vloga krajevnih skupnosti v konceptu lokalne ... - Matej Tonin

UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Matej Tonin
VLOGA KRAJEVNIH SKUPNOSTI V KONCEPTU
LOKALNE SAMOUPRAVE
primer občine Kamnik
seminarska naloga
predmet: SODOBNI UPRAVNI SISTEMI
nosilka: doc. dr. Alenka Krašovec
šolsko leto: 2005/2006
avtor: Matej Tonin
vpisna številka: 21018721
Ljubljana, 2006

KAZALO
1. UVOD .................................................................................................................................... 3
2. PREDMET PROUČEVANJA ............................................................................................... 3
3. TEORETSKI OKVIR ............................................................................................................ 4
3.1. Upravni sistem................................................................................................................. 4
3.2. Politična participacija...................................................................................................... 5
4. HIPOTEZI.............................................................................................................................. 7
4.1. Neodvisna spremenljivka ............................................................................................ 7
4.2. Odvisna spremenljivka................................................................................................ 7
5. METODOLOGIJA................................................................................................................. 7
6. ANALIZA STANJA .............................................................................................................. 9
6.1. Zgodovinski razvoj lokalne samouprave v Sloveniji ...................................................... 9
6.2. Zakonska ureditev statusa krajevnih skupnosti............................................................. 10
6.3. Status krajevnih skupnosti v občini Kamnik................................................................. 12
6.4. Delovanje KS Šmarca in KS Tuhinj ............................................................................. 13
6.4.1. KS Šmarca.............................................................................................................. 13
6.4.2. KS Tuhinj ............................................................................................................... 13
6.5. Primerjava delovanja KS Šmarca in KS Tuhinj........................................................... 14
7. VPLIV POLITIČNE PARTICIPACIJA NA DELOVANJE KRAJEVNIH SKUPNOSTI.15
8. ZAKLJUČEK....................................................................................................................... 16
9. VIRI in LITERATURA ....................................................................................................... 18
10. PRILOGE........................................................................................................................... 19
2

1. UVOD
Ljudje se med seboj povezujemo zaradi različnih vzrokov. Zaradi povezovanja smo lahko
močnejši, lahko je naše delovanje bolj koordinirano,... Ne glede na različne vzroke
povezovanja, vsakršno povezovanje temelji na upravljanju z družbenimi odnosi. Posledica
povezovanja je tudi izoblikovanje posebnega sistema, ki utrjuje in formalizira vzorce
upravljanja družbenih odnosov. Pri vsakem sistemu je za njegovo strukturo in delovanje eno
temeljnih vprašanj, na katerem mestu se v sistemu sprejemajo posamezne odločitve in s
katerih mest se usmerja delovanje sistema (Haček, 2001: 12). Najprimernejše je, da odločitve,
ki zadevajo določeno skupnost, sprejemajo akterji, ki so blizu tej skupnosti. Zgodovina je
pokazala, da centrala oblast zaradi svoje oddaljenosti od lokalnih problemov, ni zmogla več
učinkovito upravljati z družbenimi odnosi. Lokalna samouprava se je tako razvila prav na
predpostavki, da se morajo družbeni odnosi upravljati z ravni, ki najbolj pozna te odnose.
Krajevna skupnost je v slovenskem konceptu lokalne samouprave institucija najbližja
skupnosti, kar pomeni, da predstavlja najpristnejši sistem, ki upravlja z družbenimi odnosi. Ta
sistem zaradi relativno ozke teritorialne fokusiranosti, najbolj pozna družbene odnose,
poznavanje odnosov pa je zlasti pomembno pri uspešnem upravljanju s temi odnosi.
Slovenska zakonodaja pušča relativno odprte možnosti slovenskim občinam pri urejanju
statusa svojih ožjih delov, torej krajevnih skupnosti. Kljub različnim možnostim, ki jih ponuja
zakonodaj, imajo krajevne skupnosti znotraj posamezen občine enak formalni status. Hitra in
površna primerjava delovanja krajevnih skupnosti pa jasno pokaže, da kljub enakemu statusu,
rezultati delovanja niso enaki.
Poskušal bom pokazati, kateri so tisti dejavniki, ki posamezno krajevno skupnost spremenijo
v dobro delujoč sistem, ki upravlja z lokalnimi zadevami na takšen način, da zagotavlja kar
najbolj optimalen celosten razvoj skupnosti.
2. PREDMET PROUČEVANJA
Krajevne skupnosti so organiziran upravni sistem na najnižji ravni. Ukvarjajo se z
zadovoljevanjem potreb najožjih družbenih skupin z določenega teritorija. Zakonska podlaga
zgolj zagotavlja temelje za formalno organizacijo in legitimnost tega upravnega sistema,
3

medtem ko je celotno delovanje odvisno od osebne angažiranosti posameznikov, ki delujejo
znotraj sistema.
Z osamosvojitvijo Slovenije je bilo z zakonom o lokalni samoupravi 1 na novo urejeno
področje krajevnih skupnosti. Zakon o lokalni samoupravi tako omogoča občinam, da s
svojimi statuti status krajevnih skupnosti urejajo različno, primerno lokalnim potrebam.
Znotraj posamezne občine je status krajevne skupnosti urejen popolnoma enako, vendar kljub
temu prihaja do velikih razlik v delovanju krajevnih skupnosti. Zanima me, zakaj prihaja do
teh razlik?
Osvetlil bom enega izmed ključnih dejavnikov, ki določa delovanje krajevne skupnosti, to je
politična participacija predsednika krajevne skupnosti. Krajevna skupnost je lahko debatni
krožek posameznikov s področja krajevne skupnosti, lahko pa krajevna skupnost zavzame
aktivno vlogo pri urejanju lokalnih zadev, ki zadevajo njeno območje. Aktivna vloga krajevne
skupnosti, se po mojem mnenju najizrazitejše pokaže pri sprejemanju občinskih finančnoinvesticijskih
programov. Dobro delovanje krajevne skupnosti se torej v največji meri kaže v
višini pridobljenih investicijskih sredstev.
3. TEORETSKI OKVIR
3.1. Upravni sistem
V teoriji so se izoblikovale številne opredelitve sistema. Vendar pa se v zadnjih desetletjih
pojavlja težnja h komulativnemu pogledu na sistem, kar pomeni, da se na sistem v istem
trenutku gleda kot na celoto, ki je sestavljena iz njenih delov oziroma elementov, in na celoto,
ki se razlikuje od svoje okolice in je hkrati s to okolico v nekem odnosu (Haček, 2001: 8).
Upravni sistemi so torej sistemi, ki upravljajo z družbenimi potrebami. Cilj upravnih sistemov
je, zadovoljevanje potreb družbe. Upravni sistem je sistem sodelovanja ljudi, katerega
elementi so upravne organizacije ( Haček, 2001: 22). Poznamo različne upravne organizacije,
ki so v različnih medsebojnih povezavah, in ki so ustanovljene za zadovoljevanje različnih
1 Zakon o lokalni samoupravi: Uradni list RS št. 72/93, 57/94, 17/95, 26/97, 70/97, 10/98, 74/98, 70/00, 51/02,
108/03, 77/04, 72/05.
4

segmentov družbenih potreb. Tako lahko upravne organizacije tvorijo različne upravne
sisteme. Upravne sistem zato delimo na teritorialne, funkcionalne in asociativne upravne
sisteme (Pusić v Haček, 2001: 22).
Opredeljeni upravni sistemi sestavljajo sistem javne uprave (Haček, 2001: 29). Javno upravo
tvori v poseben sistem povezan krog organov, ki jih posamezna skupnost pooblasti, da
odločajo o zadevah, ki so v pristojnosti te skupnosti (Haček, 2001: 29). Javna uprava je širši
pojem, znotraj katerega je zajeta tudi državna uprava, lokalna samouprava, javne službe in
druge organizacije v državni lasti.
V seminarski nalogi se bom osredotočil predvsem na teritorialni upravni sistem, v katerem so
zbrane različne upravne organizacije, ki hkrati predstavljajo instrument politične oblasti in
institucijo za zadovoljevanje interesov družbene skupine s teritorija na katerem delujejo
omenjene upravne organizacije.
3.2. Politična participacija
Demokratična država, ki se je uveljavila konec 19. in začetek 20. stoletja, je pravice razširila
na pravico do participacije v izvajanju politične oblasti, se pravi na splošno volilno pravico
(Adam, 1987: 2). V liberalnih demokracijah je politična participacija nujen predpogoj
demokracije, brez politične participacije niti ne morem govoriti o demokratičnem upravljanju
javnih zadev. Politična participacija označuje vse prostovoljne akcije, s katerimi posamezniki
skušajo vplivati na oblikovanje javnih politik (Molan, 2005: 8). S participacijo označujemo
dejavnost, kjer posameznik sodeluje v procesih odločanja in v aktivnostih na področju
družbenega življenja (Brezovšek, Haček in Krašovec, 2004: 15). Politična participacija
zajema zelo širok spekter aktivnosti, med katerimi je zagotovo najbolj široko aplicirana
udeležba na volitvah, seveda pa je udeležba na volitvah zgolj ena izmed aktivnosti. Milbrath
(v Molan, 2005: 13) je politično participacijo razvrstil na kontinum, in sicer:
- apatičnost
- opazovalske aktivnosti (udeležba na volitvah, udeležba v političnih razpravah,
politično prepričevanje drugih)
- prehodne aktivnosti (stiki s političnimi liderji, udeležba na sestankih političnih strank,
dajanje finančne podpore političnim strankam)
5

- gladiatorske aktivnosti (aktivno članstvo v politični stranki, kandidiranje za javne
funkcije)
- politika kot poklic.
Demokratična participacija v lokalnem javnem življenju ima sicer dve glavni veji:
participacijo v političnem procesu in interesne (nepolitične) dejavnosti za skupnost
(Brezovšek, Haček in Krašovec, 2004: 16). Predsedniki krajevnih skupnosti lahko
participirajo v obeh vejah hkrati. Tako se lahko participacija v političnem procesu izkazuje
predvsem z rednim glasovanjem na volitvah, s kandidiranjem za različne javne funkcije, s
sodelovanjem v političnih strankah, s sodelovanjem z ostalimi občinskimi organi. Hkrati pa
lahko predsednik krajevne skupnosti participira v interesnih (nepolitičnih) dejavnostih, katerih
cilj je vplivati na javnem politike, v smislu oblikovanja takšnih javnih politik, ki so ugodnejša
za krajevno skupnost.
Shema 1: Oblike participacije na lokalni ravni
demokratična
participacija v
lokalnem javnem
življenju
PARTICIPACIJA V
POLITIČNEM
PROCESU
INTERESNE
(NEPOLITIČNE)
DEJAVNOSTI
izvrševanje volilne
pravice
aktivnost znotraj
političnih strank
participacija pri
odločanju
znotraj nevladnih
združenj
individualne aktivnosti
kandidatura
participacija na
volitvah
formalni instrumenti
neposredne
demokracije
lobiranje in druge
oblike neformalnega
združenja
opravljanje javne
funkcije
predstavništvo
participacija pri
političnih odločitvah
participacija pri
upravljanju javnih
služb
v posvetovalnem
telesu
v izvršilnem telesu
Vir: Shema 1: Oblika participacije na lokalni ravni (Brezovšek, Haček in Krašovec, 2004: 16)
6

4. HIPOTEZI
V seminarski nalogi bom proučeval, kako politična participacija predsednikov krajevnih
skupnosti vpliva na delovanje krajevne skupnosti. Zlasti se bom osredotočil na participacijo v
političnih procesih.
Hipoteza 1: Politična participacija predsednika krajevne skupnosti pozitivno vpliva na
delovanje krajevne skupnosti, kar se kaže zlasti v višini pridobljenih investicijskih sredstev za
razvoj krajevne skupnosti.
Hipoteza 2: Politična participacija predsednika krajevne skupnosti nima vpliva na delovanje
krajevne skupnosti.
Podhipoteza 2a: Delovanje krajevne skupnosti je intenzivnejše v podeželskem okolju v
primerjavi z mestnim okoljem.
4.1. Neodvisna spremenljivka
Neodvisno spremenljivko pri proučevanju zastavljenega problema predstavlja formalna
ureditev krajevnih skupnosti.
4.2. Odvisna spremenljivka
Odvisna spremenljivka bo zajeta v okviru politične participacije predsednikov krajevnih
skupnosti. Politična participacija je odvisna od vsakega posameznika, odvisna je od
predsednikove angažiranosti in zato v proučevanju izbranega problema predstavlja odvisno
spremenljivko.
5. METODOLOGIJA
Zadal sem si nalogo, da ugotovim v kolikšni meri politična participacija predsednika krajevne
skupnosti vpliva na delovanje krajevne skupnosti, ki jo vodi. Za proučevanje sem si izbral dve
krajevni skupnosti, KS Šmarca in KS Tuhinj.
7

Najprej sem proučil zakon o lokalni samoupravi 2 in statut občine Kamnik 3 , zlasti v delu, ki
opredeljuje status krajevnih skupnosti. Želel sem ugotoviti, če imata obe krajevni skupnosti
enako formalno podlago.
Politična participacija je stvar vsakega posameznika, zato analize nisem mogel izpeljati samo
na podlagi že obstoječih pisnih virov. Pripravil sem poseben vprašalnik 4 , ki je vseboval
vprašanja o delovanju krajevne skupnosti in o politični participaciji predsednika krajevne
skupnosti. Izpolnila sta ga tako predsednik KS Šmarca, kot tudi predsednik KS Tuhinj. Z
vprašalnikom sem tako pridobil podatke o politični participaciji predsednika krajevne
skupnosti, kot sem že napovedal, sem se predvsem osredotočil na participacijo v političnih
procesih. Zanimalo me je, ali je predsednik krajevne skupnosti član politične stranke, ali
sodeluje s katero izmed svetniških skupin, ki delujejo v občinskem svetu, ali sodeluje na
kakšen drugačen način, kjer lahko pritiska na občinsko upravo, da uveljavi takšne javne
politike, ki so v korist njegovi krajevni skupnosti. Z vprašalnikom sem pridobil tudi podatke o
projektih, ki jih krajevni skupnosti nameravata izpeljati v prihodnosti in podatke o preteklih
projektih.
Poleg izpolnjenega vprašalnika sem z obema predsednikoma krajevnih skupnosti opravil še
krajši neformalen pogovor, kjer sem pridobil določene informacije, ki jih nista želela zapisati
na vprašalnik. Informacijo o višini pridobljenih investicijskih sredstev in dejanski porabi teh
sredstev (realizaciji) sem pridobil v gradivu občine Kamnik 5 ob drugem branju proračuna za
leto 2006.
Seveda je moja raziskava zelo omejena, saj temelji zgolj na dveh krajevnih skupnostih.
Občina Kamnik ima 22 krajevnih skupnosti, zato pri vzorcu dveh krajevnih skupnosti ne
moremo govoriti o nikakršni reprezentativnosti vzorca. Kljub vsem metodološkim
pomanjkljivostim, pa lahko seminarska naloga predstavlja neke vrste pilotno študijo za
raziskovanje povezanosti politične participacije in delovanja krajevnih skupnosti.
Če se bo na podlagi zbranih podatkov izkazalo, da politična participacija in višina
pridobljenih investicijskih sredstev dejansko korelirata, potem bom lahko potrdil hipotezo 1.
2 Zakon o lokalni samoupravi: Uradni list RS št. 72/93, 57/94, 17/95, 26/97, 70/97, 10/98, 74/98, 70/00, 51/02,
108/03, 77/04, 72/05.
3 Statut občine Kamnik: Uradni list RS št. 47/99, 40/01, 68/03.
4 Vprašalnik si lahko ogledate med prilogami.
5 Internet 1 (glej vire in literaturo)
8

6. ANALIZA STANJA
6.1. Zgodovinski razvoj lokalne samouprave v Sloveniji 6
Zgodovinski razvoj lokalne samouprave na slovenskih tleh je zelo pester. Lokalna
samouprava se je začela razvijati v srednjem veku s srednjeveškimi mesti, v času Marije
Terezije (1740 – 1780) so nastale katastrske občine, Ilirske province pa so prinesle komune.
Po odhodu Francozov so bile ponovno uvedene občine, katerih velikost, število in pristojnosti
so se skozi zgodovino nenehno spreminjale. Lokalna samouprava je takoj po drugi svetovni
vojni temeljila na lokalnih odborih. Pomembno prelomnico v teritorialni razdelitvi Slovenije
pa pomeni leto 1952, ko je bil sprejet Zakon o razdelitvi LR Slovenije na mesta, okraje in
občine (Brezovšek in Haček, 2005: 59). Takrat je Slovenija ponovno dobila občine, katerih
pristojnosti in velikost so se tudi v socialistični Jugoslaviji še večkrat spremenile. Nov in
odločilen korak na področju teritorialnih enot pomeni leto 1955, v katerem se vzpostavi
komunalni sistem, to je sistem, kjer dobi občina položaj »komune« (Brezovšek in Haček,
2005: 59). Leta 1963 je s spremembo ustave občina postala ustavna institucija. V ustavi iz
leta 1963 je bila posebej opredeljena tudi krajevna skupnost, za katero je bilo določeno, da
v njej organizirajo občani komunalne, stanovanjske, gospodarske, socialne, zdravstvene,
kulturne, posvetne, vzgojne in druge dejavnosti neposrednega zadovoljevanja svojih potreb
ter potreb družin in gospodinjstev, kakor tudi za razvoj naselja (Brezovšek in Haček, 2005:
62). Takratne krajevne skupnosti so bile pravne osebe, njihovo delovanje pa je urejal statut
krajevne skupnosti, ki ga je potrdila občinska skupščina. Delovanje krajevne skupnosti se je
financiralo iz treh virov: s sredstvi občine, s sredstvi krajanov in s sredstvi gospodarskih
organizacij, ki so delovale v kraju. Položaj občin se je ponovno nekoliko spremenil leta 1974,
ko so s sprejetjem nove ustave, občine postale temeljna družbeno politična skupnost, ki so
temeljile na samoupravljanju. Pristojnosti in organiziranost krajevnih skupnosti je ostala
enaka ustavni ureditvi iz leta 1963.
V praksi je v komunalnem sistemu pri nalogah občin državni vidik nalog prevladal nad
samoupravnim in je bila občina predvsem dekoncentrirana enota izvajanja državnih nalog in
6
Zgodovinski razvoj lokalne samouprave v Slovenije in izrazi, ki sem jih uporabil pri predstavitvi
zgodovinskega razvoja, so v celoti povzeti po prispevku Mira Hačka: »Zgodovinski kontekst nastajanja občin na
slovenskem«, ki je izšel v okviru Lokalne demokracije II: Uresničevanje lokalne samouprave v Sloveniji. Glej
VIRI in LITERATURA.
9

pri tem predvsem prva stopnja pri odločanju v upravnih stvareh (Brezovšek in Haček, 2005:
64). Lokalne zadeve, ki bi jih morale opravljati občine, so bile zaradi preobremenjenosti z
državnimi nalogami, prenesene na krajevne skupnosti. Krajevne skupnosti so bile nekakšen
nadomestek občin, saj so opravljale številne lokalne zadeve. Ta nadomestek je bil izredno
nenavaden, saj je bila ureditev krajevnih skupnosti bolj podobna nekakšnim prostovoljnim
društvom državljanov kot pa organizirani instituciji lokalne skupnosti.
Po osamosvojitvi Republike Slovenije je bilo uvajanje lokalne samouprave eno izmed
najpomembnejših in najzahtevnejših nalog v novi državi, saj je šlo pri tem za korenito
spremembo dotedanje samoupravne-komunalne ureditve v smeri »klasične lokalne
samouprave« evropskega tipa (Brezovšek in Haček, 2005: 65). Reforma slovenske lokalne
samouprave je bila dokončno uveljavljena leta 1994, ko smo iz prejšnjih 65 komunalnih občin
dobili 147 klasičnih občin, ki so dejansko začele upravljati z lokalnimi zadevami, državne
zadeve pa prepustile upravnim enotam. Z uveljavitvijo klasične lokalne samouprave je vloga
krajevnih skupnosti zbledela.
Pred uveljavitvijo nove zakonodaje so krajevne skupnosti opravljale številne naloge, ki niti
niso bile v njihovi pristojnosti. Izvajanje številnih nalog in projektov so večinoma plačevali
krajani sami s samoprispevkom. Prav številni izpeljani projekti in naloge, ki so jih opravljale
krajevne skupnosti, so bili eden izmed dejavnikov, ki je vzpodbujal volanterje za delovanje v
krajevni skupnosti. Ustanovitev klasičnih občin je pomenilo, da so občine ponovno dejansko
prevzele skrb za lokalne zadeve, prav tako so občine pridobile monopol na financiranjem
krajevnih skupnosti. Poleg tega, da so novoustanovljene občine prevzele številne naloge, ki so
jih pred tem opravljale krajevne skupnosti, je nov sistem pomenil tudi veliko manjšo
participacijo krajanov pri sofinanciranju projektov. Zaradi vsega tega je delo krajevnih
skupnosti začelo zastajati.
6.2. Zakonska ureditev statusa krajevnih skupnosti
Zakon o lokalni samoupravi 7 je temeljni zakon, ki ureja vlogo krajevnih skupnosti v konceptu
lokalne samouprave. Osemnajsti (18.) člen zakona o lokalni samoupravi pravi, da se na
7 Zakon o lokalni samoupravi: Uradni list RS št. 72/93, 57/94, 17/95, 26/97, 70/97, 10/98, 74/98, 70/00, 51/02,
108/03, 77/04, 72/05.
10

območju občine lahko ustanovijo ožji deli občine, in sicer: krajevna, vaška ali četrtna
skupnost. 8 Naslednji člen istega zakona določa, da je organ krajevne skupnosti svet, ki ga
izvolijo volilni upravičenci z območja krajevne skupnosti. Devetnajsti a (19a.) člen zakona o
lokalni samoupravi govori o tem, da predsednika sveta krajevne skupnosti izvolijo člani sveta
izmed sebe. Zakon o lokalni samoupravi pušča občinam pri urejanju statusa krajevne
skupnosti izredno odprte roke, tako med drugim zakon dopušča, da je namesto sveta krajevne
skupnosti ustanovljen zgolj krajevni odbor, ki ga imenuje občinski svet, in ki je zgolj
posvetovalni organ občinskemu svetu. Po drugi strani pa zakon omogoča, da občine v svoje
statute zapišejo tudi takšne pristojnosti krajevnih skupnosti, kjer mora občinski svet vedno
pridobiti mnenje sveta krajevne skupnosti, preden odloča o zadevah, ki se nanašajo na
krajevno skupnost. Med drugim lahko občina krajevnim skupnostim podeli status pravne
osebe javnega prava, seveda pa to pomeni, da mora občina jasno določiti naloge s katerimi
lahko krajevna skupnost nastopa v pravnem prometu, prav tako pa mora določiti višino
sredstev, s katerimi lahko krajevna skupnost sklepa pravne posle brez predhodnega soglasja
župana. Seveda pa takšen status krajevnih skupnosti terja tudi določene odgovornosti.
Zakonska določila torej omogočajo zelo širok razpon pri določanju statusa krajevnih
skupnosti, zaradi česar prihaja tudi do velikih razlik med krajevnimi skupnostmi v različnih
občinah.
Občina lahko prenese na krajevne skupnosti naslednje naloge 9 :
- lokalne javne službe,
- vzdrževanje lokalnih cest in drugih javnih površin,
- upravljanje s premoženjem, namenjenim za potrebe krajevnega prebivalstva,
- pospeševanje kulture in drugih društvenih dejavnosti.
Devetnajsti č (19č.) čel zakona o lokalni samoupravi predpisuje način financiranja krajevnih
skupnosti. Krajevne skupnosti se lahko financirajo iz naslednjih virov:
- občinski proračun,
- prostovoljni prispevki fizičnih in pravnih oseb,
- prihodki od premoženja,
- plačila za storitve.
8 Sam se bom osredotočil na krajevne skupnosti, zato bom v nadaljevanju vedno na mestu, kjer zakon govori o
ožjem delu občine uporabljal krajevno skupnost.
9 Te možnosti predpisuje 19b. člen zakona o lokalni samoupravi.
11

Krajevna skupnost se ne sme zadolževati, prav tako pa morajo biti vsi prihodki in odhodki
zajeti v občinskem proračunu. V preteklosti je bil eden izmed glavnih virov financiranja
krajevnih skupnosti samoprispevek, vendar je že leta 2001 prišlo do spremembe zakonodaje 10 ,
ki so odpravile samoprispevek kot vir financiranja krajevnih skupnosti.
6.3. Status krajevnih skupnosti v občini Kamnik
Statut občine Kamnik 11 v desetem členu določa katere krajevne skupnosti so ustanovljene v
občini Kamnik in katera območja zajemajo posamezne krajevne skupnosti. Poleg že znanih
zakonskih določil, o katerih govori zakon o lokalni samoupravi glede volitev v svete
krajevnih skupnosti in o volitvah predsednika sveta krajevne skupnosti, pa statut občine
Kamnik dopušča tudi možnost tajnika sveta krajevne skupnosti, ki pomaga predsedniku pri
njegovem delu 12 . Krajevne skupnosti v občini Kamnik so pravne osebe javnega prava 13 , statut
med drugim tudi določa, da lahko krajevne skupnosti porabljajo sredstva zgolj za namene,
določene v finančnem načrtu. Statut občine Kamnik predvideva, da lahko krajevne skupnosti
od gospodarskih subjektov zahtevajo določeno odškodnino za ekološko obremenjenost
oziroma za uporabo določenega prostora na območju krajevne skupnosti. Občinski svet
občine Kamnik mora pridobiti mnenje krajevne skupnosti za ukrepe, ki prizadenejo interese
prebivalcev krajevne skupnosti 14 .
Glede praktičnega delovanja krajevnih skupnosti pa je zagotovo najpomembnejši 104. člen
statuta občine Kamnik, ki določa javne zadeve pri katerih lahko sodeluje krajevna skupnost:
- sodelovanje pri infrastrukturnih investicijah, sprejemanje programa razvoja KS,
- sodelovanje pri prostorskem planiranju,
- upravljanje z občinskim premoženjem, ki je KS dano v uporabo,
- sodelovanje pri zagotavljanju oskrbe s pitno vodo,
- dajejo pobudo za prometno ureditev,
- seznanjajo občinsko upravo s krajevnimi problemi, s krajevnimi nevarnostmi,
- sprejemajo finančni načrt in zaključni račun,
- županu lahko predlagajo sklic zbora občanov.
10 ZSam-1, Uradni list RS, št. 87/01
11 Statut občine Kamnik: Uradni list RS št. 47/99, 40/01, 68/03.
12 108. člen statuta občine Kamnik
13 97. člen statuta občine Kamnik.
14 102. člen statuta občine Kamnik
12

6.4. Delovanje KS Šmarca in KS Tuhinj
Statut občine Kamnik za obe krajevni skupnosti določa enak status. Razlika med krajevnima
skupnostnima, ki je opazna že na prvi pogled je okolje v katerem delujeta. KS Šmarca
predstavlja primestno okolje, medtem ko KS Tuhinj predstavlja vaško okolje. Okolje, ki je
značilno za posamezno krajevno skupnost, bi lahko imelo odločilen vpliv na raziskovalne
rezultate, še posebej, če vemo, da je politična participacija v vaškem okolju večja kot v
primestnem okolju 15 . Opazna je tudi razlika v politični participaciji predsednikov krajevnih
skupnosti.
6.4.1. KS Šmarca
Svet krajevne skupnosti Šmarca se dobiva vsaj enkrat mesečno, če je potrebno pa tudi
večkrat. V preteklem letu so izpeljali lepo število projektov: izgradnja hodnika za pešce,
alsfaltiranje ulice, izgradnja javne razsvetljave, … 16 V letu 2005 jim je uspelo pridobiti 17
milijonov tolarjev investicijskih sredstev, v letu 2006 pa še dodatnih 32 milijonov tolarjev.
Predsednik sveta krajevne skupnosti Šmarca, Ivan Sekavčnik, bi lahko na kontinumu politične
participacije Milbratha uvrstili med politične gladiatorje, saj se redno udeležuje vseh volitev,
je član politične stranke, aktivno sodeluje s svetniško skupino v občinskem svetu, je član
odbora občinskega sveta za okolje in prostor, na zadnjih volitvah je kandidiral v občinski svet
(ni bil izvoljen), v prejšnjem mandatu je bil občinski svetnik, … Skratka Ivan Sekavčnik
izredno intenzivno participira v političnih procesih.
6.4.2. KS Tuhinj
Svet krajevne skupnosti Tuhinj se sestaja tri do štirikrat letno. V preteklem letu jim ni uspelo
izpeljali večjih projektov, razen adaptacije Doma krajevne skupnosti. V letu 2005 jim je
uspelo pridobiti 1,5 milijona tolarjev investicijskih sredstev, v letu 2006 pa še dodatnih 25
milijonov tolarjev.
15 Po podatkih republiške volilne komisije, je bila udeležba na zadnjih lokalnih volitvah v mestnih občinah
67,5%, medtem ko je bila volilna udeležba v preostalih občinah 73,7% (Brezovšek, Haček in Krašovec, 2004:
42)
16 Več o projektih KS Šmarca si lahko preberete v vprašalniku, ki ga je izpolnil Ivan Sekavčnik, predsednik sveta
krajevne skupnosti. Vprašalnik je sestavni del prilog.
13

Aktivnosti predsednika sveta krajevne skupnosti Tuhinj, Marjana Drolca, bi lahko na
kontinumu politične participacije Milbratha uvrstili zgolj med opazovalske aktivnosti. Marjan
Drolc razen rednega udeleževanja volitev ne izvaja nikakršnih aktivnosti, ki bi lahko
kakorkoli vplivale na odločitve javnopolitičnih odločevalcev. Celotno dogajanje spremlja
relativno pasivno, kajti, kot pravi, tudi z občinsko upravo komunicira zgolj takrat, ko je to
nujno potrebno.
6.5. Primerjava delovanja KS Šmarca in KS Tuhinj
Obe krajevni skupnosti imata identično formalno podlago, kar pomeni, da imata enak status
(enake pravice in obveznosti). Že na prvi pogled pa je opazna razlika v delovanju med
krajevnima skupnostnima Šmarca in Tuhinj. Glede na okolje v katerih delujeta krajevni
skupnosti, bi bilo pričakovati, da bi bila KS Tuhinj zaradi naslednjih dejavnikov aktivnejša:
- KS Tuhinj predstavlja podeželsko okolje, kjer celotna komunalna in cesta
infrastruktura še ni dograjena, zato bi lahko pričakovali večjo aktivnost,
- podeželsko okolje je tudi okolje, za katerega je značilna večja politična participacija,
večja povezanost skupnosti in zaradi tega tudi večja pripravljenost za izpeljavo
lokalnih projektov.
Izpeljani projekti in višina pridobljenih investicijskih sredstev jasno kažeta, da okolje ni bil
ključni dejavnik, ki bi vplival na intenzivnost delovanja krajevne skupnosti. Izkazalo se je, da
je KS Šmarca uspelo izpeljati več projektov, prav tako pa bo v dveh letih pridobila 22,5
milijonov tolarjev več investicijskih sredstev, kar predstavlja 85% več investicijskih sredstev
v dveh letih kot KS Tuhinj. Ko govorim o investicijskih sredstvih, mislim predvsem na večje
razvojne projekte, ki jih izvaja in financira občina. Vloga krajevnih skupnosti je, da
predlagajo občini razvojne programe v izvajanje. Poleg tega pa krajevne skupnost sprejemajo
še finančne načrt, na podlagi katerega jim občina zagotavlja proračunska sredstva za redno
delovanje in za manjše lokalne projekte. Pri analizi finančnih načrtov krajevnih skupnosti 17 se
je pokazalo, da je indeks porabe že pridobljenih proračunskih sredstev v primeru KS Tuhinj
zgolj 22,35%, medtem ko v primeru KS Šmarca znaša 77,69%. Na podlagi pridobljenih
podatkov lahko zaključim, da je delovanje KS Šmarca v primerjavi s KS Tuhinj veliko
17 V prilogi si lahko pogledate finančne načrta posamezne krajevne skupnosti.
14

intenzivnejše, kar se kaže zlasti z veliko večjimi pridobljenimi investicijskimi sredstvi, z več
izpeljanimi projekti in z boljšo realizacijo sredstev namenjenih za delovanje krajevne
skupnosti.
7. VPLIV POLITIČNE PARTICIPACIJA NA DELOVANJE
KRAJEVNIH SKUPNOSTI
Analiza dejanskega stanja je pokazala, da je delovanje KS Šmarca veliko intenzivnejše v
primerjavi z delovanjem KS Tuhinj. Glede na okolji v katerem delujeta krajevni skupnosti, je
bilo pričakovati, da bi bila intenziteta delovanja KS Tuhinj večja, izkazalo pa se je ravno
obratno, zato lahko zaključim, da okolje v katerem deluje krajevna skupnost ni ključen
dejavnik, ki bi vplival na delovanje krajevne skupnosti.
Politična participacija predsednikov krajevnih skupnosti je najbolj izstopajoča razlika.
Politična participacija predsednik sveta KS Šmarca je veliko večja v primerjavi s politično
participacijo predsednika sveta KS Tuhinj. V primeru mojega raziskovanja se je pokazalo, da
z intenzivnostjo politične participacije, raste tudi intenzivnost delovanja krajevne skupnosti.
Po mnenju Ivana Sekavčnika je funkcija predsednika sveta krajevne skupnosti funkcija, ki
zahteva čim večjo politično participacijo, kajti le s politično participacijo je mogoče pridobiti
določene občinske razvoje projekte. Kot je povedal, je občinski svet politični organ, v
katerem se večino razvojnih projektov sprejme na podlagi politične odločitve. Zdi se mu
ključno, da imam vsaka krajevna skupnost čim več svojih predstavnikov 18 v občinskem svetu,
kar pomeni: več kot je izvoljenih svetnikov z določene krajeven skupnosti, večje možnosti
ima ta krajevna skupnost, da pridobi investicijska sredstva. Če s področja krajevne skupnosti
ni nihče izvoljen v občinski svet, je nujno, kot pravi Sekavčnik, da čim več članov sveta
krajevne skupnosti sodeluje z različnimi svetniškimi skupinami. Sekavčniku se zdi
pomembno tudi sodelovanje z občinsko upravo, saj je občinska uprava poleg svetnikov in
svetnic, drugi kanal za uveljavljanje dnevnega reda krajevne skupnosti na sejah občinskega
sveta.
18 Krajevna skupnost v občinskem svetu nima svojega predstavnika. V občinskem svetu so izvoljeni le svetniki
in svetnice, ki so kandidirali na listah političnih strank in drugih listah, vloženih s podpisi volivcev.
15

Marjan Drolc, predsednik sveta KS Tuhinj, politični participaciji ne daje pomembnejšo vlogo,
kot pravi, imajo svetniki in svetnice dolžnost, da območjem, na katerih so bili izvoljeni,
zagotavljajo investicijska sredstva. Marjan Drolc meni, da naloga predsednikov svetov
krajevnih skupnosti ni lobiranje za razvoje programe, ampak je naloga predsednikov svetov
krajevnih skupnosti zgolj pomoč pri realizaciji teh razvojnih programov.
Sekavčnik in Drolc imata pri delovanju za krajevni skupnosti dva različna pristopa, vendar je
za krajevno skupnost uspešnejši pristop Sekavčnika, kjer se jasno pokaže, da je uspešno
delovanje krajevne skupnosti v največji meri odvisno od politične participacije predsednika
sveta krajevne skupnosti. Glede na zbrana dejstva tako lahko potrdim hipotezo 1, ki pravi:
Politična participacija predsednika krajevne skupnosti pozitivno vpliva na delovanje krajevne
skupnosti, kar se kaže zlasti v višini pridobljenih investicijskih sredstev za razvoj krajevne
skupnosti.
8. ZAKLJUČEK
Ob koncu bi se rad še enkrat zastavil naslovno vprašanje: Kakšna je vloga krajevnih skupnosti
v konceptu lokalne samouprave? Dobro poznavanje družbenih odnosov je ključ dobrega
upravljanja s temi odnosi. Krajevne skupnosti so v konceptu slovenske lokalne samouprave
najpristnejši upravni sistem, vendar ne temeljni, to ostajajo občine.
Krajevne skupnosti bi lahko zaradi ozke teritorialne fokusiranosti in zaradi dobrega
poznavanja okolja najbolje opravljale z lokalnimi zadevami, vendar pa precej nedorečena
zakonodaja dopušča, da je delovanje krajevnih skupnosti v največji meri odvisno od osebne
angažiranosti posameznikov. Delovanje v krajevni skupnosti je častno, pristojnosti krajevnih
skupnosti so nedorečene, v največji meri skoncentrirane na podajanje neobvezujočih mnenj.
Takšen sistem prav gotovo ni sistem, ki bi motiviral posameznike, da bi delovali znotraj
njega.
S pregledom pretekle ureditve statusa krajevnih skupnosti, sem hotel pokazati, da smo nekoč
že imeli relativno dober sistem, ki je dajal rezultate. Boljša je bila predvsem finančna plat
ureditve krajevnih skupnosti, saj je samoprispevek zagotavljal relativno redna in dovolj
visoka sredstva za izvajanje lokalnih projektov, tudi pristojnosti so bile pred letom 1994
16

večje. To ne pomeni, da zagovarjam uvedbo komunalnega sistema in samoprispevka, ampak,
da zagovarjam uvedbo učinkovitega upravnega sistema, ki bo deloval po principu od spodaj
navzgor. Kar pomeni, da se vse stvari rešujejo na čim nižji ravni, na ravni, ki dejansko pozna
razmere o katerih odloča. Krajevne skupnosti bodo lahko ponovno v polni meri zaživele, ko
bosta urejena dva temelja vsakega upravnega sistema: financiranje in pristojnosti.
Z jasno opredelitvijo statusa krajevnih skupnosti, bi lahko zaustavili nadaljnje drobljenje
slovenskih občin. Krajevne skupnosti bi morale dobiti več pristojnosti, kar pomeni, da ne bi
bile pristojnosti skoncentrirane samo na neobvezujoče mnenje, temveč na obvezujoča mnenja.
Če bi se uredilo financiranje krajevnih skupnosti na način, da ne bi občine zagotavljale zgolj
finančnih sredstev za administrativni obstoj krajevnih skupnosti, ampak večjo vsoto
nenamenskih sredstev za lokalne projekte, in če bi vsaka krajevna skupnost imela vsaj enega
profesionalnega administrativnega delavca, potem ne bi bilo številnih nezadovoljnih krajevnih
skupnosti, ki želijo postati svoja občina.
Na žalost je od bivšega sistema ostalo zgolj ogrodje sistema, ki ga še nismo zapolnili z
vsebino. Na določeni točki se bomo morali odločiti, ali bomo dopustili, da krajevne skupnosti
s trenutno vsebino popolnoma zbledijo in jih bomo odpravili, hkrati še dodatno pospešili
proces drobljenja občin in začeli nov proces povezovanja majhnih občin v pokrajine. Lahko
pa se odločimo za drugo pot, to je: napolnitev krajevnih skupnosti z vsebino (ureditev
pristojnosti in financ), zadržati srednje velike občine, ki se bodo povezale v pokrajine. Kateri
proces je boljši si ne bi upal trditi, si pa upam trditi, da je trenutni vmesni proces popolnoma
uničujoč za lokalno samoupravo, saj hkrati slabi občine in krajevne skupnosti. Potrebno se bo
odločiti!
17

9. VIRI in LITERATURA
• Adam, Frane (1987): Politična participacija kot sestavina kvalitete življenja, ISU
(poročilo), Ljubljana
• Brezovšek, Marjan (ur.), Haček, Miro (ur.) in Krašovec, Alenka (ur.) (2004): Lokalna
demokracija I: Analiza lokalnih volitev 2002, FDV, Ljubljana
• Brezovšek, Marjan (ur.) in Haček, Miro (ur.) (2005): Lokalna demokracija II:
Uresničevanje lokalne samouprave v Sloveniji, FDV, Ljubljana
• Haček, Miro (2001): Sistem javnih uslužbencev, FDV, Ljubljana
• Molan, Jasmina (2005): Politična participacija v Sloveniji, diplomsko delo, Ljubljana
• Zakon o lokalni samoupravi: Uradni list RS št. 72/93, 57/94, 17/95, 26/97, 70/97,
10/98, 74/98, 70/00, 51/02, 108/03, 77/04, 72/05.
• Statut občine Kamnik: Uradni list RS št. 47/99, 40/01, 68/03.
• Internet 1 (proračun občine Kamnik):
• finančni načrt KS Šmarca
• finančni načrt KS Tuhinj
Dostopno na http://www.kamnik.si/, dne 18.2.2006
• izpolnjen vprašalnik predsednika KS Šmarca, Ivana Sekavčnika
• izpolnjen vprašalnik predsednika KS Tuhinj, Marjana Drolca
18

10. PRILOGE
- vprašalnik Ivana Sekavčnika, predsednika sveta KS Šmarca
- finančni načrt KS Šmarca
- vprašalnik Marjana Drolca, predsednika sveta KS Tuhinj
- finančni načrt KS Tuhinj
19