4. korupcija v lokalni samoupravi - Matej Tonin
4. korupcija v lokalni samoupravi - Matej Tonin
4. korupcija v lokalni samoupravi - Matej Tonin
Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
Pozitivna lastnost preteklega sistema je bila stalna kontrola predsednik izvršnega sveta in<br />
njegove ekipe s strani občinske skupščine, ki ga je lahko z večino glasov kadarkoli tudi<br />
razrešila. Seveda gre zgolj za pozitivno lastnost v konceptualnem smislu, saj se je potrebno<br />
zavedati, da je po drugi svetovni vojni vse pore, še zlasti pa politično sfero, obvladovala<br />
Komunistična partija. Vendar, če gledamo z današnjega gledišča, ko je demokracija relativno<br />
utrjena in ko je razmerje političnih sil relativno stabilno, takratni koncept uravnoteženja<br />
političnih moči ni bil slab.<br />
Izkušnje kažejo, da kljub dobremu konceptu uravnoteženja moči v obdobju privajanja in<br />
uvajanja demokratičnih standardov posredne volitve predsednika izvršnega sveta niso bila<br />
najbolj posrečena rešitev. Občinske skupščine so namreč možnost izvolitve predsednika<br />
izvršnega sveta neprestano zlorabljale za politična obračunavanja. Menjava predsednika<br />
izvršnega sveta je bila v nekaterih občinskih skupščinah neprestano na dnevnem redu in je<br />
tako hromila delo občine.<br />
Snovalci prve reforme lokalne samouprave v samostojni Sloveniji so imeli v mislih predvsem<br />
stabilizacijo političnega sistem in uveljavitev sistema racionalnega izvajanja odločitev<br />
občinskega »zakonodajnega telesa« - občinskega sveta. Reforma lokalne samouprave je tako<br />
leta 1995 ukinila občinsko skupščino in predsednika izvršnega sveta ter namesto tega<br />
vzpostavila občinski svet in župana. Poleg preoblikovanja večdomne občinske skupščine v<br />
enodomni občinski svet, v katerem ni več delegiranih članov, ampak so le še izvoljeni člani,<br />
je bila zagotovo največja novost neposredne volitve župana. Oblikovana je bila institucija<br />
župana, ki je z neposrednimi volitvami zagotavljala politično stabilnost.<br />
Največja slabost pri reformi lokalne samouprave je bila pomanjkljivo in nezadostno<br />
oblikovanje nadzornih mehanizmov, ki bi bdeli nad delovanjem izvršne oblasti - župana. V<br />
začetnih letih delovanja občine je bila močna izvršna vloga župana zaradi zagotavljanja<br />
politične stabilnosti nujno potrebna, danes pa se takratni koncepti sprevračajo v pravo<br />
nasprotje. Župani so postali vsemogočni »<strong>lokalni</strong> šerifi«, ki posegajo v vse spore družbenega<br />
življenja, poleg tega so postali tudi snovalci <strong>lokalni</strong>h neformalnih mrež, s pomočjo katerih<br />
lahko dosegajo svoj cilje, javne kot tudi zasebne.<br />
4
Change language