvo Alfa iz Ljubljane vas v sodelovanju s Slovensko vojsko in društvom za taktične 

igre DTI iz Ljubljane vabi na mednarodni strelski turnir Crngrob 2005. Tekmovanje bo potekalo v 

soboto, 27. avgusta, od 9.30 na vojaškem strelišču Crngrob. 

Predstavniki Slovenske vojske, strelskih in lovskih družin ter strelci 

iz Avstrije, Italije in Hrvaške bodo lahko tekmovali v treh disciplinah 

streljanja z dolgocevnim orožjem. V disciplini ostrostrelska puška 

bodo tekmovalci streljali na tarče tipa R50, ki bodo oddaljene do 400 

metrov, in sicer s 13 streli za oceno in poskus. Kot poskusni streli se 

bodo odšteli trije najslabši zadetki. Streljali bodo leže, dovoljen pa bo 

naslon orožja v eni točki in uporaba optično-elektronskih namerilnih 

naprav. V disciplini praktična puška bodo streljali na padajoče plošče 

(KOPSi). Nastopili bodo lahko v treh razredih. V razredu classic bodo 

nastopili strelci z repetirnimi puškami z odprtimi merki, in sicer s 

puškami M48, K98, in drugimi z risano cevjo, prepovedana pa bo 

uporaba optično-elektronskih namerilnih naprav. V razredu standard 

(ex ordnance) bodo lahko streljali s polavtomatskimi puškami 

z odprtimi merki, in sicer z M59/66 (PAP), M70, SAR80 in drugimi. 

Prepovedana bo uporaba optično-elektronskih namerilnih naprav. V 

razredu open s padajočimi tarčami bodo lahko tekmovali s katerokoli 

puško, pri čemer bodo dovoljene vse vrste namerilnih naprav. Položaj 

za streljanje si bo strelec izbral sam. Tekmovalec v disciplini praktična 

puška bo moral v najkrajšem času podreti padajoče tarče, čas 

pa se bo meril s strelsko štoparico. Tekmovalec z najkrajšim časom 

bo zmagovalec discipline oziroma razreda. V vsakem razredu bodo 

prvi trije tekmovalci dobili kolajne. V disciplini puška velikega kalibra 

bodo tekmovalci streljali po pravilih UIT na 100 metrov oddaljene 

tarče R50. Uporabljali bodo lahko puške velikega kalibra z odprtimi 

merki, in sicer K98, M48 ter »lovske puške« velikega kalibra. Prepovedana 

bo uporaba optično-elektronskih namerilnih naprav. Streljalo 

se bo leže brez naslona, in sicer 13 strelov za oceno in poskus. Trije 

najslabši streli se bodo odšteli kot poskusni. 

Prijavite se lahko na tekmovanju. Startnina bo 3000 tolarjev za eno disciplino, za vsako dodatno pa 1000 tolarjev. V ceno so všteti vsi 

stroški tekmovanja in malica. Za dodatne informacije lahko pokličete Janeza Kotnika na telefonsko številko (041) 590 180. 


Devet in ena 

(bolj ali manj posvetna) zapoved 

pred odhodom na služenje v tujino 

Slovenski častniki in podčastniki si pridobivamo 

izkušnje v Natu že nekaj let, 

predvsem pa od lani, ko je Slovenija 

vojake napotila v poveljstva v Monsu, 

Norfolku, Madridu, Neaplju, Izmirju, 

Brunssumu ter v nekatere druge Natove 

agencije in ustanove. Prispevek govori o 

resnih stvareh, ki pa jih lahko razumeš 

le s humorjem. V zapovedih so zbrana 

spoznanja avtorice in njenih kolegov, 

ki bi vam radi posredovali nekaj svojih 

izkušenj, odgovorili na nekatera pogosta 

vprašanja in opozorili na nekatere težave, 

s katerimi se ukvarjamo predvsem 

tisti, ki že živimo in delamo v tujini. 

R a z v e d r i l o 

1. Čakaj in mogoče (ne) boš dočakal – 

povsem posvetna zapoved 

V vojaškem delu Nata sta najpogosteje uporabljeni 

strokovni besedi za premik na območje 

operacije (deployment) in zmogljivosti za delovanje 

(capabilities). Premik na območje operacije 

slovenskih častnikov in podčastnikov v Natu, 

ki so prispevali svoje izkušnje, se je začel jeseni 

2004. Premik se lahko razdeli na dva dela. Prvi so 

aktivnosti, ki jih opraviš v Sloveniji v matični enoti, 

drugi del sta premik v tujino in namestitev na 

območju operacije. Začetek aktivnosti je potekal 

v napetem ozračju priprav na odhod. Od iskanja 

odgovornih uradnikov po labirintih hodnikov in 

zaradi nenehnega trkanja na različna vrata v naši 

»najvišji« hiši se človeku lahko tudi zmeša. Nevarnost, 

da ponoriš, je še večja, če odgovore iščeš 

tam, kjer se prijazni kolegi čudijo: »Le od kod ti 

informacija, da bi moral jaz to vedeti ali urediti?« 

Kmalu postaneš malodušen in začne se ti dozdevati, 

da mogoče le ni prav, da prehitevaš in sam 

poizveduješ in tečnariš. Odgovorni, torej vlada 

oziroma MO ali mogoče Slovenska vojska, bo že 

uredil, saj vendar ne greš na dopust, temveč boš 

v tujini predstavljal državo in vojsko ter ohranjal, 

morda celo dvigal njun ugled. 

Po začetnem tečnarjenju, na katerem temelji prva 

Pripadniki SV z družinami v ZDA ob dnevu Slovenske vojske 

zapoved, se odločiš za taktiko čakanja. Čakaš, da 

te bo kdo poučil, kaj je treba v domovini urediti 

pred odhodom, da na primer »dacarji« in banka 

ne bodo zaplenili tvojega premoženja (skupaj z 

babico, če varuje tvojo hišo in mačko). In čakaš, 

da te bo kdo strokovno pripravil na odhod, saj odhajaš 

na dolžnost, na kateri lahko iz opisa delovnih 

nalog razbereš, da nisi najbolje usposobljen 

ali da celo pojma nimaš, kaj naj bi to sploh bilo, in 

potem ugotoviš, da tako ali tako tega nihče ne ve. 

2. Zanašaj se na svoje moči in hiti 

počasi – še vedno posvetna 

Ugotoviš, da je spet čas za spremembo taktike. 

Treba je poskrbeti za veliko stvari, na primer za 

prodajo tistega, kar bi v treh ali štirih letih odsotnosti 

od doma izgubilo vrednost ali postalo 

celo neuporabno. Vendar pozor! Počakaj, dokler 

zatrdno ne veš, da res odhajaš. Lahko se ti zgodi, 

da te na poti na letališče pokličejo nazaj. Če prehitevaš 

in preveč zaupaš, boš brez avta bivakiral 

pri tašči. Torej - preden odideš, moraš za vse 

poskrbeti sam. 

3. Ne pričakuj, da bo vse tako, kot si si 

predstavljal – tudi posvetna zapoved 

Pomembna stvar pri »deploymentu« je država, v 

katero odhajaš. Če je to država EU, lahko nekatere 

stvari pripelješ s seboj, ker se ujemajo, in sicer 

električna napetost, vtičnice (pazi, v Italiji so drugačne), 

mere, rezervni deli za avto, gospodinjski 

aparati in drugo. S seboj lahko vzameš celo hrano 

in pijačo. Če pa greš v ZDA, pozabi na to. Tam 

nimajo moke za dobro slovensko peko, refoška 

ali dolenjskega cvička (uvoz alkohola je strooogo 

prepovedan), zaman se ti cedijo sline po rezini 

slastnega pršuta ali domače salame. 

Po prihodu v ZDA se začne avantura. Sicer so ti 

tam vsi pripravljeni prijazno pomagati, težava je 

le, da vsakemu nasvetu sledi »but« ali »depend«. 

V prevodu: tole urediš takole in takole, vendar je 

odvisno od tega, ali ima uradnik dober ali slab 

dan, ali je v bližini šef in tako naprej. Če služiš v 

določenih delih ZDA, ti življenje otežijo še nekatere 

formalne stvari, in sicer nesklenjeni sporazum 

o vzajemnem priznavanju vozniških dovoljenj in 

(ne)sporazum o zdravstvenem zavarovanju. Hja, 



kar čudite 

se. Slovenski vojaki 

in njihovi družinski člani v ZDA, če moramo v 

bolnišnico, nismo zavarovani. Znano pa je, da 

največ Američanov bankrotira zaradi računov za 

zdravstvene storitve. Po vsem dopisovanju in prepričevanju 

se jim v Sloveniji tudi po več kot šestih 

mesecih ni uspelo dogovoriti, kako bodo zadevo 

uredili. Na srečo smo vsi zdravi in tudi živci nam 

še ne popuščajo. 

4. Bodi previden in potrpežljiv – 

previdnost je mati modrosti, 

potrpežljivost pa božja mast – 

malo mistična zapoved 1 

Po prihodu v Ameriko ti da Slovenija dnevnico za 

enotedensko bivanje v hotelu. Seveda lahko tam 

bivaš tudi dlje, če lahko plačaš stroške namestitve. 

Toda bivanje v 16 m 2 veliki sobi, za katero 

plačuješ 100 dolarjev na dan, »živiš iz kovčkov« 

in se prehranjuješ v restavraciji, je primerno le za 

nekajdnevni dopust. Nekateri v Sloveniji namreč 

zares mislijo, da so nas poslali na dopust. Torej si 

poskušaš čim prej poiskati stanovanje ali hišico 

in opremo. Najti hišo ali stanovanje je v ZDA precej 

preprosto, saj povsod kaj ponujajo. Bolj zapletena 

je pogodba o najemu, pri čemer si lahko 

»srečko« ali »smolček«. Splošnega nasveta ni, ker 

je vse odvisno od najemodajalca. Če je poštenjak, 

boš tam preživel lepa leta, če ničvrednež, 

te čaka nekaj let nenehnega prerekanja glede 

popravil, urejanja okolice, pobijanja 

mrčesa in druge golazni, vrnitve 

depozita in še česa. 

Previdnost je torej nujna, 

pa tudi modrost. 

5. Prva skrb naj 

bo identiteta – 

povsem mistična 

zapoved 

Težko razumljivo je, da po 

prihodu v Ameriko lahko 

izgubiš identiteto. Ko stopiš 

na posvečena tla, se zato 

najprej prepričaj, ali so 

te na emigraciji dobro 

popisali, in vprašaj, 

ali si res v sistemu. V 

ZDA je namreč najpomembnejša 

številka 

socialnega zavarovanja 

oziroma social security 

number, ki je primerljiva 

z našo matično številko. 

Brez nje si v ZDA bitje z 

družbenega dna. Ne moreš 

normalno živeti oziroma poslovati, 

včasih ne moreš plačati niti 

računov. Še tvojega denarja nočejo, če te ni v 

sistemu – zelo orwellovsko, kajne. 

In kako dobiš pomembno številko? Zgodaj zjutraj, 

preden se odpre takšna pisarna, se postaviš v 

dolgo vrsto, ki je značilnost ameriške demokracije. 

Če imaš »srečo«, potem je zunaj mrzlo in piha 

in čakaš, da se pripelje uniformirani varnostnik 

obvezno s skodelico vroče kave in 

odpre vrata. Potem čakaš 

v naslednji vrsti, da te zapišejo, 

in potem čakaš, 

da se pisarna odpre. 

To čakanje ne sodi k 

drugi zapovedi, ker 

se zanj ne odločiš 

sam, temveč ti ga 

vsilijo. Potem te pokličejo v čakalnico, kjer lahko 

sede čakaš in se počasi pomikaš bliže okencu 

odrešitve. Ko prideš do drugega uradnika, dobiš 

list, ki ga izpolniš, in stopiš v naslednjo vrsto, kjer 

vpisano preverjajo. Nič ne pretiravam, sistem je 

tak. Preverjajo resničnost zapisanega, in sicer 

kdo si in od kod, kje si rojen, zakaj si v ZDA, kako 

dolgo boš tam, kaj boš počel itn. Le številke čevljev 

ni treba vpisati. Preverjanje seveda ni opravljeno 

v tem uradu. Traja do mesec dni ali celo več, 

v mojem primeru je trajalo sedem tednov. 

6. in 7. Kako lahko tvoj denar vrti 

ameriški svet – posvetno! 

Preden mi je uspelo postati vredna ameriškega 

»style of life« (beri, imeti to presneto številko), 

sem se morala soočiti z nekaj zelo nerodnimi zadevami. 

Ko sem odprla bančni račun, sem bila na 

srečo tako previdna (upoštevanje četrte zapovedi), 

da vsega denarja, ki sem ga prinesla s seboj 

od prodaje avta in rezervo, nisem vložila v banko, 

in tako nespametna, da sem zaprosila samo za 

čekovno, ne pa tudi za kreditno kartico, saj tako 

ne nameravam kupovati nič velikega ali »biti v 

minusu«. Dokler ne dobiš čekovne kartice, kar 

traja več kot tri tedne, ti dajo kupček (začetniških) 

čekov in z njimi, pravijo, lahko plačuješ račune. 

Pa kaj še! Pozabi. V trgovini pogledajo ček, ki si 

ga počasi in z veliko previdnostjo napisal, da ne 

bi iz triintrideset dolarjev in šestinosemdeset centov 

nastalo kaj drugega. Potem blagajničarka, 

običajno temnopolta, z malo preveč kilogrami in 

glasom Tine Turner, glasno, da slišijo vsi v tvoji, 

pa še v sosednjih vrstah, pokomentira, da začetniških 

čekov ne sprejemajo. Potem končno dobim 


»prave čeke«, na katerih sta moje ime in naslov. 

Pa grem vesela na blagajno preizkusit, kako to 

deluje. Dama pri blagajni vpraša, če imam ID. 

Seeeveeeda! Pokažem kartico ID, ki ti jo ob prihodu 

izdajo Američani in s katero lahko vstopiš 

v vojaško bazo, kupuješ v vojaških trgovinah in 

tudi potuješ, toda v civilni trgovini ne velja. Kaj pa 

številka zavarovanja, je prijazna prodajalka. Te pa 

še nimam. Potem na žalost ne bo nič z nakupom, 

razen če nimate gotovine ali katere od kreditnih 

kartic od doma. 

Vas zanima, koliko denarja je treba privarčevati 

za začetek v Ameriki? Stroški, ki se jim ne morete 

izogniti, so varnostni depoziti za najem hiše in 

pohištva ter plačevanje sprotnih stroškov. Stroške 

imate tudi zaradi nakupa žimnic, posteljnine, 

malih gospodinjskih aparatov, radia in televizije 

(kakšno razkošje, ali ne?). V Norfolku je treba 

avto za prevoz v službo do nakupa svojega avta 

najeti, ker ni javnega prevoza. Začetni stroški 

bivanja v ZDA, in sicer brez nakupa avta, so torej 

vsaj dve slovenski mesečni plači in še babica bo 

morala kaj primakniti. Seveda bodo naši uradniki 

rekli, da smo dobili akontacijo plače, in še prav 

bodo imeli. Pozabili so, da jo porabiš za našteto, 

nato pa živiš »od zraka«, če nimaš svojih 

prihrankov. In tudi vrneš akontacijo, v mesečnih 

obrokih, ki jih začnejo odtegovati že pri prvi plači, 

da ne bo pomote. Hja, še nekaj bi skoraj pozabila. 

Stroški življenja v ZDA se v primerjavi s Slovenijo 

povečajo še za izdatek, ki ga doma večina od 

nas nima, in sicer za kupovanje pasti za miši in 

strupa za ščurke. To sta dve stvari, ena pa skoraj 

zagotovo, ki jo dobiš s stanovanjem, hišo ali najetim 

pohištvom. 

Zdaj že razumete, kateri denar svet vrti? 

8. Ne kupuj poceni in spoštuj lokalno 

zakonodajo – posvetno mistična 

zapoved 

Poznate baščaršijo? V Ameriki je kupovanje avtomobila 

podobno kupovanju na baščaršiji, le manj 

slikovito in prijetno. Prodajalci stojijo pred vrati, 

vsiljujejo ti svojo poslovno kartico in obljubljajo 

nebesa. Noben nasvet, ki bi vam ga lahko dala 

pri nakupu, ni dober, razen mogoče izkušnje, da 

se ameriški avtomobili radi in hitreje kvarijo kot 

japonski ali evropski, da pa je popravilo prvih bistveno 

cenejše in tudi nakupna cena bolj primerna 

za »slovenski žep«. Na zaupanje pri nakupu 

nikar ne računajte, večina vas bo želela potegniti 

za nos. Najbolje je, če se spoznaš na avtomobile, 

pogledaš internetno ponudbo, primerjaš cene in 

se pozanimaš pri kolegih, ki so avto že kupili. 

Zavarovanje avtomobila in vozniško dovoljenje 

sta naslednji zanimivosti. Avtomobilskih zavarovanj 

je zelo veliko, pogoji pa so odvisni od zvezne 

države, v kateri imaš stalno oziroma začasno 

prebivališče. V nekaterih državah lahko kot 

pripadnik Nata avto brez težav zavaruješ 

vsaj pri eni zavarovalnici, 

druge pa zahtevajo ameriško 

vozniško dovoljenje. Pa si 

spet v začaranem krogu. 

Z zakoni na zvezni in lokalni 

ravni se srečaš tudi pri 

pošiljanju, pravzaprav sprejemanju 

predmetov za gospodinjstvo 

in osebno uporabo, 

ki potujejo z zabojnikom iz 

Slovenije v Ameriko. Pričakovati, 

da bodo te predpise poznali 

v prevoznem podjetju, ki ga 

najame naše ministrstvo, je 

seveda preveč. 

9. Ne pričakuj, da 

bo država ravnala 

gospodarno ali 

(bog ne daj) v korist 

državljana – povsem 

mistična zapoved 

Po zdajšnjih predpisih za najem 

stanovanjske opreme stroške 

plača Slovenija. Hitro lahko izračunate, da je to 

razsipna poraba denarja davkoplačevalcev, saj bi 

bil nakup pohištva dolgoročno bolj ekonomičen, 

vsakokratni generaciji Slovencev v Natu pa bi 

prihranili veliko skrbi in jeze. V naši finančni službi 

»ne morejo« naših osebnih dohodkov nakazovati 

na ločene račune, del v domači in del v valuti 

države, v kateri delamo. Tisti, ki smo zaposleni v 

tujini, moramo zato del tuje valute spreminjati v 

domačo, jo nakazovati na svojo domačo banko 

za poravnavanje morebitnih kreditov, stroškov za 

hišo, šolanje študenta in podobno, zato pri zamenjavi 

izgubljamo del prihodkov. Zanimivo in mistično 

(težko razumljivo) pa je, da so nam odgovorni 

pred odhodom razložili, da ni mogoče nakazovati 

denarja na več ločenih računov oziroma da od 

naše plače ne morejo vzeti del denarja, čeprav 

znajo znesek za sindikalno članarino in dodatno 

zavarovanje preračunati iz dolarjev v tolarje in jih 

nakazati na te račune. Čudno, čudno. Bo mogoče 

kdo prispeval odgovor in celo kaj ukrenil? 

Ali veste, da imate, če služite v tujini, enkrat na 

leto pravico obiskati domovino na državne stroške? 

In da bi za ceno letalske karte, ki jo priskrbi 

Kompas, lahko leteli iz ZDA v Slovenijo skoraj dvakrat? 

Pa veste tudi to, da imajo tisti, ki se v tujini 

šolajo, takšno pravico vsakih šest mesecev? V 

neenakopraven položaj smo naše delavce in 

»študente« postavili zaradi ozkosrčnega uradniškega 

razmišljanja, češ, kdor je šel delat v tujino, 

ima družino s seboj in mu ni treba dvakrat na 

leto domov. Kaj pa tisti, ki so otroke zaradi študija 

pustili doma, ali tisti, ki imajo doma bolehne 

starše? Le kje se je izgubila preprosta, vsakdanja, 

nemistificirana celostna oskrba pripadnikov Slovenske 

vojske? 

10. Ne obupaj! 

Slovenci v tujini smo iznajdljivi in delavni. Življenje 

v začasnem domu si znamo kljub uradniškim 

oviram z ene in druge strani urediti prijetno, 

vedno najdemo prijatelje in čas, da se družimo 

in pokažemo našo pregovorno gostoljubnost. Za 

služenje v Natovi vojski smo se odločili zaradi več 

motivov in strokovni ni na zadnjem mestu. Toda 

vsakdo, ki je sprejel delo v tujini za dalj časa, ve, 

da ne denar ne boljše strokovno znanje ne zmanjšata 

domotožja in da se vsi zelo radi vračamo 

domov. Če država noče ali ne zna poskrbeti zate 

in z ustreznimi ukrepi podpreti tvojih prizadevanj 

za večanje ugleda, v tem primeru Slovenske vojske, 

ne obupaj. Skrbi za njen ugled in promocijo. 

Po J. F. K: Ne sprašuj, kaj lahko država stori zate, 

vprašaj se, kaj lahko ti storiš zanjo! 

Lep pozdrav iz Virginie v ZDA. 

Podpolkovnica Mojca Pešec 

in drugi vaši 

1 

Mističen pomeni težko razumljiv, skrivnosten. Izraz 

uporabljam za opis skrivnostnih, božjih (beri birokratskih) 

namenov. 



Edina iz Vipave 

predlagana za častniško šolo 

O b ra z i 

Zakaj ste se odločili za delo v Slovenski vojski? 

Vas je za to kdo navdušil? 

Za delo v Slovenski vojski sem se odločila sama, 

saj so me vedno bolj zanimali dinamični poklici 

kot pa enolično delo v pisarni. Ko sem videla 

razpis za SV, sem se odločila, da poizkusim in 

grem kot kandidatka v Center za usposabljanje 

v Vipavo, čeprav imam sedmo stopnjo izobrazbe. 

Pravzaprav sem bila takrat že odločena, da dosežem 

to, kar sem si zastavila, torej da bom delala 

v SV. Res je, da nisem imela visokih ciljev, saj so 

mi povedali, da napredovanje poteka počasi. Končala 

sem študij tehnologije prometa v Portorožu. 

V Vipavo sem prišla 1. oktobra 2003 in od takrat 

sem tu. Če bi bilo mogoče, da bi še bolj uporabljala 

znanje, ki sem ga pridobila na fakulteti, bi bila 

zelo zadovoljna. Ustrezalo bi mi delo v logistiki, 

pri urejanju prometa ali na primer v učni skupini 

promet v Slovenski Bistrici, kjer urijo voznike. To bi 

bil velik izziv, čeprav zdaj že delam v poveljniškologističnem 

vodu v Vipavi. 

Kakšno je bilo usposabljanje? Je delo v Slovenski 

vojski takšno, kot ste pričakovali? 

Že prej sem si predstavljala, kakšno naj bi bilo življenje 

v vojski, na primer glede discipline in reda. 

Več sem se pozanimala na informativnem dnevu, 

na katerem sem potrdila svojo odločitev. Ko sem 

prišla v CU, sem bila 

S LOV E N S K A VO J S K A 

Vojakinja Martina Kobal se je po končanem 

univerzitetnem študiju odločila, da 

se zaposli v Slovenski vojski. Zdaj dela 

v vipavskem Centru za usposabljanje, 

kot edina vojakinja iz CU pa je bila predlagana 

za Šolo za častnike. Odkar dela 

v Slovenski vojski, se je, kot je dejala, 

njen način življenja precej spremenil, 

predvsem se več ukvarja s športom. Pripravlja 

se, da bo pretekla del maratona 

Celje–Logarska dolina. 

v prvi četi temeljnega vojaškostrokovnega usposabljanja, 

ki je zelo zahtevna. Res je, da inštruktorji 

precej zahtevajo, vendar hkrati posredujejo 

zelo veliko znanja. Po trimesečnem temeljnem vojaškostrokovnem 

usposabljanju sem nadaljevala 

usposabljanje za pridobitev VED strelec. Bilo je 

naporno, toda zanimivo, ker smo veliko streljali. 

Potem sem uspešno končala še VED sanitete, pri 

čemer sem pridobila veliko uporabnega znanja 

tudi za življenje. 

Kaj je bilo najtežje na usposabljanjih? 

Gotovo začetek, saj se moraš najti v sistemu, 

spoznati ljudi okoli sebe, da vidiš, kaj zahtevajo 

od tebe. Seveda je bil kakšen dan, ko imaš vse- 

ga dovolj, vendar če si odločen, da boš nekaj 

dosegel, se vse da. 

Nadrejeni so vas predlagali za kandidatko Šole 

za častnike. Udeležili ste se izbirnega 

postopka, toda rezultatov 

še ni. 

Udeležila sem se 

majskega izbirnega 

postopka. Upam, da bom sprejeta, saj je zame 

velika čast, da so me kot edino iz CU predlagali 

za Šolo za častnike. To bi bil velik napredek v moji 

karieri. Bilo je precej zahtevno, saj so najprej na 

tridnevnem terenu preverjali fizične zmožnosti, 

sledili so psihološki testi in za konec še tridnevni 

zaključni teren, na katerem smo delali ves dan. 

Izbirnega postopka se je udeležilo 52 kandidatov, 

na koncu nas je ostalo 33, izbrali pa naj bi jih 30. 

Odkar ste v Slovenski vojski, ste precej spremenili 

način življenja, kajne? 

Glede na to, da sem v Vipavi prišla v prvo četo, 

je bilo kar zahtevno. Dnevi so bili zelo naporni in 

precej sem se morala potruditi, tako da sem napredovala 

tudi v kondiciji. Pred zaposlitvijo v SV 

sem poleti plavala, pozimi pa smučala, kar je bilo 

skoraj vse od športnih aktivnosti. Zdaj se veliko 

več ukvarjam s športom, in sicer vsak dan, predvsem 

pa tečem. Ko se telo enkrat navadi na tak 

tempo, ga moraš vzdrževati, sicer ti nekaj manjka. 

Poleg tega sem še shujšala, zato se zdaj počutim 

veliko bolje. 

Preteči nameravate tudi del maratona Celje–Logarska 

dolina. 

Pripravljam se, da bom pretekla 15 kilometrov, 

kar je za prvič dovolj. Treniram dvakrat na dan, in 

sicer zjutraj ter popoldan. Vsak dan seveda ne pre- 

tečem 15 kilometrov, to pa je odvisno od počutja. 

Treba je paziti tudi na prehrano, da je ustrezna in 

primerna športnikom. Pomembne so vaje vzdržljivosti 

in vaje za moč telesa. Za prvo tekmovanje 

niti ni pomemben čas, v katerem bom pretekla to 

razdaljo, upam pa, da mi bo uspelo v uri in pol. 

Se dobro počutite v vipavski vojašnici, imate dovolj 

možnosti za športne aktivnosti? 

V vipavski vojašnici je dovolj možnosti za šport, 

saj imamo športna igrišča, igrišča za odbojko, 

košarko in nogomet, tudi okolica vojašnice je primerna 

za tek. Od novega leta imamo tudi fitnes. 

Sicer pa se v tej vojašnici zelo dobro počutim, saj 

je nekoliko manjša, zelo urejena, veliko jo tudi 

obnavljajo in prav zdaj prenavljajo streho 

na največji zgradbi. Vesela sem, da imam 

možnost, da delam tu, saj sem blizu 

doma. Kolektiv je majhen. Zaposlenih 

primanjkuje, zato smo si vedno pripravljeni 

pomagati. 


Foto: Bruno Toič

Karta in kompas za lažjo 

1. Katera enota SV bo delovala v 

afganistanskem Heratu? 

k) 11. bataljon za zveze, 

o) 20. MOTB, 

t) vojaška zdravstvena enota, 

p) enota za specialno delovanje. 

2. Kdo poveljuje silam Kforja na Kosovu? 

o) general Ethem Erdagi, 

g) major Josip Bostič, 

s) general Richard Rossmanith, 

r) general Yves De Kermabon. 

3. Kdaj je bil uradno ustanovljen 430. 

mornariški divizion SV? 

i) 30. januarja 1993, 

e) 26. decembra 1995, 

n) 7. marca 1991, 

h) 30. januarja 1991. 

4. Kdaj bo naslednja napotitev na 

prostovoljno služenje vojaškega roka? 

m) 20. decembra 2005, 

o) 3. marca 2006, 

e) 19. septembra 2005, 

l) 18. maja 2006. 

5. Kako se imenuje poligon v tujini, 

ki ga pripadniki SV uporabljajo za 

usposabljanje z rolandi? 

a) Munster v Nemčiji, 

n) Namfi v Grčiji, 

d) Yavoriv v Ukrajini, 

t) Koren v Bolgariji. 

6. Katera bojna letala je najela Češka? 

t) švedske gripne, 

n) ameriške F/A-18E, 

g) ruske Su-27, 

k) eurofighterjeva letala typhoon. 

8. Koliko kilometrov je bila dolga letošnja 

najzahtevnejša kolesarska preizkušnja na 

svetu Raam, na kateri je zmagal pripadnik 

SV Jure Robič? 

š) 4760, 

i) 3052, 

c) 4910, 

z) 4883. 

Reševalcem nagradne križanke 

9. Katere discipline združuje vojaški 

peteroboj? 

t) streljanje s puško, plavanje, kolesarjenje, 

orientacijski tek in premagovanje vodnih 

ovir, 

i) streljanje s puško, premagovanje 

pehotnih ovir, plavanje, met šolske 

bombe v cilj in daljavo ter tek, 

v) premagovanje pehotnih ovir, spust po 

reki, orientacijski tek, lokostrelstvo in met 

šolske bombe v cilj, 

j) plavanje, kolesarjenje, orientacijski tek, 

premagovanje vodnih ovir in met šolske 

bombe v cilj. 

10. Kakšen je naslov spletne strani, na kateri 

MO objavlja periodične publikacije? 

s) www.slovenskavojska.com, 

j) www.mors.si/tiskovno_sredisce/ 

publicistika_mors/index.htm, 

š) www.slovenskavojska.si, 

v) www.vojaskapublicistika.com. 

11. Kateremu slovenskemu vojaku je 

posvečena pesem s kitico: 

»Vojskovodja se vojskuješ, 

topove izumiš, sam izkuješ, 

najte’ji zmagal si napad, 

slavi te sedem vojnih zmag.« 

p) Rudolfu Maistru, 

o) Juriju Vegi, 

ž) Francu Rozmanu – Stanetu, 

c) Janku Hafnerju. 

Pravilna rešitev gesla iz prejšnje številke: JURE ROBIČ, EKSTREMNI KOLESAR. 


7. Katera enota SV je dobila prehodni pokal 

prvenstva SV v športu, ki je junija potekalo 

v Mariboru? 

r) 72. brigada, 

i) športna enota, 

u) 132. gorski bataljon, 

a) 1. brigada. 

Nagrade prejmejo: Tina Pucihar, Ig 159, 1292 Ig, Peter Doler, Galicija 53 c, 3310 Žalec, in Jože 

Polovič, Kurirska pot 3, 1310 Ribnica. 

Nagrajencem čestitamo. Pravilne rešitve tokratnega kviza nam pošljite do petka, 2. septembra 

2005, na naslov: Uredništvo Slovenske vojske, Kardeljeva ploščad 24, 1000 Ljubljana.

Maraton 

Celje–Logarska dolina 

38. vojaško teritorialno poveljstvo vas v soboto, 3. septembra, vabi na tradicionalno tekmovanje v maratonu Celje– 

Logarska dolina. Tradicionalna prireditev bo potekala v disciplinah super maraton, vojaški maraton, tek in rekreativni 

pohod. Tekmovanje v super maratonu na 75 kilometrov in v vojaškem maratonu na 40 kilometrov bo posamično in 

ekipno, pri čemer so v ekipi trije tekmovalci, za skupni rezultat pa bodo sešteli čas posameznikov v ekipi. Tekmovanje v 

teku na 15 kilometrov bo posamično, rekreativni pohod na 15 kilometrov pa ne bo tekmovalni. 

Na prireditvi lahko nastopijo pripadniki GŠSV, poveljstev, zavodov in enot SV, zaposleni v upravah, službah in drugih organih MO, člani organizacij 

in društev, kot so ZSČ, ZVVS, Sever in podobni, družinski člani zaposlenih na MO in v SV ter upokojenci MO. Tekmovalci bodo po spolu razvrščeni v 

kategoriji stalna sestava SV in drugi. 

Start super maratona bo ob 6. uri na ploščadi pred zgradbo mestne občine Celje, na Trgu celjskih knezov v Celju, start vojaškega maratona pa ob 8.30 v 

Mozirju v Savinjskem gaju. Start teka bo ob 10.30 v Lučah, start rekreativnega pohoda pa prav tako v Lučah ob 10.40. Startne številke bodo tekmovalci 

na startnih mestih lahko dvignili uro pred začetkom tekmovanja. 

Prijavo na tekmovanje lahko do petka, 26. avgusta, pošljete na naslov 38. VTP SV Celje, Maistrova 5, 3000 Celje ali po faksu (03) 548 27 45, prijavite 

pa se lahko tudi po telefonu (03) 548 32 11. Prijava mora vsebovati točen naziv enote oziroma poveljstva, ime in priimek, kategorijo, datum rojstva 

ter naslov tekmovalca. Na prijavnici navedite tudi ime in priimek ter telefonsko številko kontaktne osebe. Prijave za tekmovanje posameznikov na 15 

kilometrov pošljejo organizacijske enote MO oziroma društva na skupni prijavnici poimensko. Startnine za tekmovalce in udeležence pohoda ni. 

Za dodatne informacije lahko pokličete majorja Branka Petana, stotnika Toma Pančurja, nadporočnico Brigito Rebič ali višjo vodnico Ksenjo 

Konjedič iz 38. VTP na telefonsko številko (03) 548 32 11 oziroma na interno številko 72/4356, 4305 ali 4336.

Letnik XIII/13 - Ministrstvo za obrambo

You also want an ePaper? Increase the reach of your titles

Delete template?

Save as template?