Ne se soncit Produkcija I. semestra Dramske igre, gledališke režije ...

Ana Obreza, dr III
Slovenski film
O njem
sem zaČela
spraševati tiste,
ki neizbežno
koreninijo v
njem, hkrati pa
ga ohranjajo pri
življenju in ga
pomlajujejo.
Lepega dne je pri meni vzbudil pozornost. Ne vem točno s čim in zakaj pravzaprav.
Naenkrat sem postala pozorna na njegovo prisotnost. Začela sem se
ozirati za njim. Skrivaj sem ga opazovala. Kdaj sem celo odkrito, brez sramu
in brez enega samega odtegljaja buljila vanj. Nekdaj siv in nezanimiv je naenkrat
postal čudno privlačen. Strigla sem z ušesi, da bi izvedela, kaj o njem
govorijo ljudje. Upala sem, da bom tako hitreje in lažje razvozlala njegovo
zagonetno sredico. Ali se ji vsaj približala.
Ljudje pa govorijo vse mogoče. In slišala sem to, vse mogoče. Pa jim
nisem hotela verjeti, vsega mogočega. Zato sem se odločila za naslednji
korak. O njem sem začela spraševati tiste, ki ga zares poznajo. Tiste,
ki neizbežno koreninijo v njem, hkrati pa ga ohranjajo pri življenju in ga pomlajujejo.
Poizvedovati sem začela pri naših filmarjih. Pri tistih narodovih posebnežih/izjemnih
posameznikih, ki mu želijo posvetiti svoje ustvarjalne moči in vanj
preliti svoje umetniške vizije. Odgovorili so na govorice, ki krožijo med ljudmi.
Se jim posmehnili, se jim nasmehnili. Bolj grenko, a z jasnim pogledom.
Če naj povzamem izsledke iz svoje vohunske beležnice. Slovenski film je
film, ki je slovenski. Je film, ki ga tudi tisti, ki do njega ne gojijo čustev naklonjenosti,
na nek nenavaden način jemljejo za svojega. Zdi se jim, da smejo govoriti
o njem – ali celo mislijo, da morajo govoriti o njem – ga kritizirati in komentirati
ne glede na stopnjo poznavanja, saj čutijo, da je neogiben del njihove kulturne
zgodovine. Slovenski film je del nacionalne zavesti. Je zrcalo, postavljeno
pred vse nas. Je skrivnost, ki je vsem poznana, a ostaja skrita. Nam je skupna.
82 in 83 In – Akcija!