4. korupcija v lokalni samoupravi - Matej Tonin

1. VELIKO PRISTOJNOSTI IN MALO NADZORA
Ozemlje Slovenije je bilo v zgodovini vključeno v različne državne strukture, kar pomeni, da
so bili tudi ožji teritorialni deli slovenskega ozemlja v različnih zgodovinskih obdobjih zelo
različno vodeni (glej Grafenauer 2000). Vloga Slovenk in Slovencev pri upravljanju z
lastnim ozemljem se je spreminjala, v večjem delu zgodovine pa je bila zelo odvisna od
nadvlade drugih narodov, vse dokler ni prišlo do ključne prelomnice v zgodovini
slovenskega naroda, do osamosvojitve Slovenije.
»Osamosvojitev Slovenije kot države in uvedba parlamentarne demokracije v letu 1991 sta
pomenili nov začetek tudi za lokalno samoupravo« (Vlaj 2004: 49). Relativno velikih
petinšestdeset komunalnih občin, ki so večji del svojih dejavnosti opravljale državne naloge,
je 1. januarja 1995 nadomestilo sto sedeminštirideset manjših občin, ki so opravljanje
državnih nalog prepustile novoustanovljenim dekoncentriranim enotam državne uprave, torej
upravnim enotam, naloge, ki po evropskih standardih sodijo na področje lokalne samouprave,
pa prevzele same. Reforma lokalne samouprave je prinesla tudi neposredne volitve županov,
katerih precejšen delež občinam vlada še danes.
»Delovno področje občine je po slovenski ustavi zelo ozko in v naprej določa majhne, malo
pomembne in od države ostro ločene občine« (Brezovšek 2005: 274). Znotraj teh »malo
pomembnih in od države ostro ločenih« lokalnih skupnosti imajo »glavno besedo«
neposredno izvoljeni župani, katerih delovanje posega v vse pore družbenega življenja v
občini. Štirinajst let po uveljaviti reforme lokalne samouprave rezultati kažejo, da reforma ni
prinesla želenih rezultatov, najbolj bodeta v oči dve značilnosti: 1.) slovenske občine imajo v
primerjavi z drugimi evropskimi občinami relativno majhne pristojnosti, kar omejuje
možnost hitrejšega razvoja lokalnih skupnosti in 2.) oblikovana je bila institucija župana, ki
ima, glede na vzpostavljene mehanizme nadzora, preveč pristojnosti, kar ustvarja odlične
pogoje za razraščanje korupcije na nivoju lokalne samouprave. Posledica omenjenih dveh
težav je nenehna delitev slovenskih občin, s čimer si vsak pomembnejši vaški veljak zagotovi
svoj fevd.
»Reforma lokalne samouprave v RS, ki se nanaša na funkcionalno, teritorialno, finančnomaterialno,
organizacijsko-upravno in pravno sestavino, še ni dokončana« (Vlaj 2005: 29).
Po štirinajstih letih delovanja prvega nivoja lokalne samouprave in ob uvajanju drugega
2